Milojka Kolar Celarc in pacient št. 6023


untitled

Državljani smo naročniki in vlada je pri nas v službi. Kar mene zadeva, ste posel izgubili. Tako gre to v realnem svetu.

Zgodba o našem zdravstvu je postala do konca neprebavljiva. Za bruhat. In tudi na smrt žalostna. Zdravstveni sistem sam potrebuje urgentno zdravljenje. Kakšnih sedem mesecev pred iztekom tega vladnega mandata lahko brez poglobljene analize in debelih statistik ugotovimo, da ministrici za zdravje v tem mandatu ni uspelo rešiti skorajda nobenega izziva, ki ga je prevzela od prejšnje garniture.

Prav nasprotno! Vse kaže, da je danes še slabše, kot je bilo. Predvsem bolnišnično zdravljenje. Bolnik, ki je imel s svojim zdravnikom dolgoleten osebni odnos, je postal pacient št. 6023. Tu se začne razkrivati trhla in plesniva struktura, ki je očitno nihče ne zna postaviti na novo ali vsaj obnoviti in učvrstiti. Zato umirajo otroci in odrasli.

Povsod kriza …

V krizi so bolnice kot institucije, ki so se znašle v rdečih številkah. V krizi so medosebni odnosi v bolnicah. V krizi je stroka, ki v slabem delovnem vzdušju dela vedno več napak, te pa prihajajo na dan tudi z večletno zamudo.

V krizi je zdrava notranja konkurenca, ki posameznikom meče polena pod noge, jih diskreditira in diskvalificira, namesto da bi jim omogočala strokovno rast. V krizi je vodenje bolnišnic in njenih specialističnih enot. V krizi so plače zdravstvenega osebja. Od strežnic naprej.

V krizi je Ministrstvo za zdravje, ki vsega tega ne vidi ali pa si zatiska oči, ministrica pa ne prevzema nobene odgovornosti.

V krizi je tudi Državni zbor, ki ministrici ne more izglasovati nezaupnice, čeprav skoraj zagotovo vsi državljani mislimo, da bi jo morala dobiti. In DZ je naš glas, glas državljanov. Vsaj tako bi moralo biti v parlamentarni demokraciji.

… razen za dobavitelje

Krize pa nikoli niso doživeli dobavitelji v zdravstvu. Njim kriza ustreza na vseh frontah zdravstva. Nihče se nima časa z njimi ukvarjati. Nabava teče, ker mora. Še naprej nam dobavljajo artikle in naprave, ki so dražji kot kjerkoli drugje. Dobavitelji bogato služijo na račun skorumpiranih. Ti jim za to, da jim dovolijo biti dobavitelji, znajo na pravi način namigniti, da pričakujejo skromna darila. Vsaj tako poročajo mediji. Tudi zlate palice omenjajo, če že gotovine ni vedno pri roki.

Ne vem, kako imenovati bolezen našega zdravstva. Je to rak v zadnjem stadiju? Predinfarktno stanje? Prebavna motnja po zaužitju norih gob? Zdravniki bi to morali vedeti. Za vsako od teh bolezenskih stanj bi se našel način zdravljenja, ki bi pacientom omogočil višjo kakovost življenja. Pa tega ne naredi nihče.

Od zgoraj navzdol

Vsak poslovni sistem v gospodarstvu je vóden od zgoraj navzdol. Enako velja tudi za javne službe. Vodstvo usmerja in vodi politiko podjetja, tako tudi javne institucije. Nadzorni organ podjetij je nadzorni svet, v javnih zavodih pa so to sveti zavodov. Ti potrjujejo ključne strateške usmeritve vodstva in skrbijo, da vodstvo ne ausglajza. Da se drži začrtane strategije in dosega načrtovane rezultate. Oba organa imata na vrhu nekega ministra. Ta ima možnosti in vzvode, da ukrepa, če oceni, da gre vse k hudiču.

Če je minister Počivalšek verjetno kar garal, da je Magna lahko zasadila prvo lopato za svojo tovarno, bi toliko energije in volje za odstranjevanje ovir v zadnjih treh letih lahko pokazalo tudi ministrica za zdravje, če bi res hotela vsaj nekaj premakniti. Pa ju ni kazala. Ministrica zahteva poročila. Zahteva, da odstopijo ključni krivci. Tisti, ki jih je sama predlagala in stala za njimi. Spremeni pa se nič.

