Zaljubljena sem

Priznam, na novo sem se zaljubila. In to pri ne več rosnih letih. Za marsikoga sem v resnici že stara koka – zdaj pa prihajam povsem brez predsodkov na dan s takšno objavo. Človek nikoli ne ve, niti ne more načrtovati, kdaj ga bo udarila ljubezen. V moje življenje je torej vstopil nov moški. To dejstvo se je nakazovalo sicer že nekaj časa, a je prišel prej, kot sem mislila, odločno in hitro. Prvi hip, ko sem ga zagledala, sem vedela, da bom njegova do konca življenja. Temni, nežni lasje, modre oči, lepa, rožnata gladka koža, milozvočen glas.

Možu tega nisem zamolčala. To ni v moji naravi. Pošteno sem mu takoj povedala, kaj čutim do tega fanta. Z razumevanjem je sprejel nove okoliščine. Morebiti se je sprijaznil s tem, da ženske v resnici potrebujemo nekoliko mlajšo moško populacijo okoli sebe, če želimo uravnotežiti naravo in njene zakonitosti. Skratka, doma ni bilo nikakršnega dvigovanja glasu, nobenega protesta, užaljenosti, nobenega »zakaja«, globokega pogovora in analize zakonskega stanja. Možu sem zelo hvaležna, ker mi je olajšal stanje duha in srca.

Z novim moškim ne bova živela skupaj. Videvala se bova sicer pogosto, včasih za dlje časa, včasih samo za kratek obisk, poljubček. Toda skupnega življenja res ne načrtujeva. Vsakdo od naju potrebuje svoj čas, svoje okolje, svojo svobodo za rast in srečo. Seveda ga bom vmes pogrešala, a vem, da je tako najbolje za oba. In zato si bova vsakič na novo padla v objem.

Ime mu je Oskar.

V moje življenje je vstopil v nedeljo, 24. julija, ob 16.22, v Kranju. Moj prvi vnuk. Moja nova, največja zagledanost. Da je najlepši na svetu je jasno, še bolj pomembno je, da je zdrav in še pomembneje bo, da se bo razvijal, rastel, se krepil in postal dober človek.

Kako silovita, hipna in do konca globoka je lahko ljubezen starega starša do vnuka, sem spoznala šele zdaj, čeprav so mi prav vse prijateljice v času hčerkine nosečnosti dopovedovale prav to. Zdaj šele vem, kako svobodna in brezmejna je lahko ljubezen do otrokovega otroka, ko ni »omejena« z enako stopnjo odgovornosti, ki jo nosimo kot starši. Če si prvi v vrsti – če si nosilec odgovornosti – nosiš drugačno breme, drugačne pritiske, nosiš jih v drugem starostnem, kariernem in tudi zrelostnem obdobju. Vse je drugače, ko objameš na tem svetu svojega otroka ali njegovega.

Upam, da bo naš izobraževalni sistem od vrtca dalje omogočal razvoj njegovih talentov; upam, da se bodo že v šoli obvezno učili vsaj dva tuja jezika in da bo v igri tudi tretji – vsaj kot izbirni; upam, da bodo šolske in študentske mednarodne izmenjave takrat povsem običajni del spoznavanja sveta, njegovih raznolikosti, kultur, jezikov in različnih učnih metod za vse mladostnike; upam, da predavanja v tujem jeziku ne bodo tema neproduktivnih pogovorov univerz ali fakultet; upam, da bodo študentje po zaključenem študiju dobili službe; upam, da jih bodo dobili zato, ker so izstopajoči študentje, odlični na intervjuju ali z dobrimi referencami študentskega dela in ne zato, ker so sinovi ali hčere “tegaintega”; upam, da bodo profesionalno uspešni, ker bodo mislili drugače in iskali boljše, učinkovitejše poti do rešitev; upam, da njihova prva plača ne bo minimalna in prva služba ne bo prekarna; upam, da bodo zdravi, da pa bodo takratne bolnišnične razmere takšne, da ne bo čakalnih vrst; upam, da bo svet takrat varnejši, prijaznejši do vseh; upam, da bo Slovenija takrat toliko enotna, da bomo imeli od tega vsi koristi in toliko različna, da bo to ustvarjalo zdravo konkurenčnost, ki nas bo vlekla naprej; upam, da bomo do takrat potegnili črto pod zgodovino in se strinjali vsaj v tem, da smo zapravili 25 let v iskanju preteklosti, namesto, da bi ustvarjali prihodnost; upam, da bodo mladi odhajali v tujino zato, ker si to želijo in ne zato, ker morajo; upam, da se bo ves svet spremenil na bolje, da bodo Oskar in njegova generacija srečni državljani sveta, doma v Sloveniji.

