ARD, ORF ali RTV SLO

Midva z možem sva res dva različna svetova. Jasno, jaz Slovenka, on Nemec. Danes je odšel za dober teden na svojo skipersko – jadralno zadolžitev in življenje se mi zdi ta hip res juhuhu. Ženske potrebujemo čas zase, četudi bo ta čas namenjen delu, ob tem pa mi bo zvečer družbo delal kakšen TV program.

Različna sva si v milijon rečeh, med drugim tudi v tem katere TV kanale gledava. V skupnem bivalnem prostoru, ki ga večinsko obvladuje on, gledamo nemški ARD ali ZDF, ali pa avstrijski ORF 1, nekoliko redkeje ORF 2. Druge nemške programe gledamo občasno, kadar so na programu res posebne reportaže, dobri filmi, koncerti in podobno. Gledamo torej nacionalne TV kanale dveh nemško govorečih držav.

Če slučajno sama postanem upravljalec daljinca, prst redko obstane na SLO 1, razen pri Odmevih in kulturi, ali SLO 3, kadar ujamem dobre politične ali gospodarske debate, drugi program RTV SLO pa gledamo samo in zgolj takrat, ko je na programu športni dogodek, ki naju zanima. Vse ostalo je zgolj naključje. Programske sheme nacionalne tv ne poznam več.

Tu je torej razlika. Moj mož je v resnici fan nacionalnih nemških in avstrijskih TV postaj, nekaj manj pa komercialnih. Nacionalni tv program je po njegovem mnenju odličen, raznolik, uravnotežen, »pošten« in predvsem boljši (!) od komercialnih. Informativno uredništvo ima verodostojne moderatorje, novinarje z integriteto, informacije podajajo nesenzacionalistično, zbir novic pa je relevanten za življenje državljanov. Moj mož, sicer privrženec nemških socialnih demokratov, je prav skozi poročanje nemške nacionalne televizije postal spoštljiv zagovornik Angele Merkel, ki sodi sicer v drug politični pol. To je nekaj podobnega, kot če bi jaz na volitvah volila npr. Židanove socialne demokrate, za predsednico vlade pa bi obkrožila Ljudmilo Novak.

Ali nam torej manjka takšna nacionalna televizija, ki bi nam pomagala, da postanemo širši v svojem pogledu na svet? Da presežemo svoje lastne omejitve? Ali potrebujemo nacionalno televizijo, ki nam bo pomagala razumeti, da je biti različen enako prav, kot biti enak. Ali potrebujemo nacionalno televizijo, ki bo gradila in spodbujala to, kar nam je skupno in nas učila negovati to, kar nas razlikuje? Ki bo oblikovala takšno narodnostno držo, da bomo zmogli pogledati čez plot in dati priznanje sosedu za njegove velike kumare, ne da bi mu jih iz zavisti kasneje na skrivaj poteptali?

Jasno, da jo potrebujemo in nehajmo se enkrat že pogovarjati o tem!

Ta populizem, ki vsake toliko časa s pomočjo ene in iste stranke priplava na politično površje, je prazna bleferska debata, pogosto čisti spin, s katerim se naše javne teme preusmerijo na to nepomembnost in popoln nesmisel.  Neplačevanje RTV naročnine nekoga, ki je poslanec državnega zbora in javno poziva na vseslovenski bojkot neplačevanja, se mi pa zdi politična otročarija. Kot je politična otročarija in managerski diletantizem ustanovitev televizije, ki promovira to isto stranko in tega istega poslanca. Zdaj pa, ko denarja tam zmanjkuje, hujskajo državljane v nepokorščino plačevanja nacionalne RTV naročnine. Zakaj? Da bo za njihovo tv več? Samo ta interes vidim v tej trapariji.

Televizija kot medij, ne glede na res globoke in nepovratne spremembe, ki jih doživljamo z razvojem novih kanalov komuniciranja, ostaja najpomembnejši in najvplivnejši medij, zato ima poleg informativne tudi precej vzgojno vlogo. Še posebej to velja za nacionalne tv postaje, ki pomembno oblikujejo nacionalni karakter.

