Slike denarja


Če ste pozoren gledalec televizijskih poročil največje komercialne televizije, ste gotovo opazili, da tako rekoč vsa poročila v zadnjem času predvajajo vsaj en prispevek, v katerem se prikazuje denar, štetje denarja, trezorji z denarjem, kupčki petstotakov tu in tam, roka, ki razpira denarnico ali kaj podobnega v zvezi z denarjem. Seveda je to povsem normalno, boste rekli, saj se v zadnjem času več kot običajno pogovarjamo o našem bančnem sistemu, o njegovem prestrukturiranju, pa tudi prestrukturiranju gospodarskega sistema, vplivu krize na življenje naših državljanov in podobno. Skupni imenovalec vseh naštetih vsebin je denar.

denar

Naključje ali ne, denar boste našli tudi v današnji Sobotni prilogi Dela in sicer v povsem korektnem vendar umetniško – kulturnem prispevku Irene Štaudohar o pisateljici Jannice Galloway, ki je spisala roman Clara. Ta govori o skladateljici in pianistki Clari Schumann, sicer tudi ženi skladatelja Roberta Schumanna. Na prvo žogo bi se vsakdo vprašal, kakšna je povezava Clare in denarja? Komentar ob sliki denarja razkriva razlog in pravi: »Paradoksalno, da se je Clara, ki je vedno imela tako malo denarja, znašla na bankovcu za sto nemških mark«. Slika zavzema kakšno petino celotne strani. A ima informativno vrednost. To je edina slika v prispevku, na kateri vidimo Claro Schumann.

Clara

Moj pogled na slike denarja sicer, pa naj bo ta v kovčkih, v sefih ali kadar z neznosno hitrosjo brzi skozi števec bankovcev, pa tudi denar kar tako je, da to odraža uredniško ali novinarsko ali montažersko ali redakcijsko nekreativnost. To je odnos do gledalcev, ki mu lahko rečemo »lako čemo« ali pa »saj ne porajtajo« ali»no, pa smo zapolnili naših 37 sekund« in podobno. Slike denarja so zame slikovno mašilo, s katerim skušajo ustvarjalci novic dramatizirati in dvigovati »vrednost« prispevka. Slike denarja nimajo nobene informativne vrednosti, nobene dodane vrednosti k prispevkom. Enako, kot v pogovoru besede »pravzaprav«, »v bistvu«, »hm« in podobna mašila, s katerimi skušamo skriti našo zadrego. Zato si ne znam pojasniti zakaj vsi, ki so vpleteni v ustvarjanje prispevkov na tej televizijski postaji, tako zelo želijo tovrstne podobe. Res ne razumem tega fenomena.

Absolutno največja dodana in informativna vrednost prispevkov bi bil pogovor z relevantnim človekom, ne le zgolj tekst, ki se ga naučijo novinarji in si v prispevku potem predajajo besedo med seboj, po principu: »Več o tem pa nam bo povedala kolegica Maja«. In potem kolegica Maja pove drugi del zgodbe. Ti relevantni ljudje so lahko bankirji, gospodarstveniki, strokovnjak iz podjetij, ki so sposobna izvesti prestrukturiranja, podjetniki, finančni analitiki, navadni ljudje. Kdorkoli od teh je lahko zanimiv in dragocen vir različnih vsebin, ki jih tako radi »podlagajo« s sliko denarja.

snemanje intervjuja

A to zahteva dodatno delo in angažiranje. Takšnega človeka je treba najprej najti, treba ga je prepričati, da poda izjavo, potem je treba uskladiti uro, ko bo lahko dal izjavo, nato je treba s snemalno ekipo priti dogovorjenega mesta, treba se je pred snemanjem z izbrano osebo na kratko pogovoriti, nato izjavo posneti, ter jo nato v studiu pravočasno zmontirati. Veliko dela, in še več. Če ima novinar izjavo, potem mora biti celoten prispevek na nek način vsebinsko zaokrožen. To pa lahko poruši novinarjevo idejo, o čem bo poročal. Saj veste, novinarji imajo oblikovano zgodbo, še predno jo pričnejo ustvarjati. In če morebitni sogovornik ne govori v skladu s pričakovanji novinarja, mora le-ta potem ponovno razmisliti o svoji ideji – ali jo prilagajati nekim na novo spoznanim dejstvom ali pustiti v zgodbi dve resnici. Res veliko dela in globok razmislek za 47 sekund prispevka.

Mnogo enostavneje je enkrat za vselej posneti kupčke denarja in jih neusmiljeno rolati vsakokrat, ko je v prispevku govor o temi, ki se dotika področja financ. Teh tem pa je v zdajšnjih časih res mnogo.