Jaz bom za lepšo prihodnost Oskarja naredila vse, kar zmorem in kar smem. Upam, da bo tudi država.

Zdaj šele v resnici razumem rek: “Mojih otrok otroci, so dvakrat moji otroci”!

 

Advertisements

Danilo in Melania

Ne, nisem se zmotila in po pomoti pritisnila našega nekdanjega predsednika dr. Danila Türka k Melaniji namesto Donalda. O Donaldu slišimo povsem dovolj in še veliko več bomo, no, po nagovoru Melanie na republikanski konvenciji je slišati več tudi o njej. Melania ni igrala vidnejše vloge v dosedanji bitki za Belo hišo in je po flopu v delno kopiranem nagovoru tudi ne bo – razen v javnem ogovarjanju in posmehu. Kljub temu, da so v volilnem štabu zakoncev Trump izrazili zadovoljstvo nad njenim nastopom, trdili sprva, da ni plagiat, nato naši grešno kozo za to, ker plagiat pač je, je že naslednji večer ni bilo več na odru. Tja so stopili Donaldovi otroci iz prvega zakona. Njena vloga je zgolj v pojavnem smislu postala ponovno pomembna v četrtek na uradni razglasitvi Donalda za predsedniškega kandidata republikancev. Za poljub in spominsko sliko na odru.

  

Zgodba o našem Danilu (naj mi oprosti, ker ga od tu dalje ne naslavljam s polnim imenom, priimkom in akademskim nazivom), kandidatu za generalnega sekretarja OZN, je skoraj hkrati z Melanijinim nastopom presenetila vesoljno Slovenijo. Njegova uvrstitev na drugo mesto v prvem poskusnem glasovanju, ki so ga izvedli v Varnostnem svetu OZN, ga takoj postavlja v pozicijo povsem resnega kandidata za to ugledno mesto. Za razliko od Donalda Danilo nima velikanskega štaba modrecev, vsaj javno ga ni predstavil. Deluje bolj kot osamljeni jezdec, ki mu je država naklonila skromno podporo v bitki za eno najuglednejših pozicij na svetu in k pisni podpori priložila še 40 tisoč evrov za promocijsko kampanjo. S to podporo je Danilo dosegel izjemno veliko, kar mu moramo priznati. Prepričana sem, da se sile in prizadevanja pri drugih kandidatih odražajo v obsežni državni administraciji različnih strokovnjakov, ki kandidata podpira, da o proračunih sploh ne izgubljam besed. Drugje se pač zavedajo, kako pomembno in kako ugledno je mesto generalnega sekretarja OZN. Pri nas pa kaže, da se kandidata skorajda sramujemo, namesto, da bi ga levi, desni, črni, rdeči, beli, rumeni, zeleni, vse slovenske množice doma in v tujini zavzeto podprle. V petek sta svoje zadovoljstvo nad Danilovim dosežkom izrazila predsednik države in predsednik vlade. Vprašajmo se, kdaj bomo imeli ponovno priložnost imenovati kandidata za tako ugledno globalno pozicijo?

Danila in Melanio v javnem nastopanju odlikujejo zelo slovenske značajske lastnosti, zaradi katerih nihče od njiju ne more skriti naših korenin.

Nesproščenost.

Četudi si oba želita medijske pozornosti, saj jo tudi potrebujeta za gradnjo karier, delujeta pred kamerami zategnjeno. Njuna drža, način komunikacije, ton jezika, obrazna mimika odražajo, da sta v soju luči zgolj zato, ker vesta, da je to treba, če želita priti do cilja. Če bi se dalo do tja priti brez medijev oz. brez nastopanja pred kamerami, pa bi bila to njuna prva izbira.

Nespontanost.

Je sestrična nesproščenosti. Če nisi sproščen, tudi spontan ne moreš biti. In Slovenci smo v medijski luči redko spontani in pristni. V medijih želimo biti prikazani v svoji idealni podobi, ki je pogosto daleč od tega, kar v resnici smo. In obema se to vidi. Medijski nastop je zanju igra, je teater, je film, kjer igrata vsak svoji vlogi. In oba sta precej slaba igralca. Pri nekdanji manekenki bi to do neke mere še razumeli. Na modni pisti še pisniti ni smela. Zdaj mora ohraniti svojo lepoto, nič grimas, napet obraz, nositi mora svoje telo na visokih petah, idealizirati žensko v oblekah, ki kažejo popolno postavo in pri 46 letih mora spregovoriti v jeziku, ki ga ne obvladaš. To res ni enostavno. Zakaj se Danilo v letih, ko je bil predsednik države in takrat tako rekoč vsak dan v soju kamer, teh ni priučil bolje obvladovati, ne znam pojasniti. Lahko le ugibam, da mu tovrstnega učenja niso zagotovili, kar je malo verjetno, ali pa je takšno šolanje celo zavračal, kar je celo mogoče. Nekaj od tega mora biti res, kajti do neke mere se vsakdo lahko nauči medijskega nastopanja.

