Variola vera: Kako smo leta 1972 opravili s črnimi kozami


Danes je demokracija. Več vsega kot pred desetletji. Človekove pravice, individualizem … — nimamo pa kolektivne solidarnosti.

This image has an empty alt attribute; its file name is variola-vera.jpg

Dnevne številke novih korona primerov in smrti v Sloveniji so neusmiljene in ne upadajo. Nacionalno vprašanje številka ena je — zakaj? Kaj pri nas delamo narobe ali drugače, če pa so ukrepi primerljivi s tistimi v sosednjih državah, po Evropi in po svetu?

Mogoče se je za razumevanje našega ravnanja — ali pa za streznitev in razmislek o nujni spremembi — treba ozreti v leto 1972, ko smo se v takratni Jugi kot skorajda zadnji v Evropi množično spopadli s še eno virusno boleznijo. Črnimi kozami. Zgodovinskih virov, ki opisujejo takratno stanje pri nas, je hvala bogu kar nekaj. Takratna epidemija je bila navdih tudi za film Variola vera.

Ko je solidarnost še nekaj pomenila

Mi, ki pripadamo baby boom generaciji, smo bili vsi cepljeni proti črnim kozam. V 50. letih je na svetu vsako leto zbolelo okrog 50 milijonov ljudi. Cepljenju se nihče ni upiral. Nihče ni pisal protestnih pisem bralcev in zahteval svobodno odločitev posameznika. Nihče ni hodil okrog s transparenti proti cepljenju. Cepljenje je bilo preprosto obvezno in samoumevno, ker je v takratni državi solidarnost še nekaj pomenila. Takrat smo s cepljenjem ščitili ne samo sebe, temveč tudi druge.

Črne koze ali variola so nalezljiva bolezen, ki se kaže v obliki gnojnih mehurčkov na telesu in jo spremlja tudi vročina. Bolezen se lahko razvije v blažji ali težji obliki. Smrtnost je 30% do 35%. Pri 65% do 85% odstotkov preživelih bolezen na koži pusti brazgotine, lahko pa lahko pride tudi do slepote in deformacije udov. Kot korona se prenaša kapljično in z neposrednim kontaktom z okuženimi telesnimi tekočinami in predmeti. Zdravilo za črne koze še danes ni znano, učinkovito je le cepljenje.

Vojno stanje, karantena

Z virusom variole se je tistega leta 1972 med romanjem v Meko okužil človek iz kosovske Djakovice. Po vrnitvi domov je okužil sorodnike in prijatelje. Eden od okuženih — študent, ki je prišel v Djakovico zaključit študij — je okuženemu hadžiju segel v roko. Zaradi slabega zdravstvenega stanja so ga dobrih deset dni pozneje sprejeli v beograjsko bolnišnico. Pacientovo stanje so sprva diagnosticirali kot reakcijo na penicilin. V resnici pa je šlo za zelo težko obliko črnih koz, pri kateri pacient izkrvavi še pred pojavom izpuščajev. Tak potek bolezni je bil zanj usoden še isto noč. Od pacienta se je okužilo 38 oseb, za osem jih je bila bolezen usodna. Na situacijo se je takratna oblast odzvala z izjemno strogimi ukrepi. Razglašeno je bilo vojno stanje in uvedena karantena.

Množično cepljenje

Poleg karantene se je Jugoslavija odločila za množično ponovno cepljenje prebivalstva, kar je opravila v rekordnih dveh mesecih, tudi s pomočjo vojske in WHO. Zdravstveni delavci so najprej cepili sebe, nato miličnike, šoferje, turistične delavce, vojake itd. Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Tako so morali potniki ob vstopu v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja delavcev.

