Predsedniki brez imen, brez podpore, brez podpisov


untitled

Če si “no name” kandidat, malo ali celo povsem nepoznan javnosti, ker te ni v medijih, ne moreš postati predsednik države. Če te ne podpre parlamentarna politična stranka ali trije poslanci, ne moreš zbrati dovolj podpisov podpore. Predsednik države je lahko samo politik.

Takole na kratko zaokrožam dejstva na dan, ko je postalo jasno, kdo vse od številnih napovedanih kandidatov za predsednika države, ne bo mogel uradno postal kandidat.

Malo poznani kandidati za predsednika republike pri nas nimajo nobenih možnosti, da bi postali uradni kandidati. Lahko so še tako dobri ljudje, premišljeni, povezovalni, modri, lahko zelo dobro vedo, kaj ta funkcija prinaša in jemlje. Imajo vizijo predsedovanja, so izjemno inteligentni in umirjeni, ljudstvo se jih ne bi sramovalo.

Ampak ne, ni šans.

25 let kilometrine

Zbiranje podpisov neodvisnih kandidatov, ki so resnično, ne samo navidezno neodvisni, kot se deklarirajo nekateri kandidati, deluje ponižujoče. Zdi se kot fehtanje, katerega nabirek — namesto denarja, običajnega fehtarskega izplena — je podpis. Naša zakonodaja deli državljane na politike in nepolitike.

Ne vlecite me za besedo, ker dobro veste, kaj mislim.

Če se aktualni predsednik Pahor odloči, da bo kandidiral kot neodvisni kandidat, mu ni težko zbrati podpisov, saj nosi s seboj 25 let politične zgodovine, prav toliko let televizijskega in še kakšnega nastopanja, za sabo ima svojo bivšo stranko in še del tiste, ki mu je v prejšnjem mandatu pomagala na prestol. Nikoli ni bil nestrankarski, četudi kot predsednik države v tem mandatu ni v stranki.

Zakaj bi bili politiki v tekmi za predsednika države privilegirani nad drugimi državljani?

UE Velenje

Tudi oddajanje podpisov za kandidate na upravni enoti je lahko prava muka. Sama sem ta postopek, tokrat prvič v življenju, opravila po službenem sestanku v Velenju. Mislila sem, da v Velenju za to proceduro res ne more biti gneče. Uštela sem se skoraj za eno uro. Na vhodu v UE Velenje je pisalo, da je oddajo podpisov za predsedniške kandidate mogoče urediti na okencih 3, 4, 5, 6 in 15. A kaj, ko sta samo dve uslužbenki opravljali storitve, druga okenca pa so bila zaprta. Zaradi dopustov. V prijaznem sporočilu so pozabili dodati, da lahko državljani na tistih okencih opravijo tudi številne druge storitve — spremembo bivališča, urejanje drugih osebnih podatkov, potnih listov. Šele po moji pritožbi me je prijazna uslužbenka sprejela mimo vrste čakajočih, kajti sam postopek traja le kakšno minuto.

Je pa verifikacija podpisa na UE oster, po moji oceni celo prav trapast izločilni kriterij. Zanimivo bi bilo spremljati rezultate zbranih podpisov, če bi v zakonodaji pisalo, da lahko vsak neodvisni kandidat za zbiranje podpisov dobi za pomoč tri uradnike, ki na njegovih lokacijah takoj verificirajo podpise. To bi bila majhna, a zanje pomembna kompenzacija za privilegij politikov, ki jim ni treba zbirati podpisov. Tudi če bi bilo 10 neodvisnih kandidatov, ki bi jih morali spremljati uradniki, je to samo 30 na dan. Pri okoli 160.000 javnih uslužbencih, kolikor jih je v Sloveniji, bi bila to malenkost.

Adamič-Lundrovo nabrežje

Veliko oviro za “no name” kandidate predstavlja tudi nepoznavanje samega akta podpisa. Marsikdo meni, da s podpisom tako rekoč že voliš za kandidata. Kar seveda ni res. Podpis kandidatu podariš zato, da mu omogočiš, da sploh postane predsedniški kandidat. Da ima možnost, da bolj temeljito, v soočenjih in intervjujih predstavi svojo vizijo predsedovanja. Četudi mu naklonimo svoj podpis, v resnici lahko kasneje volimo kogarkoli. Sploh ni nujno, da prav tega, ki smo ga podprli. Naša odločitev je še vedno svobodna.

