Midva z možem sva res dva različna svetova. Jasno, jaz Slovenka, on Nemec. Danes je odšel za dober teden na svojo skipersko – jadralno zadolžitev in življenje se mi zdi ta hip res juhuhu. Ženske potrebujemo čas zase, četudi bo ta čas namenjen delu, ob tem pa mi bo zvečer družbo delal kakšen TV program.
Različna sva si v milijon rečeh, med drugim tudi v tem katere TV kanale gledava. V skupnem bivalnem prostoru, ki ga večinsko obvladuje on, gledamo nemški ARD ali ZDF, ali pa avstrijski ORF 1, nekoliko redkeje ORF 2. Druge nemške programe gledamo občasno, kadar so na programu res posebne reportaže, dobri filmi, koncerti in podobno. Gledamo torej nacionalne TV kanale dveh nemško govorečih držav.
Če slučajno sama postanem upravljalec daljinca, prst redko obstane na SLO 1, razen pri Odmevih in kulturi, ali SLO 3, kadar ujamem dobre politične ali gospodarske debate, drugi program RTV SLO pa gledamo samo in zgolj takrat, ko je na programu športni dogodek, ki naju zanima. Vse ostalo je zgolj naključje. Programske sheme nacionalne tv ne poznam več.
Tu je torej razlika. Moj mož je v resnici fan nacionalnih nemških in avstrijskih TV postaj, nekaj manj pa komercialnih. Nacionalni tv program je po njegovem mnenju odličen, raznolik, uravnotežen, »pošten« in predvsem boljši (!) od komercialnih. Informativno uredništvo ima verodostojne moderatorje, novinarje z integriteto, informacije podajajo nesenzacionalistično, zbir novic pa je relevanten za življenje državljanov. Moj mož, sicer privrženec nemških socialnih demokratov, je prav skozi poročanje nemške nacionalne televizije postal spoštljiv zagovornik Angele Merkel, ki sodi sicer v drug politični pol. To je nekaj podobnega, kot če bi jaz na volitvah volila npr. Židanove socialne demokrate, za predsednico vlade pa bi obkrožila Ljudmilo Novak.
Ali nam torej manjka takšna nacionalna televizija, ki bi nam pomagala, da postanemo širši v svojem pogledu na svet? Da presežemo svoje lastne omejitve? Ali potrebujemo nacionalno televizijo, ki nam bo pomagala razumeti, da je biti različen enako prav, kot biti enak. Ali potrebujemo nacionalno televizijo, ki bo gradila in spodbujala to, kar nam je skupno in nas učila negovati to, kar nas razlikuje? Ki bo oblikovala takšno narodnostno držo, da bomo zmogli pogledati čez plot in dati priznanje sosedu za njegove velike kumare, ne da bi mu jih iz zavisti kasneje na skrivaj poteptali?
Jasno, da jo potrebujemo in nehajmo se enkrat že pogovarjati o tem!
Ta populizem, ki vsake toliko časa s pomočjo ene in iste stranke priplava na politično površje, je prazna bleferska debata, pogosto čisti spin, s katerim se naše javne teme preusmerijo na to nepomembnost in popoln nesmisel. Neplačevanje RTV naročnine nekoga, ki je poslanec državnega zbora in javno poziva na vseslovenski bojkot neplačevanja, se mi pa zdi politična otročarija. Kot je politična otročarija in managerski diletantizem ustanovitev televizije, ki promovira to isto stranko in tega istega poslanca. Zdaj pa, ko denarja tam zmanjkuje, hujskajo državljane v nepokorščino plačevanja nacionalne RTV naročnine. Zakaj? Da bo za njihovo tv več? Samo ta interes vidim v tej trapariji.
Televizija kot medij, ne glede na res globoke in nepovratne spremembe, ki jih doživljamo z razvojem novih kanalov komuniciranja, ostaja najpomembnejši in najvplivnejši medij, zato ima poleg informativne tudi precej vzgojno vlogo. Še posebej to velja za nacionalne tv postaje, ki pomembno oblikujejo nacionalni karakter.
A je najprej potrebno vzgojiti ljudi, ki bodo takšno nacionalno institucijo znali odgovorno voditi, upravljati, optimalno organizirati, jo vsebinsko opredeliti in umestiti v naš medijski prostor, ne glede na to katera politična opcija je na oblasti in ne glede na to iz katere stranke prihaja članov v svetu RTV. Potrebno je vzgojiti ljudi, ki bodo njeno vlogo in njene vsebine znali državljanom tudi primerno predstaviti, oglaševalsko, piarovsko, celovito marketinško. Tega nacionalka sploh ne dela več. Pri tem ne mislim na “interne trailerje” ali napovednike, ki jih na prvem rolajo za drugega ali obratno. To je tako, kot bi jaz doma pela zase in si hkrati želela na Evrovizijo. Ker je njihov finančni načrt sestavljen iz prispevkov državljanov in komercialnega dela, bo treba na trg. Med ljudi, med gledalke in gledalce. Sicer bo naša nacionalna RTV še naprej predmet vsesplošnega nezadovoljstva in krasna tarča politikov, ko bodo želeli pozornost iz svojih težav usmerjati na težave drugih.
Sprememb se ne da izvajati s staro garnituro managerjev, to vedo vsi študentje prvih letnikov managementa ali pa celo že dijaki. V sistemu naše nacionalne RTV pa še vedno deluje vrsta zaposlenih, ki izhajajo iz časov, ko je bila RTV SLO še edina televizija v našem malem slovenskem svetu.
Nacionalno RTV potrebujemo. Tudi plačevali jo bomo še. A naj se za božjo voljo že zgodijo potrebne spremembe, da jo bomo tudi gledali.