Naj vam ne bo vseeno, ostanite kreativni!

 

Advertisements

O vplivu medijev na naše življenje, 1. del


O tem, kako mediji vplivajo na naše življenje, na javno agendo, na prioritete pogovorov v družbi, na življenjske usode posameznikov in skupin, na poslovno dogajanje podjetij, na kariere glasbenikov, umetnikov, športnikov, ni potrebno izgubljati besed. Mediji so najbolj vplivna sila na svetu, ne le v Sloveniji. Danes jim namenjam prvi zapis, naslednji bodo sledili periodično, ne po vrstnem redu.

časopis

Na medije se zadnja leta v glavnem jezimo. Zgroženi smo nad njihovo okrutnostjo, krvoločnostjo, željo po dramah, scenah, škandalih, prevarah. Obsojamo jih, ker postajajo javni sodniki ljudem, ki v sodni proces niso niti še vstopili. Uničujejo življenja in ustvarjajo poslovne ter politične mrtvake. A jih beremo, spremljamo, se nanje odzivamo.

Kljub temu, da se je prav pri nas – in to nedavno – izkazalo, kako smrtonosno usodno je lahko medijsko poročanje (primer mariborskega ravnatelja) ali kako hujskaško je lahko (primer Bavčar, ki je bil kljub vsesplošni nejeveri vendarle operiran in to ne za hec), se mnogi sprašujejo, kje je so meje?

Bolje je, če se vprašamo, kako medije prepričati ali jim celo pomagati, da ne rušijo še tisto nekaj malega, kar je v naši družbi ostalo kot ponos, vrednota, razlog za optimizem. Kako urediti ali spremeniti naš družbeni red, življenjski utrip Slovenije, notranjo klimo in kulturo naroda, da bodo informacije, ki nas dosežejo uravnotežene. Naj bo še tako hudo v državi, zagotovo je vrsta dobrih zgodb, vrsta uspehov, ki krepijo samozavest posameznikov, podjetij, vasi, regije. Zakaj tega ni v medijih v primernem sorazmerju z ostalimi dogajanji.

Sama sem zasvojenec z informacijami. Če le utegnem, brskam za novostmi, prebiram, gledam, analiziram. Nekaj razlike med komercialnimi in nacionalnimi mediji seveda je. Nespodbudno pa je to, da se nacionalni mediji v svojem poročanju vendarle približujejo komercialnim in ne obratno. Celo Slavko Bobovnik, gospod novinarstva, občasno stopi prav do skrajne meje spoštljivosti in dvigne nelagodje ter temperaturo sogovorniku, da se ta prične opazno in prav neprijetno potiti. Pravi “reality show”. Svoj globoki glas še nekoliko poglobi, dvigne levo obrv, se prestopi za pultom tako, da čvrsto stoji na obeh nogah, z rokama zajame svoj notesnik in vskoči sogovorniku v besedo, le-te pa nato obtožujoče vrejo iz njega. Kako zelo me to spominja na ravnanja moderatorjev, še posebej moderatorke ene od komercialnih TV postaj!

Studio

Da se razumemo, močno podpiram in prav je, da nam mediji razkrijejo lumparije, ki se dogajajo okoli nas in so skregane z zakoni, pa tudi etiko. Vendar se pri tem pozablja na odgovornost ohranjanja človekovega dostojanstva do takrat, ko za svoja dejanja le-ta ni pravnomočno obsojen.

In zdaj ste prasnili v smeh, kajne? Tudi sama sem težko napisala zgornji stavek. Pri nas je čas od prvega medijskega poročanja do pravnomočnosti sodbe lahko čas ene cele generacije. 10 let in več. Tudi do zastaranja.

In zdaj smo pri izvirnem grehu novinarskega poročanja, še posebej, kadar gre za kriminalne zgodbe. Kdo je tu kriv? Najprej je kriv tisti lump ali lumpinja, ki se je spustil v umazan posel. Potem je kriv naš sodni sistem, ki takšnih lumpov in lumpinj ni v stanju po hitrem, a poštenem postopku postaviti tja, kamor sodijo. A je kriv tudi izobraževalni sistem, ki povsem nekontrolirano producira novinarje moderne dobe, ki nimajo delovnih mest, ki so primorani delati – oprostite izrazu – »sranje«, da preživijo. Krivi so uredniki, ki podlegajo vplivom za denarjem hlepečih lastnikov medijev. Krivi so lastniki medijev, na katere brezobzirno in brezsramno vplivajo politični in gospodarski lobiji. Krivi so politiki, naša zakonodajna oblast, ki nam je spisala in potrdila zakone, na osnovi katerih se postopki lahko neskončno vlečejo, da na koncu zastarajo, ljudje celo vmes umrejo in lumpi ostanejo nedotakljivi. Ljudje pa smo učeča se bitja in takšni zgledi vlečejo. Najprej je kriv tisti lump ali lumpinja, ki se je spustil v umazan posel….. in gremo lahko ponovno od začetka tega odstavka.

