Božična pravljica


imagesti198pui

Saj poznate tisto pravljico o narodih, ki so pred tisočletji stali pred vsemogočnim Bogom in ga prosili za košček zemlje na našem planetu, da bi se lahko tu naselili? Od velikih Američanov, Angležev, Nemcev, pa Kitajcev, Indijcev in tako naprej. Vsi so stali lepo v vrsti in eden po eden prosili za kos, kjer bodo lahko ustvarili svojo državo. In Bog je delil. Čisto zadnji v vrsti je ponižno stal, kdo drug, kot Slovenec.

»Ljubi Bog«, pravi Slovenec, »mi smo čisto majhen narod, samo dva milijona nas je. Tudi mi te prosimo za košček zemlje«.

Bog se huduje: »Ja, kako si pozen Slovenec, pa še čisto zadnji. Nimam več ničesar, vse sem razdeli.«

»Prosim, prosim«, ljubi Bog, pravi Slovenec, »nekaj čisto malega potrebujemo, samo dva milijona nas je«.

»Nimam ničesar, odrezavo odgovori Bog. »Znajdite se po svoje. Če ne gre drugače, pa prosite katerega od drugih narodov, da vas vzame medse«.

»Oh, to pa ne, ljubi Bog. Mi smo vendar Slovenci. Smo drugačni, edinstveni. Ne moremo se kar priseliti nekam, kjer nas bodo potujčili in bi nam grozilo izumrtje. Čisto majčken konček potrebujemo, prosim, prosim, dobri Bog«, se vendar ne pusti odgnati Slovenec.

Dobri Bog ne bi bil dobri, če ne bi popustil. »No prav, naj ti bo«, mu odvrne, »tule imaš res mali košček. Tam leži kamor sem poslal Italijane, Avstrijce, Madžare in Hrvate. Upam, da se ne boste prepirali. Malo Alp, malo morja, krasna klima, veliko zelenja, čiste vode, hitro boste lahko obiskovali tudi druge narode. Čuvajte ta košček. Veste, tega sem prihranil zase«, zaključi Bog in izroči Slovencu lastniške papirje.

Imamo torej božje lépo deželo, v kateri bi se lahko imeli tudi božje lepò.

Kot v vsaki pravljici, se tudi tu najdejo zlobni škrati, volkovi, zmaji in druga čudna bitja, ki zgodbo zapletejo, naredijo nered, škodo, povzročijo napetosti, pritiske in spravijo glavne junake, ki so seveda dobri ljudje, v stiske, in težave. Potem pa so tu mogočni junaki, ki pridirjajo na belih vrancih ali drugih, času primernih transportnih sredstvih. Ti so prav tako dobri ljudje, vendar pametnejši, zvitejši, spretnejši, tudi malo prebrisani, če je treba. Ti vedno premagajo hudobce in dobri ljudje so rešeni.

Pravljice se vedno končajo srečno. V pravih pravljicah dobro vedno premaga zlo, pa naj bo to še tako čudežno, neverjetno in nemogoče. Zato so pravljice hvaležno branje za otroke, ki jim je treba prizanesti s slabimi sporočili. So pa tudi poučne. Vedno imajo sporočilo. Prav je, da otroci vedo, da sta na svetu dobro in zlo, da je življenje tudi tekma in preizkušnja naših značajev, iznajdljivosti, znanja in talentov. Odlične in s terapevtskim učinkom delujejo tudi na odrase, še posebej v jesensko – zimskem obdobju, ko se priplazijo na dan depresivni občutki, ko smo zaviti v kratke, temačne dni in je naše celotno življenje obarvano megleno sivo.

V resnici je toliko pravljičnega v naši Sloveniji, da bi z malo več dobre volje, malo več povezovanja, komuniciranja, poslušanja, razumevanja in spoštovanja, lahko čisto pravljično živeli.

Z nekaj manj fovšije, grabežljivosti, privoščljivosti in tovarišijstva bi bili edinstvena pravljica v tem trdem in realnem svetu.

Z več pravimi ljudmi na pravih mestih in s pozitivno selekcijo pa bi bili prava pravljična nadaljevanka.

Saj pri nas ni vse tako zelo slabo, ampak lahko bi bilo veliko bolje.

Je pa konec decembra tako ali drugače vedno pravljičen. Delo odložimo že 23. decembra, imamo se raje, kot med letom, slabe novice malo potisnemo vstran, celo negativno nastrojeni ljudje se malo umirijo v svojih kritikah, več se družimo. Imejte torej pravljične praznike, pa srečno Slovenija!

