Politika je borba za državljane. Ne proti državljanom


Dokler politika ne bo dojela, kdo je njen delodajalec, bomo delodajalci vedno v borbi z ljudmi, ki jim dajemo službe.

Planica je prišla ob pravem času. Letos s sicer manj rezultatske evforije, vendar še vedno z visoko stopnjo srčnosti in navdušenja nad našimi orli.

Tradicionalno zaključno tekmovanje skakalne sezone je državljane, ki nimamo vpogleda v ozadja, vsaj za trenutek odmaknilo od gnilih političnih kupčkanj in od popolne nerazumljivosti nekaterih odločitev.

Glasovanja v našem parlamentu so demonstracija najbolj očitnega in nespretnega, pa tudi strankarsko pritlehnega političnega trgovanja. “Vi niste meni izglasovali mojega kandidata pretekli mesec, jaz pa zdaj ne bom izglasoval vašega.” To so otroške igrice v političnem vrtcu. Po več kot četrt stoletja smo še vedno v jaslicah, kot so včasih rekli prvi stopnji varstva, v katero so vstopali otroci, ki so komaj shodili in nosili še pleničke.imagesWL67D3QV

Moj ded

Splošne preference o pripadnosti političnemu polu je v naši družini izoblikoval že moj davno pokojni ded, s katerim sva globoko nazaj v prejšnjem stoletju prepevala pesmice o svobodi, junaštvu, borbi in pogumu. Družinske vrednote so nedvomno vplivale na to, da so mi svobodnejša razmišljanja bližja od tradicionalnejših.

Kljub temu pa redno prisluhnem predvolilnim debatam in vsakič na novo presojam, kdo želi oblikovati življenje v Sloveniji tako, kot verjamem, da bi bilo dolgoročno bolje za vse.

Na zadnjih volitvah sem svoje stališče na volilnem lističu dokončno izoblikovala šele na podlagi tega, kar sem slišala od strank na TV soočenjih. Torej tik pred volitvami.

Pri politiki mi je v resnici najbolj pomemben odnos do gospodarstva. Samo uspešno gospodarstvo zagotavlja državi in državljanom dobro materialno osnovo za druge družbene podstati — socialo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, šport, razvoj, napredek itd.

Tako sem na zadnjih volitvah prvič volila stranko, s katero nimam popolnoma nič skupnega. Razen tega, da podpirava dober gospodarski program in umik politike iz gospodarstva.

Za državljane, ne za stranko

Volja volilcev je tista, ki na volitvah med različnimi interesi določi političnega zmagovalca. Pri tem seveda vemo, da je politika igra usklajevanja in iskanja najboljših rešitev. Za državljane, seveda. Politika je v službi državljanov.

In prav v tem je keč. Državljani zelo dobro vemo, da je treba politični voz usmerjati med različnimi strankarskimi interesi. Zato, da bo vsem bolje.

Politične stranke pa pridobljeno vodilno pozicijo vidijo kot boksarsko zmago v prvi rundi, potem pa do konca tekme nasprotnike samo še odbijajo in po možnosti do konca dotolčejo.

Slovenski politični problem skorajda ni v tem, koga izvolimo, temveč kako so se izvoljeni sposobni med seboj usklajevati.

Politika bi morala najprej biti borba za državljane, šele nato za stranko.

Novi obrazi

Nove obraze, ki si jih na volitvah tako srčno želimo in zaradi katerih smo se že trikrat opekli, je zaradi neizkušenosti treba jemati z rezervo. Otrok v jaslicah se pač spotika, pada, se pobira, spet pada…

Seveda, boste rekli: močni smo takrat, ko se znamo po padcu pobrati in iti naprej. Že res. Toda ali vas lahko vodi nekdo, ki ne zna hoditi?

V politiki potrebujemo čvrste korake, jasne usmeritve, nedvoumna stališča. Politika bi morala biti najbolj zanesljiv, zaupanja vreden in predvidljiv del družbe.

Kandidata za SDH

Največjo politično nervozo smo zaznali v procesu neimenovanja dveh kandidatov za nadzorni svet SDH. Ugledna kadrovska komisija treh strokovnjakov, ki jim ni moč očitati nekompetentnosti, so izbrali dva kandidata in ju predlagali ministrici za finance.

