Vinarji vseh pokrajin – povežite se!


Gotovo ste ljubitelji kozarčka kakšnega dobrega vina, kajne? Dobro kosilo, romantična večerja, praznovanja, obletnice, rojstni dnevi, druženja, srečanja….. priložnosti za kozarec vina je v resnici toliko, kot jih želimo. Kozarček ali dva celo zdravniki priporočajo. Na domača vina smo kar ponosni, saj zadnji dve, tri desetletja dosegajo visoko kakovost, dobivajo ugledna mednarodna priznanja, prodirajo na tuje trge.

 

download

Na pravkar končanem največjem kmetijskem druženju v Sloveniji, sejmu Agra v Gornji Radgoni, pa nas je zadelo. Ozadja v naši vinarski pridelavi so bila razkrita do »nazga« na okrogli mizi Slovensko vino na mednarodnem razpotju. In ta so zaskrbljujoča, resna in daleč od prepričanja, da gremo razvojno naprej, da stopamo vštric z velikimi vinskimi državami in da nas od njih ločijo samo količine pridelanih vin.

Resnica je boleča. Če se slovenski vinarji ne bodo znali ustrezno organizirati in povezati, nas čez nekaj let ne bo več na mednarodnih vinskih zemljevidih. Po več letih rasti, ki smo jih dosegali od poznih šestdesetih, zdaj padamo, nimamo razvoja, nimamo primernega, visoko strokovnega in poenotenega svetovanja. Če ne bomo ničesar ukrenili, nas bodo v nekaj letih najprej prehiteli ljubi sosedje Hrvati in kmalu nato, to pa je alarm najvišje stopnje, še naši najbolj južni bratje Makedonci.

In kdo je kriv za to?

Kot vedno pri nas. Ljudje. Slovensko vrtičkarstvo. Slovenska ozkoglednost in kratkovidnost. Tudi nemogoče in nesprejemljivo slovensko prepričanje, da ima pri povezovanju in sodelovanju vsakdo nekaj manj. Pa tudi strah, ki morebiti izvira iz vrste drugih gospodarskih zgodb, da nas bo nekdo iz naše organizacijske skupine »nategnil«. Ali morebiti naš genski zapis, zaradi katerega se vsaka naša, še tako dobra prijateljstva in partnerstva, povezana z denarjem, slej ko prej sfižijo. Sledijo tožbe, sodišča, advokati in nikoli rešene zgodbe.

Povedali so nam, da je vinska stroka razdeljena na pet (pozor: PET, 5!!!) akademskih institucij, v katerih je v vsaki zaposlenih po par ljudi. Njihova ključna usmeritev je ukvarjati se sami s seboj in lastnim preživetjem. Stalnega šolanja vinogradnikov in vinarjev nimamo, prav tako pa nimamo enotne svetovalne službe, ki bi vinskim ustvarjalcem na njihovi zahtevni kreativni poti pomagale pri premagovanju res številnih izzivov.

V naši vinski branži ni nikakršnega projektnega ali kako drugače poimenovanega sodelovanja. Dogajanja v vinarstvu zato lahko mirno primerjamo s stanjem celotne slovenske družbe, razdrobljenost, neenotnost, nepovezanost, neorganiziranost in prevlada individualnih interesov. Zato je slovenska vinska družba tako rekoč pred razpadom.

Če se ne bo nemudoma našel nekdo, ki bo sposoben z jasno in uresničljivo vizijo ter dobrimi programi prepričati vinogradnike in vinarje k sodelovanju, se bomo vinsko potopili.
Naši vinarji so preprosto premajhni, da bi finančno in tudi količinsko dolgoročno zdržali samostojen nastop na tujih trgih. Naravne danosti nam narekujejo butično pridelavo vin, morali bi pridelovati predvsem vrhunska vina višjega cenovnega razreda, kajti le tako lahko vinogradniki in vinarji pokrijejo visoke pridelovalne stroške.

Slovenija, ki z vsemi pridelovalci vin skupaj ne pridela toliko te žlahtne kapljice, kot nekaj večjih vinskih kleti v velikih vinskih državah, bo morala ustvariti eno vinsko zgodbo, en vinski podpis, en budžet za promocijo in podporo vinarjem v tujini in eno vinsko institucijo, ki bo vinarstvo usmerjala in vodila k uresničevanju vizije.