Državna volilna komisija in mediji tu ne opravljajo svoje vloge tako, kot bi bilo treba. Ljudje tega ne vedo v zadostni meri. Opazovala sem dogajanje na stojnicah tudi pred UE Ljubljana, ob vhodu na tržnico na Adamič-Lundrovem nabrežju. Ljudje so v strahu, da jih bo kdo nagovoril in prosil za podpis, namenoma gledali proč. Ker so mislili, da bi s tem zapečatili svojo volilno odločitev.

Bedno in ponižujoče

“No name” kandidati so nezanimivi tudi za medije. To je začaran krog. Biti no name pomeni, da nisi ušpičil nobene lumparije. Za vrat ti ne diha ne NPU, ne KPK, ne policija, nobena parlamentarna komisija. Nimaš ljubice, nimaš nezakonito pridobljenega bogastva, živiš normalno življenje. Kakšen dolgčas za medije. Zato tudi nimaš nobene resne možnosti, da se z njihovo pomočjo ljudem predstaviš.

No name kandidati pa ne postanejo formalni kandidati tudi po zaslugi prijateljev v narekovajih. Neiskrenih prijateljev. Dvomim namreč, da se no name kandidati sami odločijo za kandidaturo. Pri nas gotovo ne, tam čez lužo že mogoče. Vsaj aktualni. Običajno gre za zunanjo spodbudo, za nek push iz okolja, za skupino prijateljev, kolegov, zaveznikov, podpornikov, seveda tudi pogovor z družino.

Vse to se mora sešteti v dovolj velik motiv, pri katerem je del števca tudi iskrenost teh ljudi. Najavljenim kandidatom čestitajo, jih trepljajo po rami, obljubljajo to nujno formalno podpisno podporo od teh in onih — in še tiste tam da bodo nagovorili, da o onih tam na koncu niti ne govorimo.

Potem pa te podpore ni. Pogosto niti od tistih, ki so najbolj zavzeto trepljali “svojega” no name kandidata. Kako zelo bedno in ponižujoče! In kakšen paradoks! V politiki res ni prijateljev, a prave prijatelje spoznaš prav skozi politiko!

Bolečina

Tako bomo imeli samo sedem kandidatov za predsednika države. Znane politike, znane obraze. Govorimo o spremembah, ki da si jih želimo, a jih ne zmoremo uresničiti. Nas peče bolečina ob pogledu na nove obraze, ki smo jim dovolili vstopiti v politiko na zadnjih parlamentarnih volitvah? Glede na javnomnenjske raziskave odgovor na to ni potreben.

Pa saj biti predsednik države že nekaj časa nima ugleda, kot si ga zasluži. Je sploh vredno o tem še kaj pisati?

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 24. septembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2562?=predsedniki-brez-imena-brez-podpore-brez-podpisov

 

Advertisements

EuroBasket: Biti Slovenec je najboljše, kar se nam je lahko zgodilo


untitled

Košarka je spremenila srčni utrip Slovenije. Spremenila je teme pogovorov med posamezniki, postavila na glavo naslovnice medijev in vrstni red člankov, radijskih in TV novic. Evforija je trajala od prve tekme s Poljsko in pripeljala do finalne zmage.

Navdušenje je zajelo vso Slovenijo. Od Pinc pri Lendavi do Robidišča pri Breginju. Od Libelič na Koroškem do Vinice v Beli Krajini. Povezala nas je v zmagovalnem poletu in v upravičenem upanju, da lahko dosežemo največ.

Za razliko od Planice, ki nas s podobno silo povezuje tudi fizično, stisnjene v maternico Tamarja, smo se ob košarkarskih tekmah dobivali v barih, na obiskih pri prijateljih ali v družinskem krogu pred domačim sprejemnikom. No, na tisoče rojakov tudi v Carigradu.

Povezanost je bila neverjetna. One team, one dream. En narod, ena želja. Zlata medalja.

Zmagovalna miselnost

Med prvenstvom smo zaslutili, da med Slovenci obstaja zmagovalna miselnost. Stotine Slovencev so v petek drle v Celje po bliskovito narejen potni list, potem ko so že kupili letalsko karto za Turčijo. Čeprav niso vedeli, ali bodo sploh dobili vstopnico ali pa bodo ostali pred dvorano.

In vsa pohvala uslužbencem upravnih enot in Cetisu, da so se tržno naravnano prilagodili večjemu povpraševanju in da niso ob 13. uri — kot to delajo ob petkih običajni birokrati — zaprli svoja vrata.

Dovolj hitro se je organizirala tudi nemška Adria Airways in dodala še enajst letal za Carigrad. Zanimivo bi bilo spremljati njihov odziv, če bi Adria še bila v slovenskih rokah.