Ta je pogumno in odločno stopila pred javnost in povedala, da gre za strokovne kadre z izkušnjami in da ju bo predlagala v potrditev. Zataknilo se je že v vladi, kjer je ena od koalicijskih strank odrekla podporo kandidatoma, zato jima njihovi ministri glasovali niso dali podpore.

Uradna razlaga je bila, da zaradi moralne spornosti kandidatov, neuradno pa zato, ker drugi dve koalicijski stranki nista izglasovali njenega kandidata za člana uprave te iste institucije pretekli mesec. Čeprav je vlada z močjo ministrov drugih dveh koalicijskih strank predlagana kandidata potrdila.

Filter

Naslednji preobrat je naredila Mandatno-volilna komisija DZ, ki je enega kandidata potrdila, drugega pa izločila — četudi bi morala glasovati o enotnem predlogu, kakršnega je od vlade dobila na mizo. Sledilo je nekaj dni ribanja sem in tja ter medijskega zlivanja gnojnice na oba kandidata. Na koncu sta odstopila. Verjetno so ju vljudno prosili, naj to storita, saj v parlamentu kot zadnji instanci ne bosta dobila podpore. In sta res.

Stranke so si oddahnile, ker jim ni bilo več treba javno manifestirati svojih nesoglasij. Vse te procedure in organi odločanja pa so samo samo filter, za katerim se lahko spretno skrijejo.

Dokler politika ne bo dojela, kdo je njen delodajalec, bomo delodajalci vedno v borbi z ljudmi, ki jim dajemo službe.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen v nedeljo, 26. 3. 2017, na Fokuspokusu https://fokuspokus.si/article/2189?=politika-je-borba-za-drzavljane-ne-proti-drzavljanom

 

 

Advertisements

Brezdomska solidarnost v pasaži Maximarketa


untitled

Tisti, ki zahajate v Cankarjev dom, dobro poznate sceno v pasaži Maxija. Če pridete z avtom in parkirate v garaži, vas v bližini blagajne parkirišča pričaka prodajalec Kraljev ulice. Zelo prijazno in že skoraj na meji pocukranega vas pozdravi in vam zaželi lep dan ali večer. Če pridete peš z Erjavčeve, pa vas pred vhodom v CD naskoči eden najglasnejših in najbolj poskočnih prodajalcev Kraljev ulice, ki pogosto deluje kar malce nasilno.

Brezdomcema se ne moreta izogniti, saj sta si izbrala strateško najboljši poziciji. Fanta tudi dobro vesta, da na koncerte običajno prihajamo dobro razpoloženi in odprtih src — pri blagajni pa tudi odprtih denarnic in vedno s kakšnim kovancem v roki.

Underground

Čeprav revije Kralji ulice v resnici nihče ne kupi, pa je radodarnost ljudi očitna. Na teh punktih se fantom zagotovo splača delati. Nanje smo se navadili. Tudi na tistega razgrajača, ki ga ni mogoče zamenjati za nikogar drugega in za katerega ne vem, ali gre za stalnega prodajalca.

A kakorkoli. Fehtanje je del pred- in pokoncertnega underground dogajanja v pasaži Maxija. Brezdomcev nihče ne preganja, ne zmerja in ne zavrača. Dovolj nemoteče sobivajo v okolju, kjer prevladujejo gospodje v temnih oblekah in dame v svečanih oblačilih, kot se za na koncert spodobi.

Zlati abonma

Prejšnji teden, na večer koncerta zlatega abonmaja, pa je dogajanje v pasaži dobilo povsem novo dimenzijo.

Pri izhodu iz parkirišča sta nas čakala dva prodajalca Kraljev ulice, razgrajača pa smo pozneje srečali na stalnem mestu pri vhodu v CD. V prvega smo se zaleteli že takoj za avtomatsko blagajno, v drugega pa meter stran od steklenih vrat od glavne blagajne, ki ponoči zapirajo vstop v garažo.

