Kje smo izgubili herojstvo?


Slovenija je v svoji zgodovini dala vrsto herojev. Neustrašnih, pogumnih fantov in deklet, mož in žena, ki so se borili proti nepravičnim oblastem, nasilju, okupaciji, za svobodo. Pogum so naši junaki izkazovali že v pravljicah. Peter Klepec in Martin Krpan sta pomembna junaka našega otroštva, resnični slovenski junaki so se borili v pravih borbah povsod po svetu, pa seveda doma v 1. in 2. svetovni vojni, poklon gre borcem za našo osvoboditev izpod bremen nekdanje skupne države. Borili so se z golimi rokami, z zastarelim orožjem, a so uresničevali rek, da je zmaga strani pogumnih. Da ne pozabim tudi na borce – posameznike, ki so se borili s svojim umom, modrostjo, avantgardnostjo. Vsem slava!

spomenik_-_revolucije_display

Zdi se, da 100 let po tem, ko so se bíle najhujše bitke prve svetovne voje, dobrih 70 let po nepojmljivem razdejanju druge svetovne vojne in četrt stoletja po osamosvojitvenih bojih za današnjo Slovenijo, neustrašnost ne domuje več v tej deželi. Postali smo dežela strahopetcev, mevž, ozkogledih, ozkosrčnih, zaplankanih ljudi – ki se bojijo celo otrok. Na tej poti preobrazbe od herojev do strahopetcev smo izgubili tudi človečnost.

V neznani deželi brez obraza

Po podatkih ministrstva za znanost, izobraževanje in šport imamo ta hip v Sloveniji okoli 20 otrok v starosti med 10 in 14 let, ki prosijo za azil. Tega si niso želeli, niti nameravali. Želeli so v Nemčijo ali kam drugam na sever, a zaostrena politika mejnega prehajanja jih je iz toka izvrgla pri nas. To so otroci brez spremstva staršev, sami, osamljeni v zanje neznani državi, z neznanim jezikom in za njih neznano zgodovinsko, gospodarsko in kulturno vlogo v tem prostoru. Stavim, da v življenju niso slišali za besedo Slovenija, dokler niso prišli k nam. Kaj čutijo ne vemo, kaj pa bi lahko čutili njihovi starši, če so še živi, pa lahko poskusite razmisliti sami. Predstavljajte si, da na poti v iskanju boljšega življenja izgubite vaše otroke. Pepuščeni so milosti in nemilosti neznanih ljudi z drugo vero, navadami, brez zaščite, brez čustvene opore in  v neznani deželi brez obraza.

Otroci so mali ljudje

Te dni smo lahko pozorno spremljali dogajanja v zvezi z namero o nastanitvi šestih begunskih otrok v dijaški dom v Kranju. Nekateri smo zaprepadeni, odprtih ust a onemeli, poslušali odzive staršev in se seznanjali s podpisano peticijo učiteljev. Ti grozijo skorajda z gorenjsko, če že ne kar slovensko kataklizmo, v primeru, da vodstvo dijaškega doma teh šest otrok nastani v treh sobah zgornjega nadstropja. Za božjo voljo! Otroci so ljudje. Samo, da so mali ljudje, nedolžni, neizkušeni, nevešči, potrebni vodenja in usmerjanja. Niso lutke, ki jih bomo prestavljali nekam v kot, ker nam, odraslim, tako paše. Otroci naj hodijo v šolo, naj se družijo, naj se igrajo, naj širijo svoja obzorja, da jih bomo vzgojili v ustvarjalne državljane sveta.

images9TLHADDM

Kaj pa delajo najstniki?

Kadar niso v šoli in se ne učijo, najstniki običajno igrajo nogomet ali kak drug šport, razvijajo svoje hobije, poglabljajo prijateljstva, berejo, hodijo v kino, gradijo svoj FB profil, eni morajo doma tudi pomagati, da se preživi in podobno. Res je, uveljavljajo tudi svoj prav, so včasih trmasti, uporniški, cepetajo, nekateri tudi pljuvajo, tudi kradejo. Takšne stvari delajo vsi najstniki tega sveta. In vendar je v Sloveniji očitno potrebno tiste, ki prihajajo od drugod, izolirati. Zapreti jih je treba za žične ograje, da ne bodo škodovali našim otrokom. Še več, za naše otroke so ti otroci smrtna nevarnost.

