Priznam, na novo sem se zaljubila. In to pri ne več rosnih letih. Za marsikoga sem v resnici že stara koka – zdaj pa prihajam povsem brez predsodkov na dan s takšno objavo. Človek nikoli ne ve, niti ne more načrtovati, kdaj ga bo udarila ljubezen. V moje življenje je torej vstopil nov moški. To dejstvo se je nakazovalo sicer že nekaj časa, a je prišel prej, kot sem mislila, odločno in hitro. Prvi hip, ko sem ga zagledala, sem vedela, da bom njegova do konca življenja. Temni, nežni lasje, modre oči, lepa, rožnata gladka koža, milozvočen glas.
Možu tega nisem zamolčala. To ni v moji naravi. Pošteno sem mu takoj povedala, kaj čutim do tega fanta. Z razumevanjem je sprejel nove okoliščine. Morebiti se je sprijaznil s tem, da ženske v resnici potrebujemo nekoliko mlajšo moško populacijo okoli sebe, če želimo uravnotežiti naravo in njene zakonitosti. Skratka, doma ni bilo nikakršnega dvigovanja glasu, nobenega protesta, užaljenosti, nobenega »zakaja«, globokega pogovora in analize zakonskega stanja. Možu sem zelo hvaležna, ker mi je olajšal stanje duha in srca.
Z novim moškim ne bova živela skupaj. Videvala se bova sicer pogosto, včasih za dlje časa, včasih samo za kratek obisk, poljubček. Toda skupnega življenja res ne načrtujeva. Vsakdo od naju potrebuje svoj čas, svoje okolje, svojo svobodo za rast in srečo. Seveda ga bom vmes pogrešala, a vem, da je tako najbolje za oba. In zato si bova vsakič na novo padla v objem.
Ime mu je Oskar.
V moje življenje je vstopil v nedeljo, 24. julija, ob 16.22, v Kranju. Moj prvi vnuk. Moja nova, največja zagledanost. Da je najlepši na svetu je jasno, še bolj pomembno je, da je zdrav in še pomembneje bo, da se bo razvijal, rastel, se krepil in postal dober človek.
Kako silovita, hipna in do konca globoka je lahko ljubezen starega starša do vnuka, sem spoznala šele zdaj, čeprav so mi prav vse prijateljice v času hčerkine nosečnosti dopovedovale prav to. Zdaj šele vem, kako svobodna in brezmejna je lahko ljubezen do otrokovega otroka, ko ni »omejena« z enako stopnjo odgovornosti, ki jo nosimo kot starši. Če si prvi v vrsti – če si nosilec odgovornosti – nosiš drugačno breme, drugačne pritiske, nosiš jih v drugem starostnem, kariernem in tudi zrelostnem obdobju. Vse je drugače, ko objameš na tem svetu svojega otroka ali njegovega.
Upam, da bo naš izobraževalni sistem od vrtca dalje omogočal razvoj njegovih talentov; upam, da se bodo že v šoli obvezno učili vsaj dva tuja jezika in da bo v igri tudi tretji – vsaj kot izbirni; upam, da bodo šolske in študentske mednarodne izmenjave takrat povsem običajni del spoznavanja sveta, njegovih raznolikosti, kultur, jezikov in različnih učnih metod za vse mladostnike; upam, da predavanja v tujem jeziku ne bodo tema neproduktivnih pogovorov univerz ali fakultet; upam, da bodo študentje po zaključenem študiju dobili službe; upam, da jih bodo dobili zato, ker so izstopajoči študentje, odlični na intervjuju ali z dobrimi referencami študentskega dela in ne zato, ker so sinovi ali hčere “tegaintega”; upam, da bodo profesionalno uspešni, ker bodo mislili drugače in iskali boljše, učinkovitejše poti do rešitev; upam, da njihova prva plača ne bo minimalna in prva služba ne bo prekarna; upam, da bodo zdravi, da pa bodo takratne bolnišnične razmere takšne, da ne bo čakalnih vrst; upam, da bo svet takrat varnejši, prijaznejši do vseh; upam, da bo Slovenija takrat toliko enotna, da bomo imeli od tega vsi koristi in toliko različna, da bo to ustvarjalo zdravo konkurenčnost, ki nas bo vlekla naprej; upam, da bomo do takrat potegnili črto pod zgodovino in se strinjali vsaj v tem, da smo zapravili 25 let v iskanju preteklosti, namesto, da bi ustvarjali prihodnost; upam, da bodo mladi odhajali v tujino zato, ker si to želijo in ne zato, ker morajo; upam, da se bo ves svet spremenil na bolje, da bodo Oskar in njegova generacija srečni državljani sveta, doma v Sloveniji.
Jaz bom za lepšo prihodnost Oskarja naredila vse, kar zmorem in kar smem. Upam, da bo tudi država.
Zdaj šele v resnici razumem rek: “Mojih otrok otroci, so dvakrat moji otroci”!