Zdaj ali nikoli

Kapo dol tudi vsem fanom, ki so se odpravili na tekmo z avti, avtodomi, avtobusi. Daleč je Carigrad, toda zlata medalja je bila blizu. Še nikoli ni bila bližje. In ne vemo, kdaj bo spet tako blizu. Zdaj ali nikoli. Treba je bilo na tekmo v Carigrad.

Upam, da ste vozili varno, se menjavali za volanom, upoštevali nujnost postankov in gnečo na cesti. Še posebej od Srbije naprej. Tudi od tam so se namreč v Turčijo valile množice po petkovi srbski zmagi nad Rusijo.

Večina med nami je najbrž tudi občutila ta božajoče dražljivi občutek ob branju zapisov v tujih medijih. Takšnega glorificiranja slovenskih športnikov nismo bili deležni niti v najboljših časih Tine Maze ali Petra Prevca. Pravi vrhunec pa je brati slavospeve, ki jih posvečajo naši reprezentanci mediji iz poraženih držav in opazovalk.

Just sport!

Košarka je bila in bo še nekaj časa tema poslovnih pogovorov, uradnih prezentacij, motivacijskih in team building srečanj, pa tudi političnih debat. Še na pogovoru o odgovornem pitju piva smo govorili o tem, kako tako velike uspehe in vsesplošno zadovoljstvo potešiti z zmerno količino piva.

Družbena omrežja so preplavljena z bolj ali manj duhovitimi sporočili — kot je na primer tisti o užitku moškega lulanja, ki se odbija od table. Vedno jezne žene so te dni z manj nejevolje očistile tudi to nesnago.

Zanimivo je bilo spremljati navijaško temperaturo v Carigradu in Evropi nasploh. Do naslova evropskih prvakov smo prijadrali na valovih majhnega, nasmejanega, športno zavidljivo razvitega, košarkarsko talentiranega naroda. Žéli smo vsesplošno naklonjenost navijačev v dvorani in evropske TV publike. Z devetimi zaporednimi zmagami smo povezali vso Evropo in še Turke za nameček.

Nič političnega, da ne bo pomote. Just sport!

YU čustveni napor

No, finalna tekma je bila čustveno težka in zahtevna. Tekme med državami nekdanje Juge imajo za vse vpletene — pa če to želimo ali ne — poleg športne note vedno tudi močno politično.

V Sloveniji živi veliko ljudi, ki imajo korenine v Srbiji. Za koga so bíla njihova srca? Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kako se je navijaško opredelila Hrvaška, ki ima tudi močno srbsko diasporo. In za koga so navijali Rusi, ki so si blizu s Srbi, a so jih ti neusmiljeno nabutali?

Biti Slovenec septembra 2017

Biti Slovenec je bilo ta mesec najboljše, kar se nam je v Evropi lahko zgodilo. Ampak zakaj za vraga smo morali čakati na EuroBasket 2017, da smo se tako množično in tako evforično začutili tako enotne?

Kaj nam manjka, da tega ne zmoremo in ne znamo raztegniti čez celo leto? Štofa imamo dovolj od januarja do decembra in iz leta v leto. Saj nimamo samo športnikov! Imamo znanstvenike in njihove dosežke, umetnike in njihove dosežke, pa naravne lepote Slovenije, kulinariko itd.

Poiščimo to izgubljeno samozavest najprej v nas samih. Košarkarji so lahko samo visoki ljudje. Kot narod pa smo lahko veliki, četudi smo majhni.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus, v ponedeljek, 18. 9. 2017 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2551?=eurobasket-biti-slovenec-je-najboljse-kar-se-nam-je-lahko-zgodilo

 

Ribiče na mejo, sosede pa v mrežo!


untitled images

Pacifistični premier je udaril po mizi. Zaščitili bomo ribiče! S policijo! Zveni kot vojna napoved Hrvaški.

Cerarjeva obljuba, da bodo slovenski ribiči v Piranskem zalivu lahko kmalu spet lovili na celotnem območju in ne samo do pred arbitražo veljavne sredinske črte — tudi pod zaščito policije, če bo treba —, se za premiera, ki velja za pacifističnega, značajsko zdržanega, oklevajočega, cincajočega, zdi skoraj kot vojna napoved Hrvaški.

Premier je udaril po mizi. Naše ribiče bomo zaščitili! Če ne gre zlepa, pa s policijo! V Piranski zaliv bomo poslali policijske čolne in pika!

Namesto da bi odločno, nepopustljivo, taktično, spretno in za zaprtimi vrati vodili diplomatsko bitko za uveljavitev arbitražnega sporazuma, bomo zdaj na mejo poslali policijske čolne.

