Primorska kuhinja smrdi

Te dni je vroča tema na obali izbor direktorja Javnega zavoda Avditorij Portorož. Saj veste, to je tisto kulturno središče, ki je zaradi slabega vodenja in upravljanja skorajda v celoti izgubilo ugled osrednje obalne kulturne ustanove. Bolj se nanj lepijo označbe, kot »prostor za poletne terasne popevčice« in podobno. V izboru najprimerjenjšega kandidata za direktorja pa so se, po stari slovenski maniri, takoj pojavile zakulisne zgodbe, ki si zaslužijo najhujšo obsodbo in prezir.

Baje

Občina Piran, kot lastnik Avditorija, je razpisala natečaj za izbiro novega direktorja. Baje se je za delovno mesto prijavilo kar lepo število kandidatov, baje 11 – seveda celovitega seznama nikoli nismo izvedeli. Škoda je, da je bilo katerokoli od imen sploh razkrito. To ni dobro zaradi procesa izbora samega, ki z razkritjem izgubi možnost poštenega premisleka, pa tudi zaradi kandidatov, ki se s tem dajejo v javno linčanje ali poveličevanje brez pravih strokovnih podlag. Tudi sama zato ne bom omenjala nikogar, razen izpostavljene gospe, ki so jo navajali mediji v svojih naslovnicah.

Primorske novice so po »defaultu« spremljale to temo z najbližje perspektive. In glej ga zlomka, že v prvem prispevku 12. januarja 2016 lahko preberemo pomenljiv naslov »Bo Dragica Petrovič postala prva dama Avditorija?« V prispevku je zapisano, naj bi baje največ možnosti imela prav omenjena gospa. Našteli so še nekaj drugih kandidatov, ne pa baje vseh. Med njimi so, presenetljivo, izpustili enega od tistih, ki se je potem na predlog komisije uvrstil v ožji krog treh.

Ko dnevnik deluje kot tednik

Kljub temu, da se je torej vsaj od 12. januarja dalje vedelo, katera dama je favoritka oz. tako rekoč že zmagovalka, sem poskrbela, da so Primorske novice z mojega elektronskega naslova v soboto, 23. januarja prejele predstavitev kandidata, ki ga je komisija uvrstila v ožji izbor treh. Prav nič navijaško, povsem prijazno sem prosila za pošteno predstavitev, priložila kratek opis njegovega programa, življenjepis, sliko, s prošnjo za hitro objavo, saj roki tečejo. Ker v ponedeljek še vedno ni bilo odziva na mail, pa tudi objave ne, sem jim pisala ponovno – še vedno prijazno – in jih ponovno prosila za objavo. Po tem se mi je oglasila novinarka, s katero sva se prijazno pogovarjali o tem, da je v tem natečaju pač korektno predstaviti vse tri kandidate in da je to vse, za kar prosim. Nič več in nič manj. Obljubljeno.

V torek še vedno nič, v sredo še vedno nič. Sledi ponovni pogovor in z njene strani skrivnostni zaključek pogovora »nas boste prebrali«. Ne kdaj, ne o čem. Nič.

Četrtek, še vedno nobne objavje, zato napišem manj prijazen mail, v katerem ugotovim, da so Primorske novice očitno del zgodbe, v kateri se na vse kriplje preprečuje, da bi dva kandidata doživela trenutek predstavitve za javnost. Če že ne korektne, pa vsaj v senci že prej izpostavljene gospe. Zapisala sem tudi, da me pri razkrivanju teh igric nič ne bo ustavilo. Nanj seveda nisem dobila odgovora.

Naslednji dan, v petek, 29. januarja, torej 6 dni po poslanem sporočilu, po enem opomniku, dveh pogovorih, dveh sms-jih in zadnjem manj prijaznem mailu, je bil članek s predstavitvijo vseh treh kandidatov končno objavljen v njihovi tiskani in spletni izdaji. Novinarki sem se elektronsko zahvalila, še preden sem ugotovila, da je priimek »mojega« kandidata, v tekstu enkrat izpisan napačno.