Advertisements

Vlada ne vlada


images

Najprej naj zelo jasno in povsem nedvoumno sporočim vsem delovnim ljudem, da jim privoščim dostojne, dobre plače za njihovo delo, ne glede na to ali delajo v javnem ali zasebnem sektorju. Vsakdo, ki dela dobro, zavzeto in s svojim delom ustvarja dodano vrednost, mora dobiti plačo, s katero je moč solidno živeti. Pika!

Pri tem je vsaki gospodinji jasno, da lahko potroši toliko, kolikor ima družina prihodkov. Če potroši več, to pomeni zadolževanje pri sosedih, sorodnikih, v bančnem limitu ali s kreditom. Takrat gospodinja troši nekaj, kar družina še ni niti ustvarila.

Tega začetnega tečaja ekonomije še ni do konca preštudirala naša vlada. Ali pa je z vstopom v drugo polovico mandata že začela predvolilno kampanjo in se ukvarja s populizmom? Kako si sicer razložiti dve leti relativno doslednega spoštovanja gospodinjske logike, nenadoma pa takšen preobrat in lahkotnost trošenja. Nekaj, kar do predvčerajšnjim ni bilo nikakor mogoče, gre danes v izvedbo s pravo lahkoto. To je tako, kot bi se gospodinji med 15. in zadnjim v mesecu »utrgalo« do konca in bi zapravljala brez nadzora, pred tem pa je družinske člane pol meseca privijala in jim odtegovala hrano od ust.

Ker je popustila zdravnikom, je povsem jasno, da je morala vlada popustiti in odvezati mošnjiček tudi drugim sindikatom javnega sektorja. Če nahraniš enega, zaradi lakote tečnega in jokajočega otroka, moraš tudi drugega. Tu se v resnici gospodinjska logika začne sesuvati, saj gre za porabo preko ustvarjenega. Kje bomo vzeli 56 milijonov za javni sektor prihodnje leto, naslednje leto pa 70 milijonov? Pa v tej številki zdravniki, ki bodo v skladu z dogovorom dobili še vedno nezanano število milijonov evrov, sploh še niso všteti. Vlada sicer trdi, da bo izvedla prerazporeditve in da nas, davkoplačevalcev, teh 56 milijonov ne bo zadelo. Če bi tej vladi veljalo verjeti, bi tule lahko zaključila svoje misli. A ker vlada po moji oceni ne vlada, bomo teh 56 milijonov v prihodnjem letu še kako pogrešali in »rebalansirali«.

Res je, da bi vlado sindikalna uveljavitev vseh zahtev v celoti lahko stala 215 milijonov, uresničitev tega pa je enako verjetna, kot možnost, da bo jutri konec sveta. Tega bi se lahko vlada lahko izognila tudi z nepriljubljenim sprejemom interventnega zakona, za kar pa ni imela podpore niti v lastni koaliciji. Ob vsem tem se 56 miljonov in podpisan dogovor zdita pravi drobiž in oaza miru. Na prvo žogo bi človek pomislil, da je rezultat takšen, ker vlado odlikuje izjemna pogajalska spretnost. A je resnica drugačna. Skoraj celo letošnje leto so trajala pogajanja. Pogovori so potekali kot predolgo trajajoči teniški tie-break, kjer ti je proti koncu že skoraj vseeno ali zmaga tvoj favorit ali oni drugi. Samo, da se igra konča. Žogice predlogov in protipredlogov, vmes tudi groženj in opozarjanj na dramatične posledice, lahko ocenimo kot poraz vlade. Ta je skozi ta teniški set pokazala vso svojo neizkušenost, predolge žoge ali žoge v mrežo, zaletavost brez vizije in odsotnost športno politične modrosti. Z nenehnim spreminjanjem in zaostrovanjem svojih stališč, zapiranjem in ponovnim odpiranjem pogajanj, z vmesnim nenavadnim manevrom z zdravniki, je po nepotrebnem trošila energijo, izgubila tempo, verodostojnost, predvsem pa dragocen čas, ki naj bi bil namenjen modernizaciji plačnega sistema v javnem sektorju.

Denar, ki so si ga priborili sindikati, bo šel za plače javnih delavcev, najprej za tiste iz razreda J, ki jim država k plači, ki ne dosega zakonskega minimuma, dodaja toliko, da je plačilo v skladu z zakonodajo. Le s to razliko, da tisti dodatek ne šteje kot plača in se ne bo štel v pokojninsko osnovo. Si lahko predstavljate kako mizerno pokojnino bodo imeli ti državni uslužbenci, ki ne dosegajo niti minimalne plače. Država kot delodajalec s svojo plačno politiko v razredu J načrtno in zavestno »goji« skupino državljanov, ki jih bo odhod v pokoj pahnil v dokončno revščino, če se ji  zdaj z iznajdljivostjo še uspejo izogniti.