Naučenost in hladnost

Danilo in Melania delujeta v svojih nastopih naučeno. Seveda je to posledica obeh prej opisanih ugotovitev, čeprav je besedni zaklad Danila, za razliko od Melanije, nedvomno bogat in ga obvladuje. Tudi njegova angleščina je bogatejša, kot njena. A misli ne privrejo iz njega kot nova energija in vir navdiha za druge, telo ne sledi izrečenim besedam, pač pa zavzame pozicijo sveče. Besede se slišijo kot iz učbenika, z rokavicami, ob minus dveh stopinjah celzija. Togost, ki jo izkazuje Danilo, ga postavlja v pozicijo manj priljudnega, zato tudi manj simpatičnega. Enako je z Melanio. Še posebej, če jo primerjamo z večkrat predvajano Michelle Obama lahko hitro ugotovimo, da je zaradi svoje omejenosti na naučene oz. na »trotl bobnu« predvajane tekste, preprosto manj topla, oddaljena.

Kako se bodo zložile volilne karte za oba kandidata? Ali bomo imeli na pomembnih pozicijah v ZDA (kjer je tudi sedež OZN) dva Slovenca, enega ali eno ali nobenega, bo pokazal čas.

Če na kaj od tega lahko sami vplivamo, kot država in državljani, je pozicija generalnega sekretarja OZN. Zato nehajmo mečkati nehajmo biti »malo noseči ali malo ločeni«, ker to ne gre. Podprimo Danila kot svojega kandidat jasno, naglas, z vso potrebno silo in akcijo v zaledju. Globalno. Lobirajmo, vplivajmo, angažirajmo ljudi, ki bodo znali vzeli prave vajeti v roke. Brez oklevanja in zdaj, do končne zmage.

Donald in Melania sta v rokah Američanov. Naj tam tudi ostaneta. Danilo je v naših rokah.

Slovenijo za regijskega mediatorja?

V prenovljeni Evropski uniji, ki po odhodu VB v osamo potrebuje prestrukturiranje, se ponujamo, kot slišim predsednika države in zunanjega ministra, kot tista moč, ki bi lahko odigrala vlogo mediatorja v odprtih temah, nerešenih zapletih, novih krizah in podobnih izzivih, zlasti v regiji jugovzhodne Evrope. Tu naši voditelji vidijo priložnost za uveljavitev Slovenije v EU, za dvig njenega ugleda, pa tudi prepoznavnosti.

Hmmm, kaj res?

Kdor ne zna pometati doma, ne more pometati pri sosedu

Mi, ki se ne znamo doma in med seboj uskladiti ali bomo imeli eno državno proslavo ali dve, ki ne vemo ali rabimo TEŠ 6 ali ne, ki se ne poenotimo o drugem tiru Koper-Divača, ki ne vemo natanko zakaj imamo Luko Koper, ki se s sosedi ne znamo dogovoriti o meji, ki bi prodali Telekom Slovenije, pa ga spet raje ne bi – mi bi torej igrali vlogo modreca, ki je sposoben dve strani z medsebojnimi nesoglasji s precejšnjo mero verodostojnosti, pogajalske in komunikacijske spretnosti prepričati, da sta obe zmagovalki.

Roko na srce, te vloge nismo sposobni nositi in naša politika naj kar odmisli to pozicijo. Prvi razlog je zapisan v zgornjem odstavku. Kdor tega ni sposoben dokazati doma, mu to zaupanje ne bo dano tudi, ko gre za razmerja med tretjimi. Drugi razlog leži v ljudeh. Mi namreč ne gradimo načrtno, sistematično in ciljno mednarodnih karier naših sposobnih, vrhunskih ljudi in strokovnjakov, da bi enkrat zasedli ugledne nadnacionalne pozicije. Ugled in zaupanje v mednarodni politiki država namreč gradi tudi preko svojih ljudi. Mi se za te pozicije raje strankarsko cufamo, si jih drug drugemu spodmikamo, pisarimo naokoli po Evropi in šikaniramo naše lastne notranje konkurente. Ko je na oblasti ena politika, je druga primrznjena in obratno. Kako naj na ta način država gradi svoj ugled in mednarodno zaupanje premišljenega, razumnega, modrega akterja na tako konkurenčni sceni?

