Efekt Kacin za generacijo nad 50

Dobre krizne voditelje bolj kot avtokratičnost odlikujejo modrost, vizija, komunikativnost, prepričljivost. A ne naše vlade.

Veliko črnila smo že prelili o komuniciranju te vlade. Naj nam običajno hitro užaljena vlada tega ne zameri. Prav je, da državljani kljub krizi ohranimo ostro oko, buden razum in dober sluh. Otopelost in malodušje nista pravo stanje za krizo. Prav tako pa ne zamera ob dobronamernih kritikah.

Pustimo zdaj to, koga je predsednik vlade izbral za ključnega komunikatorja. Efekt Kacin je deloval samo na generacijo čez 50 let — pa še njihovo morebitno navdušenje se je končalo z njegovim prvim nastopom.

Resnejši in bolj množični komunikacijski očitki vladi so se pojavili v času, ko si kljub razlagam več govorcev nismo znali razložiti, kako se bomo lahko gibali, kaj je dovoljeno in kaj ni, ali sploh lahko gremo na sprehod ali ne, ali moramo biti pri tem sami ali pa so lahko z nami ožji družinski člani.

Sledila je dilema ob razgrnitvi naslednjega omejitvenega ukrepa, ali se bomo lahko gibali tudi izven naših občin. Uradni govorec zdaj že ukinjenega Kriznega štaba Kacin je govoril o občinah, minister Hojs pa o pokrajinah. Kasneje je Kacin podučil Hojsa, da pokrajin formalno nimamo. Ministrstvo za notranje zadeve se je nazadnje odločilo, da te omejitve zaenkrat še ne bo, saj da obstoječi ukrepi dovolj uspešno služijo namenu.

Volk dlako menja, nravi ne

Potem smo ugotovili, da volk dlako menja, nravi pa ne. Predsednik vlade se je namreč (spet) zapletel v spor z RTV Slovenija, češ, zaposlenih je »preveč«, pa še »predobro« so plačani — in da tudi niso pravočasno obveščali javnosti o nevarnosti korona virusa.

Kolega Brane Gruban, mojster komuniciranja, se je slikovito izrazil, da je Twitter postal kloaka najrazličnejših obračunavanj. V debati je povedal svoje tudi psiholog Matej Tušak, ki je komunikacijo vlade prav tako ocenil za nespretno. A je dodal, da psihologija uči, da je treba biti v kriznih razmerah avtokratičen, ker da so v kritičnih trenutkih uspešni avtokratski voditelji, ker demokracija lahko pripelje do razpada sistema.

Morda je tako v učbenikih. A praksa kaže, da dobre krizne voditelje bolj kot avtokratičnost odlikujejo modrost, vizija, komunikativnost, prepričljivost. Vse to ustvarja zaupanje javnosti, ki jo voditelj nagovarja.

Tudi petkovo pričakovanje obravnave predloga megazakona ni bilo v celoti upravičeno, čeprav je vlada sama napovedala, da ga bo sprejela in predala Državnemu zboru v obravnavo prav v petek. Da se bo to zgodilo šele v soboto, smo v petek zvečer že lahko sklepali iz medijskih vprašanj, »zakaj in kaj se je zgodilo?«. Negotovost ustvarja največji strah.

Da o slabi komunikaciji pri vračanju 42 potnikov letala z Madrida prav v času, ko je vlada zasedala nedaleč stran od Brnika, na Brdu pri Kranju, čakanju na prevoz in karantenski nastanitvi v hotelu Paka sploh ne izgubljam besed.

Zmagovalka

Ampak da ne bom razglabljala samo o tem, kdo ga je lomil v komunikaciji in kolikokrat je to storil, naj razglasim absolutno zmagovalko v kategoriji korona komuniciranja. In to ne samo zmagovalko tega tedna, temveč nasploh, odkar imamo to hudičevo krizo — in klicni center za informacije o korona virusu.