Pred kakšnega pol leta je ponosno stopila pred kamere in nam nasmejana razlagala o novostih, ki jih v zdravstvu uvaja. To bi naj bila njena mini zdravstvena reforma. Blef. Nobene zdravstvene reforme nismo doživeli. Pa bi jo nujno potrebovali.

Res je, da je ministrica izpogajala dobrih 130 milijonov evrov za pokritje minusa v slovenskih bolnicah. To bomo tako ali tako plačali davkoplačevalci. Prejšnji teden pa nas je razveselila z mislijo, da si bomo državljani sami vnaprej plačevali davek za dolgotrajno oskrbo na domu.

Preostalih 5%

Poleg nezmožnosti in nesposobnosti, da bi uredila enovito, za državljane in paciente najbolj optimalno nabavno zdravstveno službo, ki bi zagotovila materiale in naprave v najboljšem razmerju med ceno in kakovostjo, sta pokrivanje minusa in davek na starost edino, kar si bom zapomnila od tega zdravstvenega mandata. In si to tudi upam zapisati. Zaradi vseh smrtnih žrtev pa bom samo tiho žalovala.

Vsak čas nam bodo začeli v največji vladni stranki govoričiti, da potrebujejo še en mandat. Da svoje delo, ki so ga tako odlično začeli, tudi zaključijo. Da so vredni zaupanja, ker da so prav oni in prav v tem mandatu dvignili Slovenijo na drugo mesto po gospodarski rasti v EU.

Tem plehkim besedam po zadnjih podatkih merjenja političnih preferenc verjame samo še okrog 5% ljudi. Toliko bi jih še volilo SMC.

Zato ne bo šlo tako enostavno, spoštovane gospe in gospodje! V teh štirih letih bi lahko rešili največjega bolnika naše dežele — zdravstvo. Pa ga niste!

Kdor ne izpolni svoje obljube ali pogodbe, izgubi posel. Tako to gre v realnem svetu. Državljani smo vaši naročniki in vi ste pri nas v službi. Kar mene zadeva, ste posel izgubili.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 29. oktobra  z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2637?=milojka-kolar-celarc-in-pacient-st-6023

 

Advertisements

Predpokopni davek? Saj ni tako slabo umreti z občutkom dobrodelnosti …


untitled.png

Namesto programa dostojnega umiranja bi vlada v času debelih krav lahko oblikovala program veselega spodbujanja družin.

Z volitvami predsednika države si ne bomo obrnili življenja na glavo. Zato bi lahko brez zadržkov in množično, ne samo v duhu državljanskih pravic, temveč tudi zato, ker gre za družabni dogodek, odšli na volišča in mirno glasovali. Nenazadnje je predsednik države edina “korporativna” politična funkcija, ki jo volimo sami in neposredno. V ponedeljek bo življenje povsem enako, kot je bilo v soboto.

Ljudje v resnici ne maramo sprememb. Govorimo že o njih in na načelni ravni se z njimi strinjamo, jih podpiramo in se zavedamo, da se bomo samo s spremembami lahko stvari nekam premaknili.

Seveda pa to načelno strinjanje velja samo do tiste točke, ko bi se morebitne spremembe lahko dotaknile naših navad. Naše navade so nam svete. Nihče nima pravice, da bi nam jih na silo spreminjal in nam vsiljeval nekaj novega. Tako mislimo in za to se borimo.

Izogibanje odgovornosti

A predsedniških volitev se nam res ni treba bati. Gre za precej benigno vlogo v naši politiki, ki tudi v prihodnjem mandatu ne bo prav nič drugačna. Predsednik še vedno ne bo moralna in politična avtoriteta.

Pri tem me moti predvsem to, da nas je v času kampanje prav vodilni predsedniški kandidat ves čas prepričeval, da si mi, državljani, takšno predsedniško držo v resnici želimo.

Rada bi videla raziskavo med Slovenci in Slovenkami, ki bi pokazala takšen rezultat. Tega namreč preprosto ne verjamem. Sodeč po tistih nekaj izjavah, ki smo jih videli v TV soočenjih, novinarjem namreč ni uspelo ujeti veliko tistih, ki menijo, da moralna avtoriteta za predsednika države ni pomembna.

