Srečno!


Naj vam bo leto 2015 naklonjeno z vsemi tistimi rečmi, ki si jih najbolj želite! Pa ne pozabite, da je komuniciranje temelj našega sobivanja. Zato vam želim, da na tem področju naredite velik korak k odličnosti. Srečno 2015!

download

Advertisements

Cerar: »Če nekdo vztrajno laže, potem je moja dolžnost, da reagiram silovito« ali o energiji komuniciranja


Minuli vikend sem na eni od naših TV postaj poslušala pogovor z našim predsednikom vlade (PV) Mirom Cerarjem, iz katerega sem si sposodila citat za naslov.

Bildschirmfoto 2014-12-29 um 19.46.39

Če pustim povsem ob strani vsebino pogovora – o tem ste si tisti, ki ste ga gledali, ustvarili vsak svoje mnenje – se bom osredotočila na energijo, ki jo PV izžareva in oddaja, ko komunicira.

Je skorajda ni.

Zato me glede navedbe iz naslova tega bloga, zelo zanima ta silovitost našega PV. Zelo me zanima, kako se odraža v realnem okolju, v trenutku, ko izziv nastane in se je nanj potrebno odzvati. Silovito.

Zakaj me zanima prav to?

Naš predsednik vlade namreč komunicira na način, kot bi bral kakšen pravni akt ali gradivo, ki ga v principu obvlada. Seveda v pogovorih z novinarji to skorajda ni mogoče, razen če so mu res vsa vprašanja posredovali vnaprej, v kar zelo dvomim. Zato verjamem, da je pri odgovorih moral dobro razmisliti ter temeljito pobrskati po svojih sivih celicah. Pa vendar tako deluje. Nekako robotsko, tudi profesorsko, skorajda nečloveško. Njegov glas redko zaniha do te mere, da bi poslušalec povsem jasno razbral poudarke. Kot, da ti niso pomembni. Včasih je potrebno kakšno misel utrditi s ponovitvijo, jo sporočiti odločneje, da si poslušalci zapomnimo. Silovito.

Ko govorim o energiji komuniciranja, ne mislim na mahanje z rokami vsevprek, žuganje s prsti ali druge oblike telesnega gibanja. Pri energiji komuniciranja gre za to, koliko sebe vložiš v komunikacijo, da si za publiko prepričljiv. Kje je tista mera potrebne energije, da ti ob pravih besedah publika verjame, ker s svojo pristnostjo odražaš in gradiš zaupanje?

Zagotovo je bil v pogovor vložen ves intelektualni potencial našega PV, saj takšen intervju ni nikakršen političen hec, pogrešala pa sem emotivnega. EQ, ki tako pogosto manjka današnjim managerjem. Tistega spontanega, avtentičnega, pristnega, ki bi odražal ves njegov »jaz«, tudi razkril do sedaj spretno skrite značajske lastnosti. Pogrešala sem možnost, da ugotovimo kdo naš PV v resnici je in pogrešala sem njegovo ambicijo, da nam ponudi v razmislek dilemo ali je karizmatičen ali ni.

Zdaj, žal, vem, da ni.

Naš PV je glede komuniciranja ena sama vnaprej spisana vsebina, ki ji nekako ne zmore dodati kaj dosti sebe. To me žalosti, saj ga postavlja v kategorijo birokratov, ki so najbolj vešči administriranja in teoretiziranja. Takoj, ko se zanje nekje pojavi realni izziv, povezan z dejanskim življenjem, odpovedo.

Ker tega ni nikjer zapisanega.

Ker se je takrat potrebno odzvati tudi s čustvi. Včasih tudi silovito.

Sicer pa si pogovor s PV lahko ogledate tukaj.

http://www.24ur.com/bin/video.php?media_id=61540864&section_id=2&article_id=4031319

O lažeh in sprenevedanju


Veliko raje bi pisala o dobrih primerih komuniciranja. Najmanj si želim pisati o dvoličnežih, sprenevedavcih in lažnivcih. V resnici bi si želela, da jih kot družba zavržemo, izločimo in popolnoma ignoriramo. Vsaj upam lahko, da bi na dolgi rok množično pisanje o takšnih ljudeh prineslo spremembe v naši družbi.