To je prof. dr. Mojca Matičič, specialistka za infektologijo in vodja tega klicnega centra. Tisti, ki ste jo uspeli (skoraj) vsak dan ujeti na Valu 202, boste vedeli zakaj. S tako rekoč kirurško natančnostjo daje informacije in jih utemeljuje, preudarno in enostavno pojasnjuje, daje poudarke – da bi bilo tudi največjim laikom jasno.

Gospa doktor združuje dve temeljni kompetenci: je strokovnjakinja za področje, o katerem govori, in obvlada komuniciranje. Zaradi tega uživa zaupanje ljudi, ki vedo, da so ob njenih pojasnilih lahko mirni in so zato tudi pripravljeni slediti njenim napotkom. Čeprav jo poznamo samo iz radijskega etra, zaznavamo njeno zdravo, dobro energijo in empatičnost.

Nekdanji ameriški državni sekretar za zdravje, izobraževanje in blaginjo John W. Gardner, ki je deloval v Johnsonovi vladi od leta 1965 do 1968, je že takrat dejal: »Če bi moral imenovati samo en vsestranski instrument vodenja, bi rekel, da je to komunikacija.«

Naša vlada se še danes tega ne zaveda.

Dieta družabnega življenja. Dieta demokracije

Je to, kar doživljamo, res samo vojna proti korona virusu? Ali pa je ta hudičev virus samo krinka za neko drugo vojno?

Doma imam vse oprano, perilo je tudi že posušeno. Kar je mogoče samo lepo zložiti, je že skrbno shranjeno v omarah, drugo pa pripravljeno za likanje. To bom nesla v čistilnico, ker likam že dolgo ne več. Ko bodo čistilnice seveda spet odprle svoja vrata. Naredila sem tudi detox svojih omar. Vreče blaga in materiala za naš zbirni center odpadkov so pripravljene, vse lepo sortirano in urejeno, prav tako tudi velika škatla precej uporabnih reči za prijateljice.

Uredila sem pisarniško poslovanje in papirologijo, s katero sem bila v zaostanku. Z možem sva na vrtu postorila nujna predpomladanska opravila — še nikoli tako zgodaj — in tudi že udobno uživala v teh zadnjih sončnih dneh. Med tednom sem redno kuhala. Tega najbrž nisem delala nikoli, vsaj spomnim se ne. Enkrat sem naredila večji nakup. Vsako jutro sem si uredila makeup, kot da grem v službo in ob računalniku preživela skoraj ves delovnik. Vsak dan sem šla na sprehod, trikrat sem bila varuška našemu Oskarju, z mlado družinico pa smo se videvali vsak dan, en dan tudi na izletu na Jezersko.

Idealen teden, vam rečem.

Brez stresa

Nobenega stresa, nobenega pritiska na roke oddaje materialov in gradiv. Vse obveznosti so bile narejena v roku, brez stresa.

In vendar to ni ni normalno. To je življenje, ki ga nismo vajeni. Takšno življenje je fajn živeti teden ali dva. Kot dopust, počitnice. Ampak saj dopust ni normalno stanje.

Normalno je, da delamo. Pogosto tudi preveč. Pogrešam sestanke in priprave na sestanke, osebni stik, pogovore, neposredne dialoge. Pogrešam druženje, pogrešam čaj s prijatelji in tortico ob prijetnem pogovoru. Po psiholoških testih sem 100% ekstrovertirana oseba. Za takega človeka je velik izziv živeti s samo petimi družinskimi člani, pa še od tega so trije samo občasni obiskovalci. Saj ne, da imava z možem doma tišino. Veliko se pogovarjava, usklajujeva, spremljava življenje in politiko dveh držav, načrtujeva …

In vendar sem v družabnem smislu na hudi dieti.

Denar, denar, denar …

Luči na koncu tunela te osame še ni videti. Ne moremo še delati načrtov. Časovnice in koledarji so še prazni. Ljudje so še vedno potrpežljivi. In tudi bodo — vsaj dokler bo denar. Danes trošijo februarske plače, ki so jih prejeli marca. Kaj bodo trošili aprila, ko bo na račun prišla marčevska plača, pa marsikdo ne ve. Takrat se bodo soočili s številnimi izzivi, stiskami in paniko. Strahovito nakupovanje po spletu, s katerim se spletne trgovine v teh dneh rade hvalijo, bo strmoglavilo.