Zamujene priložnosti

Tretji razlog vidim v zgodovini zadnjih 25 let. Če bi po zaključku naše osamosvojitvene vojne še lahko prevzeli to vlogo zaradi povezav in poznanstev, ki smo jih imeli v regiji, zaradi boljšega poznavanja nekaterih dejstev, razumevanja kulture, jezika in značajskih lastnosti naših nekdanjih sonarodnjakov, smo to priložnost skozi leta spustili iz rok. Pa ne le to, kako naj Slovenija igra vlogo nevtralnega in neodvisnega mediatorja v zadevah, ki jih ima odprta Hrvaška, če imamo s to državo sami nerešeno mejno vprašanje in nad nami visi obveznost vračanja deviznih vlog iz naslova varčevalcev LB. Slednji »greh« imamo tudi v Bosni in Hercegovini. Ko gre za vlogo mediatorja, morata biti država ali človek tako rekoč neoporečna. Torej bi bili lahko vključeni le v reševanje sporov med Srbijo in Kosovim, kjer so že davno nazaj svoje vplivno mesto zavzele ZDA na eni in Rusija na drugi strani; med Srbijo in Črno goro, ki se znata v stiskah več ali manj kar sami dogovoriti o rešitvah, če pa ne pa ponovno priskočita na pomoč obe mednarodni velesili; med Makedonijo, ki bi v resnici potrebovala močnega mednarodnega zaveznika a ga nima in Kosovim, ali med Makedonijo in Srbijo, kjer ni zaznati nekega vrelišča težav.

Nekateri se boste spomnili, da smo pred leti imeli neke vrste posrednike oz. odposlance v BiH, celo naš prvi predsednik države je bil vključen v prizadevanja za boljšo BiH. Rezultatov njihovega dela ne poznamo, dejstvo pa je, da z njimi nismo poželi huronskih mednarodnih priznanj in trepljanja po rami za dobro opravljeno delo.

Kje so pravi ljudje?

Politični mediatorji morajo biti ugledni, priznani, pokončni, modri in spoštovani akterji, najsi gre za državo ali njene posameznike. Priznajmo si, da teh pač nimamo. Če smo jih v zadnjih 25 letih morebiti le imeli, smo jih, še predno so uspeli, sami uspešno diskreditirali, izločili in poteptali, saj pri nas nihče ne sme štrleti iz množice. Brez takšnih ljudi pa tudi kot država nimamo te veljave. Če bi jo imeli, se nam ne bilo treba ponujati za to vlogo. Mednarodna skupnost bi nas namreč sama prosila in nam jo dodelila.

Predsednik države in zunanji minister sta s to ponudbo izletela kot »Slovenija wannabe«, ki ju EU ni niti slišala, kaj šele, da bi njune besede vzela resno v premislek. Prav bi bilo, da končno že najdemo svoje mesto in vlogo v EU. A je treba to vlogo dobro domisliti in jo nato tudi komunikacijsko na pravi način posredovati pravim ušesom na glavah pravih odločevalcev.

Da ne bo strel v prazno. Kot ideja o Sloveniji – mediatorki.

Luka Koper – država smo mi

Danes se točno ve, kakšno moč ima ljudstvo v Sloveniji, ko stopi skupaj. Takrat padajo predsedniki uprav, kot aprila v Alpini, padajo predsedniki uprav institucij, ki upravljajo državna podjetja, Marko Jazbec iz SDH in spreminjajo se že napovedani sklepi skupščin, prav tako v Luki Koper – v paketu z Jazbecem. Predsednik nadzornega sveta Luke Koper je ob tem javnostim samo nemočno sporočal, kako ga je Marko Jazbec razočaral, saj da je imel vendar za načrtovana dejanja menjave nadzornikov Luke vso podporo nadzornega sveta SDH. Ta rešitev zapletov v Luki Koper vidi v menjavi članov nadzornega sveta, kasneje pa verjetno tudi v menjavi uprave, s čemer pa se zaposleni in širša, vsaj Primorska javnost, ne strinjajo. Danes se je izkazalo, da je pri nas moč doseči tudi to, da povsem zakoniti in pravno formalno opolnomočeni organi v podjetjih ne morejo nič, ko gre za voljo zaposlenih in voljo ljudstva. Zdaj ljudstvo hoče še glavo ministra Gašperšiča, državnega sekretarja Dragonje ter ostalih članov nadzornega sveta SDH.