Kaj je zdaj to? Prodajna mesta samo en meter narazen? Konkurenca? Zmeda? Pomota? Oba sta prodajala isto številko Kraljev ulice, oba sta bila prijazna. Vsakomur, ki je šel mimo, sta voščila lep večer.

Vsi, ki pridemo v pasažo dovolj zgodaj, se običajno najprej postavimo v vrsto za plačilo parkirnine, saj jo lahko plačamo vnaprej po nočni oz. koncertni tarifi. Takrat si vzamemo čas, da pripravimo drobiž, opazujemo te prodajalce, njihovo komunikacijo ter odzive mimoidočih. Tokrat je bilo opazovanje poučno. In novo doživetje.

Presenečenje, da te kap

Ko je gospod X v vrsti plačal svoj parkirni listič gospodu Y za blagajno, se je z vrnjenim drobižem namenil proti pasaži. Ostanek drobiža je pri tem takoj spustil v dlan prodajalca 1, ki je stal ob avtomatski blagajni. Res lepo od njega. “Lepa hvala, gospod, in zelo lep večer,” je takoj rekel.

Takoj sem pomislila, da se godi krivica prodajalcu 2, ki je stal samo meter stran, saj je tisti prvi pobral večji del donacij od ostankov plačila parkirnine.

Potem pa presenečenje, da te kap.

Prodajalec 1 je pogledal, koliko denarja mu je gospod X namenil, vzel iz žepa nekaj drobiža, preštel, stegnil roko in polovico prejetega denarja položil v dlan prodajalca 2.

Solidarnostna ekonomija torej. Revež pomaga revežu. Končno pri nas nekdo drži skupaj.

Ko sem se v vrsti premaknila bližje prodajalcu 2, sem hotela preveriti, ali delitev doniranega denarja deluje tudi v obratni smeri. Pobrskala sem po drobižu v denarnici in našla kovanec za 1€ in enega za 50 centov. Oba sem namenila prodajalcu 2. Prijazno se je mi zahvalil: “O, hvala lepa in lep večer.” — in takoj dal prodajalcu 1 mojih 50 centov in dodal iz žepa še 20 centov. Kolega se mu je zahvalil in že sta bila oba spet v akciji: “Lep večer…”

Deliti tudi tisti bedni skoraj nič

Kaj je nauk te zgodbe? Brezdomstvo, ki ga poosebljajo prodajalci Kraljev ulice, je stanje izključenosti iz družbe. Človeku je onemogočen dostop do osnovnih življenjskih dobrin. Stati na ulici ali v nekem kotu pasaže Maximarketa, brez stanovanja in brez sidra, kamor se lahko zatakneš, je skrajno ponižujoče in bedno. Pustimo vzroke ob strani. Nekateri so za svoje razmere resda krivi sami, večina pa ne.

Saj ne, da Slovenci ne pomagamo. Še kako znamo biti solidarni in humanitarni.

Toda ta solidarnost ponavadi narašča vertikalno po družbeni lestvici. Donirajo tisti, ki imajo več, ki živijo in zaslužijo bolje. Mi imamo privilegij, da lahko dajemo.

V tem primeru pa je šlo za horizontalno solidarnost. Za iskreno, pristno, nepokvarjeno, nepreračunljivo in nepolitično vajo iz solidarnosti in kolegialne pomoči. Za solidarnost, ko si pripravljen deliti tudi tisti bedni skoraj nič.

Lep dan in lep večer…

 

Ilka Štuhec in nova SLO smučarija. Nenormalno normalna. Brez solz in drame.


Pogrešate nacionalne katastrofe, kreganje z odvetniki, kazanje s prstom? Kot v časih Tine Maze? Jaz že ne. Dajmo, naši!

untitled

Že predlani, ko je Tina Maze napovedala premor v karieri — mimogrede: vedeli smo, da je to v resnici slovo —, sem se spraševala, ali bomo še kdaj tako zavzeto gledali tekme alpskega smučanja kot takrat, ko je bila v svetovnem vrhu.

Družinske tradicije so včasih globoko zakoreninjene in jih je težko spreminjati. Lani, ko so se kazale prve nove zvezdice na alpskem snegu, smo vseeno posedali pred TV ekrani in gledali smučanje. Res je bilo vznemirjenja manj, razpleti tekem niso bili živčne vojne, nismo si pulili las, tudi jokali nismo, veselila pa nas je vsaka točka.