Ko bo zmanjkalo denarja, bo konec potrpljenja. Konec bi ga moralo biti že zaradi takšnih flopov, kot so sprva dvignjene plače vladne ekipe, ki se je nato znašla pred spletnim strelskim vodom celotne Slovenije in medijev. Temu je sledilo populistično dejanje s 30-odstotnim znižanjem, ki se zdi kot zmaga ljudstva. Kako piarovsko prozorno so ljudski srd obrnili v naklonjenost – vsaj tistih, ki tega ne spregledajo.

Kaj je za vlado sploh plača? 8 gor, 30 dol. Razdeljevati denar, ki ga sam ne ustvarjaš, je očitno najbolj enostavna igra na svetu. Če so pozabili, naj jih spomnim: plača je znesek, ki ga zaposleni dobi za opravljeno, pri nas praviloma, mesečno delo. Je nadomestilo za vložen trud, za rezultate dela in služi kot priznanje prispevka posameznika k poslovanju organizacije.

Pred tednom dni so začeli, za božjo voljo! Koliko časa in dokazovanja in trdega dela je potrebnega v gospodarstvu, če hočemo doseči konkretne rezultate, predno se začnemo pogovarjati o dvigu plač! Če se sploh pogovarjamo.

Tega dviga jim nihče ne bi očital, če bi bila vojna z virusom dobljena, zraven pa poskrbljeno za zagon gospodarstva in države nasploh. Našli bi se celo taki — in to izven kroga ministrov in kabinetnih svetovalcev —, ki bi to dejanje odkrito podpirali.

Turška vojska

In pri vsem tem iščemo še rezerviste za vpoklic v vojsko. Kot da nad nas juriša turška vojska. Delamo na tem, da se aktivira 37.a člen Zakona o obrambi z izjemnimi pooblastili vojski. In to kljub temu, da so meje vseh evropskih držav tako rekoč zaprte. Na cestah ni skoraj nikogar razen tovornega prometa. Ljudje se vse bolj držijo uredb, priporočil, zakonov. Ulice, mesta in vasi so prazni.

Vlada spreminja način komuniciranja z javnostmi in se zapira pred novinarji v neposrednem dialogu.

Kadrovske menjave so se začele že tisto noč, ko je vlada prevzela oblast.

Prepoved javnega življenja bo ljudem onemogočala zbiranje in protestiranje. Pravega, živega glasu ljudstva na cesti ne bo. Glas interneta je mogoče ignorirati. Blokirati, celo zbrisati. Ali se vsaj delati, kot da ga ni.

Je to, kar doživljamo, res sam vojna proti korona virusu? Ali pa je ta hudičev virus samo krinka za neko drugo vojno?

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 22. marca 2020, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/dieta-druzabnega-zivljenja-dieta-demokracije-10145742

 

Petek, 13.: Idealen dan za novo vlado

Dobro izpeljan začetek skrajšanega mandata zna biti Janševa zanesljiva vstopnica za naslednja štiri leta na Gregorčičevi.

To kolumno pišem v pričakovanju nove vlade in na dan, ko je v Sloveniji 141 primerov korona virusa. Prvi je bil potrjen pred natanko enim tednom. Zdi se, da je epidemija streznila vsaj del slovenske javnosti. Začuda tudi tisto v parlamentu, ki je pohitela z glasovanjem o predlaganih ministrih novega mandatarja in predsednika vlade Janeza Janše. Ker ima predsednik SDS v Državnem zboru udobno večino, se nikomur na njegovi strani ni bilo treba bati za zadostno število glasov.

Nova, štirinajsta vlada je torej zaprisegla v petek in je že sredi svojega prvega delovnega vikenda. V normalnih okoliščinah bi ji dali vsaj nekaj tednov, če že ne sto dni prizanesljivosti, toda to vlado sestavlja že toliko starih mačkov, da to ni potrebno. Sploh pa si ležernega uvajanja zaradi korona virusa ne more in ne sme dovoliti.