V Sloveniji nismo zabeležili nobenega primera bolezni. Posledice epidemije so bile kljub temu vidne v gospodarstvu, pa tudi v posledicah cepljenja, saj kontraindikacijam niso pripisovali večje pozornosti. Cepljenih je bilo tudi kar nekaj nosečnic, zato je prišlo tudi do večjega števila medicinsko induciranih splavov. Po dveh mesecih in okrog 18 milijonov cepljenih Jugoslovanov je bilo epidemije konec. Skupaj je zbolelo okoli 180 ljudi, življenje izgubilo okoli 40 oseb. Prvi okuženi, romar Ibrahim Hoti, je bolezen preživel. Črne koze so bile po vsem svetu izkoreninjene konec 70. let. Takrat je večina držav tudi opustila cepljenje.

Brez kolektivne solidarnosti

In danes? Glede na stabilne, dolgotrajno visoke številke mi v Sloveniji očitno ne vodimo taktično primerne borbe proti bolezni, ki jo sproža korona virus. Zato pa mi, državljani, zaradi pandemije vodimo bitko proti našim nepriljubljenim voditeljem. Voditelji sami, na drugi strani, pa nam — četudi med vrsticami — jasno sporočajo, da smo kot ljudstvo za njih sovražnik, nasprotnik, nadloga in nebodigatreba, ki jih omejuje pri svobodnem odločanju o čemerkoli že.

Danes imamo demokracijo. Več vsega, kot pred desetletji. Človekove pravice, individualizem, varovanje zasebnosti in druge moderne ščite. Vsak od nas to ima. Nimamo pa kolektivne solidarnosti. Živimo ločeni, vsaksebi, zaprti, razdvojeni, depresivni, nesrečni …

Luč na koncu tunela pa se vedno odmika. Najprej je »čez nekaj dni«, potem pa že »prihodnji vikend«.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 13. decembra 2020 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/variola-vera-kako-smo-leta-1972-opravili-s-crnimi-kozami-10221575

Spirala negativnosti


Svoja življenja smo postavili na glavo, izgubili službe, pokopali mrtve — zdaj pa naj še vlada stori nekaj dobrega za nas.

Zdi se, da smo v spirali negativnosti. Kot da gre vse narobe. Strmo navzdol.

Najnovejša v tej seriji napak je šlamparija, ko je vlada ob zadnjem podaljšanju korona ukrepov v zvezi s šolanjem na daljavo ravnala malo po domače. Kot da ji ne bi bilo več treba svojih sklepov objavljati v Uradnem listu. Kot da pravni red ni več pomemben.

Pred tem smo se na hitro seznanili s pisanim petstopenjskim načrtom odpiranja države — od črne do zelene. S to barvno kombinacijo nam vlada v bistvu v mavričnih odtenkih podaljšuje policijsko uro. Glede na trende dnevno okuženih in hospitaliziranih se do razumnega stanja življenja ne bomo dokopali še do pomladi.

Korona masaker

Nove skrbi vzbuja dogovarjanje Hrvaške in Italije, ki načrtujeta razglasitev izključne ekonomske cone v Jadranu, s čimer bi bila Slovenija odrezana od odprtega morja. Nerodni in nespretni kot ponavadi smo v pogajanjih s Hrvaško, se to celo lahko zgodi.

Nesrečni smo tudi zaradi vztrajno in nepopustljivo visokih številk dnevno okuženih s korono in ljudi, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo in intenzivno nego.

Vsak dan se sprašujemo, kako smo ob naši, doslej relativno zanesljivi zdravstveni oskrbi zasedli prvo mesto na svetu po relativnem številu žrtev korona masakra. Zlasti med starejšimi, ki nam vsak dan umirajo.

Vse več je tudi brezposelnih. Gospodarstvo je na kolenih. EBRD je Sloveniji oktobra napovedala za letos 7,5% padec BDP. Tudi turizem beleži 70% padec, Kljub vavčerjem.

Trgovinska dejavnost je že zdaj, v predprazničnem času, ob pol milijarde prihodkov. Frizerji, kozmetičarke, pedikerji in številne druge storitvene dejavnosti so tik pred popolnim zlomom in dokončnim zaprtjem.