Dajmo no, vrzimo čez ramo uničujoče slovenske stereotipe, stopimo vkup in ne bodimo sami grobarji svoje lastne vinske dejavnosti. Tudi na sedminah se namreč pije vino. Kakšnega pa bi v tem primeru pili mi?

Advertisements

Kdo nas lahko reši butalstva?


Ob vseh agencijah, ki jih je država ustanovila, marsikatero samo zato, da so našli zaposlitev za kakšnega odsluženega politika ali funkcionarja, in s pomočjo katerih se prav nesramno, pogosto povsem neupravičeno in nepotrebno napaja marsikateri prijateljski žep, smo pozabili ustanoviti najpomembnejšo, Agencijo za odpravljanje slovenske neumnosti.

Potreba po takšni agenciji se še posebej kaže v zadnjem času, ko smo državljani seznanjeni z res neverjetnimi nebulozami nacionalnih ali lokalnih oblasti, ki jim je komajda verjeti.

Ena je, na primer, ta o supih na Blejskem jezeru.

supanje na bledu

Človek ne more verjeti besedam župana in enega od blejskih okoljskih borcev. Je mogoče, da župan kraja, ki živi izključno od turizma, z velikim dvomom govori o tem, da bi suparjem dovolili supati po jezeru. Ob tem, da ponudnikom supov to dejavnost prepovedujejo z občinskimi »zakoni«. Če pa ima supar svoj lastni sup, je pa za vse v redu. A govori se, da bi morali supe še registrirati. Ste vi že registrirali vaše rolerje, vaš snow board ali vašo rolko? Svetujem vam, da to storite vnaprej, predno se uvede tak zakon, takrat boste namreč čakali v vrsti.

Blejski okoljevarstvenik v  tv kamero zgrožen ugotovi, da je nedopustno, da turisti lezejo iz jezera kjerkoli že pač. V živo si predstavljam, kako bitja tretje, povsem neznane vrste, lezejo iz vode in zavzemajo Bled. Zelo so nevarni, veste. Nosijo namreč kopalke in nimajo mobilnih telefonov!  Nekateri očitno še niso ugotovili, da turisti na Bled ne pridejo le na grad, pa s pletno na otok in na kremšnito. Pridejo se celo tudi kopat, čeprav Bled temu res ni preveč naklonjen. Za kopalce je v primerjavi s podobnimi čezmejnimi kraji, takoj tam na severu, kaj slabo poskrbljeno. Če bi Bled, kot turistični kraj z jezerskim darom kot kopalno možnostjo, zmogel zanje storiti kaj več, mogoče ne bi lezli iz jezera od vsepovsod. Grajsko kopališče, Zaka in Mlino. To je to. Tri lokacije, boste rekli, kaj ni to dovolj?  Ne gre za številko, gre za vsebino. Ta kopališča nimajo vsebine, nimajo pravega koncepta, ni dogajanja, ni ponudbe, ni storitev. Za nekaj zabavne infrastrukture za otroke je poskrbljeno le v Grajskem kopališču in nekaj malega aktivnosti je organiziranih v Zaki. Pri nas še nismo dojeli, da turizem ni le sonce, voda, zrak – turizem je storitev, je ustvarjanje občutkov, doživetij, mravljincev, delovanje brbončic, solze in smeh.

Če se obiskovalec na Bledu odpravi na malo manj kot 6 km dolgo pot okoli jezera, se lahko mimogrede okrepča v Vili Prešeren, v Zaki, ki ima popolnoma nemogočo, sramotno neprimerno, preživeto restavracijo in lesen kiosk pred njo ter v Regatnem centru. Vsa ostala ponudba zahteva vsaj rahli ovinek. Nikakor ne kličem hudiča na Bled v obliki kičaste, amerikanizirane, nasilne ponudbe. Se pa, na primer, sprašujem, ali najemnik prostorov restavracije Mlino, ki ima ob jezeru še mini brunarico, res ne zmore nekoliko bogatejše, lokalne ponudbe. Zakaj tam ni mogoče pojesti  na primer blejske kremšnite v udobnem sedežu ali naslonjaču. Je res treba, da so tam kovinski ali plastični stoli, postavljeni okoli treh zanikrnih miz? Zakaj znamenita nekdanja Titova Vila Bled ne zmore v svojo ponudbo vključiti romantičnega vrta ob jezeru? Zakaj je na šestih kilometrih poti moč dobiti le enega ponudnika doma narejenega sladoleda?