13

Me pa številka 13 vendarle malo moti. Marjan Šarec je vodil 13. vlado in je pogorel. Janez Janša je s svojo vlado štartal 13. v mesecu. Čas bo pokazal, kako srečna številka je to v resnici. Je bil Šarčev padec posledica slabe strategije? Politične nespretnosti, naivnosti? Napačne domneve, da premierov odstop ne potegne nujno za seboj novih volitev? Ali pa mu je spodletelo samo zaradi uroka nesrečne številke? To bo najbrž vprašanje, ki ga bodo duhoviteži znali vplesti v novodobne šale na njegov račun.

Prvi vikend nove vlade bo torej vse drugo kot priložnost za proslavljanje članov in privržencev SDS. Javno življenje v dani situaciji tako ali tako ni zaželeno, če že ne prepovedano, kar velja tudi za predsednika vlade.

Sicer pa je vodenje države Janša prevzel v stanju, kot ga je leta 2008 tudi predal. V novi krizi. Le da je država tokrat v boljši kondiciji, svetovno gospodarstvo pa zdaj ogroža virus in ne banka.

Prve naloge nove vlade bodo nedvomno usmerjene v pozorno spremljanje že sprejetih zdravstvenih ukrepov, do katerih je bil Janša že prej kritičen, tako da lahko pričakujemo razmislek o novih, še ostrejših, za še bolj učinkovito obvladovanje virusa. Roko na srce: obvladati virus pomeni ohraniti naš zdravstveni sistem pred totalnim kolapsom.

Globoki in boleči rezi

Tudi sicer ljudje pričakujejo, da jih bo vlada zaščitila pred nevarnostmi in grožnjami ter finančnimi zlomi, ki grozijo tako velikim kot malim, še najbolj pa samostojnim podjetnikom. Zato ima Janša tokrat idealno priložnost, da se izkaže kot moder, preudaren, sočuten in povezovalen voditelj. Oblast prevzema v težkih časih, toda po svoje tudi v situaciji, ki mu gre najbolj na roko. Ko je država v krizi, ko so ljudje prestrašeni, ko se počutijo ranljive, nebogljene, je verjetnost, da bodo voditeljem zaupali, veliko večja kot v primeru, ko gre vsem dobro. Dobro izpeljan uvodni del tega skrajšanega mandata zna biti zanesljiva Janševa vstopnica za naslednja štiri leta, od 2022 do 2026, na Gregorčičevi.

Vladno ekipo zaradi krize in najverjetnejše recesije čaka še rebalans proračuna. Korona virus bo povzročil škodo, ki si jo ta hip težko predstavljamo. Ko se prekine ciklus kroženja blaga in storitev, se prekine tudi denarni tok. V času konjukture, ki smo jo uživali zadnjih šest let, je bilo trošenje denarja tako enostavno, finančna disciplina pa krhka kot novoletne zaobljube o hujšanju. Pa nam v vseh teh letih kljub dobrim kazalnikom ni uspelo bistveno zmanjšati revščine. Število ljudi, ki živi pod njenim pragom, se še vedno giblje okrog 260 tisoč.

Obliži ali reanimacija?

Zato so skrbi upravičene. Ko zmanjka denarja, običajno izginejo tudi ideje in poti do izhoda in rešitev. Rezi, ki jih je treba narediti, bodo globoki in boleči. Zelo boleči.

Ali bomo tokratno krizo preživeli samo z nekaj obliži ali pa bo potrebna reanimacija, ni odvisno samo od nas. Vpetost v globalno ekonomijo, v kateri smo predvsem dobavitelj, povečuje našo odvisnost od stanja in preživetja drugih. Smo pa odvisni tudi od ravnanja in odločitev lastne vlade.

Ta ima sedaj priložnost, kakršne še ni imela. Zato pa bo tudi hitro jasno, kakšno oceno ji bomo dali.

Kolumna je bila najprej objavljena v nedeljo, 15. marca na Fokuspokus z istim naslovom

https://www.fokuspokus.si/petek-13-idealen-dan-za-novo-vlado-10141755

Danke, Deutschland. Douze points!