Kaj je že bilo moje vprašanje zgoraj? Kako urediti ali spremeniti naš družbeni red, življenjski utrip Slovenije, notranjo klimo in kulturo naroda, da bodo informacije, ki nas dosežejo uravnotežene?

Nadaljevanja sledijo.

3.000 in še kakšen 1.000.000,00


Pretekli teden ste s svojimi branji KaKa bloga – o tem, kako komuniciramo – dosegli številko 3.000. Hvala za vsak klik in vsak vaš povratni zaznamek, stališče, pohvalo in tudi puščico.

3000

Gotovo ste kdaj dobili mail s prekrasno novico, da ste bili s pošiljanjem vašega maila Temu in Temu, nagrajeni s kakšnim milijonom evrov. Ali pa vam je pisala kakšna do konca užaloščena afriška vdova, gospa Ngoro, katere mož je imel shranjene milijone v eni od bank in bi jih zdaj z vami potegnila na plano, za vašo dobro provizijo, seveda, saj ste vredni vsega njenega zaupanja. Tudi takšni krožijo, ki vas določijo za daljne dediče neke tragično preminule družine, v imenu katere vam zdaj piše njihov odvetnik in vam velikodušno ponuja bajno dediščino. Pa loterijski dobitki nepoznanih nizozemskih organizatorjev iger na srečo se prav tako znajdejo med našo e-pošto.

kažipot

Vsem je skupno, da so napisani v »Google« Slovenščini, ki jo komajda razumemo. Skupno jim je tudi to, da od vas zahtevajo določene osebne podatke. Tudi takšne, s katerimi ni za operirati preko e-pošte. Eni so podpisani, drugi spet ne. V nekaterih celo najdete navedbo e-naslovov, preko katerih naj bi se informacija lahko preverila in uredilo vse potrebno.

Čudim se, da v teh časih takšna sporočila še vedno krožijo in da na svetovnem spletu ne obstoja možnost, da se takšna sporočila sistemsko umaknejo, saj gre očitno za podle prevare. Tako, kot se s FB lahko umaknejo neprimerna sporočila tudi brez naše intervencije.

Zelo rada pa bi osebno spoznala nekoga, ki se je odločil sodelovati v takšni finančni zgodbi in res me mika slišati njegovo izkušnjo. To, kar so mi povedali nekateri, ki sicer pravijo, da niso sodelovali, pa je, da v primeru potrditve sodelovanja pošiljatelj takšnega maila naslovi dodatno prošnjo za plačilo določenega zneska iz naslova taks, davkov ali podobnih dajatev, ki bi jih »zmagovalec« moral nakazati. Ti zneski niso boleče visoki. Baje nikoli ne presegajo 1.000 evrov, v povprečju med 600 in 800 evri. Kaj pa je to v primerjavi z vsemi milijoni, ki nas čakajo. Ko se omenjeni znesek nakaže, z one druge strani ugasne vsa komunikacija. Simpl, ne?

milijon

In zdaj nazaj k mojemu začudenju, kako to, da takšni maili še vedno krožijo.

Danes, ko okoli sveta novica lahko zaokroži le v nekaj trenutkih, očitno lumpi še vedno najdejo dovolj žrtev, da se jim vse to splača početi. Kljub temu, da vsaj kakšnih 10 let, če ne več, občasno prejemamo takšna sporočila, kljub temu, da je bilo v preteklosti posvečeno kar nekaj medijskega prostora in časa tovrstnim prevarantom, kljub temu, da smo vsak dan bolj osveščeni glede varnosti na spletu, kljub temu, da nimamo sorodnikov v Afriki, da nismo sodelovali v nikakršni loteriji, se še vedno najde dovolj naivnežev, ki »padejo« v takšne zanke.

In še to, kljub polomljeni Slovenščini, neznanim pošiljateljem, dvomljivim sporočilom in nenavadnim zahtevam glede podatkov, očitno ostajamo strašanski optimisti glede možnosti, da smo v resnici postali upravičenci do denarja in da bomo na enostaven ter poceni način obogateli.

optimizem

Vložite svoj optimizem raje drugam, kjer se bo bolj učinkovito kapitaliziral. Delite ga na široko s prijatelji, družino, poslovnimi partnerji. Optimizem naj postane naša skupna naložba, s katero bomo spreminjali notranjo slovensko klimo. To nas bo reševalo, ne pa neznane vdove, loterijski dobitki in dediščine brez sorodnikov.