Miselno brezno

Če bi moja hčerka hodila v šolo, v kateri bi učitelji podpisali peticijo, da ne želijo za svoje učence šest migrantskih otrok, bi hčerko tisti trenutek izpisala iz šole. Ne bi želela, da jo vsak dan od 8h do 13h učijo, celo vzgajajo ljudje, ki imajo v glavah miselno brezno, hkrati pa so omejeni v dojemanju barvitosti in raznolikosti današnjega sveta. Brez besed pa ostajam ob dejstvu, da imamo na mestih učiteljev naših otrok zaposlene ljudi, ki so poleg ozkoglednosti in zaplankanosti, še brezsrčni, brez empatije in čustvene inteligence. Do otrok!!!

Pa svojo odgovornost pri tem nosi tudi država. Največjo odgovornost. Toliko nerodnega motoviljenja, različnih informacij, številk, ukrepov, koridorjev in vsega spremljajočega so nam uprizorili ali sporočali, da prave resnice ne pozna nihče. Gre za šolski primer komunikacijske nespretnosti. Pravi biser za analizo po principu »na napakah se učimo«.

Zaupanje v vodenje države pa je z migrantsko temo verjetno dokončno izpuhtelo. Zato je prav mogoče, da so protesti proti migrantskim namestitvam od Šenčurja pa do Logatca, od Vrhnike pa do Lenarta, v resnici le protesti proti vsemu, kar ta vlada dela narobe.

Advertisements

Nazaj v osnovno šolo kapitalizma


Spet smo se, žal, znašli v obdobju, ko se več govori o odpuščanju. Po pretresih preteklih let, ki smo jih pripisovali neposredni povezavi z globalno finančno in gospodarsko krizo, se marsikomu zdi nenavadno, da se krčenje, ponekod celo zapiranje podjetij, dogaja v času, ko beležimo gospodarsko rast. A grehi preteklosti slej ko prej pridejo na dan.

images

Vaša služba ni vaša hiša

Obžalujem zatečeno stanje in strahove zaposlenih. Iskreno ter globoko sočustvujem in hudo mi je za njihove usode. A lastniška pravica je ultimativna. To smo se naučili, ko smo ob koncu prejšnjega stoletja množično začeli spoznavati zasebno lastnino. Nobeni pritiski medijev, sklicane novinarske konference predstavnikov zaposlenih, intervjuji, štrajki in protestni shodi pred vlado in parlamentom delavcem kaj dosti ne pomagajo, še manj spremenijo. Lastnik ima pravico, da se o tem, kaj bo naredil s svojo lastnino, odloči sam. Vašo hišo ali stanovanje boste uredili tako, kot vam ustreza, kajne? Nepremičnino boste prodali za toliko, kot vam bo zanj največ ponudil trg – lahko tudi ceneje, če to želite, ali pa jo tudi podarite, če tako želite. Nihče, ampak prav nihče, vam tega ne more preprečiti. Svoje podjetje lahko zaprete, prodate, predate v upravnjanje drugim managerjem. Zakaj nam je to povsem razumljivo, ko govorimo o “mojem”, ko stopimo iz področja “mojega”, pa ne?

Grehi preteklosti

Praviloma skorajda vsi primeri nujnih podjetniških prestrukturiranj in zmanjševanja števila zaposlenih, naštevam le zadnjih nekaj ali najbolj odmevne, Mura, Peko, Alpina, Pivovarna Laško Union, pa Delo, Dnevnik, NLB, NKBM, Telekom Slovenije, hoteli, rudniki in vrsta drugih, imajo svoj izvrni greh v preteklosti. V nepravočasnem zaznavanju in neprilagajanju na dejstvo, da današnji svet ni enak tistemu pred desetimi, dvajsetimi leti. Spremenili so se naši kupci in uporabniki, spremenil se je trg, materiali, logistične poti, tehnologije, funkcionalnosti, hitrosti, okusi, navade, prioritete, politike, cilji… – ves svet se je spremenil, le delo in procesi v naših tovarnah in podjetjih je ostalo enako. S tem pa tudi število zaposlenih.