Nato pa letos popoln rezultatski šok. Erupcija Ilkinih prvih mest nas je zasačila nepripravljene. Peklo je od navdušenja. Celotna ekipa je presenečala: Ana Drev, Ana Bucik, Klemen Kosi, Boštjan Kline, Štefan Hadalin, Žan Kranjec, Martin Čater, tudi Maruša Ferk in Tina Robnik. Od zlatih časov slovenske smučarije še nismo imeli tako širokega nabora solidnih smučarjev kot v tej generaciji.

Sprememba klime in komunikacije

Ampak nočem modrovati o rezultatih. Zanimiva je sprememba klime in komunikacije, ki jo zaznavamo v smučanju.

V časih zlate Tine Maze nikoli nismo vedeli, kje, kdaj, kaj in zakaj bo spet izbruhnil prepir med Teamom to aMaze in Smučarsko zvezo Slovenije.

Tinina ekipa je imela z institucijo toliko težav, da se jim je splačalo najeti odvetnika, ki je skrbel za pogoje in izpolnjevanje pogodbenih določil v korist ekipe tekmovalke in za komunikacijo z mediji, ko je šlo na nož. Ni šlo gladko s Tomažem Lovšetom, trenja so bila tudi z Barbaro Kürner Čad in Jurijem Žurejem. Neglede na funkcijo in ime, vedno so bile težave med tema dvema entitetama. Tudi letos, ko so Andrei Massiju na smučarski zvezi odpovedali pogodbo. Zgodba o predčasnem odhodu je vsaj teden dni polnila medije.

Konec žalovanja

Z odhodom Tine Maze in njene ekipe in z novo generacijo smučarjev, pa tudi z nekaj zamenjavami na SZS pa je prišlo do zanimive in hitre komunikacijske spremembe. Nenadoma se nihče več ne jezi na nikogar. Vsi komunicirajo spravljivo, spoštljivo in povezovalno. Nihče nikomur ne grozi, nihče se ne joče v ozadju. Odvetnikov ni več pred kamerami in na novinarskih konferencah. Smučarji delujejo sproščeno. Če jim na neki tekmi ne gre najbolje, ostanejo optimistični in osredotočeni na naslednjo priložnost. Nam gledalcem ni treba trpeti z njimi kot prej s Tino Maze. Ob njenih porazih smo skupaj z njo tri dni žalovali in objokovali izgubljeno priložnost.

Danes ne žalujemo več.

Je to zato, ker smo na to generacijo smučarjev manj čustveno navezani in nam je vseeno? Nas sedanji tekmovalci manj zanimajo, ker okrog njih nič ne vre? Nihče več ne joče ob porazih, nihče se ne zavleče v kot in skriva pred novinarji. Ali morda niso karizmatični? Je to zato, ker razen Tine ni bilo nikogar, ki bi še prinašal rezultate, pa je bil zato vsak njen poraz nacionalna katastrofa?

Dajmo, naši!

Ali gre pri tem zasuku pri smučarjih in SZS v resnici za načrtovano spremembo kulture ali pa so to samo naključne značajske lastnosti, ki so zaznamovale to generacijo?

Se spomnite, kaj smo govorili za Tino? Da so veliki talenti egoisti. Da so težavni in zahtevni in da z njimi ni lahko. Če nisi takšen, ne moreš biti prvak. Odpuščali smo ji vse. Da so le bili rezultati.

Ilka, ki jo v rezultatskem smislu edino lahko primerjamo s Tino — pa naj mi Tina oprosti —, je zgovorna, simpatična, nasmejana, sončna, pristna punca. Ob izvrstnih rezultatih je to najizrazitejši element njene športne karizme.

Na svetovnem prvenstvu je šla skozi trnje do zvezd. Brez solz, brez drame, brez kazanja s prstom na kogarkoli, brez umikanja v zasebnost. Z nasmehom in brez škandala. Ob tem, da dosega vrhunske rezultate, je še tako hudičevo in nenormalno normalna.