 Delo kopira Primorske novice

Da bo mera pritiskov iz ozadja polna in ob tem tudi zelo očitna, se je ta isti petek v največjem slovenskem dnevniku pojavil drug prispevek o tej zgodbi, z istim naslovom kot v Primorskih novicah, a s podpisom znanega primorskega novinarja »Bo Dragica Petrovič res direktorica Avditorija? V prispevku vidimo njeno sliko in skozi nekaj besednih zvez ponovno očitno medijsko favoriziranje kandidatke. Tu so sicer priimek »mojega« kandidata izpisali pravilno, so pa napisali, da je iz Ljubjane, kar seveda ni res.

Vre kot v loncu in smrdi po korupciji

Da je celoten razpis v resnici le pesek v oči, je jasno že dlje časa in direktorica je že izbrana. Prav nič nimam proti njej, sem pa ogorčena nad nagnusnim, pritlehnim, sprijenim in koruptivnim potekom postopka ter ravnanjem in pritiski vplivnih posameznic ali posameznikov z obale. Prepričana sem, da njihov cilj v resnici ni izbor favorizirane kandidatke, pač pa preko nje, ki so jo z dosedanjimi manevri že naredili odvisno od njih do konca mandata, delovati v svojo, povsem osebno korist.

Sledi res še predstavitev treh kandidatov pred Svetom Javnega zavoda Avditorija in glasovanje občinskih svetnikov. A je vse to le še malo brbotajoče meglice nad vrelim loncem.

Smrdi, smrdi, kako smrdi!

 

Advertisements

Norčije, da te kap

Kakšna Slovenka pa bi bila, če se ne bi tudi jaz vtaknila v pestra dogajanja tega tedna? Za zjokat smešno. Za počit tragično.

Najprej o stalni pripravljenosti

Pri stalni pripravljanosti me ta hip sploh ne zanima več kdo je dobil izplačane dodatke in zakaj jih je dobil. O tem ste lahko prebirali temeljite analize ves teden, v vseh medijih. Mene zanima, kako je mogoče, da natanko razrezan proračun, ki ne dovoljuje niti centa več v razvojno dejavnost, ki za otroke v šolah preko natečajev išče najcenjšo hrano, ki zmanjšuje štipendije in socialne transferje, dodeljuje posameznemu proračunskemu porabniku več sredstev, kot je treba oz. jih ta potrebuje, ne da bi ga povprašal o razlogih za to. Lepega leta 2009 je torej EF prijavila večje proračunske potrebe iz naslova plač, kot prej –  za isto število zaposlenih. Poleg nje pa še sedem drugih fakultet. In takratni varuhi državnega proračuna, niti finančni minister niso skočili v zrak!! Nihče ni opazil, da se je strošek dela v teh fakultetah povečal brez upravičenega razloga. In to ne zgoj za malenkost. Do danes za več kot milijon. Kdo v resnici nadzira tekoči proračun? Koliko takšnih tihih in skritih nenadzorovanih porab se bo v prihodnje še razkrilo? Kam gre naš denar in zakaj takšne nepravilnosti odkriva Računsko sodišče šele po nekaj letih? Zaupanje v učitelje in profesorje je bilo krepko okrnjeno že prej, kar spomnite se zneskov, ki jih je pobasala nekdanja minstrica za šolstvo Setnikar Cankarjeva, s tem razkritjem pa so si pognali usoden strel v koleno. Današnja pedagoška generacija bo očitno morala osramočena odšepati v zgodovino.

Jamrajo tisti, ki lahko nekaj spremenijo, pa tega ne storijo.