A je najprej potrebno vzgojiti ljudi, ki bodo takšno nacionalno institucijo znali odgovorno voditi, upravljati, optimalno organizirati, jo vsebinsko opredeliti in umestiti v naš medijski prostor, ne glede na to katera politična opcija je na oblasti in ne glede na to iz katere stranke prihaja članov v svetu RTV. Potrebno je vzgojiti ljudi, ki bodo njeno vlogo in njene vsebine znali državljanom tudi primerno predstaviti, oglaševalsko, piarovsko, celovito marketinško. Tega nacionalka sploh ne dela več. Pri tem ne mislim na “interne trailerje” ali napovednike, ki jih na prvem rolajo za drugega ali obratno. To je tako, kot bi jaz doma pela zase in si hkrati želela na Evrovizijo. Ker je njihov finančni načrt sestavljen iz  prispevkov državljanov in komercialnega dela, bo treba na trg. Med ljudi, med gledalke in gledalce. Sicer bo naša nacionalna RTV še naprej predmet vsesplošnega nezadovoljstva in krasna tarča politikov, ko bodo želeli pozornost iz svojih težav usmerjati na težave drugih.

Sprememb se ne da izvajati s staro garnituro managerjev, to vedo vsi študentje prvih letnikov managementa ali pa celo že dijaki. V sistemu naše nacionalne RTV pa še vedno deluje vrsta zaposlenih, ki izhajajo iz časov, ko je bila RTV SLO še edina televizija v našem malem slovenskem svetu.

Nacionalno RTV potrebujemo. Tudi plačevali jo bomo še. A naj se za božjo voljo že zgodijo potrebne spremembe, da jo bomo tudi gledali.

Advertisements

Vsi smo izgubili

Mogoče bi te dni praznovali prvo obletnico prodaje Telekoma Slovenije (TS), če naša politika ne bi bila razklana, kot je in če naši voditelji ne bi govorili eno, delali pa drugo. Saj se spomnite sage o spisku petnajstih podjetij, ki jih je v času vladavine Alenke Bratušek potrdil celo najvišji organ demokracije pri nas državni zbor. Veliko naivcev nas je bilo takrat, ki smo verjeli, da bo po dveh neuspelih predhodnih poskusih ženska roka vendarle trdno stisnila drugo stran in da beseda ženske ministrske predsednice o podpori privatizaciji nekaj velja. Pa je užaljeno odhajajoča premierka zamrznila nadaljnje postopke začetih procesov in se skrila za plehko sporočilo, naj o postopkih odloča nova vlada. S tem je zabril severni veter na prodajni natečaj in kandidati za kupca TS so takrat verjetno dokončno primrznili.

Mogoče bi, če bi zdaj praznovali prvo obletnico prodaje Telekoma Slovenije, zato imeli v našem proračunu že evidentiranih in tudi fizično prejetih okoli 750 milijonov evrov prilivov iz naslova te prodaje in še kakšnih 100 čakajočih v rezervi, če bi šlo s tožbami, ki visijo nad Telekomom Slovenije, vse OK?

Mogoče bi novi lastniki Telekoma Slovenije odprodajali tiste dejavnosti, ki niso jedrni posel, kot je lastništvo dveh medijev in raje obdržali podjetja v tujini, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami?

Mogoče bilo zmanjševanje števila zaposlenih v Telekomu Slovenije manj čredno, kot je? Ni namreč važno kdo odide, važno je, da jih je 226 na leto.

Mogoče bi bil, če bi zdaj praznovali prvo obletnico prodaje Telekoma Slovenije, ta danes na poti k zdravemu preoblikovanju in bi novi lastniki to politično igrišče dokončno zaprli za vse skrite in tihe igrice?

Ker ne praznujemo prve obletnice prodaje Telekoma Slovenije, se soočamo z nekoliko drugačno situacijo.

