Čedno dekle? Pa naj bo piarovka!


 Samonazivanje s titulami, ki jih v resnici nismo pridobili, je nedopustno, ošabno. Moralno je to tako kot plagiatorstvo.

Dobrega pol leta sem v podjetju naročnika sodelovala z osebo, ki je bila tam na novo zaposlena kot notranja piarovka. Sprva sem bila tega vesela. Zunanji piar namreč potrebuje notranjo zvezo v podjetju, ki lahko pogosto pospeši pridobivanje informacij in podatkov, prenaša ključna sporočila in ustvarja klimo, naklonjeno komuniciranju. In se ob tem uči od izkušene osebe.

Tudi Za naročnika je ta kombinacija koristna, saj sčasoma iz takšnega sodelovanja lahko pridobi solidno izšolanega sodelavca.

O piaru pa se temu dekletu v resnici ni prav dosti sanjalo. Mreže novinarjev, s katerimi bi sodelovala, ni prinesla s seboj. Je pa bila spretna in uspešna v gradnji notranjih odnosov, uglajena, diplomatska. Dajala je vtis odločne, preudarne osebe, ki se je pripravljena učiti in ki ve, kakšni so njeni cilji. V resnici povsem solidno testo za dobrega piarovca. Trudili sva se s projekti, s pisanjem ključnih sporočil, briefingi, sestanki.

Potica ni vzhajala

Napredek pa je bil kljub primerni zasnovi majhen. Prepočasen za vložek, ki ga je bil naročnik pripravljen plačati. Testo ni vzhajalo. Obljubljena potica se je odmikala v prihodnost. Obupavala sem jaz, obupavali so pri naročniku, potem pa so se ji nekega dne zahvalili za sodelovanje. Poslovili sva se in šli vsaka svojo pot.

Ker nisva prijateljevali, tudi nisem sledila njeni nadaljnji karieri. Pred kratkim pa me je zadelo. V petkovi prilogi našega največjega dnevnega časnika sem zagledala znan obraz v dvostranskem članku — in spodaj še imeniten pripis »strokovnjakinja za korporativno komuniciranje« in še celo vrsto drugih »referenc«.

Ta strokovnjakinja je pred tem v življenju napisala eno ali dve sporočili za medije — in še to ne samostojno. Nikoli ni sedela pred novinarji in vodila zahtevne novinarske konference. Njeno korporativno komuniciranje je segalo do dobrodelnih donacij in formalnih prevzemov nagrad za dosežke, ki so bili tako ali tako rezultat dela drugih ljudi in timov v podjetju.

Ego pozicija

S kakšno lahkotnostjo in neodgovornostjo si pripenjamo titule, značke in atraktivne pridevnike! V svoji ego poziciji pa ne pomislimo, kako s tem škodimo celotni panogi. Kako ponižujoče se obnašamo do kolegov, ki najprej skozi študij, nato pa — še pomembneje — skozi praktični dril iz dneva v dan leta in leta nabirajo izkušnje na področju, ki pri nas ponuja malo možnosti za naslavljanje s »strokovnjakom za korporativno komuniciranje«.

Z vidika zakonodaje in prava so pravila še relativno jasno opredeljena. Podjetja — še posebej tista, ki kotirajo na borzi — lahko nasvete glede komuniciranja dobijo v (skoraj) vsaki odvetniški pisarni. Če ne tam, pa brezplačno kar na borzi sami.

Stvari pa se bolj zapletejo, ko je treba teorijo uporabiti v praksi. Ko je treba napisano sporočilo argumentirati pred mediji, pred kamerami, mikrofoni. V pravilnem vrstnem redu, pošteno in nediskriminatorno. Pa tudi pred lastniki, potencialnimi vlagatelji, kupci, dobavitelji, institucijami, gospodarskim ali širšim družbenim okoljem. Interesi enih in drugih so lahko zelo različni, naloga komunikatorja pa zato mnogo bolj kompleksna.

Sprevržena družbena zavest

Njen članek boste sicer zaman iskali v spletni zakladnici tega medija. Čeprav sem uporabila vse možne ključne besede, iskalnik prispevka ni našel. Očitno so po objavljeni tiskani različici tudi v uredništvu prišli do zaključka, da članek ni najboljša referenca.