Naj še enkrat ponovim, da vsakomur, ki dela dobro in ima rezultate, iskreno privoščim dobro plačo. Dobre plače po gospodinjsko pomenijo več povpraševanja po izdelkih in storitvah, več trošenja, denar in blago krožijo in vsi so nekoliko bolj zadovoljni. Prodajalci, kupci in država, ki pobere svoj vmesni davek. A v primeru naših pogajanj vlada : sindikati javnega sektorja, boljši časi za slednje praviloma pomenijo slabše razmere za delo v realnem sektorju. Zaposleni v gospodarstvu niso otroci te države, ne te vlade. So kvečjemu pastorki. Nerazumljiv je ta mačehovski odnos države do gospodarstva, kjer se v resnici ustvari večina dodane vrednosti, ki jo lahko delimo. Za vse, da ne bo pomote, tudi za večji del javnega sektorja. Plačna računica zdaj kaže, da bodo vse razbremenitve, ki so dogovorjene s sindikati javnega sektorja, uslužbencem v 2017 prinesle na letni ravni 1.180 evrov višje prihodke, zdravnikom pa baje vsaj 5.000 evrov, medtem, ko bodo zaposleni v gospodarstvu zaradi razbremenitev plač prejeli le 110 evrov v povprečju več. To pa je krivična razdelitev in mati država svojih otrok zagotovo ne obravnava enako ljubljeno.

In prav zaradi tega je jasno, da naša vlada ne vlada. Vladajo interesi tistih, ki niso v vladi. Vse močnejši so, ker je vlada šibka. Pogajalski rezultati niso izid moči vlade, temveč zrcalo njene nemoči. Naša vlada je zmožna uveljaviti le 2. januar za dela prost dan. Zanj se namreč ni bilo treba pogajati.

V Nemčiji so ob koncu leta 2016 tradicionalno izbrali besedo leta. Gre za akademski izbor profesorjev novinarstva, filozofov, germanistov, zgodovinarjev. V finalu so bile tri, ki so zaznamovale aktualne vsebine poročanja in uveljavljajo nove medijske ter besedne trende: Fake News, Populismus, postfaktisch. Izmišljene vesti, populizem in čas brez dejstev. Zmagovalna beseda je postfaktisch. A za vse tri besedne finalistke velja, da smo jih pri nas že zdavnaj prerasli. Nemški besedni trendi so pri nas že uveljavljen standard. Pa smo jih končno enkrat nabrisali.

Pokop lastnega poklica?


untitled

V pogovoru s prijateljem sva se nedavno dotaknila tudi aktualnih socialnih razmer in dostopnih služb pri nas. Strinjala sva se, da je biti blagajnik pri kateremkoli trgovcu povsem častno delo, res pa, da je mizerno plačano. Pri tem je opazna pomembna razlika v odnosu do dela zaposlenih med posameznimi trgovci. Človek bi pričakoval, da bodo blagajničarke v trgovinah zahodnih trgovskih mrež, kot sta Lidl in Hofer bolj zagrenjene, kot tiste, pri vzhodnih, kamor sodi Mercator. Ne nazadnje je nakupovalna izkušnja v Mercatorju precej drugačna, recimo ji ugledna, fancy, trendy in zaposlene bi že to dejstvo moralo držati ponosno pokonci. Mercator in Spar sta že pred časom uvedla tudi samopostrežne blagajne, kjer si kupec sam obračuna kupljeno blago, uredi plačilo, pobaše vse skupaj v pripravljene vrečke in odide domov. Pri takšnem nakupu kupec sploh ne pride v stik z osebjem trgovca, če se mu pri samopostrežni blagajni slučajno kaj ne zatakne. Če bo trend v trgovskih verigah usmerjen v samozaračunavanje, bomo kmalu ostali brez blagajničark. To je seveda slabo za vse tiste, ki opravljajo ta poklic. Nikoli verjetno ne bo popolnoma izumrl, a kot kaže, jih bo v prihodnje vse manj.

Toda, ali se tega ta ogrožena ciljna skupina sploh zaveda?

Pri vašem trgovcu stojite pred odločitvijo ali oditi na samoplačniško blagajno ali na blagajno, kjer vas čaka blagajničarka, saj tam ni čakalne vrste. Odločite se za živ, pristen in aktiven odnos z osebjem in veselo odkorakate proti blagajni. Zložite vse na trak, pripravite še vse potrebne kartice in se pomaknete proti gospodični. Ona pa vas takrat pogleda, kot, da ste ji pravkar pobili celo družino. Iz njenega pogleda veje sporočilo: »kaj me motite, saj imate tule poleg prosto samoplačniško blagajno«.