Nimamo denarja od prodaje TS, zadolženost in obveznosti države nas še vedno stiskajo za vrat. No, roko na srce, ker smo zabredli globoko v dolgove, bi bil zaradi prodaje TS naš vdih zgolj za trenutek nekoliko bolj sproščen.

Vrednost TS je po neuspešni prodaji padla. Na borzi je bil v petek, 20. maja, vreden le še 477 milijonov evrov (73 evrov za delnico). In jasno nam mora biti, da nikoli več ne bomo zanj dobili ponudbe, ki bi bila blizu zadnji, kaj šele predzadnji. Takrat smo govorili o vrednosti, ki bi presegala dve milijardi evrov. Medtem je namreč TS mnogo manjši, kot je bil, tožbe še vedno niso rešene, še vedno pa ostaja tudi sam zadolžen za nekaj sto milijonov. Spremenila se je tudi telekomunikacijska panoga, cene storitev padajo, operaterji pa, naj bodo še tako majhni, prilagodljivi in prožni, ne uspejo slediti visokim pričakovanjem svojih naročnikov. Kaj šele veliki. Nezvestoba in prehodi h konkurenci so hobi mlade generacije.

TS je še vedno lastnik podjetja TSmedia, ki upravlja z novičarskim portalom SiOL.net in preko te družbe je tudi 49% lastnik Planet TV. Obe podjetji bi brez močne oglaševalske podpore matične družbe morali že zdavnaj v stečaj. Glede na to, da gre pri Planet TV za solastništvo z zasebnim, grškim vlagateljem, je povsem legitimno razmišljanje in vprašanje, koliko milijonov našega denarja na leto gre za pokrivanje zasebnih izgub.

Telekom Slovenije relativno uspešno in zaenkrat še brez na zunaj vidnih socialnih nemirov zmanjšuje število zaposlenih. Rešitev za ta izziv je v odpravninah, ki so zelo spodobne in za katere si sindikati neutrudno in do sedaj tudi uspešno prizadevajo. A pri doseganju ciljev zmanjšanja števila zaposlenih ni pomembno, kdo odide iz podjetja. Prav nič ni važno, da so med njimi tudi res odlični kadri, ki brez večjih težav najdejo svoje mesto na trgu, so kreativni, podjetni in prodorni. Pomembno je, da je ciljna številka izpolnjena.

Ker se po TS še vedno plazi politika, državljani vse poslovne odločitve presojamo skozi prizmo dvomov in spreg, kdo komu dela uslugo, kdo bo od te odločitve kaj potegnil in koliko denarja bo zaradi tega spet odteklo v zasebne žepe.

Res je škoda, ker pred letom dni nismo prodali Telekoma Slovenije. Ne zato, ker sem jaz svojo stavo izgubila. Zato, ker v resnici izgubljamo vsi.

To ni glasba – to je denar, politika in marketing

Eurosong je za nami. Stavnice nam za ManuEllino Red and Blue niso napovedovale uvrstitve v finala in niso se zmotile. Velikega projekta RTV SLO je bilo konec v četrtek. Koliko črnila smo v Sloveniji že prelili za Eurosong, koliko tipkovnic smo ogulili, pa nihče od piscev ni dosegel nobenih sprememb. RTV SLO, “lastnica” tega projekta, ima nataknjene svoje plašnice in projekt vodi ležerno, brez sprememb že leta. Samo naš lokalni izbor nenehno nekaj spreminjajo, da ostajamo gledalci vsako leto do konca zbegani; od tistega trenutka dalje, ko dobimo zmagovalca, pa je zanje zgodba končana. Namesto, da bi se s še večjim tempom  nadaljevala.