Najprej razjasnimo, kdo je »jamrač«. Po mojem razumevanju besede »jamranje«, v primerjavi z besedo »pritoževanje« ali celo »kritiziranje«, so jamrači tisti večni nezadovoljneži, ki v nekem okolju non-stop godrnjajo, tožijo, da ni dobro, pa kljub temu ničesar ne ukrenejo. A bi lahko, in to marsikaj! Za razliko od njih pritoževalci ali kritiki svoje ugotovitve povedo javno, vendar zaznanih nepravilnosti ne morejo spremeniti, ker za to nimajo dovolj družbene moči, prave pozicije, pravnih vzvodov, dovolj močnega omrežja, zaledja in še česa. Zatorej po moji logiki pritoževalci in kritiki opozarjajo jamrače na to, kaj bi bilo potrebno spremeniti. Ti seveda ne storijo nič, ker so v življenju prevzeli nalogo jamranja in imajo s tem preveč dela, da bi kaj spremenili.

Kdo je avtor?

In tako se znajdemo državljani pred sporočilom predsednika vlade, naj ne jamramo, ampak naj iščemo rešitve. Res me zanima, kdo je ta, ki misli, da je tako pameten, duhovit, piarovsko spreten, da predsedniku vlade predlaga komunikacijsko orodje, ki ga je pahnilo v še večji posmeh pri državljanih, kot ga je bil deležen do sedaj. Igrati se amerikanizme v Sloveniji, ima praviloma prav nasprotni učinek, kot v Ameriki. Še posebej, če kakšno ameriško domislico pritakneš nekomu, ki je značajsko zaprt in katerega naravno stanje je smrtna resnost. Če je to zunanji svetovalec, se mu je treba nemudoma za vse večne čase zahvaliti, če pa gre za notranje moči na vladi, jih je treba do upokojitve nadomestiti z drugimi.

In zdaj še o rešitvah

Samo to še delamo – iščemo rešitve, namreč – če vladni gospodje in gospe tega ne vedo. V resnici večji del dneva posvečamo točno temu. V službi iščemo rešitve za poslovne izzive, za ohranitev naših delovnih mest, iščemo rešitve v espeju, da bomo za delodajalca sploh še smeli delati in tako dalje; doma iščemo rešitve za mesečno preživetje, za zniževanje previsokim plačilom, davkom, iščemo rešitve, kako naj brezposelni sinovi in hčere pridejo do služb in kreditov za stanovanje. Nekateri o iskanju rešitev celo sanjajo. Mi res nenehno iščemo rešitve. Za razliko od jamračev, smo ostali Slovenci presenetljivo tiho, smo iznajdljivi in očitno še vedno nekako rinemo dalje.

Halo, halo!

In da bo tragikomika tega tedna popolna, sledi še kanadsko-hrvaški telefonski nateg, ki bi prav tako moral razredčiti vrste na Gregoričičevi ulici. V telefonskih veščinah nas Hrvatje nesejo na vsej črti. Tudi mejni.

Človek pri nas res ne ve, ali naj se od obupa smeje ali od smešnic joče.

Birokratski mobing

Zima je čas dobrodelnih prireditev in plesov. Zanje se je treba primerno obleči, vendar pri tem imeti v mislih, naj gre več denarja za dobro drugih, kot za reči, ki občasno visijo na naših telesih. Tudi to so namreč redne medijske teme. V tem duhu sem naročila tri oblačila, vsako v vrednosti okoli 50 evrov pri največjem spletnem trgovcu na svetu, ki tovrstna odela ponuja po res občudujoče ugodnih cenah.

Skrbno sem pregledovala slike s spletnega kataloga, preverjala mere, barve, materiale in oddala naročilo. Vse je delovalo brezhibno. Prek spletne pošte so me nenehno obveščali, kje je pošiljka. Čas dogajanja, začetek novembra.