Ampak pozor! Ne zaradi zaščite meje, temveč za zaščito ribičev! Kakšen značajski salto! V svoji miroljubnosti in mogoče tudi v nezadostnem poznavanju delovanja tovrstnih sil, si je zamislil, da bomo na Hrvaško policijsko invazijo v naše vode in nespoštovanje z arbitražo določene meje odgovorili s policijsko zaščito naših ribičev.

Touchdown

Ribiči mu bodo gotovo hvaležni za to napovedano akcijo. Pogosto se zdi, da se nanje spomnimo samo takrat, ko je v Piranskem zalivu špetir. Odkar imamo mejo določeno, ga je še več. Vendar ribiči opozarjajo, da lovljenje rib ob spremstvu policije pač ni rešitev. Obstajata dva razloga.

Prvi je količinski razlog. Imamo pet policijskih patruljnih čolnov. To je premalo, da bi ponoči lahko čuvali vržene mreže. Flota — če temu sploh lahko tako rečemo — je stara, četudi je bila lani okrepljena z dvema novima čolnoma.

Drugi je vsebinski. Policijski čolni so naše ribiče ščitili že v preteklosti, a so bili Hrvati praviloma agresivnejši in uspešnejši pri izrivanju naših plovil iz voda, za katere so menili in še danes menijo, da so njihove.

Točno to se je dogajalo konec maja, ko meja z arbitražo še ni bila določena. Hrvati so v pričakovanju te odločitve svoje aktivnosti v zalivu še okrepili in uspešno — sicer brez dotika — potisnili našo ribiško ladjo Deklica čez sredinsko črto. Potem so na območje pripluli slovenski policisti, ki so opozorili hrvaške, da so v slovenskih ozemeljskih vodah, a so Hrvati izvedli agresiven manever proti slovenskemu čolnu P–66 in ga začeli izrivati. Tudi v tem primeru brez neposrednega dotika. To je bil samo še eden v dolgi vrsti touchdownov za Hrvaško.

Kaj pa kopenska meja?

Z milijonom evrov ali še raje z dvema bi morali nagraditi tistega, ki bi našel način, kako s sosedi doseči uveljavitev arbitražnega sporazuma. S kolektivnim, nacionalnim in odločnim vztrajanjem na ničnosti arbitraže so se Hrvati trmasto postavili na okope, ki jih ni prebila niti EU, kaj šele Slovenija. Zapovrh pa mencajo tudi ZDA in nam svetujejo dogovor. Za božjo voljo, kakšen dogovor, ko pa smo izčrpali vsa naša diplomatska znanja in prizadevanja. Ne eni ne drugi nismo ne znali ne mogli zmogli v morebiten dogovor vložiti več. Naveličani, utrujeni od medsebojnega prepucavanja in brez novih idej smo dosegli zid, pred katerim se je arbitraža zdela edini možni izhod.

Zanimivo pa je, da meja na kopnem Hrvaške sploh ne zanima. Tu incidentov tako rekoč ni. Kot da usoda ljudi, ujetih v trapaste in nelogične vijuge naše severovzhodne meje, Hrvaške ne zanima.

Spin-off

Je pa mogoče, da je zaščita ribičev in njihovih mrež s policijskimi čolni modra, prefrigana in čisto nova taktična rešitev našega premiera, vredna največjih mojstrov meddržavnih bitk na svetu. Pravi spin-off in zgodba za v zgodovinske zbornike velikih mejnih bitk.

Če je tako, potem se predsedniku vlade opravičujem za vsako bodico v tem zapisu in se takoj postavim v prvo vsto zagovornikov slogana “ribiče na mejo, sosede pa v mrežo”.

Prispevek je bil najprej objavljen v nedeljo, 10. septembra na Fokuspokus z naslovom Ribiče na mejo, Hrvate pa v mrežo! https://fokuspokus.si/article/2534?=ribice-na-mejo-hrvate-pa-v-mrezo

 

Ukradli so nam telefon, ampak srčka pa ne damo!


1033088

Skoraj smo ostali brez lipicancev. Teran ni več naš. Hrvati hočejo še kranjsko. Zdaj pa so nam Avstrijci vzeli še cesto!