Ali pa zaradi preteklih dogajanj v smučariji nismo več normalni mi? Bi raje trpeli, se metali ob tla, besneli, se kregali, poslušali odvetnike? Samo, da vre kri, pa bo vse dobro. Potem nam bo odleglo.

Pogrešate to? Jaz ne. Dajmo, naši!

 

Od sedaj dalje ob ponedeljkih


Dragi in spoštovani, od danes dalje me boste na tej povezavi lahko prebirali ob ponedeljkih.

Z Markom Crnkovičem, urednikom Fokuspokus, ki je prav tako objavljal moja razmišljanja, sva se dogovorila, da bodo moji teksti najprej objavljeni na “njegovem” mediju, nato pa na mojem blogu. Fokuspokus ima namreč novega lastnika in s tem so se vzpostavila tudi bolj jasna razmerja med medijem in pisci.

Torej, nič ni narobe, nič ne manjka, le termin morate prestaviti na ponedeljek. Ali pa obiskati Fokuspokus, kar vam je ljubše. Meni pa bo ljubo, če me boste še naprej brali.

V ponedeljkovem zapisu pišem o nenormalni normalnosti. Ostanite torej z mano še naprej in ostajamo povezani.

»Ali seksaš ali igraš golf«?


juncker-in-cerar

Sploh ne vem, kaj naj si mislim o pravkar končanem Junckerjevem obisku v Sloveniji. Saj veste, to je tisti Jean-Claude Juncker, ki je predsednik Evropske komisije. Najbolje bi bilo, da bi ta obisk v svojem spominu izbrisala. Delete. Nič. Se ni zgodil. Dovolj je, da se sekiram že zaradi vseh drugih traparij in nerodnostih, ki jih zganjamo sami sebi ali se nam kar zgodijo. Prav nič ni mi do tega, da bi me, bolj kot je to potrebno, obremenjeval še odnos EU do Slovenije. Dovolj jasno se ta odnos razbere iz številnih vsakodnevnih dejanj, razmerij in odnosov, o katerih lahko prebiramo na relaciji Ljubljana – Bruselj. Če pa to bruseljsko aroganco in neresnost človek vidi v živo, je konec vsakršne romantike. Takrat udari na površje kruto vprašanje, ki ima žal le en, dobro znan odgovor. Je EU res naša edina možnost? Žal, res!

V Slovenijo naj bi Juncker prišel zato, da bi nam – kot prvim v Evropi – razkril možne scenarije prihodnosti Evropske unije. Prišel je poln laskavih besed o tem, kako se kljub majhnosti in z ne najdaljšim članstvom v EU, Slovenija obnaša kot velika in predvsem odgovorna, kot ustanovna članica EU. Kar curljalo je od naših politikov zaradi sladkornega taljenja, ko jim je takole popihal na dušo.

Namesto o prihodnosti, pa bo ta obisk ostal zapisan predvsem zaradi toplega objemanja, nerodnega poljubljanja, risanja srčkov v uradne podpisne knjige in zanimanja o kakovosti seksualnega življenja med gostom in gostiteljem, našim prvim ministrom.

Junckerju ne morem očitati, da si je sproščeno obnašanje, kot ga je prikazal, privoščil le zato, ker Slovenije ne ceni, ker je majhna, ker je v resnici v EU manj pomembna. Ne, ne gre zato. On si tapkanje po riti, licih, cmokanje, klofutanje, objemanje in obkladanje z zanimivimi vzdevki, privošči ne glede na to, kdo je njegov gostitelj, gost ali komur koli že seže v roko. Zato tudi njegovo vprašanje premierju Cerarju ali igra golf, ni nič nenavadnega. »Ne, ne igram golfa”, je odgovoril naš predsednik vlade. Juncker pa iz nedolžnega športno – rekreacijskega kramljanja pogovor obrne v športno-intimno sfero: “Aha, ker … ali seksaš ali igraš golf?” Naš naravno zadržani in praviloma smrtno resni predsednik vlade pa odločno udari nazaj: “Seksam”. Bruslju je vendar treba točno poročati. Juncker na vse to z nasmehom pripomni: “No, jaz pa nič od tega.”