Ko se zatakne prvič

Prvič se je zataknilo na Carinski pošti Slovenije, ki je od mene, verjetno zaradi dvoma o pravi ceni, zahtevala podatek o vrednosti blaga. Da boste vedeli, paket, ki pride s Kitajske, je predmet carinske obravnave. Poslala sem jim »print screen« naročila, v katerem so vidne cene in carinsko so me opilili za več kot tretjino cene. Za vsak kos okoli 20 evrov carinskih dajatev. Ob prevzemu pošiljk sem te dajatve morala plačati, ne da bi sploh videla, kaj je v resnici v paketih in ali naročeno ustreza temu, kar je bilo obljubljeno na spletu. Čas dogajanja, konec novembra

In ni ustrezalo, kaj pa drugega.

Ne glede na številke, meritve, pozorno ogledovanje slik, se je izkazalo, da so materiali takšni, da »grizejo«, spodaj je bilo oblačil preveč, zgornji deli so bili preozki, da bi zlezla vanje pa bi potrebovala tri spletične. Ni mi preostalo drugega, kot, da oblačila vrnem.

Ko se zatakne drugič

Saj razumete, kje se začne kalvarija? Točno tu. Pa ne zaradi Kitajcev, zaradi nas. Najprej sem se skušala pozanimati, kaj vse moram urediti, da mi bodo slovenski davčni organi verjeli, da sem to isto robo izvozila nazaj in mi vrnili plačano carino. Na odgovor sem morala čakati kakšnih 10 dni in dve urgenci. Potem sem dobila dva odgovora. Enega formalnega, v katerem so me vodili skozi slovensko carinsko zakonodajo in drugega poljudnega, ki se mi je zdel razumljiv in naravnan k uporabniku.

Odidem torej s paketom na pošto v mojem ljubem domačem kraju, kjer gospe poštarice še nikoli v življenju niso pošiljale pošiljke na Kitajsko. Eno uro sva potrebovali z gospo na drugi strni stekla, da sva prišli do tega, da je bilo vse zapakirano, kot je treba in izpolnjeni vsi papirji. Ob tem sem ji nekajkrat omenila, da mora biti pošiljka opremljena tako, da gre skozi carinski postopek, ki verificira izvoz, kar bo potrdilo za vračilo carine. Bila je prijazna do konca, a nama ni uspelo.

Petindvajset kilometrov stran od ljubljene pošte ugotovim, da z gospo na drugi strani stekla nisva naredili vsega, kar je treba in da je potrebno dodati še tri papirje, dve kuverti in dve znamki, da mi bo carinska pošta res poslala na dom ožigosano potrdilo, da je blago izvoženo. Izpolnim tri papirje in se s prijazno gospo na ljubljeni pošti dogovorim, da ju – poslana po faksu na ljubljeno pošto – doda paketu, jo prosim, če doda še dve kuverti in pripadajoči znamki, ki ju bom plačala, ko se vrnem s posla. Vse je uredila, zlata duša. Čas dogajanja, sredina decembra.

Ko se zatakne tretjič

Prijetno presenečena čez nekaj dni res dobim potrjene papirje o izvozu, v kuvertah in z znamkami, ki jih je bilo treba priložiti in takoj se lotim pisanja vloge za vračilo carinskih dajatev. Oddano.

Pretekli teden pa me je doma pričakala modra kuverta in v njej čudovito voden upravni – davčni postopek na dveh straneh s tremi prilogami. Od mene zahtevajo dokumentacijo, da sem oblačila res vrnila tistemu, ki mi jih je prodal, zahtevajo potrdilo o tem ali sem davčni zavezanec ali nisem in ugotavljajo, da nisem poslala izvirnih dokumentov.

Da ti poči film

Vsakomur bi se ob tem dvignil pokrov. Poslala sem jim ogorčeno pismo o tem, da država nad državljani izvaja administrativni mobing in da bi bila naša zakonodaja lahko prijaznejša do državljanov že s tem, da se carinske dajatve obračunajo z odloženim rokom plačila npr. 30 dni. V tem času ima vsakdo možnost pregledati, kaj mu je prodajalec v resnici poslal, ne pa, da plačujemo carino za nekaj, česar niti še nismo v živo videli, otipali, pregledali. V kolikor blaga ne vrnemo, postane račun po 30 dnevnih plačljiv, tudi po izvršbo, če je treba. Precej hude krvi bi bilo prihranjene. Zdaj čakam, kaj vse bodo na moj odgovor, utemeljitve in dodatno izpolnjene papirje odgovorili nazaj.