Brez pomoči, navodil, potrpežljivosti

Kulturniki, umetniki, estradniki in vsi, ki omogočajo, da je njihova kreativnost na odru, so ostali brez vsake podpore in pomoči. Tisti, ki jih je stanje vrglo iz tira — in ki se oglašajo in protestirajo —, pa tvegajo maščevalni odziv pristojnega ministrstva z odvzemom statusa kulturnika.

Žičničarji in smučarska središča so pripravljeni na sezono — in tudi sneg je letos že zapadel —, vendar nimajo navodil in usmeritev, kako jo smejo izpeljati.

Zamujanje, oklevanje in neodločnost so del shizofrenije te vlade. Ta bolezen se konča z nenadzorovano ihto.

Starši, ki delajo od doma, so po skoraj dveh mesecih dodatnih obremenitev v vlogi pomožnih učiteljev, vzgojiteljev, kuharjev itd. na koncu z živci in koncu razumevanja za to stanje.

Pravzaprav je ves narod s potrpežljivostjo na koncu.

S stališča avtoritete in moči

Morebiti bi bila klima v državi vsaj za odtenek drugačna, če se vlada v tem času ne bi ukvarjala s prijateljskimi nabavami zaščitne opreme. Če kljub nedopustnemu ravnanju pri javnih razpisih spomladi ne bi tudi zdaj tako ravnala ob mega razpisu za hitre teste, za katerega bi povabljeni interesenti morali oddati ponudbe v 24 urah. Če se vlada ne bi tako zavzeto ukvarjala s kadrovanjem v državnih in javnih agencijah in institucijah. Če se ne bi na vse kriplje trudila s spremembo medijske zakonodaje, ki bi mirno lahko počakala. Če se ne bi po nepotrebnem trumpovsko prepirala z mediji, zlasti z RTV Slovenija in STA. Če bi napoved v naložbe za vojsko terminsko prestavila v čas, ko bo naš BDP spet kazal rast kot pred korono. Če nas ne bi porivala v objem držav, s katerimi se ne želimo objemati. Če vlada in njeni predstavniki in pooblaščenci ne bi komunicirali s stališča avtoritete in moči, temveč kot zavezniki in zaščitniki ljudstva.

Morda bi tudi kdo iz politične sredine večkrat potegnil z vladajočimi, če bi ti z ljudmi komunicirali spoštljivo, iskreno, resnicoljubno, razumljivo, usklajeno, dosledno.

Dali smo dovolj

Treba je omeniti pomoč, ki jo je vlada namenila za ohranitev delovnih mest. To je vsekakor prava odločitev. Kot je slišati iz vrst podjetnikov, ta prihaja sicer pozno, za mnoge celo prepozno in do nekaterih niti ne pride. A ta pomoč je naš denar. Naš bodoči denar, ki ga bomo morali še zaslužiti.

Morda smo za državo tokrat naredili dovolj in ji dali dovolj. Poleg denarja tudi našo svobodo. Svoja življenja smo postavili na glavo. Nekateri smo izgubili službe in pokopali mrtve. Zato se nam upravičeno zdi, da je prišel čas, da za nas in za državo naredi nekaj resnično dobrega, spodbudnega in pozitivnega tudi vlada.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 6. decembra 2020 na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/spirala-negativnosti-10221560

Virus gnusa ubija brez orožja


Tega, česar so se v zadnjih štirih letih od Trumpa učili in naučili avtokratski politični tipi, infektologi še niso zaznali.

Res neverjetno je, s kakšnim mogočnim vplivom je vladal Donald Trump. Četudi je jasno, da je volitve izgubil, je zanj v ZDA volilo dobrih 70 milijonov volivcev. Koliko glasov bi šele dobil, če bi bila to globalna volilna tekma?!