Zavračanje vloge moralne avtoritete vidim kot neopravljanje del in nalog in izogibanje odgovornosti. To je tisto, kar delavec — v tem primeru predsednik države — sporoča delodajalcu. Torej nam, ki smo ga na to korporativno funkcijo imenovali. Vsi pa najbrž kar dobro vemo, kaj se nam lahko zgodi v službah, če zavrnemo naloženo nalogo.

Zato se ne čudim, da ljudje izgubljajo vero v to funkcijo. Zato jih tudi predsedniške volitve veliko manj zanimajo.

Dušenje v regulaciji

Bi nas pa zato morale veliko bolj zanimati parlamentarne volitve prihodnje leto. Odločitve vlade so namreč tisto, kar nam spreminja življenje. Tudi čez noč.

Ne samo, da se bomo zadušili v regulaciji, kot zdaj kažejo prizadevanja za zakonsko ukinitev nedeljskega nakupovanja. Čakajo nas tudi nove dajatve.

Najnovejša pogruntavščina ministrice za zdravje je tako imenovana dajatev za dolgotrajno oskrbo. Če prav razumem to super odločitev, gre za oskrbo tistih sodržavljanov, ki ostanejo doma sami in betežni. Tudi nas samih, če nas bo v prihodnosti doletela takšna usoda.

V segmentu zdravstva, sociale in pokojninskega sistema naša država v veliki meri deluje na temelju medgeneracijske solidarnosti. To je bilo doslej tudi bolj ali manj spretno regulirano v okviru proračuna. Četudi nekateri plačujejo več, drugi pa manj, uporabniki pri zdravniku tega ne občutimo. Vsi smo deležni enako bogate — ali skromne, če jo tako vidite — košarice storitev.

V sicer racionalnem razmišljanju, da bomo morda nekoč vsi stari, nebogljeni in zapuščeni životarili doma, si bomo to stanje na predlog ministrice plačevali sami — vnaprej. Bogatejši bodo plačevali več, tisti, ki nimajo, pa temu primerno manj. Na koncu pa bomo vsi deležni enake oskrbe. Če bomo po (ne)srečnem naključju umrli tako, da oskrbe pred tem ne bomo potrebovali, se lahko tolažimo, da bomo velik del našega življenja obvezno dobrodelni. Umreti s tem občutkom tudi ni tako slabo.

Živi pokopani

Pa vendar. Pri 50 milijonih proračunskega presežka za prihodnje leto — kar sicer ni veliko za tako pogolten sistem, kakršen je naš —, vlada ni sposobna oblikovati sklada za starostno oskrbo.

Pa to ni najhujši greh. Vlada v času debelih krav ni zmožna razmisleka, da bi bilo namesto programa dostojnega umiranja dolgoročno bolje oblikovati program veselega oblikovanja novih družin. Da bi nas bilo v prihodnje več in da bi si lahko še naprej delili solidarnost. Bogatejši za mlade, nove sodržavljane, ki bodo lahko prispevali v skupno blagajno za starejše.

Predlog nove dajatve vidim kot ukrep, s katerim nas država ob načrtovani solidni sistemski oskrbi zadnjih dni življenja — v resnici že pokopava.

Lahko, ne pa nujno

Naslednji korak bi lahko bil obvezni prihranek vsakega državljana za pokop. Kajti pokop stane. Če ga družina ne more plačati, k človeka dostojnemu pokopu nekaj prispeva občina. To pa je že neke vrste skupni denar.

V resnici me oba ukrepa — tako omejevanje svobodne trgovine in predpokopni oskrbni davek — presenečata s časovno umeščenostjo v ta vladni mandat. Slabo leto pred parlamentarnimi volitvami bi pričakovala več bonbončkov in navdušujočih ukrepov. Še posebej v luči dejstva, da nam gre danes bolje kot takrat, ko je ta vlada prevzela svoje naloge. Verjetno jim jasno, da so si za prihodnje volitve že sami izkopali jamo.

Volitve so pomembna reč. Lahko nam prinesejo predsednika, ki bo odgovorno prevzel naloge, ki mu pritičejo. Lahko dobimo vlado, ki bo sprejemala odločitve v dolgoročni prid državljanom.