In še najnovejše. Včeraj so mi pisali Kitajci, da čakajo na moj paket!!! Sistem slovenske pošte jim javlja nerazumljivo razlago: »SILJUA, Odprava v naslovno državo, [Podatek prispel iz mednarodnega sistema]«.

Vam povem, da me je resnično strah naslednjega pisma. Tudi administrativni mobing lahko pušča trajne psihične posledice.

Prekletstvo prvega januarja

V resnici nas je v Sloveniji lahko strah vsakega 1. januarja – v kateremkoli letu. Tako kot v zasebnem življenju sprejemamo odločitve, ki se jih bomo držali »zaprmej« od tega datuma dalje, tako se tudi država pogosto odloča, da bo naša življenja na novo uredila prav od tega dne dalje.

Če že zasebno ves december v duši trpimo in se pripravljamo na vsa odrekanja, ki smo si jih zadali s prvim januarjem, smo vedno povsem nepripravljeni na to, kar na ta dan kot svoje novoletne resolucije ponudi država. Zasebno se torej mesec prej v glavah mučimo, s prvim januarjem pa nam odleže. Ponosni smo, da smo nehali kaditi, da smo začeli hujšati, smo bolj aktivni, več se posvečamo otrokom, družini, spisali bomo diplomo in še in še. Četudi nam ne gre vse po načrtih, imamo takoj naslednji podcilj. Če ne gre s prvim januarjem, bo pa s prvim februarjem in tako dalje.

Mučeniki novoletnih resolucij države

A država svojih novoletnih obljub ne prestavlja. Prvi januar je običajno datum, ko stopijo v veljavo nove uredbe, novi zakoni, novi davki, nova pravila gospodarskega, davčnega in s tem tudi čisto zasebnega življenja v Sloveniji. Praviloma gre za nove obveznosti, nove omejitve, redko za uvajanje olajšav in ugodnosti državljanskega življenja. Če pri zasebnih odločitvah trpimo prej, ko si jih postavljamo, nas novoletne resolucije države praviloma mučijo kasneje, po uvedbi.

Decembra se šteje denar, ne menja blagajn

Letos so podjetnike in podjetja v novo leto pospremile obveznosti uvedbe davčnih blagajn. In jih seveda jezile. Res je, da se je zanje vedelo skorajda celo leto 2015, ampak vsi poznamo človeški način delovanja. Najbolj učinkoviti smo vedno zadnji trenutek – tik pred rokom. A kdo se bo loteval zamenjave blagajne decembra, ko je zanje veljalo testno obdobje, saj je zapravljaško najbolj mogočen mesec v letu? Decembra je potrebno prisluhniti žvenketu denarja v blagajni in z zadnjimi poskusi reševati morebitno slabše poslovno leto, ne pa se ukvarjati s tem, da pred zaključkom obračunskega leta menjaš blagajno, softver, mogoče celo ponudnika storitev in podobno.

Davčne blagajne ob nepravem času

Čisto s psihološke strani trgovcev, je bila časovnica za uvedbo davčnih blagajn neprimerno postavljena. Prvi januar je bil slab datum tudi zato, ker ni bilo ustrezno aktivirane podpore v vseh podsistemih, ki spremljajo takšno uvedbo. Dacarji so imeli urejene dežurne službe, s čemer so se tudi pohvalili, a kaj, ko je bilo to malo z malo manj odgovornosti urejeno pri dobaviteljih tehnične in programske opreme, pa še internetne povezave naših operaterjev znajo zatajiti.