Konec potrpežljivosti

Očitno je, da je država potrpežljivost ljudi prignala do roba. Vsaka nerazumljena poteza, vsaka slabo in nerodno komunicirana tema, vsak šlampasto zastavljen projekt, vse, kar diši po korupcij, klientelizmu in »prihvatizaciji«, lahko v Sloveniji pade, če se ljudstvo s tem ne strinja. Seveda le, ko govorimo o podjetjih ali projektih v večinski državni lasti. Zgodbe privatiziranih podjetjih ali tistih, kjer država igra le še obrobno lastniško vlogo, so drugačne. Predsedniku uprave Gorenja, na primer, se je je pred leti zgodilo zelo močno delavsko dvorišče, a njegove pozicije to ni spodneslo.

Kot slon

Zgodba Luke Koper je še ena v vrsti slovenskih političnih nerodnosti, nezrelosti, ozkoglednosti, slabe komunikacije, slonovstva v porcelansko občutljivem okolju, ki so ga do kraja nespretno izvedli v SDH. Roko na srce, Marko Jazbec sploh ne bi smel postati predsednik uprave SDH, po vsem tem, kar se je dogajalo v NLB v času, ko je bil član uprave. Zagotovo pa bi moral odleteti iz SDH vsaj po trojčku neprimernih kandidatov, ki jih je predlagal za nadzorni svet NLB, na kar je opozarjala vsa slovenska pamet. A je trmasto in nepremišljeno fural svojo zgodbo in nas prepričeval, kako zelo ima prav. Ni imel prav, kar so mu morali dokazati neki drugi.

Brez priprave v resen projekt – zagotovilo za neuspeh

Četudi ima odstopljeni Marko Jazbec morebiti danes prav, in so morebiti napovedane spremembe v Luki Koper res upravičene, bi se jih pametni managerji, ki bi morali vedeti, kako stojijo razmerja moči v tako pomembnih, velikih in delavsko povezanih podjetjih, lotevali drugače. Skozi zadnjih 10 let so se delavci ob vseh turbulencah v Luki Koper, pogovorih o poglabljanju, novem pomolu, drugem tiru, menjavah uprav, meteorskemu pristanku in tudi odstrelitvi GG Mišiča na mestu predsednika, govoricah o privatizaciji, med seboj čvrsto povezali in okrepili, medtem, ko so bile uprave zaradi kratkega roka trajanja in političnih predznakov vse ohlapnejše. Bizarnost zatečene situacije je prignala do statusa, da so v Luki danes v pakt skupaj stopili nadzorni svet, kot predstavnik lastnika, uprava in zaposleni – proti lastniku, državi.

Slabo vodena država

Ne spomnim se, da bi se v samostojni zgodovini Slovenije že srečali s podobno situacijo. V resnici gre za neverjetno anomalijo, ki jo lahko povzroči le slabo vodenje države, to pa ima za posledico slabo upravljanje državnega premoženja in nezmožnost obvladovati razmere v podjetju v državni lasti.

Država smo mi, ljudje – pravijo zaposleni v Luki Koper. Mi smo zgradili Luko, mi jo bomo upravljali in vodili, mi bomo postavljali strategijo njenega razvoja. Naj se formalni lastniki v to ne vmešavajo, mi smo dejanski lastniki. Naj jemljejo tam, kjer so kaj ustvarili. Ker niso sposobni voditi države, tudi Luke Koper ne bodo. To so kratka sporočila iz Kopra.

Ali imamo junaka?

Kdo od naših voditeljev je sposoben zdaj v to koprsko razmišljanje argumentirano, verodostojno in s polno mero zaupanja zaposlenih in ljudstva, vnesti vsaj drobec druge strani sporočila, da mu bodo pripravljeni prisluhniti? To bo zanimiva komunikacijska, poslovna in politična nadaljevanka.

Dogajanje v Luki Koper je res do konca sprevržena in nerazumna situacija, v kateri je največji luzer v resnici vlada, kar bo občutila pri naslednjem merjenju vox populi. A smo ob tem seveda luzerji tudi mi vsi. Vlada zaradi Luke Koper namreč ne bo padla, še naprej se bo z vso svojo nerodnostjo lotevala projektov, ki jih ne zna voditi. V SDH bodo iskali novega šefa, kar bo trajalo nekaj mesecev. Medtem se bo ustavil proces privatizacije NLB, kjer smo tako ali tako že v časovni stiski. Ustavilo se bo iskanje najbolj razumne rešitve za izgradnjo drugega tira Koper – Divača, zaradi česar bo Luka še naprej manj konkurenčna kot primerljiva pristanišča v okolici.

To, da ustvarjamo situacije, kjer smo v resnici luzerji vsi, je možno le v Sloveniji.