Glasba je le del Evrovizije 

Eurosong je res vse drugo prej, kot glasbeno tekmovanje. Samo da tega nihče ne prizna. Najprej je to tekma denarja. Toliko, kot vložiš, toliko lahko pričakuješ nazaj. Če nacionalno zmagovalno ekipo prepustiš samo sebi in se ta ukvarja s tem, kako bo posnela TV spot, kakšna bo njena garderoba, ali je treba pesem še kaj prirediti, kam in komu jo bodo sploh poslali čez mejo v predvajanje, če ta ekipa sama išče sponzorje (in jih na koncu, hvala bogu, celo dobi), potem si ne ustvarjajmo lažnih upanj, da je finale dosegljivo. Eurosong je tudi politika. Glasovanje zelo jasno pokaže katere narodnosti so si blizu, kje se ustvarjajo zavezništva, čezmejne simpatije, kje se jezikovno in kulturno razumejo. Na koncu pa je Eurosong predvsem en velik marketing, ki ga tisti, ki to naravnanost razumejo, znajo  spretno in profesionalno izkoristiti, Slovenija pač ne.

Nacionalni projekt

Če se gre RTV SLO projekt Eurosonga, mora biti to nacionalni projekt, saj gre za institucijo, ki deluje v javnem interesu. Tudi odločitev o zmagovalcu je ljudska, ta pa zastopa Slovenijo kot državo. In če RTV SLO ta projekt uvršča med svoje mednarodne projekte, potem mora zanj zagotoviti sredstva in svojo strokovno ekipo, ki projekt vodi. Nikakor pa ne sme RTV SLO dopustiti, da po zmagi ostane zmagovalna ekipa tako rekoč sama in prepuščena svoji lastni iznajdljivosti in iniciativi, medtem, ko imajo na RTV SLO rezerviran denar za močno delegacijo za udeležbo na Eurosongu, od katere večji del članov nima tam kaj iskati.

Zmaga ni naš cilj

Ob odločitvi za Eurosong je potrebno najprej postaviti cilje, ki jih podpira dobro pripravljen marketinški in komunikacijski načrt. Mi pa se najprej odločimo, da na Eurosong gremo, potem pa za to nimamo prave pesmi, nimamo denarja, nimamo idej, nimamo končnih ciljev. To je nekako tako, kot bi podjetje za svoj cilj opredelilo, »da bo sodelovalo na tenderju«. Kajti Eurosong ni nič drugega kot tender, na katerem vsaka država odda svojo najboljšo ponudbo. Mi si torej za cilj izberemo sodelovanje na tenderju, ni  pa naš cilj dobiti posel. Torej, če želimo na Eurosongu zmagovati, je najprej treba imeti zmago za cilj. Treba je ustvarjati pesmi, ki ne bodo blizu le nam, temveč tudi zadostnemu številu Evropejcev. Treba je presoditi, kako in kje bomo našo zmagovalno pesem promovirali, zakaj ravno tam, kaj je treba za to narediti, kje tudi kaj lobirati, se mora zato izvajalec naučiti nekaj stavkov Ruščine, Švedščine, Srbščine…, da bo ob promocijskem obisku te države publiko primerno nagovoril. Treba je presoditi ali je angleški FB profil zmagovalca dovolj ali je potrebnih več jezikovnih različic in angažirati vesoljno Slovenijo, da se vest, ekipa in pesem razširita od Madeire do Avstralije. YouTube je zgolj običajna glasbena vizitka, domisliti je treba še kakšno drugo viralno ali drugače zasnovano akcijo itd., ker denarja pač ni.