Slabo se piše panogi, v kateri se velja prepričanje, da je dovolj, če so njeni frontmani — strokovnjaki za korporativno komuniciranje — simpatični, všečni, prijazni in komunikativni. Tudi za samo stroko je to perverzno. Prepričanje, da je lahko piarovka, če je dekle čedno, je žaljivo. Kje so se izgubili kriteriji strateškega razmišljanja, poznavanja vsebine dela, panoge, konkurence, trga, splošne razgledanosti in širine, pismenosti, jezikovne plemenitosti, vodenja?

Samonazivanje s titulami, ki jih v resnici nismo pridobili, je nedopustno in ošabno. Moralno je to podobno kot plagiatorstvo — ki je sicer kaznivo dejanje, saj gre za krajo nečesa, kar nam ne pripada.

Kako spremeniti to sprevrženo družbeno zavest, ko pa imamo tudi med voditelji tako slabe zglede?

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 29. 12.

https://www.fokuspokus.si/cedno-dekle-pa-naj-bo-piarovka-10108764

Cherchez la femme: Ekstra milja ministrice Mlinarjeve (če že ne Bratuškove)


Zmagovati pomeni, da si bolj kot drugi pripravljen narediti še tisti dodatni korak. Nekateri tega očitno še ne razumejo.

Z enim glasom več za je Angelika Mlinar postala nova ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Še v četrtek popoldan po enostavni parlamentarni matematiki ni kazalo na zmago. Je pa bilo slutiti, da bi predlog vladne koalicije lahko uspel samo po zaslugi manjkajočih ali vzdržanih glasov. In tako se je tudi zgodilo. Dva poslanca — Zmago Jelinčič (SNS) in Andrej Šircelj (SDS) — sta pri glasovanju manjkala, Dušan Šiško (SNS) pa ni glasoval. Tako je bilo za zmago dovolj 44 glasov. Proti je glasovalo 43 poslancev.

Ministrico torej imamo. Toda že tako ali tako manjšinska koalicija bo zdaj imela še dva glasova manj. Poslanka Lidija Ivanuša — sicer tudi podjetnica, ki ima v Arji vasi pri Žalcu salona z erotično masažo Paradise — se je namreč odločila, da bo iz SNS pestopila v SDS. Volilcem je to sporočila kar na Facebooku.

Stranki DeSUS pa povzroča sive lase njihov poslanec Robert Polnar. Ker je že večkrat glasoval v nasprotju s koalicijskimi dogovori — sam pravi, da »po svoji vesti« —, bi se mu Erjavčevi poslanci radi kar odrekli. Polnar pa trdi, da bi bila to velika napaka, saj je njihov »najbolj kvaliteten« poslanec ever. Vodja poslanske skupine Franc Jurša pravi, da se bodo s »solistom« pogovorili, »neposlušni« poslanec pa, da pogovor ni potreben in da stranke ne bo zapustil.

Prihodnost koalicije je šibka in negotova

Prihodnost koalicije je torej šibka in negotova. Če se kaj spoznam na politiko, bo manjšinsko vladanje predsednika vlade odslej precej dražje stalo. Apetiti tistih, ki lahko nagnejo tehtnico v korist koalicije, so veliki. Že tako šibka vladna strategija bo še šibkejša. Poleg koalicijskih zavez bo treba izpolnjevati tudi volilne načrte in zahteve opozicijskih strank.

Veliki mojster političnega trgovanja je nedvomno Zmago Jelinčič. Stari politični maček končno prihaja v ospredje parlamentarnega dogajanja, kar si je verjetno ves čas želel. Vsaj po tem, ko mu ni uspelo postati minister za kulturo.

Levica in NSi, ki bi lahko vsaj občasno prispevali svoje glasove, tudi imata svoje kalkulacije. Nove volitve so vsak dan bližje. Pa če bodo redne ali predčasne zaradi padca vlade.