Poudarek je na “lahko”. Ni pa to nujno.

 

 

 

.

 

 

Življenje med črno – belimi plusi in minusi v barvah


untitled

Vlada (+), Čuš (–), priporniki (–), Raščan (2×–), Kobe Steel (–), Dončić (+²), MOL (+), mojstri za linč (–), Trump (-), MMB (+).

Življenje ni črno-belo. Vmes so tudi druge barve, ki ga delajo bolj ali manj zanimivega, vznemirljivega, turobnega ali veselega. Mnogo bolj si zapomnimo skrajnosti. Kar je najboljše in najslabše — tisto vmes pa se nam prepogosto zdi manj pomembno ali celo samoumevno.

Moji plusi in minusi zadnjega obdobja so naslednji:

(Ne vem sicer, zakaj je na seznamu več minusov kot plusov. Življenje je vendar tako lepo. Resno mislim!)

Plus za vlado

Plus si zasluži vlada, ki se je odločila, da kljub zvijanju rok podjetnikom, ki so se odločili poslovati kot normiranci, ne bo spremenila pogojev tega sistema dela, ki je v veljavi manj kot štiri leta. Podjetjem in espejem, ki poslujejo kot normiranci, bodo še naprej priznali 80% prihodkov kot strošek, za razliko pa plačali državi 20% dohodnino.

Minus za Čuša

Minus dobi nepovezani poslanec Andrej Čuš, ker očitno misli, da nam gre že tako dobro, da se je treba ukvarjati s stvarmi, ki so v napoto samo njemu in nekaterim njegovim sosedom.

Gonja proti nedeljskemu delovanju trgovin v imenu družin in idiličnega življenja med vikendom je omejevanje svobodne podjetniške volje, pa tudi poskus dvigovanja prahu tam, kjer se ne nabira. V Sloveniji je veliko več zaprašenega, prah pa pometamo pod preprogo. Veliko prahu je tudi pod omarami in v njih. Poslanci naj raje čistijo tam, kjer se ga je kar nekaj nabralo. Gospodinje pridemo z veseljem pomagat, prinesemo tudi sesalce in vso drugo čistilno infrastrukturo.

Minus za pripornike

Minus za upor skupine pripornikov na Povšetovi. Da v priporu in kaj šele v zaporu nikomur ni fajn, ni nobeno razkritje. Da so se upori in protesti zapornikov začeli tudi pri nas, nam daje misliti, da tudi v varnem okolju za rešetkami ni vse varno. Še manj pa mogoče tudi človeku primerno. No, mogoče. Čakamo odzive pristojnih.

Minus za Raščana (2 minusa)

Dva minusa za samo štiri leta dogovorjene kazni ob priznanju krivde Mateja Raščana. Ta je v treh letih uspešno uničil Delo Revije, nekoč najuspešnejšo medijsko hišo pri nas, in pri tem pahnil na cesto kopico novinark, novinarjev, fotografov in drugega osebja. Za sabo je pustil 11-milijonsko pogorišče. Po pisanju medijev je vse svoje premoženje — tudi za plače zaposlenih — prenesel nase in svoje bližnje. Zdaj je v osebnem stečaju. Toda čez štiri leta bo svoboden in — bogat.

Minus za Kobe Steel

Minus za Kobe Steel za goljufanje s podatki o njihovem jeklu. Če niti japonski industriji ne moremo več zaupati, komu še lahko? Škandal je pljusknil tudi na njihovih devet tovarn izven Japonske. Število partnerjev, ki so prejeli njihov material s prirejenimi navedbami, po poročanju New York Timesa se je povzpelo že na 500. Kobe Steelovo jeklo je vgrajeno tudi v letala.

Plus za Luko Dončića (na kvadrat)

Plus na kvadrat za Luko Dončiča. Ko smo že mislili, da je pri svojih 18 letih na evropskem prvenstvu pokazal vse, kar fant pri teh letih lahko dá od sebe, nas je v dresu Real Madrida ponovno presenetil z vragolijami in koši, ki so jih sposobni samo največji mojstri košarke na svetu. In teh je vedno le peščica.