Socialističe odgovornosti – kapitalistične pravice

Krivdo za to je potrebno pripisati lastniško – managerskim – nadzorniškim strukturam. Še posebej tam, kjer je do lastninjenja prišlo zelo pozno ali sploh še ni. Tam je smrtni udarec v večini primerov zadala politika s svojimi požrtnimi interesi. Nezreli lastniškega dejstva smo ravnali z našimi podjetji, kot da so »skupna«, ko je šlo za odgovornosti in kot da so »moja«, ko je šlo za pravice. Odgovornosti smo bili pripravljeni socialno razdeliti, pravice pa si kapitalsko prilastiti. Ker tako velik sistem, kot je država, takšnih nepravilnosti ne pokaže čez noč, je nekaj časa takšen način še deloval, a je šlo vse v napačno smer.

V prvi razred kapitalizma

Nam manjka osnovna šola kapitalizma, ki smo ga izbrali za našo družbeno ureditev. Ko smo vstopali na samostojno pot, bi bilo nujno izpeljati vseslovensko izobraževanje o osnovah kapitalistične družbene ureditve. Z močno kampanjo bi bilo potrebno razsvetliti vse naše državljanje o tem, kakšna je razlika med socializmom in kapitalizmom, predstaviti prednosti in slabosti enega in drugega sistema. Noben od njiju ni absolutno dober in noben ni absolutno slab, vsak ima svoje zakonitosti. Mi pa bi vzeli le najboljše iz obeh. E, to pa ne gre kar tako enostavno.

Trdim, da bi se izvedena izobraževalna kampanja o družbeni ureditvi zrcalila celo v plebiscitnem rezultatu, s katerim smo decembra 1990 tako složno podprli našo samostojnost. Trdim, da bi bilo ob razgrnitvi vseh plusov in minusov obeh sistemov precej več razmisleka o tem, katere vrednote bodo v samostojni državi oblikovale naša življenja.

Strahovi našega naroda

Strah pred spremembami je eden temeljnih človeških strahov. V Slovencih je mogoče zakoreninjen še bolj, saj je povezan še z drugim temeljnim strahom, izgubo identitete (Fritz Riemann, Temeljne oblike strahov). Zato naš boj za preživetje temelji na trdoživem oklepanju tistega, kar čutimo, da nas ohranja. Freud bi to postavil v kategorijo strahu, ki se nam poraja v čustvenem delu možganov. Ta povsem nadvlada tistega racionalnega, logičnega, v katerem sicer razmišljamo o tehničnih rešitevah, o tem, da to zmoremo in znamo.

Skandinavski model, pravimo zelo pogosto, nam je vzor. Že, že, a zanj je treba nekaj spremeniti in tudi trdo delati.

KPK – Komisija za pobiranje kakcev


Dovolite smrtno resno vprašanje: Ali verjamete v slovensko protikorupcijsko komisijo, KPK v krajšem zapisu? Ali verjamete, da so primeri, ki se jih lotevajo, res prednostni projekti, iz katerih kar kipi koruptivnih dejanj in bodo v poduk vsem nam, da se teh neprimernih in nesprejemljivih navad za zmeraj otresemo? Ali verjamete, da so odločitve KPK v resnici objektivne, poštene?

untitled

 Jaz ne. Mislim, da je to le še ena od institucij, ki požira davkoplačevalski denar, učinkov pa ne daje.

 Pa ne le zaradi aktualnega predsednika komisije Borisa Štefaneca, ki ga je velika večina Slovencev odklanjala že od vsega začetka. Najprej zaradi zvitega in nekaj dni celo medijsko prikritega izstopa iz Pozitivne Slovenije, nato pa zaradi prav patološkega oklepanja te pozicije, ki mu jo je zaupal predsednik države, ne vedoč, komu jo v resnici daje. Nadalje je aktualni predsednik komisije rušil ugled in verodostojnost KPK tudi s tem, da ni zagotovil znotraj komisije razmer, ki bi omogočale, da se trenja med posameznimi zaposlenimi in njim, rešujejo interno. Ne. Vsako pismo, vsak protest, vsako nasprotovanje je najprej priletelo do medijev in s tem do najširše javnosti. Če bi kaj moralo zaznamovati delo KPK, je to diskretnost delovanja, tišina v času preiskovanja in močan, argumentiran glas ob končnih ugotovitvah in sklepih.  A komisija deluje ravno obrnjeno. Tulijo in kričijo ob delovanju, ob odpiranju kakšnega novega projekta, končne ugotovitve in sklepi pa so smešni in zavrženi. Pa to še ni vse. Konec 2015 smo lahko prebrali, da se je KPK znašla v preiskavi Policijske uprave Ljubljana zaradi suma storitev več uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Policijska uprave zaradi tega vodi predkazenski postopek, ki se nanaša na del poslovanja KPK.