Tale blejska zgodba je le ena v nizu številnih, nad katerimi se državljani zgražamo, oblast pa nič. Vsi se sklicujejo na drugega, drugi na zakone, naslednji na parlament, oni na zgodovino, tretji na obvoznico, četrti na nacionalni interes. Nihče pa ni kriv, nihče ne prevzame odgovornost. Ko so stvari do konca zafurane, pa tisti, ki so to zafurali, napredujejo.

Zato nujno potrebujemo Agencijo za odpravljanje slovenskih neumnosti. Temu je namreč treba narediti konec. Seveda bomo imeli težavo pri kadrih. Pametni že ne bodo hoteli v javno službo, saj to ni nikakršna referenca. Tja praviloma odhajajo tisti, ki jih je trg zavrgel kot neprimerne, nesposobne. Naj mi oprostijo vsi tisti, ki jih tja ne prištevam, ampak ti so v vsakem primeru manjšini.

Kdo v Sloveniji, ki je pri zdravi pameti, bi bil sploh pripravljen našo oblast osvestiti, da je že zdavnaj izgubila zdravo pamet in jo prepričati, da je novo pamet nujno in res nemudoma potrebno poiskati?

Sicer nam grozi nevarnost, da bomo zafurali še to, kar v tej državi deluje.

 

Begunje na Gorenjskem – slovenski Graceland?


Pokojni velikan slovenske narodno zabavne glasbe, spoštovani Gospod Glasbenik, Slavko Avsenik je bil in še vedno ostaja, brez kančka dvoma, naša največja glasbena zvezda. Ne le slovenska, tudi evropska in tudi svetovna. Ustvarjalec glasbenega trenda, ki kar traja in traja, kreator novega glasbenega žanra, avtor drugačne instrumentalne zasedbe, kot je bilo to običajno v tej glasbeni zvrsti pred njim, avtor največkrat predvajane instrumentalne glasbe na svetu Na Golici, avtor oz. soavtor tisoč pesmi. Danes se zdi, da je vsaka pesem, ki so jo Avseniki ustvarili, hit.

Slavko Avsenik

Njegova glasba povezuje generacije, med katerimi sicer zija nepremostljiv prepad in jih nič na svetu ne spravi na skupni imenovalec. Pogrebna slovesnost Slavka Avsenika je združila ljudi, ki jih redko vidimo skupaj ali sploh nikoli. Tisti dan in tistih nekaj ur smo Slovenci poenotili poglede, govorili isti jezik, se razumeli med seboj, delili ista čustva, bili složni, se bili pripravljeni celo objeti in biti enotni. Slavko Avsenik je ponos vsakogar od nas. Je osebnost, na katero gledajo enako vse generacije ljudi in vse politične opcije.

V Begunjah na Gorenjskem stoji njegova domačija, tam je Avsenikova gostilna »Pri Jožovcu«, Avsenikov muzej, Avsenikova glasbena šola, vsakoletni Avsenikov festival. Kar precej dobrega, zanimivega in lepega je že zasnovano, da lahko obiskovalci Begunj dodobra spoznajo glasbeno pot Slavka Avsenika, njegovega brata Vilka Ovsenika in njunega ansambla.

Glede na svetovno slavo Slavka Avsenika, se zelo logično postavlja vprašanje, ali Begunje na Gorenjskem lahko postanejo slovenski Graceland? Posestvo s popolno zgodbo karizmatičnega človeka in popolno ponudbo.

t_begunje-gostisce%20pri%20jozovcu-1200%20(1)                      Graceland

Že slike Begunj na Gorenjskem na spletu bo potrebno posodobiti.

Ali bodo trume Švicarjev, Nemcev, Avstrijcev in Slovencev, ki smo bili Slavkovi največji oboževalci, v resnici romale v Begunje na Gorenjskem? Ali bomo tam prižgali svečko, kupili spominek, posedli in razmislili? Ali bodo zdomci, ki bodo prihajali na obisk v Slovenijo, zavili še v Begunje po kanček slovenstva, ki združuje? Ali zmoremo zdaj po Slavkovi smrti zagotoviti, da bo v resnici postal legenda in nas preživel? Preživel vse nas in vse naše naslednike. Kot to počne Elvis.