Uvedba davčnih blagajn ni bila letos edina novoletna resolucija države. Prvega januarja je začel veljati tudi Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2016 in drugih ukrepih v javnem sektorju in  tudi Zakon o spremembi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki ureja subvencioniranje kosil učencem, ki se redno šolajo. In še kaj, pa vam prizanesem pri branju.

Moj dimnikar – moja odločitev

Ni pa čisto vse, kar stopi v veljavo prvega januarja negativno in črno. Tako je od tega dne dalje v veljavi zakon, ki spodbuja delodajalce k zaposlovanju starejših; zaposleni bodo veseli rezultatov pravičnejše definicije minimalne plače, po novem pa si bomo lahko sami izbirali tudi dimnikarja.

Orli januarja letijo daleč

In še ena, naravnost čudovita stvar, se je Slovencem letos zgodila prvega januarja. Peter Prevc je takrat s prvo zmago na novoletni turneji v Garmisch Partenkirchnu že zagrabil zlatega orla za eno krilo. Ni ga bilo Slovenca, ki ne bi verjel, da bo letos ta orel odletel v Slovenijo. Prikovani za TV sprejemniki smo spremljali skoke in dvigovali nacionalni televiziji rejtinge. Nacionalka se je seveda glede tega na koncu čisto komercialno pohvalila. Ob čaju in kavi sva se njihovi samopohvali s P.F. samo čudila. Vseh dobrih 700 tisoč Slovencev, ki je gledalo Petrov zaključni skok Bishofshofnu, bi takrat gledalo katerikoli tv program, tudi TV Zgornje Gorje (če bi jo imeli), in bi ta edina prenašala to tekmo. Vsi smo namreč gledali Petra Prevca, na katerem tv kanalu – to sploh ni bilo pomembno.

Leto 2016 se v resnici ni začelo slabo. Gremo v nove zmage!

 

Da bi vsi postali boljši ljudje

Če bi se ta moja novoletna želja uresničila, bi nam bilo bolje. Kar poglejte.

Če bi predsednik države postal boljši človek, v kolikor je to sploh mogoče, bi s svoje institucionalne pozicije večkrat opozoril politiko na njene napake, večkrat bi se jasno opredelil do aktualnih vsebin, resno okrcal politične telebane in improvizatorje, ko je to treba ter nedvoumno pojasnil svoja stališča. Dal bi nam vedeti, da njegova pozicija ni zgolj protokolarna, vlogo »očeta« naroda pa bi gradil na premišljenem in modrem vplivu na državljane, opozarjanju na vrednote ter s tem gradnji narodovega značaja in interne klime.

Če bi predsednik parlamenta postal boljši človek, v kolikor je to sploh mogoče, bi diskusije v tej instituciji usmerjal v produktivno in konstruktivno iskanje rešitev. Tako pa so politične debate v okrogli dvorani Šubičeve ulice 4 v resnici monologi vseh tistih, ki si želijo javnega nastopanja. Nihče jih ne sliši, nihče njihovih misli ne vzame resno v obravnavno in po končani seji se nič ne zgodi. Ko je konec seje, je te v resnici konec. Za uspešno delo pa se uveljavlja statistika števila opravljenih plenarnih sej in sej komisij.

Če bi predsednik vlade postal boljši človek, v kolikor je to sploh mogoče, bi se obdal z ljudmi, ki bi njegovo funkcijo krepili s svojim znanjem, izkušnjami in politično spretnostjo. Pri tem ne potrebuje vernikov, ki mu slepo prikimavajo, kajti predsednik vlade zagotovo nima vedno prav, temveč ljudi z idejami in vizijo, ki želijo uresničevati politiko boljše Slovenije. Predsednik vlade, kot boljši človek, bi moral presekati spiralo, v katero se je ujel z obljubami o poštenosti, integriteti in transparentnosti, vse to pa se zdaj žalostno izgublja v čisto zadnjem vrtincu nevarnega padca v globino politične pogube.