Tokrat pišem o nekdanjem županu s Koroške, ki je bil nekaj časa tudi poslanec državnega zbora. Saj ime skorajda ni pomembno, ker gre za enega od vzorcev obnašanja in s tem tudi komuniciranja, ki se pojavlja med politiki vse pogosteje. A je prav, da ga zapišem, če sem že omenjala tudi druge v prejšnjih zapisih. Gre za Matjaža Zanoškarja.

839171

Njegovo zgodbo gotovo poznate. Konec leta 2008 so na občini, ki jo je vodil Matjaž Zanoškar, pripravili kadrovski razpis za prosto delovno mesto svetovalca za pripravo projektov, predvsem za projekt gradnje širokopasovnega omrežja. V tem razpisu so navedli – zdaj že po mnenju tožilstva – diskriminatorni pogoj, da mora biti kandidat “samo profesor športne vzgoje”, čeprav je občinski pravilnik o sistemizaciji delovnih mest predvidel “najmanj visokošolsko izobrazbo”. In glej ga zlomka, takšne pogoje je izpolnjeval le sin takratnega župana Zanoškarja. Seveda so idealnega in edinega primernega kandidata takoj zaposlili. Sprva le za določen čas, kasneje pa celo za nedoločen čas.

Župan je ob medijskem odkritju te nepotistične in koruptivne zadeve pred kamerami vse skupaj zanikal, češ, da o tem tako ali tako ne ve nič, da na to, kaj dela sin in na kakšna delovna mesta se prijavlja nima vpliva in da je odgovorna oseba za zaposlovanje na občini tako ali tako nekdo drug.

No, ta druga oseba je potem, ko je zadeva le prišla do sodne obravnave, povedala, da je odločitve o kadrovskih zadevah takrat vselej sprejemal župan in ga s tem postavila na laž. No, mogoče mu je takrat kdo še vedno verjel. Saj veste, beseda enega proti besedi drugega.

Po tem, ko pa se je nekdanji župan Zanoškar začel izmikati prihodu na sodne obravnave in s tem zavlačevati postopek s čisto kalkulacijo o zastaranju, pa mora biti vsakomur jasno, kaj nam je brez besed, a vendar zelo jasno ves čas sporočal:

»Ne spoštujem pravne države, ne sprejemam enakopravnosti vseh državljanov pred zakonom, z veseljem priredim razpis, če je le v korist moje družine, potrudil se bom, da bo proces zastaral in davkoplačevalci naj gredo kar v rit.«. Ali pa takole »Dragi sodržavljani, izvolite se pritoževati nad mojim ravnanjem kolikor želite, jaz se na to požvižgam in bom dosegel, da bo primer zastaral. Njegovo ravnanje prevedemo lahko tudi v jezik, ki ga sicer ne govorim, pa tudi zapisati ga ne morem v celoti. Tisti, ki ste tega vešči, pa boste zagotovo razumeli: »Slovenci in Slovenke, je…..e se!

No, kdo se bo v tem primeru zadnji smejal in zadnji komuniciral, bomo še videli. Državljani, ki so razumeli njegovo sporočilo, so se že odločili, da ni več primeren za poslanca državnega zbora, prav tako pa so si medtem njegovi sonarodnjaki Korošci izbrali drugega župana.

Primer bo te dni zastaral in Zanoškar za te konkretne poteze ter laži nikoli ne bo odgovarjal.

In kaj je dosegel? Sinovih morebitnih poslovnih kompetenc in dejanskih sposobnosti nikoli ne bomo v resnici videli ali jih cenili, saj bo nad njegovo kariero visel dvom očetove – županove odločitve.

Oče – župan pa bo namesto sadov svojih dosedanjih pozicij in zapravljenega ugleda lahko žel le svojo zagrenjenost, odrinjenost, zavrženost in osamo. To je v resnici hujša kazen, kot bi ga doletela, če bi postopek pred sodiščem izpeljali do konca. V tem primeru bi se namreč lahko vsaj javno pokesal. Tako pa še tega ne more.

Kako komunicira Tina Maze?