drekec

Način delovanja zdajšnje komisije vidim kot nenehen slepilni manever. Iz množice v nebo vpijočih in očitnih koruptivnih primerov izberejo kakec, ki ni ključen, ki ni nima pravega javnega sporočila in ne prinaša pravih učinkov. Tipičen primer je zadnji izgubljeni »kejs« z Alenko Bratušek. Alenki Bratušek smo Slovenci zelo jasno povedali, kaj menimo o njeni kandidaturi za evropsko komisarko že pred skoraj dvema letoma. Povedala ji je tudi Evropa. Za vsakega Slovenca pri zdravi pameti je bilo to dovolj. Ni pa bilo dovolj za relativno novopečenega predsednika KPK Štefaneca. Ponosno se je lotil primera dokazovanja, da je pri svojem imenovanju delovala koruptivno. In pogorel.

V skladu s svojimi značajskimi lastnostmi vztrajnega in patološkega oklepanja, se bo zdaj na odločitev upravnega sodišča seveda pritožil in še kakšno leto njegovega dela bo zaznamoval ta izredno   pomemben in za vse Slovence poučen projekt, podprt z našim davkoplačevalskim denarjem. Ni pa primer Bratušek edini »komisarski« projekt, ki zdajšnjo sestavo komisije delovno angažira. Tudi imenovanje Violete Bulc, za katero je takrat glasoval premier Miro Cerar, je po mnenju KPK  in njenega predsednika koruptivnega značaja. Mariborska afera z radarji, ob kateri so na KPK prav tako pred leti dvignili svoj glas ter napovedali »dar-mar«, se je prav nedavno končala z oprostilnimi sodbami na sodišču.

Tudi statistične podatke, da je prijav koruptivnih dejanj vse manj, je treba pripisati nezaupanju v komisijo, ne pa lažnemu dejstvu, da je pri nas korupcije vse manj. Nasprotno, komisija s svojim delom odpira prostor, da se korupcija še naprej širi.

Na koncu zato ostaja vprašanje ali komisijo, ki je nihče ne ceni, nihče ne spoštuje, katere presoje v sodnih postopkih ne vzdržijo, v resnici potrebujemo? Prav aktualni mandat nas sili v razmišljanje da KPK ni Komisija za preprečevanje korupcije, pač pa Komisija za pobiranje kakcev.

 

Kako umazana je lahko slovenska ločitev?


Poleti leta 2014 sta se vzela Slavko Triglavski in Anamarija Slovenska. Pred poroko sta se nekoliko bolje poznala le kratek čas, kljub temu pa je bila zaljubljenost tako strastna, močna in globoka, da  je bila odločitev za skupno življenje nekaj povsem razumljivega. Slavka je Anamarija sicer že prej videvala na televiziji, običajno je dajal pravne nasvete. Bil ji je všeč, govoril je modro, dajal je občutek, da je pri svojih razlagah na strani ljudi in da v zakonodaji išče rešitve, ki so v prid šibkejšim. Je pa kljub temu deloval nekoliko nedostopno, morebiti celo rahlo vzvišeno. Zato se ji je zdelo precej nenavadno, da se je nekega dne odločil, da jo spozna. Stopil je med ljudi in tam sta se našla.