Čudite se, ne razumete tega, saj ste vendar kupec. Kupec je kralj v trgovini in lahko povsem prosto izbira med tem kaj bo kupil, koliko bo za to zapravil in tudi na kateri blagajni bo to plačal. Blagajničarka pa je tam samo in izključno zaradi vas. Toda ona misli drugače. Če imate hkrati prosto samoplačniško blagajno in njeno, je ona prepričana, da je bolje, če uporabite ono prvo. Nehajte jo gnjaviti. Na kraj pameti ji v tem razmišljanju ne pade, da je samoplačniška blagajna njena najhujša konkurenca. Ta neposredno ogroža njeno delovno mesto, ki bo ob takšnih trendih v resnici postalo odveč.

Namesto da bi blagajničarke z nasmehom in povabilnimi namigi vabile kupce v njihove vrste, saj jim le mi, v vrstah stoječi kupci, zagotavljamo delo, se zgodi, da nas pričakajo slabovoljne in neprijazne. Res je, lahko ima ta gospodična ali gospodič slab dan, skrbi, bolečine. A na tem delovnem mestu tega ne moreta in ne smeta pokazati. Odraz tega istega odnosa odvečnosti kupcev, je tudi njihova dinamika dela, ki je daleč pod učinkovitostjo deklet in fantov, ki to počenjajo v Lidlu ali Hoferju. Tam, četudi nimajo še samopostrežnih blagajn, se blagajniško osebje dobro zaveda, da jih noben stroj ne more nadomestiti, dokler bodo hiteli prekladati in zaračunavati kupljeno blago hitreje, kot ga lahko mi pospravljamo v vozičke. Dokler so učinkovitejši, kot stroji, bodo imeli svoje delovno mesto, plačo in s tem vsaj minimalno socialno varnost. Njihovo delo so tako ali tako že minimalizirali. Blagajničarka le še potegne blago čez čitalec, na koncu sami vtaknemo kartico v terminal, vtipkamo pin, iz blagajne prileze račun, ki nam ga blagajničarka le še izroči. In adijo.

Tudi sicer je razlika v blagajniški hitrosti med enimi in drugimi trgovci postala tako očitna, da je cokla za počasne in pomembna konkurenčna prednost za hitre. Če je namreč kje v dnevu izgubljen čas, je to zagotovo v vrsti pred blagajno.

Še en, skorajda neverjeten vzorec ravnanja sva obdelala s prijateljem. Pri enem od ponudnikov telekomunikacijskih storitev, ki ga ne smem imenovati, saj me potem doleti kakšen telefonski klic, je prodajno osebje že nekaj svojih naročnikov poslalo h konkurenci, češ, naj svoje novo naročniško razmerje raje sklenejo kar tam. Administracija in papirologija, zapletenost procesov in urejanja zatečenega stanja sta tako kompleksna, da je enostavneje za vedno zapreti naročniški odnos in poslati stranko h konkurenci. Pa razumi, človek, če moreš.

Pošiljati svojega kupca h konkurentu je grobarstvo lastnega delovnega mesta. To bodo nekateri očitno dojeli šele takrat, ko bo treba na pogreb. Delovnega mesta, se razume in da ne bo pomote.

En prazničen dan – za navidezni mir


untitled

Slovenska vlada je v resnici iztirila iz tirnic razumnega vodenja države. To je jasno tudi tistim, ki jih je IQ pustil na cedilu. Dokazov za to pa je toliko, da za to spoznanje ni treba imeti ne vida, ne sluha. S svojo politično nespretnostjo ni uspela zapreti zgodbe z zahtevami zdravnikov po spoštovanju normativov, kar prevedeno pomeni zahtevo za višje plače. Prav nasprotno, veselo in tresoče rokovanje ministrice in predsednika sindikata Fides ob podpisu »nekega« stavkovnega dogovora, je odprlo drugi del bolečine, ki je tiho in potuhnjeno, v kroničnem stanju čakala, da ponovno izbruhe. Sindikati javnega sektorja Branimirja Štruklja so samo čakali, kako se bo zgodba z zdravniki razpletla, da bodo lahko pred zaključkom plačnih pogajanj uporabili nov argument. Pri tem jim ni treba ožemati lastnih, že prej na mizo položenih idej ali si izmišljati nove. Kar vlada sama jim je ponudila najmočnejšega – podprla je razslojevanje naše družbe in priznala, da vsi javni uslužbenci niso enaki javni uslužbenci. Za državo, kjer je štrleti iz povprečja še vedno greh, je to seveda nedopustno. Odprli so Pandorino skrinjo, sami nezreli in nepripravljeni, prav tako  pa tudi družba