Tina Maze je odlična smučarka. Najboljša, kar smo jih kdaj imeli in, žal, niti na zelo oddaljenem obzorju ni nikogar, tako med fanti, kot med dekleti, ki bi ji ta primat v naslednjem desetletju in še več odvzel. Dve zlati in dve srebrni olimpijski medalji, dvakratna svetovna prvakinja in štirikrat druga na svetu, zmagovalka svetovnega pokala z največjim doseženim številom točk v zgodovini smučanja in največ uvrstitvami na stopničke v eni sezoni, 25 zmag v svetovnem pokalu, tretja na zgodovinski lestvici zmag v veleslalomu. Letos morebiti piše novo zgodovino in privoščimo ji. Iskreno!

Je pa Tina še v nečem edinstvena. V komuniciranju.

maze

Pustim ob strani, čeprav občudujoče spoštujem, da govori najmanj štiri ali celo več jezikov in ima simpatično prepoznavno koroško narečje. Tega danes ne bom izpostavljala, se pa njenemu poliglotstvu globoko priklanjam.

Njena vrlina je avtentičnost. Ni je tekmovalke ali tekmovalca na svetu, ki ne bi tako izrazito, odkrito in spontano pokazal z govorico telesa, obraza in z besedami, kaj si misli, ko pride v cilj ali novinarju pred kamero.

Tina_energično

Njena komunikacija je povsem odprta. Tina ni naučena, da je poraz potrebno za medije obrniti v novo naslednjo zmago, kot so to lepo naučili avstrijsko reprezentanco in ostale prav tako. Tina povsem »razgaljeno« pokaže, da je razočarana, njen obraz je kot podoba žalostnega otroka. Morebiti je to njena največja vrlina komuniciranja, kajti otroci se nikoli ne sprenevedajo. Njene besede takrat so negativne, išče razloge, vrta v napake. Njene oči se pogosto obrnejo v tla. Nič je ne more potolažiti. Že prej omenjene kolegice iz drugih ekip bi ostale nasmejane, govorile bi o tem, da so dale vse od sebe, da so do točke odstopa vozile odlično in da bi brez napake dosegle prvovrsten rezultat. In zaključile bi, da so že pripravljene na jutri, ko bo nova tekma in tam bodo že pokazale, kaj znajo. Vse z nasmehom in iskricami v očeh, celo na meji prevelike vzhičenosti. Če bi takrat ugasnili zvok na vašem TV sprejemniku, pri teh dekletih zgolj na osnovi slike sploh ne bi zaznali, da so slabo uvrščene ali da so celo odstopile, medtem, ko se pri naši Tini to seveda izrazito vidi.

Tina Maze je povsem zadovoljna le takrat, ko je najboljša, pri drugem mestu povsem odkrito pove, da bi bila raje prva, tretje mesto pa jo razveseli skorajda le zato, ker so najboljše tri vendarle predstavljene na odru za zmagovalke.

61160883

Sicer pa jo odlikuje premišljen komunikacijski pristop, oblikuje jasne, razumljive in verodostojne misli. Njena sporočila so lepa in vsako sezono se najde tudi kakšen stavek za zgodovino. Tudi ob zmagah ostaja komunikacijsko na tleh. »Rezultat je ogledalo tega, kako delamo«, povzemam njene besede. Vedno postavlja svojo ekipo v ospredje, še posebej ob zmagah. Ne uporablja prve osebe edine, temveč dosledno govori o tem, kaj »smo« naredili. Tudi to je vrlina velikih športnikov.

In tudi to, da sporoči medijem, da ne bo odgovarjala na novinarska vprašanja pred to in to tekmo. Gre za povsem korektno sporočilo, saj s svojimi značajskimi lastnostmi očitno potrebuje občasni medijski mir. A jasno in pravočasno pove, kar ji mediji, sicer razočarani, vedno odpustijo.

Tina, na nove zmage in nove rekorde!

“Moja napaka je to, da nisem vnaprej obljubljala služb ali položajev”


S tem naslovom nas je danes, enajstega decembra zjutraj, v obsežnem intervjuju na spletnem portalu Planet SiOL.net pozdravila nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek. Prav presenetljivo je, koliko pozornosti ji posvečajo mediji, glede na dejstvo, da je najmanjša opozicijska stranka, ki jo zadnje javnomnenjske ankete komajda še zaznavajo.