Ko mediji poročajo o neformalnih pogovorih, ki jih imajo državniki med seboj, si za tem predstavljam pogovore o aktualnih, odprtih vprašanjih, ki služijo temu, da se ugotovijo stališča obeh strani, se zbližujejo, usklajujejo. Na kraj pameti mi ni padlo, da se dva politika, ki ju snemajo kamere in ki imata v bližini mikrofone, pogovarjata o večni moški dilemi ali golf ali seks.

poljub-junckerja-in-cerarja

Tudi objem Junckerja in Cerarja ni ostal neopažen. Cerar ga je nežno prijel za rame in sicer nerodno zadnji hip obrnil glavo, da jima ne bi ušel celo poljub na usta. Še posebej na družabnih omrežjih se je odvijalo tekmovanje v najbolj duhoviti šali in možni predelavi njune poljubljajoče se slike. Ta je doživela številne različice. Umestili so ju v legendarno sceno iz filma Titanik, nekomu se je zdelo, da je Juncker nova Esmeralda, njuno nežno pozdravljanje pa že ima svoje brand ime ‘ceraring’ in ‘junckering’.

Je pa Juncker kasneje, ko se je srečal s predsednikom DZ Milanom Brglezom, poskrbel za to, da smo ga lahko do konca ocenili kot zelo čustvenega in srčnega. Zraven podpisa v knjigi gostov Državnega zbora je namreč lastnoročno narisal srček. Kaj čustveno in srčno – otročje in skrajno neresno.  Če samo pomislim, da je pred leti, po tem, ko ga je Juncker že udaril po zadnjici in mu nato na enem kasnejših srečanj zakril oči, to Cerar komentiral: »To je bilo pa s pravim občutkom. Kot vidite imamo prijateljske odnose na vrhu EU«, mi je jasno, da je naša politika do Bruslja izgubila kompas. Izgubila pa je tudi svoje dostojanstvo in ponos.

Eni Junckerja označujejo za neformalnega voditelja, ki se rad pošali, spet drugi, in k tem prištevam sebe, pa menimo, da to ni državniško obnašanje in da to znižuje raven njegove politične kredibilnosti predvsem pa s tem tepta verodostojnost tistim, ki so deležni te njegove neformalnosti. Takšne stvari naj prihrani za zaprta vrata brez kamer.

Ključni razlog njegovega obiska je ostal v senci poljubov in srčkov. Kaj po obisku in pogovoru o njegovi beli knjigi o prihodnosti EU vemo o njej? Nič. Še naše mlade državljane ni prepričal. Na pogovoru z njim so zahtevali več konkretnih odgovorov in manj praznih besed. Pred prihodom na razpravo v Festivalni dvorani v Ljubljani ga je nekaj evroskeptikov celo izžvižgalo, a jim Juncker ni ostal dolžan in jih je – izžvižgal nazaj. Na razpravi so mladi poudarili, da je zanje ključno, da se ustvarjajo v EU okoliščine, v kateri jim bodo zagotovljena zanesljiva delovna mesta. Pri tem so spomnili, da je Slovenija članica EU z najbolj razširjenimi oblikami prekarnega dela. Juncker in Cerar sta dokončno prestopila mejo okusnega, ko sta se, vsaj tako sta mislila, pošalila, da sta oba v tem trenutku na nek način prekarca. Mladim to ni bilo prav nič smešno. Vsaj ob zavedanju o višini njunih plač in drugih ugodnosti ta šala ne pije vode. Zato so ju pozvali, da njihove skrbi jemljeta resno.

Mogoče je Juncker res izbral Slovenijo za prvo državo na turneji o prihodnosti EU, ker smo tako pro-evropski, tako pridni, ubogljivi. Imam pa občutek, da se je odločil za Slovenijo v resnici zato, da na nas opravi prvi laboratorijski test, kako z njegovimi idejami do cilja. Mi smo v resnici njegove laboratorijske miši. Ker glas iz Slovenije redko doseže Evropo Juncker računa, da bo plitkost njegovega obiskala ostala znotraj meja Slovenije. Za velike članice bo očitno treba spremeniti strategijo.