Zakaj je Donald Trump po vsem tem še vedno tako zelo priljubljen?


Najmočnejšemu človeku tega sveta bi privoščila, da bi se mu zrušil svet. Saj on sam ruši našega in ga spreminja v kaos.

Nekje globoko v sebi nosim gene privoščljivosti. Pa ne samo tiste nagajive, ampak tudi bolj krute, morda že kar podle. Tiste, s katerimi se običajno ne hvalimo, ampak jih skrivamo, da naša okolica ne bi pomislila, da smo slabi ljudje. Zato o njih ne govorimo. Zaradi teh genov nekomu privoščimo, da se mu nekaj ne izide, da se mu nekaj sfiži, da mu načrt pade v vodo, da postane luzer.

A četudi ne gre za genetsko motnjo, temveč samo za slabo vrednoto, je privoščljivost včasih tako močna, da si jo želim deliti z drugimi in da bi bila neka oseba v posmeh številnim in luzer v njihovih očeh. Ali pa je to samo močna vera v pregovor, da “za vsako rit raste palica”?

Seveda to privoščim samo tistim, za katere menim, da so pokvarjeni, zahrbtni, lažnivi, zlobni in škodljivi.

In to tako prostodušno priznavam zato, ker verjamem, da tudi mnogi med vami včasih čutijo enako.

Zločin in kazen in ugibanje

Domnevno najmočnejšemu človeku tega sveta bi privoščila, da bi se mu zrušil svet, saj on sam — z vso silo, z lažmi, spletkami, prevarami, izsiljevanjem, grožnjami — ruši našega in ga spreminja v kaos.

V resnici moja gnusna privoščljivost do Trumpa v meni vre že od časa njegove predsedniške kampanje.

Zato mu privoščim dogodke tega tedna. Privoščim mu, da sta dva njegova nekdanja tesna sodelavca sklenila dogovor s tožilci in priznala svoje grehe. Seveda bosta za to tudi primerno kaznovana, toda svet se bolj ukvarja z ugibanjem, ali bo kazen plačal tudi ameriški predsednik.

Resen udarec

Če niste sledili dogodkom, naj na kratko obnovim dogodke tega torka:

Nekdanji šef Trumpove predsedniške kampanje Paul Manafort je bil na sodišču v Alexandrii spoznan za krivega v osmih točkah obtožnice zaradi davčnih utaj in bančnih poneverb. Gre za resen udarec predsedniku, ki je po drugi strani že v preiskavi ruskega vpletanja v predsedniško kampanjo leta 2016.

Na sodišču v New Yorku pa je nekdanji Trumpov osebni odvetnik Michael Cohen priznal krivdo glede obtožb o kršitvah financiranja predsednikove kampanje. Med temi kršitvami gre tudi za plačila za molk najmanj dvema ženskama, ki si ju je Trump privoščil za zabavo.

Oba Trumpova nekdanja sodelavca čaka zaporna kazen.

V četrtek je Donald Trump priznal, da je ženskama, ki trdita, da sta z njim imeli afero, plačal za molk, vendar iz svojega žepa, ne pa iz sklada za financiranje volilne kampanje — zato da ni bilo kršitev.

Od Monice Lewinsky do Stormy Daniels

Zanimivo ni to, da je plačal za molk. To počne marsikdo. Zanimivo in ključno za nadaljnje zaupanje njegovih volilcev in Republikancev je to, da je Trump v preteklosti najprej odločno zanikal, da je to počel, pozneje pa je odločno zanikal, da je vedel za plačila — zdaj pa nenadoma točno ve, da to ni bil denar za kampanjo.

Če smo se doslej spraševali, zakaj je Melania tako redko nasmejana in zakaj odrine moževo roko, ko jo ta hoče prijeti, imamo vsaj eno pojasnilo. Njen mož je javno, pred vsem svetom priznal, da ji ni bil zvest — kar je mogoče slutila ali celo vedela tudi sama —, pred tem pa je taistemu svetu o tem lagal. Priznana nezvestoba datira v leto 2006, le malo po rojstvu njunega sina Barrona.