635539128562989394_pol_20141211_6

Kot ženska bi ji morala biti naklonjena, saj sem prepričana, da smo ženske v slovenskem javnem življenju premalo zastopane in da bi bilo z našim načinom vodenja ter komuniciranja lahko v Sloveniji marsikaj bolje urejeno. In predvsem dobro rešeno.

In žal mi je, da tega ne morem odločno potrditi. Mislim celo, da je ženskam v politiki  naredila škodo. Njeno delovanje je pustilo pregloboke brazde dvoma, da bi intervju prebrala brez zaznamkov, ki so povezani z njenim komuniciranjem. Pa poglejmo, kaj je rekla:

»Niti osebno niti v politiki ne prenesem neodkritosti. Jaz sem odkrita, kljub temu da to včasih lahko boli.« Gospa Bratušek, do Slovencev ste bil kar nekajkrat odkrito neodkriti. Na večkratno vprašanje novinarjev, ali vas zanima pozicija evropskega komisarja ste odgovarjali, da ni pomembno, kar si želi Alenka Bratušek. Citiram: Ni pomembno ali si Alenka Bratušek želi biti komisarka ali ne. Želela bi si, da to polno odgovornost prevzame nova vlada.” Govorili ste eno, v ozadju pa delali povsem drugače in tega ljudje ne nagrajujejo. Ljudje so v resnici besni, če jih imajo politiki za norce ali osle.

slika-600x340-1308042391-461109

Gremo naprej: »Pri privatizaciji me moti predvsem to, da je gospod Cerar nekaj govoril pred volitvami, zdaj pa dela drugo. In mislim, da ljudje to vidijo. Takrat je dejal, da Telekoma ni najbolje prodajati, da bo o tem še razmislil.« Nas prav tako moti, spoštovana gospa Alenka Bratušek, da ste lani (2013) poleti podpirali privatizacijo Mercatorja, letos spomladi pa ste postali njen odločen nasprotnik. In še več, kasneje ste celo zamrznili celoten privatizacijski proces, čeprav ga je potrdil parlament v času vaše vladavine. Kakšno sprenevedanje! Tudi to nas moti, gospa Bratušek.

Da kar nadaljujem: »Moja zamrznitev je bila namenjena izključno temu, da – takrat so javnomnenjske ankete Cerarju že napovedovale zmago – ima možnost udejanjiti to, kar je pred volitvami obljubljal ljudem. Če bi vedela, da se bo gospod Cerar obrnil tako, kot se je, tudi ta sklep vlade ne bi bil potreben«. Zdaj vas že toliko poznamo, gospa Bratušek, da vemo, da niste delovali v prid nove vlade. To tudi ni naloga politika. Naloga politika je delovati v dobro države in državljanov, ne političnih naslednikov. Vaša zamrznitev je bila poteza nabiranja volilnih glasov, saj ste vedeli, da je dovolj velik del volilnega telesa proti privatizaciji, da bi vam takšna odločitev koristila. In vam verjetno res je. Vendar vam je verjela res le manjšina.

Ne poznam svetovalcev Alenke Bratušek, ki ji pomagajo oblikovati njeno politično pot in posledično tudi komunikacijsko strategijo ter taktike. Vem pa, da gre tukaj nekaj hudo narobe. Gospa Bratušek ima po principu »Johari okna« – kako se vidite sami, in kako vas vidijo drugi – (https://kamienkomunikacije.wordpress.com/2014/11/25/se-kdaj-vprasate-kako-vas-vidijo-drugi/), o sebi povsem drugačno mnenje, kot jo vidi okolica in ta izjemno velik razkorak je za njeno nadaljnjo politično pot nujno potrebno zožati. Postati mora avtentična, pristna, takšna, kot v resnici je. Brez sprenevedanja, dvoličnosti in brez laži. Tako bo ponovno pridobila zaupanje nekaterih, pa seveda tudi izgubila zaupanje tistih, ki so verjeli, da je to, kar v resnici ni.

V dobrem letu dni vlade gospe Bratušek se je nabralo še precej zanimivih komunikacijskih vzorcev, ki bi jih bilo vredno analizirati, pa jih bomo pustili še za kakšno drugo priložnost.

