Te dni je vroča tema na obali izbor direktorja Javnega zavoda Avditorij Portorož. Saj veste, to je tisto kulturno središče, ki je zaradi slabega vodenja in upravljanja skorajda v celoti izgubilo ugled osrednje obalne kulturne ustanove. Bolj se nanj lepijo označbe, kot »prostor za poletne terasne popevčice« in podobno. V izboru najprimerjenjšega kandidata za direktorja pa so se, po stari slovenski maniri, takoj pojavile zakulisne zgodbe, ki si zaslužijo najhujšo obsodbo in prezir.
Baje
Občina Piran, kot lastnik Avditorija, je razpisala natečaj za izbiro novega direktorja. Baje se je za delovno mesto prijavilo kar lepo število kandidatov, baje 11 – seveda celovitega seznama nikoli nismo izvedeli. Škoda je, da je bilo katerokoli od imen sploh razkrito. To ni dobro zaradi procesa izbora samega, ki z razkritjem izgubi možnost poštenega premisleka, pa tudi zaradi kandidatov, ki se s tem dajejo v javno linčanje ali poveličevanje brez pravih strokovnih podlag. Tudi sama zato ne bom omenjala nikogar, razen izpostavljene gospe, ki so jo navajali mediji v svojih naslovnicah.
Primorske novice so po »defaultu« spremljale to temo z najbližje perspektive. In glej ga zlomka, že v prvem prispevku 12. januarja 2016 lahko preberemo pomenljiv naslov »Bo Dragica Petrovič postala prva dama Avditorija?« V prispevku je zapisano, naj bi baje največ možnosti imela prav omenjena gospa. Našteli so še nekaj drugih kandidatov, ne pa baje vseh. Med njimi so, presenetljivo, izpustili enega od tistih, ki se je potem na predlog komisije uvrstil v ožji krog treh.
Ko dnevnik deluje kot tednik
Kljub temu, da se je torej vsaj od 12. januarja dalje vedelo, katera dama je favoritka oz. tako rekoč že zmagovalka, sem poskrbela, da so Primorske novice z mojega elektronskega naslova v soboto, 23. januarja prejele predstavitev kandidata, ki ga je komisija uvrstila v ožji izbor treh. Prav nič navijaško, povsem prijazno sem prosila za pošteno predstavitev, priložila kratek opis njegovega programa, življenjepis, sliko, s prošnjo za hitro objavo, saj roki tečejo. Ker v ponedeljek še vedno ni bilo odziva na mail, pa tudi objave ne, sem jim pisala ponovno – še vedno prijazno – in jih ponovno prosila za objavo. Po tem se mi je oglasila novinarka, s katero sva se prijazno pogovarjali o tem, da je v tem natečaju pač korektno predstaviti vse tri kandidate in da je to vse, za kar prosim. Nič več in nič manj. Obljubljeno.
V torek še vedno nič, v sredo še vedno nič. Sledi ponovni pogovor in z njene strani skrivnostni zaključek pogovora »nas boste prebrali«. Ne kdaj, ne o čem. Nič.
Četrtek, še vedno nobne objavje, zato napišem manj prijazen mail, v katerem ugotovim, da so Primorske novice očitno del zgodbe, v kateri se na vse kriplje preprečuje, da bi dva kandidata doživela trenutek predstavitve za javnost. Če že ne korektne, pa vsaj v senci že prej izpostavljene gospe. Zapisala sem tudi, da me pri razkrivanju teh igric nič ne bo ustavilo. Nanj seveda nisem dobila odgovora.
Naslednji dan, v petek, 29. januarja, torej 6 dni po poslanem sporočilu, po enem opomniku, dveh pogovorih, dveh sms-jih in zadnjem manj prijaznem mailu, je bil članek s predstavitvijo vseh treh kandidatov končno objavljen v njihovi tiskani in spletni izdaji. Novinarki sem se elektronsko zahvalila, še preden sem ugotovila, da je priimek »mojega« kandidata, v tekstu enkrat izpisan napačno.
Delo kopira Primorske novice
Da bo mera pritiskov iz ozadja polna in ob tem tudi zelo očitna, se je ta isti petek v največjem slovenskem dnevniku pojavil drug prispevek o tej zgodbi, z istim naslovom kot v Primorskih novicah, a s podpisom znanega primorskega novinarja »Bo Dragica Petrovič res direktorica Avditorija? V prispevku vidimo njeno sliko in skozi nekaj besednih zvez ponovno očitno medijsko favoriziranje kandidatke. Tu so sicer priimek »mojega« kandidata izpisali pravilno, so pa napisali, da je iz Ljubjane, kar seveda ni res.
Vre kot v loncu in smrdi po korupciji
Da je celoten razpis v resnici le pesek v oči, je jasno že dlje časa in direktorica je že izbrana. Prav nič nimam proti njej, sem pa ogorčena nad nagnusnim, pritlehnim, sprijenim in koruptivnim potekom postopka ter ravnanjem in pritiski vplivnih posameznic ali posameznikov z obale. Prepričana sem, da njihov cilj v resnici ni izbor favorizirane kandidatke, pač pa preko nje, ki so jo z dosedanjimi manevri že naredili odvisno od njih do konca mandata, delovati v svojo, povsem osebno korist.
Sledi res še predstavitev treh kandidatov pred Svetom Javnega zavoda Avditorija in glasovanje občinskih svetnikov. A je vse to le še malo brbotajoče meglice nad vrelim loncem.
Smrdi, smrdi, kako smrdi!