Glede zvestobe ni bil nedolžen niti nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton. Saj se ga še spomnite: “I did not have sexual relations with that woman, miss Lewinsky.” Pa vendar, zakaj smo njemu bolj verjeli kot Trumpu? Zakaj je preživel impičment?

Šiba za zadnji del mandata

Zakaj se od ameriške politike in predsednika Trumpa odvračajo tudi njihovi dosedanji “naravni” partnerji, in iščejo nove povezave? Ali ne postajajo ZDA zaradi politike svojega predsednika vse bolj osamljen, izoliran otok, gospodarsko skregan ali vsaj v napetih odnosih z dolgoletnimi zavezniki?

In na koncu še vprašanje, na katerega obupano iščem prepričljiv, razumljiv, razumen odgovor: zakaj je Trump po vsem tem še vedno tako zelo priljubljen v ZDA?

Mogoče pa bodo novembrske kongresne volitve v ZDA nakazale preobrat, ki bo šiba za zadnji del Trumpovega mandata?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus, v nedeljo, 26. 8., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3256?=zakaj-je-donald-trump-po-vsem-tem-se-vedno-tako-zelo-priljubljen

Advertisements

Maratonci tečejo častni krog okrog Državnega zbora


Sestavljanje vlade kaže, kako to pri nas funkcionira. Kot da imamo ves ljubi čas na tem svetu, da pridemo do nove vlade.

Po dveh mesecih in pol od volitev, po neštetih urah sestankov, usklajevanj in preštevanja glasov nam je končno jasno, kdo je novi predsednik vlade. Ni bil zmagovalec volitev, je pa prvi pritekel v cilj. No, vlade še nima, zato bo maratonec moral odteči še častni krog.

Jaz pa po drugi strani vem, da letošnjega Ljubljanskega maratona — posvečenega moji okrogli obletnici — ne bom odtekla. Je že tako, da so stojé, do zdravja povsem neodgovorno prebolele viroze pustile sledi, ki jih telo in zdravniški aparati zaznavajo.

A ne bo hudega, pravijo. Naslednje leto bom že imela novo priložnost. Pogrešam tek.

Namesto tega pa nekaj misli o našem političnem maratonu.

V zrelih tekaških letih

Sestavljanje te vlade je res maratonsko. Še vedno traja. Proga je izpeljana v krogih in ni ravninska, temveč utrujajoča. Gor in dol, desni in levi ovinki, vmes tudi nepričakovane cestne ovire, ki jih traserji niso predvideli, tu in tam pa še makadam. Tekači niso bilo dobro pripravljeni na takšen izziv. Proga jim očitno ne ustreza. Nekateri se na postajah za okrepčilo in počitek zadržujejo predolgo. Kot da hočejo odstopiti, pa si malo ogledujejo sotekmovalce in ocenjujejo, ali se jim splača.

Nekateri maratonci so že v zrelih tekaških letih. V ciljnih kilometrih delujejo utrujeni in naveličani udarjanja nog ob asfalt in počasnega doseganja cilja. Rekorda v tem maratonskem teku zagotovo ne bo. Nihče ni potegnil naprej, nihče ni dal športne svežine in dinamike. Vsi so se bolj ali manj čakali in opazovali dogajanje na progi. Tudi medijski poročevalci so nam zato ponujali en sam dolgčas.

Nekateri od napora že bruhajo

Je pa prav zaradi vsega tega mandatarski maraton vreden posebnega mesta v naši politični zgodovini. Gre namreč za tek, v katerem pričakovani zmagovalci maratona niso tekli spredaj in narekovali tempa, temveč so se v prve vrste najprej pognali drugi, tretji, četrti in tako naprej. Zmagovalci jih niso mogli ujeti in nadzorovati teka. Nič ni pomagalo niti to, da se jim je iz skupine tekaških ubežnikov že kmalu po uvodnem pobegu pridružila manjša skupina z desne.

Prav nasprotno. Ko so tisti z desne okrepili ekipo pričakovanih zmagovalcev, so se vodilni ekipi po levi pridružili mladi tekači, ki so vodilnim dali ravno toliko energije, da je izmučena in dehidrirana dobila zagon za zaključni del.