Družina oz. upravitelj dediščine Slavka Avsenika sta prva, ki bosta morala zagotoviti predvsem dostopnost do njegove zgodbe. Omogočiti bo treba vsem obiskovalcem, da za hip postanejo del dogajanja, v katerem je deloval ansambel Avsenik. In odpirati nove, do sedaj neznane zanimivosti. Pa tudi to ne bo dovolj. Svoje bo morala narediti tudi občina Radovljica, kamor Begunje na Gorenjskem sodijo. Svojo turistično ponudbo bodo morali oblikovati tako, da bodo tujcem aktivno ponudili ogled Begunj in s tem vsega, kar predstavljajo »Original Oberkrainer«. Vsega. To pa so tudi hotelske namestitve, kulinarika, ugodje in udobje, adrenalin in napor, razvoj novih, zanimivih artiklov, ki bodo nosili zgodbo Gorenjske avtentike, glasbe. Pa tudi to še ni vse, kar lahko storimo za to, da ustvarimo svetovno znano vas. Tudi Ljubljana, ki zadnja leta v resnici doživlja prekrasen turistični razcvet, bi morala pripraviti tematske izlete, ki vodijo v Begunje.

O tem razmišljam v času, ko sem v sobotni prilogi enega od velikih slovenskih časnikov, prebrala pobudo mag. Ivana Sivca, verjetno enega največjih poznavalcev Avsenikov, tako osebno, kot njihove glasbe, da se v spomin na Slavka Avsenika uresničijo tri pobude:

1. Da se obnovi Kadilnikov dom na Golici in tam uredi spominska soba Slavka Avsenika
2. Da se vsako leto, 26. novembra, za rojstni dan Slavka Avsenika, po Sloveniji pripravijo številni koncerti njegove glasbe, po možnosti dobrodelni
3. Da se vsako leto decembra organizira koncert Avsenikove glasbe s simfoniki RTV Slovenija v Cankarjevem domu in TV prenosom, po zgledu dunajskega novoletnega koncerta in s prenosom v vse države, ki bi ta koncert želele predvajati.

Glasujem ZA in prosim pristojne, da pričnejo z uresničevanjem pobud. Vsak dan je zamujena priložnosti.

Imeli smo in še ga imamo – Slovenca svetovnega formata, ki je s svojo smrtjo pravkar stopil med legende. Ali bo tam živel naprej ali bo v resnici umrl, pa je odvisno zgolj od nas. On je svoje namreč naredil. Več, kot naredil!

Majhna država – velik slon


Sprva se je zdelo, da se politike ne znamo lotevati enako uspešno,  kot v uveljavljenih demokracijah zato, ker smo še mlada država. Edina šola nekdanjim politikom je bil Beograd. Od tam so gospodje (in nekaj dam, ki pa nikoli niso igrale prvoligaške politične igre) očitno odnesli bore malo, še manj so uspeli prenesti svojega znanja na naslednike. Tu pa tam kakšno idejo, kaj bi bilo dobro speljati, niso pa se naučili politične spretnosti in sposobnosti uresničiti politične cilje na  gentlemenski  način. Gladko, gosposko, da se ljudje tega še zavedali niso, pa jih je že doletelo. Ko gre za politiko, se zdi, da je Slovenija kot slon v trgovini s porcelanom. Če že kaj naredimo z rokami, z ritjo podremo.

slonček

Zadnja dva primera, arbitraža in neprodaja Telekoma Slovenije, pa sta dokaz, da se političnih veščin ne učimo niti s pomočjo Bruslja. Namesto, da bi se naš politični stroj v 24 letih dodobra podmazal in bi še posebej zadnjih 11 let, od vstopa v EU, celoten sistem tekel gladko, se nam zatika na številnih področjih. Pa ni čudno. Koliko naših že rahlo namazanih in vpeljanih ventilčkov iz tega kolesja je odpadlo po letu dni ali nekaj več vpetosti v to bogato zamaščeno evropsko kolesje? Naša politična scena je zelo raskav, trd »šmirgel« papir. Vse se zatika in pušča globoke raze.