Plus za MOL

Plus za razkopano Gosposvetsko cesto v Ljubljani. Čeprav polovično zaprta Gosposvetska sicer ovira pretočnost prometa po mestnem središču in če zaradi tega že trpijo tamkajšnji trgovci, pa vsaj pešci, tudi številni turisti, lahko kukamo skozi prozorne planke in si ogledujemo ostanke nekdanje Ljubljane. Celo vódene oglede nam pripravljajo. Spreten preobrat sitnosti v vsaj minimalno korist za občane.

Minus za odziv na Tanjo Gobec

Minus za odzive javnosti na nesrečno vodenje Odmevov Tanje Gobec. Slovenci znamo biti mojstri za ubijanje. Nanjo so se vsule nizkotne kritike gledalcev, kot da je najhujši kriminalec in to povratnik v najbolj pokvarjenih grehih — ne da bi kdorkoli poznal razloge, zakaj se ji je to zgodilo. Namesto razmisleka “zakaj” pri nas udari ven “zato”. Mi kar vemo, kaj se je zgodilo, in človeka pribijemo na križ. Žalosten minus.

Minus za Trumpa

Minus ameriškemu predsedniku Trumpu, ki me do sedaj še ni uspel prepričati v to, da deluje strateško, dolgoročno in v dobro kogarkoli na tem svetu. Niti njemu bližnjih, niti Republikancem, niti Američanom. Kljub sloganu “America first”.

Plus za Majo Makovec Brenčič

Plus za odkrit slogan “Bolj odločno” predsedniške kandidatke Maje Makovec Brenčič. Sploh ga ne vidim kot sporočilo, ki bi letelo na delovanje dosedanjega predsednika države — četudi si ga krepko zasluži. Aktualni predsednik nas tako ali tako ves čas prepričuje, da mora biti brezzobi tiger, sicer bi lahko kaj hitro prestopil okvirje svojih pristojnosti.

Ker je MMB članica aktualne vlade, se mi zdi njeno sporočilo namenjeno bolj njenemu šefu. Cerar bi še bolj kot Pahor moral vzeti slogan za svojega. Pa ne samo na billboardih.

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 15. 10 na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2609?=zivljenje-med-crno-belimi-plusi-in-minusi-v-barvah

 

Srečno, Katalonija!


untitled

Dobro, da 1991 nismo bili v EU. Nikoli nam ne bi uspelo. Katalonija je danes za Španijo pomembnejša kot takrat YU za EU.

Čakajo jih ovire, ki so bile nam Slovencem — izvzemši desetdnevno vojno — prihranjene. Kako dolgo bo trajal njihov boj in kako se bo končal? Tega ne ve nihče. Zagotovo pa bo njihovo osamosvajanje daljše. Tudi napornejše bo in se bo dotikalo širših človeških, gospodarskih, družbenih dimenzij. Bolj negotovo. Morda se ne bo nikoli končalo s pravo neodvisnostjo.

Na dan referenduma smo si ogledovali žive slike policijske agresije nad civilisti, ki so na referendumu mirno oddajali svoj glas. Pretepanje s pendreki, brcanje v trebuh, vlečenje za lase, trganje oblačil, krvave glave. Kaj takega ne vidimo niti na nogometni tekmi med najbolj sovražno nastrojenimi navijaškimi skupinami.

Španske oblasti so po zaprtju volišč in še naslednji dan trdile, da referenduma sploh ni bilo.

Da ne? Če ga ni bilo, zakaj za vraga pa so potem španski specialci pretepali Katalonce kot kakšni huligani? Če referenduma res ni bilo, v katerem pretepu in zakaj pa je potem bilo ranjenih več kot 800 ljudi? So bile to sodobne španske igre po zgledu Hunger Games?

Kakšno pritlehno sprenevedanje!

Poteptano ljudstvo

Španske oblasti bi lahko trdile, da referenduma ni bilo, če jih v nedeljo ne bi bilo v Kataloniji in če referenduma sploh ne bi ovirale. Civilizirano bi bilo, da bi bil referendum izpeljan. Verjamem, da rezultat ob višji udeležbi niti ne bi bil bistveno drugačen. Verjetno bi bilo še vedno okrog 90% ljudi naklonjenih samostojnosti.