images04BJNB65

Končno pravi

Ljubezen je zagorela, kot ogenj. Anamarija je čakala nekoga, kot je Slavko. Po nekaj neuspešnih zvezah, je izgubila zaupanje v partnerje. Prejšnji so se namreč izkazali za dvolične ali pa celo nesposobne. Niso držali danih obljub, dogovori so izpuhteli v zrak, iz ljubečega partnerja so se čez čas spremenili v nepriljudne, nepoštene, na koncu pogosto celo moteče sopotnike. Z nekaterimi se je razšla kar po hitrem postopku. Anamarija je v resnici iskala človeka, ki so mu poštenje, etika in osebnostna integriteta temeljne življenjske vrednote. Človeka, ki pooseblja odgovornost, skrbnost, inteligenco. In Slavko se je pojavil kot princ na belem konju. V njegovem zavetju se je počutila varno, pa tudi samozavestno in ponosno. Tudi Slavku je manjkala družica, kot je Anamarija. Mlada, odprta, željna moškega, kot je bil on. Iskal je takšno, ki bi mu bila predana, ki bi verjela vanj in mu sledila. Prepričan je bil, da bosta nepremagljiva zveza, idealen par. Vse je kazalo, da ima prav. 

Ko ne veš, da gre vse narobe.

Po poroki so ju obkrožili prijatelji. Večina je vstopila v njuno življenje, ne da bi sama to načrtovala ali si tega želela. Vse več jih je bilo, a pravih prijateljev v resnici zelo malo. Nič čudnega, Slavko je že na poročni dan dobil zelo visoko službeno mesto, vplivno in ugledno. Obdajali so ju z nasveti, željami, priporočili, usmeritvami. Od Slavka so pričakovali pomoč, ugodnosti, rešitve, položaje. Dobrosrčen, nežen in mehak, je skušal marsikomu ustreči. Pa se je ujel v številne pasti, pomagal napačnemu, spregledal pravega, potegnil potezo s kmetom, namesto s tekačem. Anamarija je nekaj časa tiho spremljala dogajanja v družini, upajoč, da gre za trenutne težave v mladem zakonu. Ker le ni pojenjalo, ga je pričela opozarjati, da se je spremenil, da njegovih dejanj iz predporočnih obljub ni več, da govori eno, dela drugo. Tudi v družbi je njegov ugled pokončnega, etičnega, moralnega človeka začel bledeti. A Slavko je ob vseh opozorilih ostal le začuden, nejeveren, presenečen.

images9MRCPWEW

Življenje brez pravih prijateljev

Nekateri prijatelji so Slavka zaradi tega tudi zapustili. Kar tako, čez noč. Nihče ni ugotovil kaj se je v resnici zgodilo med njimi, kje je počilo. Ljudje so razloge pripisovali njegovim značajskim in vrednostnim spremembam po poroki. Pa mu za to ni bilo kaj dosti mar. Očitno je bilo, da je bil ujet v močan tok službenega trkalnika, v katerem ni zmogel uveljavljati svojih, v preteklosti spoštovanja vrednih načel in pogledov. Ljudje so ga začeli posmehljivo klicati »jamravski«. Ta vzdevek si je pridelal predvsem zato, ker se je na težave odzival pozno in medlo, dopuščal neskončno dolge mrtve teke in vmes proučeval »ustrezna« gradiva. Tudi njegovo pojavljanje v javnosti je postalo eno samo pomanjkanje energije, volje, motiva. Redki so bili trenutki, ko je svojo mlado partnerko, prijatelje in okolico presenečal z dobrimi deli. Vse pogosteje jih je puščal zaprepadene in od šoka onemele ob odločitvah, da stopi na stran tistih, ki bi morali biti deležni najresnejše kritike. Pri tem si je celo pomagal s posebej natisnjenimi lističi, pa tudi ta metoda ni pomagala. 

imagesVOC6AFRS

Krtov kupček

Zaljubljenost je torej minila. Slavkova priljubljenost, ki je še dve leti nazaj kipela v nebo, je danes velika le še kot krtov kupček na sosedovem travniku. Anamarija Slovenska objokuje zvezo s Slavkom Triglavskim. To brez zadržkov pove tudi javno, saj jo o tem  nenehno sprašujejo številni bližnji, daljni, celo anketarji in tudi mediji. Povsem jasno je, da se je ločitveni postopek na nek način že začel in da bo tega zakona kaj kmalu konec. Še dobro, da nista imela otrok. Je pa kljub temu ta zakon pustil za seboj veliko nesrečnih, razočaranih in prizadetih.

Kako bo šele umazano perilo v javnem ločitvenem postopku? Razpisan je za leto 2018.