Marketing tega projekta niti ne povoha

Na RTV SLO je potrebno oblikovati ekipo, ki bo do konca podpirala vsakokratnega zmagovalca ali zmagovalko. Najbolj enostavno je RTV SLO organizirati nacionalno tekmovanje za Eurosong, kajti zanj že vse imajo: imajo svoj oder, dvorano, termin v programski shemi, kamere, imajo celo svoj orkester, pripravijo razpis, ki ga napišejo ljudje, ki tako ali tako tam dobivajo plačo, skratka imajo celoten sistem, ki ga plačujejo z Eurosongom ali brez. Izziv nastane šele takrat, ko nacionalnega zmagovalca dobimo. To pa zato, ker nacionalna RTV SLO, ki ji je z obveznim plačilom naše naročnine prihranjen dobršen del tržne borbe, ne razume marketinške naravnanosti. Marketing ni samo nekaj malega oglaševanja. Je pa oglaševanje del marketinga. Marketing je najprej odlično poznavanje okolja, v katerem (produkt, storitev) pevec ali pesem živita in delujeta. Marketing je poznavanje tistih ki telefonsko glasujejo, njihovih glasbenih okusov, jezikovnih preferenc, temperamenta. Marketing so zgodbe, barve, stil, glas, obleka, frizura, pesem. Marketing je  ustvarjanje vrednosti za kupca, v našem primeru za poslušalca. In prav tega na RTV SLO ne znajo. Ustvarjati vrednosti, namreč.

ManuElla je pesem izvedla povsem korektno. Gotovo je dala od sebe najboljše, kar v teh okoliščinah zmore. In to si upam trditi tudi za vse dosedanje glasbenike, ki smo jih poslali na to tekmovanje. Eurosong je prevelika in preveč mamljiva karierna priložnost, da bi izvajalci priprave nanj vzeli šlampasto.

Vsako leto pa ostaja odprto vprašanja ali je to, kar za Eurosong naredi RTV SLO, res največ, kar ta institucija zmore. Če je tako, predlagam, da udeležbo na tem natečaju črtamo in naših ciljev in si postavimo druge, bolj ambiciozne. Nihče me namreč ne bo prepričal, da je takšen nastop dober, ker gre za promocijo Slovenije. Figo! S takšnim pristopom le še utrjujemo svojo pozicijo na repu prepoznavnosti in vsesplošne nenaklonjenosti Evropejcev.

Maj – razcepljen mesec

Komaj šest majskih dni je za nami, pa imamo politično gospodarskih razkorakov, dilem, negotovosti in dvomom vsaj za kakšna dva meseca. Kot da smo polena na tnalu, po katerih dogodki neusmiljeno udrihajo – in nas cepijo na dvoje.

Generalni direktor ali direktorica RTV SLO?

Če začnem od konca. RTV ima generalnega direktorja ali ga morebiti nima? Ali ima morebiti celo generalno direktorico? Ali pa je generalni direktor isti, kot včeraj, samo da je pred nazivom dobil kratico v.d.? In kaj je zdaj s tistimi uredniki, ki jih je v času svojega polnokrvnega mandata generalni direktor imenoval za urednike? So polnokrvni uredniki ali so tudi oni zdaj zgolj v.d. uredniki? Ali se sprememba zanesljivega statusa v zgolj vršilca dolžnosti res ne pozna na delovni zavzetosti, kreativnosti, uspešnosti? Takšno zmešnjavo smo sposobni zrežirati samo pri nas.

Kulturni minister ali spet ministrica?

Ali imamo novega kulturnega ministra ali ga nimamo. Če je bil Tone Peršak še do včeraj nesporni favorit – kandidat tako rekoč celotne koalicije, predstavnik Desusa, kamor se je sicer včlanil šele aprila, se je premier danes premislil in bo o primernosti kandidata še malo razmislil. Kakšno kupčkanje je za to odločitvijo, bomo  izvedeli v kratkem. Morebiti pa dobimo spet ministrico? Smo pa v teh dneh lahko v medijih prebirali zanimive zapise, kaj se dogaja s kupčki denarja na tem ministrstvu, kdo vse uveljavlja osebne interese, s čim naj bi ministrstvo zaradi ohranjanja kulturne dediščine idrijskega rudnika še ukvarjalo in tako naprej. Bi bili pa zelo veseli, ko bi si naš predsednik vlade vzel čas za tako moder premislek tudi v drugih, za državljane prav tako življenjsko pomembnih odločitvah, kot je kultura.

Referendumi bodo ali jih ne bo?