Ko zboli Igor Bavčar


Zadeva »Igor Bavčar na poti v Dob« je dodobra pretresla Slovenijo, tako medijsko, zdravniško stroko, pravnike, pa tudi nas, ki smo spremljevalci dogajanja v naši (visoki) družbi, saj se je namesto na Dobu pri Mirni, zaenkrat končala v Medicorju nad Izolo.

Igor Bavčar

Prepričana sem, da velika večina Slovencev, ki spremljajo zgodbo, Igorja Bavčarja ne postavlja v kategorijo bolnikov, temveč tistih, ki izigravajo zakon in se izogibajo prestajanju kazni. Ljudem z vplivom in denarjem je to omogočeno. Na to stran so stopili tudi mediji. Ali pa je bilo obratno. Ker so mediji zavzeli takšno stališče, smo na njihovo stran stopili tudi mi, saj s takšnimi faloti, ki spravijo v težave toliko bank, podjetij, zaposlenih, pa res ne bomo prijateljevali.

Edina, ki se je (morala) javno postaviti Igorju Bavčarju v bran, je bila njegova zdravnica prof. dr. Metka Zorc, direktorica Medicorja. Pogumno je stopila pred medije, se udeležila pogovora na največji komercialni televiziji in se prepustila Petri Kerčmar, ki se je dodobra oborožila z municijo in streljala po dr. Zorčevi, da jo je ta morala opomniti, s kom se pogovarja. V resnici je bila na POP TV na zatožni klopi.

metka zorc

Presojo o tem, ali vas je dr. Metka Zorc prepričala ali ne, prepuščam res vsakemu posebej. Je pa zagotovo naredila ključno komunikacijsko napako, ko se je pustila skoraj do konca pogovora navleči v zgodbo o Igorju Bavčarju, torej v politično – gospodarsko – koruptivno zgodbo. Šele ob koncu te precej glasne debate, v kateri tudi sama pogosto ni pustila sogovornikov do besede, je pričela poudarjati, da je Igor Bavčar pacient.

Dr. Metka Zorc bi morala takoj na začetku, v prvem stavku, odločno in nepopustljivo postaviti mejo med njenim delom ter odgovornostjo do njenega pacienta in zgodbo, ki so jo želeli mediji, torej o iskanju obvodov za prestajanje kazni. Dr. Zorčeva bi morala v celoti pozabiti na ime in priimek osebe, o kateri je tekla debata in ostati na ravni zdravnice. Vsakokrat, ko je izrekla pregrešno ime in priimek, je bila povlečena v tisti del zgodbe, ki z zdravstvom in medicino nima kaj dosti. Naglas izgovorjeni besedi sta kričeče tkali vezi z gospodom, o katerem teče ta članek, sogovornike in poslušalce pa le še bolj utrdile v prepričanju, da gre v odnosu z Igorjem Bavčarjem za preveč tesne in osebne povezave, da bi ji bilo za verjeti. Ker je tudi gospa Zorc pogosto dvignila glas, je bilo v povezavi z izrečenim imenom razumeti, da strahovito brani in zagovarja Igorja Bavčarja in ne pacienta.

»Hvala za povabilo v vaš studio. Tu sem zato, da vam kot zdravnica posredujem informacije o pacientu, in to tiste, ki vam jih v skladu z varovanjem osebni podatkov smem povedati.« Tako nekako bi morala v uvodu prijazno, jasno in nedvoumno nakazati, zakaj je tam in kje je vsebinski okvir, znotraj katerega se sme gibati.

Tako je namesto vloge zdravnice, ki preudarno in umirjeno pojasni javnostim, s kakšnimi težavami se sooča pacient, bolj opravila vlogo zelo odločne zagovornice Igorja Bavčarja. Prepričana sem, da tega sama ni načrtovala, niti želela.

Če piarovcem pravite »spin doktorji«, se je doktorici zgodil »spin«, ki si ga ni želela.

Sicer pa si pogovor lahko ogledate tule v povezavi: http://www.24ur.com/bin/video.php?media_id=61555142&section_id=2&article_id=4034574

A ta zgodba še ni končana. Prepričana sem, da se bo okoli nje zgodil še kakšen zanimiv komunikacijski »keč«, ki ga bo veljalo analizirati.