Maratona sicer še ni konec, še kakšen kilometer je pred njimi. Rezultat bo slab. Nekateri od napora že bruhajo.

Če-ji, bi-ji, ko-ji

Ves čas od volitev smo skoraj vsak dan na prvem mestu dnevnih novic poslušali, gledali, prebirali razmišljanja ali poročila o dogajanju okoli iskanja idealne kombinacije strank in oblikovanja koalicije. Pa leva, pa desna, pa najbolje velika, pa če ne gre drugače 5 + 1 z NSi, pa izhod v sili 5 + 1 z Levico, in če nič ne rata, pa manjšinska.

Tudi volilci, gledalci tega maratona, smo že bili utrujeni od vseh možnih verzij in spremljajočih kompromisov. Od vseh teh če-jev, bi-jev, ko-jev.
Oblikovanje nove vlade razkriva, kako raztegnjen je lahko ta proces. Vse po zakonu. Kot da imamo ves ljubi čas na tem svetu, da pridemo do nove vlade.

In vendar smo se na koncu soočili s časovno stisko, ki bi po mnenju nekaterih lahko celo povzročila, da drugi krog izbora mandatarja ne bi bil uspešen, če bi se petkovo glasovanje zavleklo čez polnoč. Kakšen absurd!

Zapletalo se je tudi glede statusa Levice v Državnem zboru. So oni opozicija ali samo del koalicije, ki pač ni prispeval svojih kandidatov za ministre? Nekateri mislijo tako, drugi pa drugače. Odvisno od interesov.

Potem se je s temo fotografiranja glasovnic odprlo še vprašanje demokratičnosti glasovanja.

Čisto na koncu pa nas je presenetilo še pet intelektualcev, ki so nam tik pred glasovanjem ponudili “novo” kreativno rešitev sestave vlade.

Začeti znova

Maraton je tek pametnih.

Potrebujemo vladno ekipo, ki bo sposobna teči na dolge proge. Ki bo znala razporediti energijo in priti do cilja. Nepremišljeni, neučakani, nespametni tekači cilja ne vidijo. Potrebujemo ekipo, ki bo sposobna načrtovati takšno tekaško taktiko, da bomo prišli do konkretnih, premišljenih, pametnih rešitev na pravem kilometru in ob načrtovanem času.

Svojih 850 kilometrov, ki sem jih letos pretekla, bi si rada shranila za prihodnje leto. A žal to ni mogoče. Bom morala začeti znova.

Tekst je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 19. 8. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3243?=maratonci-tecejo-castni-krog-okrog-drzavnega-zbora

 

 

Primer Roglič: Biti najboljši je adrenalin


V pomanjkanju političnih zmagovalcev me pomirja, da smo lahko ponosni vsaj na športnike. In ja, lepo je biti spet doma.

Počitnice so res ena luštna reč. Če le gre, odideš nekam, kjer je časovna razlika ravno tolikšna, da lahko imaš v času slovenskega delovnika ugasnjen telefon, saj je prav takrat tam čas za nočni počitek. Pozneje, ko se delovnik doma konča, v miru pogledaš zgrešene klice in prispelo elektronsko pošto in v miru vse skupaj prestaviš na naslednji dan. Pritisk non-stop online povezanosti popusti. Brez časovne razlike se dokazljivo ni mogoče popolnoma odklopiti. Tudi kak drug časnik lahko vzameš v roke, ne samo domačo, nujno, dnevno medijsko rutino, ki nam nekako omogoča, da vemo nekaj malega o dogodkih doma in po svetu. Vsaj toliko, da ne veljamo za nevedne bedake.

Roglič an der Main

Tako si človek vzame čas tudi za Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) na primer. Enega vodilnih, če ne kar najpomembnejšega med uglednimi in verodostojnimi v široki izbiri nemških dnevnih časnikov. Dnevno ga prebere v tiskani in elektronski verziji okoli milijon bralcev. Kupila sva ga na letališču takoj po izjemnem uspehu Primoža Rogliča na gorski etapi Tour de France.