Tega pa si v koaliciji zagotovo ne želijo, saj bi najmanj dve stranki skoraj zagotovo ostali pod pragom vstopa v parlament. Težko je pričakovati, da bi se vsi njihovi glasovi razporedili med druge stranke na levi sredini. Povsem lahko bi se zgodilo, da bi nove volitve pripeljale do preobrata, kar zadeva razmerje med levico in desnico.

Cherchez la femme

Trenutni politični utrip Slovenije kaže, da bi LMŠ ob morebitnih novih volitvah na levi sredini ostala še naprej najmočnejša. Tega se predsednik vlade tudi zaveda. V koalicijskih pogajanjih in razprtijah je to njegovo najmočnejše orožje. Politično preživetje je najmočnejše lepilo koalicije.

Zato je zelo nenavadna komunikacija med ministrico Bratuškovo in premierom Šarcem. Ta petelinji boj kuri Bratuškova. Da ministrica pošilja šefu sporočila skozi medije, da bi na njegovem mestu v primeru morebitne neizvolitve Angelike Mlinar odstopila, je smešno. In žalostno. Res je, da je predsednik vlade formalni predlagatelj ministrske ekipe. A vsa Slovenija je spremljala umeščanje Angelike Mlinar v naš politični prostor že na evropskih volitvah, kar ji je kot nosilki liste SAB omogočila prav Bratuškova. Ponuditi predsedniku vlade kandidatko, češ, tu jo imate, potem pa se od predloga odmakniti, češ, predsednik vlade naj zdaj opravi svoje delo, pa je tako, kot da bi se peljal z vlakom in tik pred zadnjo postajo izstopil.

Zmagovati pomeni, da si bolj kot drugi pripravljen narediti še tisti dodatni korak, tisto »ekstra miljo«. Nekateri tega očitno še ne razumejo. Šarec je Bratuškovi sporočil — seveda spet skozi medije —, da je svojo nalogo v zvezi z Mlinarjevo opravil.

Novopečena ministrica bo morala z ekipo dati vse od sebe, da počrpamo iz EU vse, kar nam pripada do konca leta 2020. Kot prav posebna ministrica se bo morala dokazati še bolj in več kot drugi in zadovoljiti velika pričakovanja, ki jih do nje imamo.

Upajmo, da je vsaj ona pripravljena prehoditi tisto ekstra miljo. Da ne bo šlo v zgodovino, da je za padec 13. slovenske vlade kriva ženska.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 22. decembra z istim naslovom:

https://www.fokuspokus.si/cherchez-la-femme-ekstra-milja-ministrice-mlinarjeve-ce-ze-ne-bratuskove-10106613

Gorenje Velenje: Učna ura socializma za Kitajce


In učna ura za nas, kako pristopiti k odgovornemu reševanju podjetja. Če ne bo rezultatov, tudi podjetja ne bo več.

Zanimivo, da ne moremo narediti tega miselnega preskoka, da Gorenje ni več v slovenski lasti. Kot dokazujejo okostnjaki iz omar letečih minusov kreativnega računovodstva, so tam delali tako, kot je rekla nacionalna politika, lokalni oblastniki in še kakšna samoupravna interesna skupnost. Toda dandanes so lastniki nekdanjega paradnega konja slovenskega gospodarstva pač Kitajci. Pa če želimo ali ne.

Za prodajo si je pred leti prizadevala takratna uprava podjetja, ki je verjetno slutila, kako katastrofalna bi bila njihova usoda, če jih ne bi kupil nov strateški lastnik. Prodajo je potrdil nadzorni svet, ki zastopa vse delničarje — ne samo tiste, ki jih člani nadzornega sveta neposredno zastopajo kot večje lastnike. Ker je bila v Gorenju delna lastnica tudi država, je vse skupaj potekalo tudi s soglasjem in z vednostjo države.

Poslovni in privatni grehi

Strateškega lastnika so si v takratni upravi verjetno želeli zato, ker bi tako najlažje počistili poslovne ali morda celo privatne grehe. Poslovanje s strateškim lastnikom praviloma teče naprej s prestrukturiranjem in čiščenjem nepotrebnih dejavnosti ali odprodaje nepotrebnega premoženja, optimizacijami in kar je še podobnih aktivnosti, ki vodijo v vitkejšo in cenejšo organiziranost.