Sicer sem pa o lažeh, neresnicah in posledicah pisala v enem od svojih prvih blogov. Tam zapisano velja za vse razmere in za vse čase, za moške in za ženske.

Iustitia. Regnorum. Fundamentum.


Tako piše nad vhodnim portalom pred dunajskim Hofburgom oz. vladarsko palačo, ki je še danes predsedniška rezidenca. Gre za moto Franza I. Avstrijskega, sina Marije Terezije, ki je ta vhodni portal svečano odprl 1821. Slogan v direktnem prevodu pomeni Pravo je temelj vladanja. Pomensko pa Pravičnost je temelj vladanja. Pravica, ki mora biti za vse enaka.

IMG_0654

S tem uvodom bom v resnici zaključila prejšnji blog, ki je sprožil kar nekaj odmevov. Moj prijatelj Tomaž je prosvetljene absolutiste, o katerih sem pisala, primerjal kar z diktatorji. Omenil je Jaruzelskega, kar je seveda povsem netočna, neprimerna in celo žaljiva primerjava za »razsvetljence«.

V naši nekdanji prestolnici na Dunaju so spisane zakone dali najprej prebrati preprostim ljudem, kmetom. Če so jih ti razumeli in jim je bilo sporočilo jasno, je »šel zakon skozi«, sicer so ga morali toliko časa »obdelovati«, da je postal razumljiv. Pa smo spet pri komuniciranju. V Sloveniji danes še pravniki ne razumejo povsem dobro, kaj so pisci naših zakonov, torej njihovi kolegi pravniki, želeli povedati. Pa tudi tisto šalo poznate: »Štirje pravniki, pet mnenj«. Zakone si torej pri nas razlaga vsak po svoje. Vsak ima svojo pravico, svojo resnico, svojo krivico.

A tu leži velik del razlogov, da smo v Sloveniji tako globoko razdvojeni, skoraj tako netolerantni do drugače mislečih, da to meji včasih že na sovraštvo. Preteklost nas razdvaja, sedanjost nas ne povezuje, prihodnosti ne vidimo. Ne zmoremo več oblikovati skupnih ciljev in potegniti vse sile skupaj, Zakaj vendar? Ker pravica ni za vse enaka. Zakaj bi vlekli skupaj, če bodo od tega nekateri imeli več, si mislimo.

Pravičnost je najvišja odlika vsake vladavine. Zato bi jo morale brezpogojno uveljavljati in spoštovati vse tri veje oblasti, zakonodajna, sodna in izvršilna. Izjemno dragoceno je, da smo ljudje različni, da so eni tehniki, drugi računalničarji, eni pesniki, drugi policaji, eni politiki, drugi managerji, eni nergači in drugi pozitivci. Raznolikost bogati družbo in ji omogoča razvoj.

A enako pomembno je, da je pravica za vse enaka. Ni pomembno ali si politik, manager, študent ali upokojenec. Tu se začne ali konča vsenacionalna povezanost, medsebojno spoštovanje in podpiranje političnih, značajskih ali drugih osebnostnih različnosti. Pravičnost in enaka pravica za vse zagotavljata stabilnost v družbi, gradita zaupanje državljanov v oblast, zdravo, pozitivno, ustvarjalno narodovo klimo in ne nazadnje še nekaj, česar si danes sploh ne moremo predstavljati. Spoštovanje do politike in njenih predstavnikov.

Iščeta se Marija ali Jozef! Šifra: Nujno.


Zadnji politbarometer je kruto odzrcalil sliko naše vlade v očeh Slovencev. Ta izgublja podporo še hitreje, kot tiste pred njo, najsi bodo leve, desne, sredinske, mešane, »čistokrvne« in karkoli je še možno.