Predsednik državnega zbora je sprejel pogumno odločitev in ocenil, da naši delavci migranti zlorabljajo referendumsko zakonodajo s tem, da vlagajo zahtevke za referendume za zakone, ki se jih v resnici prav nič ne tičejo. Da gre za odločitev, ki je razdelila pravnike, je jasno. Kaj pa o tem mislimo državljani? Ali v tej odločitvi vidimo razumno in povsem logično potezo predsednika parlamenta, s katero nam bo prihrani denar, cel kup prepucavanj, nesmiselnih člankov v medijih in izjav. Ali morebiti vidimo v tem omejevanje naše demokracije in s tem blokado volje ljudstva kot najvišje oblika njene manifestacije? No, o vsem nas bo verjetno razsvetlilo ustavno sodišče, ki mu v našem pravnem redu res ne zmanjka dela. Upamo le lahko, da odgovor dobimo še letos.

Zdrava ali gensko spremenjena hrana?

Zelo poenostavljam. Če želi Evropa odprta vrata v ZDA za doma proizvedene avtomobile in druge dosežke evropskega razvoja in tovarn, bo morala odpreti možnosti ameriškim proizvajalcem hrane, da vstopijo na evropski trg. Tako nas bodo na policah trgovin čakali izdelki brez znanega izvora, izdelki, pri katerih so si živilski ali živinski genetiki dali duška in bodo verjetno s svojimi konkurenčnimi cenami sesuvali relativno zdravo, v Evropi pridelano hrano. Ta ima vsaj na bruseljskih papirjih okvirne standarde, ki državljanom Evrope dajejo upanje, da je vsaj minimalen nadzor vzpostavljen. TTIP je res lahko viagra za evropsko proizvodnjo, a je hkrati lahko tudi rakava celica za Evropejce.

Hillary ali Donald?

Zdaj je vsaj jasno, kdo bo s kom obračunaval v nadaljevanju predsedniške kampanje tam čez lužo. Upam si trditi, da v Hillary vidimo Slovenci manjše zlo in mnogo več upanja za vsaj navzven dostojno, civilizirano predsedovanje, ki je delno predvidljivo in brez vratolomnih sprememb. Ima pa pri nas marsikdo Donalda rad, saj ima za ženo našo Melanijo Knavs. No, Melanio Knauss. No, Melanio Trump. Imeti slovenskega zeta za predsednika najvplivnejše države sveta bi se morebiti tudi dalo kapitalizirati v več tujih naložbah, ki jih nujno potrebujemo, morebiti bi bilo vredno prisluhniti kakšnemu njegovemu podjetniškemu nasvetu. In ker Trump podpira izstop Velike Britanije iz EU, je njegova zunanje politična strategija že sedaj povsem jasna. Narediti Evropo čim bolj šibko. Naj torej z njegovo podporo tudi Slovenija izstopi iz EU, pa ustvarimo z ZDA in VB močan politično gospodarski triumvirat?

Delati do 65. ali 67. leta?

Za tiste, ki vstopajo na trg dela, je to povsem nepomembno vprašanje, kajti oni bodo tako ali tako delali do svoje smrti. Za našo generacijo pa vsaka pokojninska reforma odpre nova vprašanja in prinese nove stiske. Bom še ujel prehodni rok in se upokojil po sedaj veljavnih, malce ugodnejših pogojih ali ne? Če z vašo upokojitvijo ne boste ujeli zaključka prehodnega obdobja prvega pokojninskega zakona, ki se izteče 2018, ste tako ali tako, oprostite, v riti.

Tam pa niso tisti, ki nam že tretji mesec zapored ustvarjajo ugodnejše podatke o brezposelnosti. Tega smo res lahko veseli. Če ljudje delajo, so s tem vključeni. Če so vključeni, vedo, da so potrebni. Če lahko kaj prispevajo, tudi zaslužijo. Če zaslužijo, so bolj svobodni. Če so svobodni, gredo kdaj tudi ven, med prijatelje. In če gredo ven, spoznavajo nove ljudi. Če spoznavajo ljudi, se lahko tudi zaljubijo.

Maj bi bil lahko prav srečen mesec, če……