Če bi bil novi lastnik Gorenja sklad, bi bilo lastništvo kratkoročno. V takih primerih je poslovni model tak, da po prevzemu podjetje očistijo, naredijo profitabilno in nato z veliko dodane vrednosti prodajo.

No, lahko ga tudi izčrpajo, potegnejo iz njega vse, kar je mogoče, pokradejo še več, kot so dobili — in izginejo. Podjetje pa nazadnje gre v stečaj, kot zdaj vemo vsaj iz Adrie Airways.

Da Gorenje ni več »njihova« lokalna firma, so pozabili tudi svetniki občine Velenje. Ti so pred časom apelirali na vodstvo podjetja, naj še enkrat razmislijo o selitvi uprave v Ljubljano. Župan je s svojimi svetniki celo pisal predsedniku vlade, naj prepreči selitev njihovega gospodarskega ponosa: »Smo proti selitvi uprave Gorenja v Ljubljano! Gorenje je tudi naš gospodarski steber, saj zaposlujejo kar tretjino prebivalstva,« so zapisali v protestnem pismu.

Kitajci so odgovorili kratko in jedrnato: »Smo zasebna družba, v naše odločitve se država in občina ne moreta vmešavati«.

Učna ura socializma za Kitajce

Takšni pritiski so bili za kitajske lastnike gotovo učna ura socializma in slovenskega pojmovanja demokracije. Čeprav so medtem že začutili, kakšna je vloga sindikatov v podjetju in kako delujejo politične povezave med lokalnim in nacionalnim.

Glavni direktor Hisensa dr. Lan Lin se je udeležil seje občinskega sveta in napovedal, da bo Gorenje letošnje poslovno leto zaključilo s približno 40 milijoni evrov minusa. Napovedal pa je tudi odpuščanja. Samo tako bo Gorenje močnejše in pripravljeno na novo tovarno televizorjev. Odkrito je povedal, da ne bodo več sponzorji lokalnega rokometnega kluba, če ne bo dobička. Jasno je izpostavil neučinkovitost podjetja in »nenavadno« računovodstvo. S tem je pokazal s prstom na preteklo upravo in njenega dolgoletnega predsednika Bobinca. Prejšnje bilance so prikrivale marsikaj in izkrivljale realno sliko v škodo tako prejšnjih kot novih lastnikov.

Še en slovenski vzorec

Biti lastnik ni samo fino, ker imaš možnost ustvarjati in razvijati nekaj novega in s tem dobro zaslužiti. Biti lastnik je najprej odgovornost. Odgovornost do podjetja, ki mu je z dobro strategijo treba zagotoviti položaj na trgu. In predvsem dober poslovni rezultat.

Potem so tu zaposleni, ki si za uspešno delo zaslužijo dobre plače. Direktor Lin je to jasno opisal s podatkom, da na Gorenjevih proizvodnih linijah potrebujejo 80 ljudi, imajo pa jih 120 — in teh 80 ljudi, ki jih rabijo, bo naredilo toliko kot sedanjih 120, a bodo zato zaslužili več. Preostalih 40 delavcev lahko dobi službo v podpornih ali servisnih službah, ki jih bodo najemali na trgu. Del njihove strategije je, da odprodajo vse, kar ni njihov glavni posel.

Kitajci so tako spoznali slovenski socializem. Po Gorenju so se pohlepno sprehajali številni priskledniki, se zajedali v poslovni uspeh in plače zaposlenih in pripeljali podjetje tako daleč, da ga je bilo treba prodati. Oni so krivi za napovedano selitev podjetja in za odpuščanja, ne Kitajci.

Mi sami pa se lahko zdaj od Kitajcev naučimo, kako pristopiti k reševanju podjetja. Če ne bo rezultatov, ne bo več tudi Gorenja.

O odgovornosti vseh, ki so Gorenje pripeljali do tega, pa niti besede. Še en slovenski vzorec.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 15. decembra https://www.fokuspokus.si/gorenje-velenje-ucna-ura-socializma-za-kitajce-10103901