Najprej o vladni komunikaciji. Pa zgolj zadnji, s sindikati. Očitno je, da naša vlada ni imela primerno izdelane strategije, kako doseči cilj pogajanja s sindikati javnega sektorja. Tam je načrtovala iztržiti 125 milijonov prihrankov, kar je zelo nedvoumno in javno komunicirala. Iztržili so le 25 milijonov, po nekaterih poročilih 30 milijonov. Petina ali slaba četrtina, vse skupaj je ena figa. Sramota za vlado in uspeh za sindikate. In glej ga zlomka, vlada v podobi ministra Koprivnikarja, stopi pred kamere in presrečna pove, kako da je zadovoljna s temi izpogajanimi milijoni. Da je bila situacija še bolj izkrivljena, se TV prispevek nadaljuje s stališčem koalicijske stranke SD, ki suvereno zatrdi, da varčevanje v Sloveniji ni več potrebno, saj smo izven recesije. Človeka ob vsem tem lahko zadane le še kap!

petina

Če bi uprava v katerem koli podjetju na svetu svoj poslovni cilj zgrešila za štiri petine ali pa tri četrtine, bi jo lastniki še isti dan, brez kakršnih koli pojasnil zamenjali. Pri nas pa se takšni državni managerji postavijo pred kamere kot uspešni in zadovoljni upravljalci. Imamo res narobe svet.

Meni se tu povsem logično zastavlja vprašanje, kakšne »vladarje« si želimo? Ali še bolje, kakšne vladarje sploh zmoremo imeti?

Po statistični verjetnosti imamo kaj malo možnosti za širok in bogat nabor pametnih, naprednih, široko mislečih, k ljudem naravnanih vodij. Res je, imamo štiri milijone pridnih rok, a bi bilo še bolje, če bi imeli štiri milijone pametnih glav. Preprosto nimamo dovolj kritične mase, ki bi lahko ponudila toliko kvalitetnega kadra za vodenje, kot je po statistiki to mogoče v velikih državah. Tistim nekaj izjemnim posameznikom, ki imajo potrebne voditeljske kompetence, pa niti v najmanj aktivno sivo celico ne pride, da bi se zavlekli v politiko in si v trenutku uničili poslovno kariero ali celo življenje. Zato se naše voljene glave samo presedajo iz ene pozicije na drugo, na vsaki pa uveljavljajo vedno enake, iste principe in metode delovanja. Nekatere od njih je potrebno celo kazensko preganjati, a spremeni se nič.

Ker je torej naš bazen pametnih, neomadeževanih, verodostojnih ljudi vse plitkejši, sledi naslednje, povsem logično vprašanje: »Ali smo se v preteklosti v resnici odločili za pravi družbeni red in državno ureditev – demokracijo? Razvoj dogodkov potrjuje, da demokracije nismo vešči. V tem družbenem redu se ne znajdemo najbolje, je niti dobro ne razumemo, zanjo nismo dovolj odprti, zato nazadujemo.

Marija Terezija

Kdaj pa je šlo Slovencem v zgodovini najbolje? Pa ne le Slovencem, človeštvu nasploh. Praviloma vedno takrat, ko je vladal kakšen razsvetljeni absolutist. Ti vladarji so bili modri. Vedeli so, da je za razvoj države potrebno zagnati njen celoten človeški potencial, da so vsi njeni prebivalci siti in da se jim izboljša socialni standard, da so vsi zadovoljni, vsi pismeni, da se spoštujejo načela osebnih človeških svoboščin, da vsi plačujejo davke in tako naprej. Seveda, z namenom okrepiti moč države in lastno oblast. Naša nekdanja vladarja Marija Terezija in njen sin Jozef II. sta bila v svoji odločni in vizionarski drži sposobna uvesti upravno, davčno, šolsko reformo in uvedla splošno šolsko obveznost, pa splošno vojaško obveznost. Jozef II. je z reformami uvedel osebno svobodo podložnikov, uvedel versko svobodo in strpnost ter podredil Cerkev in duhovščino državni oblasti. Gremo še kam drugam, pruski Friederik II. Veliki, Kristina Švedska, Katarina Velika, pa globje v preteklosti Hadrijan, Mark Avrelij in še kakšen. To so voditelji, ki se jih danes prišteva med prosvetljence.

Potrebujemo voditelje, ki se bodo zavzemali za spremembe, novosti in napredek. Za rast države, ki je ni brez rasti državljanov.

Nujno se iščeta Marija ali Jozef! Pokličita 00 386 Slovenija. Pa hitro, prosim!