Toda če bi španske oblasti mirno tolerirale referendum, “ki ga ni bilo”, bi imele povsem drugačno pogajalsko izhodišče na morebitnih pogovorih s Katalonci. Temo dialoga, oblikovanje možnih modelov sobivanja, časovnica pogajanj, delitev oblasti, gospodarski vidik in vse drugo, o čemer se odgovorni ljudje pogovarjajo, ko gre za osamosvojitev — vse to bi potekalo na popolnoma drugačnih temeljih kot zdaj. Pretepeno, poteptano, od vseh zapuščeno ljudstvo se ne želi kaj dosti pogovarjati.

26 let pozneje

Razočarani nad ravnanjem še vedno aktualnih sonarodnjakov so Katalonci šele v petek, peti dan po referendumu, dočakali uradno opravičilo predstavnika španskih oblastnikov. Slaba tolažba za narod, ki ga je v boju za samostojnost očitno zapustila vsa Evropa. Samo Slovenija jih razume in podpira. Pa še pri nas so najglasnejši nekdanji politiki, ne pa trenutna oblast. Čeprav so doživeli proces osamosvajanja, ki ga državljani častimo in cenimo kot najvišjo manifestacijo slovenske enotnosti in pokončnosti, vlada cinca in momlja o nečem, kar ni niti podpora niti ni popolnoma obrnjen hrbet Kataloncem.

Visoka evropska politika tak odziv podpira. Toda državljani se medtem sprašujemo, kako se je za isto stvar mogoče boriti z lastnimi življenji in kljubovati celemu svetu, 26 let pozneje pa se kot del večje politične skupnosti delamo, kot da se nič takega ne dogaja.

So pa dogodki v Kataloniji zabili drugi žebelj v krsto Evropske unije. Prvi žebelj je bil seveda britanski brexitom.

Razočaral je tudi kralj

Preračunljiva in birokratska združba dobro plačanih evropskih uslužbencev ni mogla izreči ali zapisati niti stavka človeškega sočutja zaradi očitne in krivične agresije. Njihova sporočila so bila osredotočena na administrativno oceno stanja in se niso premaknila niti za milimeter. Španija je enotna država, ki vključuje tudi avtonomno pokrajino Katalonijo. Kakršnekoli težnje po odcepitvi ne pridejo v poštev. Gre za špansko notranjepolitično zadevo.

Razočaral je tudi kralj. Od vsaj po stažu mladega voditelja bi pričakovali iskreno, čustveno opravičilo zaradi pretepov. Nič od tega.

Blazno srečo smo imeli

Če bi EU razumela in podpirala težnje k samostojnosti, bi Kataloncem lahko kaj hitro sledili Baski, južni Tirolci in Škoti. O samostojnosti že dolgo razmišljajo tudi Bavarci, ki tako kot Katalonija ali v bivši Jugoslaviji Slovenija poganjajo razvojno dinamiko države.

Danes ugotavljamo, da smo leta 1990 in 1991 imeli blazno srečo, ker še nismo bili v EU. Sodeč po zadnjih reakcijah nam kot morebitni članici Bruselj nikoli ne bi dovolil, da si oblikujemo svojo državo. Še sreča, da se niso kaj prida ukvarjali s takratno Jugoslavijo. Odrinjena in pozabljena država, po Titu tudi brez “karizmatičnega” voditelja, jih ni preveč motila.

Res smo imeli srečo. Verjetno nam ne bi uspelo niti v primeru, če bi bili velika, napredna, privlačna država! Katalonija je danes za Španijo pomembnejša kot takrat za Evropo Jugoslavija.

Vse dobro, Katalonija!

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 8. oktobra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2593?=srecno-katalonija

 

Svet razmišlja o Marsu, mi pa o 27 km proge


untitled

Živimo v času, ko so v računalniškem gigantu HPE ustvarili superračunalnik Spaceborne Computer. Tega so sredi avgusta iz vesoljskega centra Kennedy na Floridi izstrelili proti Marsu na krovu rakete SpaceX CRS-12, razvite v ekipi »gospoda Tesle«, Elona Muska. Raketa je namenjena na mednarodno vesoljsko postajo ISS oz. za njen National Lab. Naloga superračunalnika je, da v letu dni, kolikor naj bi trajala pot do Marsa, nemoteno deluje in pošilja ter obdeluje vse potrebne podatke, ki so jih do sedaj morali obdelovati na Zemlji. Če bi imeli na Marsu astronavte, bi namreč na te podatke morali čakati 40 minut. Tako dolgotrajno komunikacijsko čakanje bi lahko otežilo raziskovanje na Marsu ali celo pripeljalo astronavte v potencialno nevarno stanje, ki jih brez hitrih in kakovostnih informacij ne bi mogli rešiti sami. Alain Andreoli, Senior Vice President in General Manager skupine za infrastrukturne podatke centra HPE, je v svojem blogu zapisal: “Misija na Mars bo zahtevala zelo sofisticirane računalniške vire, ki so sposobni podaljšanega časa delovanja.”