In potem ta ista vlada, ki ima toliko težav, da ji tudi hoja z berglo ne pomaga več pri pokončni drži, udari z novico, naj bi 2. januar ponovno uvedli kot praznični dan. To mi gre prav toliko v kontekst aktualnih političnih dogajanj, kot če bi nekdo na pogrebu moje stare tete mimogrede še navrgel, da imajo konec tedna trgovci dodatni 25% popust. Ker je moja teta pač rada nakupovala. Res nerazumno, zablojeno vodenje države. Velik del državljanov bi bil pripravljen delati še kakšen dan več, če bi se nam to v resnici kje poznalo. Delali bi, če bi država z ustvarjenimi davki in obveznostmi tistega delovnega dne ravnala tako, da imamo od tega res vsi nekaj. Tako pa ta denar ponikne v zasebnih žepih dobaviteljev in posrednikov medicinske opreme, v žepih svetovalcev pri drugem tiru, v TEŠ-u, pri DARS-u, denar se izgublja v SOD-u, v DUTB-ju, celo v kulturnih projektih, ki bi jim to težko rekli, so pa primerni za kakšno žehto.

Priznam, pred leti mi ni bilo ravno prav, da so nam novoletne praznike skrajšali za en dan. Danes sem proti, da si jih ponovno podaljšujemo. Še posebej pa sem proti, če ta predlog pride v okoliščinah, ki jih je za plasiranje te ideje uporabila država tokrat. Deplasirano in nizkotno populistično. Podlo in zavajajoče. Češ, da je stanje v državi že toliko boljše, da si to lahko privoščimo. Res iztirjeno. Tisti dan ustvarjeno vrednost lahko namenimo urejanju naših voda za preprečevanje poplav. Država temu nameni 3 milijone leto, morala pa bi jih vsaj 25 milijonov, da bi preprečila najhujše. Koliko človeške nesreče, celo tragedij, stroškov, nesrečnih družin, bi nam bilo prihranjeno, če ne bi bilo vsakoletnih poplav. Rednih poplav, ki se jih celo da predvideti. Ampak, po mnenju vlade je bolje, da 2. januarja ne delamo.

Koliko socialnih stisk bi lahko omilili, če bi ta dan ustvarjeni denar pametno namenili za šolanje nadarjenih otrok ali za projekt spodbujanja inovacij, ali lastnega podjetništva, ali zagotavljanja sistemske oskrbe za starejše, ki ne morejo v domove, celo za kakšno novo mizo in stol na policijskih postajah bi ostalo. Kam s tistimi 35 milijoni, ki jih baje ustvarimo v tistem drugem januarju, je zgodba za vsaj 1000 strani. Ampak, po mnenju vlade je bolje, da 2. januarja ne delamo. Ker nam gre bolje.

In seveda najbolj absurdno. Tisti dan ustvarjeno vrednost bi lahko namenili za ureditev razmer, ki si jih vlada odpira z nedorečenimi in do konca nerodnimi pogovori s sindikati. Za krajše čakalne vrste, za boljši javni servis, odpravljanje nedopustnih birokratskih ovir, za odpravo pretirane regulacije ter podobnega. Da bo nam, državljanom, ki smo v resnici ta država, bolje.

Ker očitno 2. januarja ne bomo delali, lahko živimo v prepričanju, da je sporočilo, ki nam ga daje vlada, pošteno in resnično. Da nam gre že tako dobro, da delati ni treba. To samo potrjuje iztirjenost te vlade. Še vedno nam gre slabše, kot pred krizo. Brez izvoznikov, bi se našemu BDP in s tem tudi nam, kaj slabo pisalo. Imamo skoraj za milijardo obveznosti na leto iz naslova obresti za zadolževanje . Javni sektor živi bolje, kot tisti, ki ustvarja večino dodane vrednosti. Po neprivatiziranih podjetjih se še vedno politično lomasti in denar odteka neznano kam, ne vemo, kaj je naša strategija, kaj bi radi bili, kakšna je naša vizija in kam v resnici gremo.

A življenje v Sloveniji je očitno tako dobro, da bomo 2. januarja lahko ostali doma in v miru razmišljali o tem, kje bi bilo treba krpati težave in kam bi bilo smiselno najprej naložiti sicer neustvarjene milijone.