Če bi predsedniki strank postali boljši ljudje, v kolikor je to sploh mogoče, bi se še kako zavedali odgovornosti, da s svojimi odločitvami in dejanji ne vplivajo zgolj na svoje volivce, temveč na vse v tej državi živeče ljudi. Otresli bi se svojega samovšečnega egoizma in po volitvah stopili skupaj v iskanju najboljših razvojnih rešitev za vse državljane. Tako pa, raztrgani na vse konce, cefrajo še tisto nekaj dobrega, kar je od Slovenije ostalo, solirajo in kreirajo nesprejemljive igrice v iskanju privržencev za naslednje volitve.

Če bi poslanci postali boljši ljudje, v kolikor je to sploh mogoče, bi nalogo, ki jim jo je izvrgel volilni rezultat, pozicionirali kot najvišjo čast in odgovornost. Služiti narodu je na nek način mogočnejše, kot služiti enemu delodajalcu. Zato ne bi spali na sejah, ne bi igrali računalniških igric, ne bi pili kav v okoliških kavarnah, ko gre za seje parlamenta ali njegovih komisij. Celo obstruirali ne bi sej, temveč bi svoje stališče povedali na povsem jasen in nedvoumen način. Na svoje delo bi gledali tudi z vidika osebnega in zgodovinskega pečata, ki ga puščajo kot posamezniki ter nikoli in nikdar ne bi dovoljevali svojega lastnega skrivanja v skupinskih odgovornostih.

Če bi zaposleni v našem pravosodnem sistemu postali boljši ljudje, v kolikor je to sploh mogoče, bi imeli do svojega dela večjo odgovornost. Super je biti doživljenjski sodnik, a je to tudi odgovornost. Če se kje vidijo vse najbolj nemogoče traparije naše zakonodaje, je to v praksi, na sodiščih. Zakaj torej z njihove strani ni predlogov zakonodajalcu za spremembe vseh tistih nebuloz v zakonih, ki nas hromijo, ki so povsem neživljenjske, nesodobne in na koncu smešijo državljane in državo.

Če bi gospodarstveniki postali boljši ljudje, v kolikor je to sploh mogoče, ne bi zlorabljali svojih pozicij za tihe, nepregledne in sporne prevzeme podjetij, ki jih vodijo, ne bi izčrpavali podjetij skozi navidezne posle, ne bi uveljavljali negativne selekcije v kadrovanju, da si naberejo okoli sebe čim več odvisnežev in s tem dosmrtnih oboževalcev, ne bi se zapirali pred komunikacijo z zaposlenimi in drugimi relevantnimi javnostmi.

Če bi mi vsi postali boljši ljudje, v kolikor je to sploh mogoče, ne bi vsega tega samo gledali, temveč bi udarili po mizi, kot bi moral predsednik vlade, povedali bi na glas politikom, kar jim gre, kar bi moral storiti predsednik države, sporočili bi predsednikom političnih strank, da si želimo skupne vizije, ki smo jo pripravljeni z njimi souresničevati, poslancem bi povedali, da takšnih, kot so, ne potrebujemo, kar bi jim lahko sporočil tudi predsednik parlamenta. Nemočno gledamo in spremljamo, kako propadajo podjetja, kako na pozicije prihajajo dokazano nesposobni ljudje, pa ne mi in tudi množični sindikati pri tem ne moremo nič. Kot največjo medijsko senzacijo spremljamo, kako se zaporniki vračajo iz zaporov ali pa tja sploh ne odidejo zaradi procesnih in drugih trapastih napak na strani tožilcev ali koga drugega, ki je zamočil v postopku. Povsem resignirano in malodušno smo sprijaznjeni s stanjem in živimo v prepričanju, da se ne da ničesar spremeniti. Seveda se ne da, dokler ne začnemo pri sebi.

Naj bo zato leto 2016 leto sprememb. Dobrih sprememb!