Mars je od Zemlje oddaljen v povprečju okoli 220 milijonov kilometrov. Za običajnega zemljana nepredstavljiva razdalja. Človekove raziskave na tem planetu pa tako neverjetne, da delujejo na meji resničnega. 220 milijonov kilometrov stran.

No, pa se vrnimo na Zemljo in poglejmo, o čem se pogovarjamo v Sloveniji v tem času.

Mi govorimo o 27 km železniške proge med Koprom in Divačo. To je naš trenutni domet, ki ga je še vedno močno zaznati v javni agendi.

Na referendum o drugem tiru smo odšli v povprečju precej nevedni kaj v resnici skušamo izglasovati. Delili smo se na tiste, ki jih je oglaševanje umeščalo v ZA razvoj in na tiste, ki so podpirali ustavitev izgradnje po zdajšnjem predlogu. Ljudje, ki so prišli na volišča, so rekli DA. Zgodba nasprotovanj o tem projektu bi morala biti z referendumom po nekih temeljnih razumevanjih demokracije zaključena. Volja ljudstva je namreč najvišja raven demokracije in nad to naj ne bi bilo druge instance.

Razen v Sloveniji. Volja pobudnika referenduma Vilija Kovačiča, vodje civilne iniciative Davkoplačevalci se ne damo, ki mu je treba priznati nepopustljivost in vztrajnost, se postavlja nad referendumski izid. Zakon bo po negativnem izidu na referendumu dal še v presojo na Ustavno sodišče, prav tako pa bo za presojo naslovil tudi Računsko sodišče. In to navkljub temu, da bo imel na Ustavnem sodišču hude težave dokazovati pravni interes, da ta zakon z neko določbo neposredno vpliva na njegov pravni položaj, na kar že opozarjajo nekateri pravniki.

Ob milijardi evrov ali skoraj gotovo nekaj čez, kolikor bomo dali za drugi tir, so referendumski trije milijoni, kolikor nam takšna reč vzame denarja iz proračuna, kot pljunek v morje. No, pa vendar bi bilo bolje, če bi jih na primer dali za razvoj slovenske košarke, dvignili kilometrino košarkarskim sodnikom, ki sodijo tekme za mlajše generacije, da bodo ponovno lahko začeli tekmovati. V zadnjih nekaj mesecih je namreč zaradi stavke sodnikov zaradi znižanja povračila stroškov kilometrine odpadlo že 300 tekem. Čas pa bo seveda pokazal ali ima gospod Kovačič prav ali je bilo vse to le slepo zaletavanje v zid.

Strokovnjaki tega sveta načrtujejo pot do Marsa, želijo raziskati neraziskano, želijo si napredka. Mi smo se ustavili na 27 kilometrih. Katera trasa, kakšna tehnologija, koliko tunelov, koliko mostov, za kakšen denar. Seveda je to, kar je danes, tukaj in za nas, pomembneje od tistega, kar je 220 milijonov kilometrov stran in bo dosegljivo čez leto dni ali pa sploh ne, a vendar se ni moč otresti razmišljanja, kako ujeti smo v svojem razmišljanju. Simbolika teh malih, kratkih 27 km je kljub vsem pozitivnim kazalcev rasti BDP, plač, potrošnje, zniževanja primanjkljaja in podobno, naravnost zaskrbljujoča.

Mi se bomo še nekaj časa potikali po navidezni bodoči progi od Kopra do Divače. Medtem raketa Space X s superračunalnikom mirno potuje proti Marsu.

Blog je bil z istim naslovom prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 1. oktobra, https://fokuspokus.si/article/2577?=svet-razmislja-o-marsu-mi-pa-o-27-km-proge