To, da v preteklosti nismo znali zaščititi naših stvaritev, kakršna je bil recimo znameniti Iskrin telefon ETA 80 — ali pa smo celo menili, da to sploh ni potrebno —, je šlamparija brez primere. Tako imenovanega “fitipaldija” posebne, aerodinamične, dirkaške oblike so izdelali leta 1978. Imel ali vsaj želel si ga je vsakdo, ki se je kolikor-toliko spoznal na dizajn. V Kranju so jih izdelali več kot 5 milijonov — še veliko več pa zaradi nezaščitenosti intelektualne lastnine popolnoma svobodno in legalno še drugod po svetu. Po približnih ocenah so v različnih državah in tovarnah izdelali okrog 300 milijonov primerkov tega telefona. V Iskratelu, nasledniku nekdanje Iskre za področje telekomunikacij, so poseben primerek tega kultnega telefona pred dvema letoma podarili celo Turkmenistanskemu predsedniku ob obisku podjetja.

20150514-00607556

Oblikovalec dr. Davorin Savnik je za svojo stvaritev sicer prejel številne nagrade, pa tudi telefon sam je postal del stalne zbirke newyorškega muzeja MoMA (Museum of Modern Art) in münchenskega Design muzeja http://dnstdm.de/en/. Toda danes v resnici nihče na svetu razen Slovencev ne ve, da je bil to čisto naš izdelek.

Käsekrainer?

Skoraj smo ostali brez priznanja, da so naši lipicanci res pravi, izvorni lipicanci. Hrvati ne izpustijo iz rok morja, ki je po sklepu arbitraže naše. Izgubili smo teran. Južni sosedje nam hočejo pojesti še kranjsko klobaso. Avstrijci si že tako ali tako jemljejo pravico do uporabe izrazov Krainer Wurst in Käsekrainer. Pa še kaj bi se našlo, kar bi z nekaj več skrbnosti pri vodenju postopkov lahko zaščitili v svojo korist.

Žal pa ne gre samo za industrijsko oblikovanje, morje, plemenite živali in specialitete slovenske kuhinje. Hočejo nam izpuliti še več. Zdaj so se spravili še na naše uboge ceste. Ne, teh pa ne damo! Pa če pridejo z bagerji nad nas!

Pri Dreisiebnerju

Ljubka cesta v obliki srčka z vedno več objavami postaja legendarna podoba vinorodne Štajerske. Slovenske Štajerske. Cesta pelje mimo kmetije Dreisiebner (na naslovu Špičnik 1, 2201 Zgornja Kungota. Zdaj je zamikala avstrijske vinarje. V vinograde in prekrasno okolje zaljubljeno cesto so brezsramno vključili v promocijski film na spletni strani Österreich Wein. Kot da gre za znamenitost avstrijskih vinorodnih gričev.

Res je, da sta cesta in kmetija tik ob meji, vendar gre za nesporno slovensko ozemlje.

Da gre za Slovenijo, korektno povedo na Trip Advisorju in na spletni strani avstrijskih štajerskih specialitet.

Pa niso samo avstrijski vinarji stegnili lovke po naši srčkasti cesti. Prebrali smo celo, da so si sliko prisvojili tudi Francozi in da z njo promovirajo svojo šarmantno in romantično, prav tako vinorodno pokrajino Alzacijo. S fotošopom so obdelali pročelje kmetije, dodali v ozadju tipično francosko vasico… En dva tri, pa je.

SLO avtorski interesi

Od majhne, malo znane in kljub 20-% turistični rasti še vedno neodkrite Slovenije si veliki drznejo brez vsakih moralnih zadržkov krasti vse, kar si zaželijo. Seveda, saj gre samo za cesto! Za brezvezno podobo ceste, vinograda, kmetije in gozda.

Toda ne gre za navadno, nevtralno, netipično podobo. Ta podoba je značilna za Slovenijo in je na slovenskih tleh tudi asfaltirana. Naša je in samo naša. Srca ne damo nikomur!

Zato naj Slovenska turistična organizacija (STO), direktorat za turizem na Ministrstvu za gospodarstvo in še kdo, ki je poklican, da skrbi za naše turistične in cestne “avtorske” interese, pošljejo zahteve vsem tatovom naših prelepih podob, naj jih nemudoma umaknejo.

Prevarantom, ki se kitijo z našimi lepotami in kreacijami, je treba brez leporečenja in pogajanja povedati, kje so meje in česa si ne morejo vzeti ali izposoditi. Ker ni njihovo.

Tako kot bi se odzvali Avstrijci, če bi slike njihove Španske jahalne šole pripisali Lipici. Ali Francozi, če bi s fotografijami kanske riviere vabili goste v Portorož.

Sploh pa ne razumem, zakaj moramo državljani opozarjati pristojne institucije, kaj morajo ukreniti, namesto da bi nam oni sami sporočali, da so uspešno ubranili naše interese. Saj zato pa jih imamo, kajne?

Prispevek je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 3. septembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2521?=ukradli-so-nam-telefon-ampak-srcka-pa-ne-damo