Očitno je, da je bil za mnoge odličen, najboljši vodja. A kdo bi si pred petimi leti, ko je napovedoval kandidaturo za predsednika, mislil, da bo v tako kratkem obdobju tako temeljito spremenil globalno politično komunikacijo? Kdo bi takrat lahko vedel, da bo njegov stil komuniciranja postal vzorec za desne in leve in tiste na sredini političnega spektra. Da bodo laži, zmerljivke, pačenje, vzvišen nos in zaničujoč pogled, pa celo kruto in neprimerno posnemanje nenadzorovanih gibov ljudi s posebnimi potrebami, postalo vsakdanji način obnašanja predsednika najvplivnejše države na svetu. In ne samo to: da ga bodo posnemale trume pomembnih in nepomembnih politikov.

Avtokratski politični tipi

To, česar so se v zadnjih štirih letih od Trumpa učili in naučili avtokratski politični tipi, je virus, ki ga infektologi še niso zaznali. Povzroča epidemijo, ki je še ne zdravimo. Niti cepiva še ne razvijamo.

Pa bi ga morali. Ta virus je gnus.

Povsem možno je namreč, da ima virus gnusa na človeštvo bolj poguben vpliv kot korona. Povzroča namreč izbruh vsega najslabšega, kar v našem značajih in razmišljanjih premoremo. Spodbuja verbalno agresijo, neiskrenost, sprenevedanje, zaničevanje drugače mislečih. V ljudeh ustvarja gojišča zlobe in primitivizma. Povzroča smrt političnega dostojanstva in gentlemenstva. Pa tudi izumiranje vzornikov, ki bi morali v nas prebujati dobroto, iskrenost, sočutje in pravičnost. Vse to, kar potrebujemo v tem prenatrpanem svetu, ki smo ga s svojo prisotnostjo že zdavnaj preobremenili do te mere, da ne moremo živeti v nekem primernem sožitju.

Vojna brez orožja

Trump ni zasejal nobene vojne, pravijo. Že mogoče, če govorimo o vojnah z orožjem. Je pa zato sprožil vojno brez klasičnega orožja. Ko recimo ženske, novinarke postanejo »prostitutke«, ko jih ponižujejo kot »kure nesnice«, ker ne pišejo všečno politikom, je jasno, da je naša država spremenila smer — ker so ti, ki zmerjajo, na položajih predsednika vlade, ministra, predsednika stranke ali župana.

Še več. Ko predsednik stranke iz konstruktivne, beri: oportunistične opozicije reče, da je »narod glup«, drugi pa, da je proti političnemu kadrovanju, pa kljub temu visokega politika iz svoje stranke porine na vsaj dve pomembni gospodarski poziciji, je jasno, da smo fasali ta virus. To je samo nekaj primerov, mogoče celo manj pogubnih.

Zanimiv simptom tega virusa je opletanje z vlogo in neodvisnostjo NPU, ki jo na vsak način želi minimalizirati in si jo podrediti prav tisti minister, ki bi prvi moral skrbeti za organe, ki delujejo na temelju neodvisnosti, resnice, dokazov, pravice.

Kje se konča državljanova vloga

Virus gnusa mnogim ustreza. Lažje se je namreč izkašljati z žolčno, primitivno, na hitro zapisano kregarijo, žaljivkami, pljuvanjem in blatenjem, kot pa dostojanstveno, civilizirano, argumentirano braniti svoja stališča. Nekako po principu starega reka, da lahko osel več zanika kot pa filozof dokaže.

Kako globoko bomo zabredli v ta diskurz, je odvisno od časa, ki nas loči do volitev. S spremembo volilnega sistema, ki se nam (mogoče) vendarle obeta, bomo končno lahko izbirali konkretne predstavnike v parlament, z imeni in priimki. Neglede na strankarsko listo.

Upajmo še naprej. Za omejitev virusa gnusa bi se morali tudi zavedati, da se državljanova vloga v demokraciji ne konča na volitvah.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 29. novembra z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/virus-gnusa-ubija-brez-orozja-10221548