Primož Roglič v FAZ v napovedniku športa, Primož Roglič v FAZ z ogromno sliko in polstranski prispevek o etapi. Z vsemi njegovimi briljantnimi poskusi, da bi se otresel zasledovalcev in v dokazal svojo nepopustljivo zdržljivost. Pa seveda z dejstvom, da je začel s smučarskimi skoki, s skorajda za življenje usodnim padcem in da je kolesarjenje njegova druga športna pot.

Nisem štela znakov ali besed, pol strani je pač pol strani. Se pa sprašujem, ali si je kdaj kateri naš politik v tujini priboril toliko medijske pozornosti kot tokrat Roglič in pred njim verjetno še nekateri drugi naši športniki, ki jih imamo za naše najboljše ambasadorje — recimo Tina Maze, Peter Prevc, evropski košarkarski prvaki in podobni zmagovalni kalibri domačega športa.

Promocija, podjetja, proračun

Trdim, da zaradi svojih dosežkov, pa tudi zaradi škandalov — kar pa je v resnici še dobro — še noben slovenski politik ni imel brezplačne priložnosti, da na polovici strani Frankfurterce (v formatu našega največjega dnevnega časnika) pove svojo zgodbo, ključna sporočila in pusti tako močno sled kot Roglič in pred njim drugi naši športni velikani.

Mogoče se to včasih zgodi v kakšni plačljivi prilogi o Sloveniji, ki jo financirajo slovenska podjetja, kaj malega pa k tej promociji primaknejo tudi iz proračuna. V tem primeru se v časopisu morda znajde predsednik vlade, ki govori o možnostih gospodarskega sodelovanja med državama in rasti bilateralne menjave. Ali bog ne daj recimo gospodarski minister! Intervju je narejen v slovenščini, potem pa ga prevajalci pripravijo za objavo. Si lahko predstavljate še vedno aktualnega ministra za gospodarstvo, kako ponosno in suvereno razlaga nemškemu novinarju iz gospodarske redakcije o spremembah v avtomobilski industriji, avtonomnih vozilih in prilagodljivosti slovenskih dobaviteljev na te spremembe. Jaz ne. Tvit poslanca Levice, ki sem ga zasledila med dopustom, pove dovolj. No, vse.

Plačljive vsebine imajo povsem drugačno vrednost in predvsem drugo percepcijo bralcev. Ti namreč vedo, da gre za interesno, plačano objavo, v kateri mora biti vse super dobro, lepo zapakirano in sploh čudovito prikazano. Še najpomembneje pa je, da v primeru plačljivih vsebin ni novinarskih vprašanj, ki bi se jih politiki radi izogibali.

Ni ovir za besede o težavah

Zaslužiti si takšno objavo zaradi svetovnega dosežka ima vrednost, ki se je lahko s Primožem Rogličem iskreno veselimo.

V takšni zgodbi ni ovir za besede o težavah, izzivih, zlomih in porazih. Še tako neprijetno novinarsko vprašanje je v resnici samo priložnost, da intervjuvanec pove, da vrhunski športnik na svoji poti do uspeha včasih bruha od utrujenosti in izčrpanosti po urah in urah treningov, in da je njegovo življenje nenormalno, saj je sestavljeno iz treninga, hrane, spanja, nevarnosti, poškodb, sesutih sanj, propadlih načrtov, odrekanja normalnosti.

Resničnost športnega sveta je daleč, daleč od naših predstav. Športnikova motivacija za zmago vedno premaga bolečino in odrekanja. Biti najboljši je čisti adrenalin. Za naslovnice v vseh ključnih jezikih sveta. Ker je šport seveda tudi posel. Velik posel.

Primož je sedaj častni občan Zagorja. Da ostanemo slovensko prizemljeni.

Je pa njegova zgodba le primer. Da ne bi kdo mislil, da delam krivico številnim drugim športnikom, ki jih cenim in o katerih sem tudi že kdaj kaj napisala. Gre samo za to, da me v pomanjkanju političnih zmagovalcev pomirja vsaj to, da lahko ostajamo ponosni vsaj na športnike.

In ja, lepo je biti spet doma.

Prispevek je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 12. avgusta, z istim naslovomhttps://fokuspokus.si/article/3231?=primer-roglic-biti-najboljsi-je-adrenalin