šmirgel

Arbitražni fiasko je tipični primer neprofesionalizma in popolne odsotnosti odgovornosti do svojega dela. Jurij Zrnec bi temu lepo rekel »šalabajzertvo«. Čvekati in prenašati informacije, četudi si kot arbiter pogodbeno zavezan k molčečnosti in spoštovanju pravil, je tipična slika slovenske majhnosti. S čvekom pomagati svojemu egu, da raste, postaja pomemben, vpliven, mogočen, čislan, zaželen – to je terapija naše majhnosti. To, da so bili čveki ujeti na način (nedovoljenega) prisluškovanja, ta hip sploh ni pomembno. Če jih ne bi bilo, bi lahko našemu arbitru neutrudno prisluškovali do zaključka procesa in še dlje, če bi se Hrvatom ljubilo, v zasebnih ali poslovnih prostorih – te zgodbe ne bi bilo.  Takšni čveki v tovrstnih primerih niso dovoljeni in pika. In potem še zgodba z nadomestnim arbitrom Abrahamom. Nedodelana, nedorečena, šlampasta, slabo izpogajana in v posmeh mednarodni skupnosti, pa tudi domači javnosti. Tako smo celoten proces, ki bi nam kot edini možni lahko prinesel nekaj tistega morja ali zemlje, na kar smo upali, uspešno spravili v popolno negotovost. Kako se lahko zaključi postopek, iz katerega ena od strank izstopi in ga tudi formalno ne priznava več za poštenega in verodostojnega, ta hip verjetno ne vedo niti tisti, ki so formalno še vedno vpeti v arbitražno presojo.

neodgovornost

In še zadeva Telekom Slovenije.

Zaključek z neprodajo resnično in iskreno obžalujem. Dve leti od uvrstitve TS na listo podjetij za prodajo, skoraj leto in pol aktivnega prodajnega procesa, vmesne politične igrice z ustavitvijo postopka, številne ure zaposlenih v TS, ki so bile vložene v pripravo vseh gradiv za prodajo, sestanki, priprave odgovorov na vprašanja interesentov, negotovost med zaposlenimi in motenje hudičevo nujnega poslovnega fokusa, ki ga podjetje mora imeti. Na trg, na kupce, v razvoj. Vse to se je ta teden izničilo v počenem milnem mehurčku. Že sicer v tako občutljivem procesu, v katerem vsak vetrc pusti posledice, vsaka izrečena beseda zgradi bodico, se je v Sloveniji komuniciralo vsevprek. Vsi politiki so želeli izraziti svoja stališča do prodaje TS in tako graditi zavezništvo s svojo volilno bazo ter predvsem in zgolj ščititi svoje, ne pa naše interese. Najprej so to nedosledne stranke, ki so v prejšnji koaliciji sprva glasovale za uvrstitev TS na listo podjetij za prodajo, potem so v zdajšnji politični zgradbi nenadoma  proti. Povrh vsega  te stranke niso le  del aktualne politične zgradbe. So sestavni del njenega temelja – trenutne koalicije. Pa tudi to še ni vse.  Slovenija ima predsednika vlade, ki je bil v svojih  predvolilnih obljubah zelo zadržan, če že ne odločno proti prodaji TS, potem je postal njen goreč zagovornik.

Ne glede na to, kaj je ključni razlog Cinvenovega odhoda iz te zgodbe, denar, špekuliranje, negotova poslovna prihodnost TS, regulacija, bi nas moralo najbolj skrbeti njihovo pojasnilo o nestabilnem, neprijaznem, nedoslednem političnem okolju.

In to ostaja tudi ključno sporočilo tistim, zdaj že redkim, morebitnim vlagateljem, ki se sploh še zanimajo za vlaganja v Sloveniji. Odvračamo jih ne le s politiko, tudi z administriranjem, dolgimi procesi pridobivanja prostorskih in gradbenih dokumentacij, lokalnimi nasprotovanji, oviranjem.

Medtem so Turki v Šibeniku v dobrem letu dni odprli hotel s petimi zvezdicami, ki je vreden 25 milijonov evrov, ki je odprl več kot 100 delovnih mest za domačine in le za enega Turka, ki štipendira še 25 študentov turistične fakultete, ob izjavi investitorja, da je Hrvaška njihov najpomembnejši naložbeni turistični trg. In čas za pridobivanje dovoljenj so merili v dnevnih, ne v letih, kot je to navada pri nas.

Naš »šmirgel« je naša velika »bremza«.