Lepo, da je na nemški »Emi« zmagal Slovenec. Lahko mu bomo dali veliko točk, ker za Ano Soklič ne bomo smeli glasovati.

Če si priznamo ali ne, Ema je povsod okrog nas. Pa tudi v nas. Slovenski izbor za Evrovizijo vsako leto dvigne največ prahu med vsemi glasbenimi tekmovanji in ima tako največ sovražnikov in tudi največ privržencev. Nikoli se nam ne zdi organizirana tako, kot bi se spodobilo. Ljudje se ga skorajda sramujejo. Ne povedo pa, da niso zamudili niti minute prenosa in da poznajo vsako podrobnost dogajanja tistega večera.

Tudi letošnji izbor ni bil nič drugačen. Enim je zmagovalna pesem všeč. Lep glas zmagovalke Ane Soklič odtehta nekaj šibkosti njene pesmi, ki ni samo refren. Vsi podpiramo petje v slovenščini, čeprav tudi vsi vemo, da bi z besedilom v angleščini imela več možnosti, da si jo še kdo razen nas zapomni.

Drugi spet so zgroženi nad izborom. Krivdo valijo na RTV Slovenija, na pevce, na Klemna Slakonjo — ki je v svojih preobrazbah nedosegljiv za vse slovenske performerje —, na urednika razvedrilnega programa, na tričlansko žirijo Darje Švajger, Nuše Derenda in Maje Keuc. Na vse.

Ema nas povezuje in tudi razdvaja.

Navijali bomo pa vsi

A ko bo v Rotterdamu šlo zares, bomo navijali za Ano. Neglede na to, na kateri strani smo zdaj. Ker gre za našo čast. Za našo kri. Za naš jezik. Glasovali pa zanjo ne bomo. Ker ne moremo. Ne smemo. Zaradi pravil.

Toda to ne pomeni, da letos ne bomo mogli glasovati za slovenskega glasbenika.

Lepo je bilo v četrtek zvečer slišati novico, da je na nemškem evrovizijskem predtekmovanju zmagal slovenski mladenič. To je Ben Dolič, rojen 4. maja 1997 v Ljubljani. Nemški mediji pišejo, da se je z glasbo začel ukvarjati zgodaj, že pri dvanajstih letih, ko je nastopil na tekmovanju Slovenija ima talent in prišel do polfinala. S starši se je pri osemnajstih preselil v Švico, se tam naučil nemško in nadaljeval glasbeno kariero. Svoj prvi večji glasbeni uspeh je dosegel leta 2018 v Nemčiji, ko je sodeloval v oddaji The Voice in v finalu zasedel drugo mesto.

Veliko Justina

O Benjaminu, kot je Benu v resnici ime, vsi vse dobro. Pesem Violent Thing je mladostna, ima ritem, v njej je veliko Justina Timberlaka. To je lahko dobra podlaga za opaženost in všečnost. Nemci jo nujno potrebujejo. Zadnja leta so bili na Eurosongu abonirani na zadnje ali predzadnje mesto.

Letos so prav zato spremenili sistem odločanja o zmagovalcu. V preteklih letih je o zmagovalcu odločala kombinacija mnenja strokovne žirije (lani je bila kot slovenska zastopnica v nemški žiriji Tinkara Kovač) in glasu ljudstva. Ljudstvo je običajno izvolilo pesem, ki je strokovna žirija ni prepoznala kot prebojno. In ljudstvo je vrsto let grešilo. Letos upajo, da bo Ben kot precej soglasno izbran glasbeni talent žirije rešil nemško glasbeno čast.

Ne veliko nemškega

Res lepo, da Nemci tako hvalijo našega fanta. Pa ni samo izvajalec tisti, ki ni Nemec. V tej pesmi nasploh ni veliko nemškega. Pesem je namreč napisal avstrijsko-bolgarski producent in Boris Milanov s timom.

Pri nas bi se v podobnem primeru iskrilo vsevprek. Pravica do izražanja mnenj bi bila uveljavljena v največji možni meri in Slovenija bi bila ponovno razdeljena.

Bomo pa 16. maja Slovenci gotovo zelo enotni, ko bo treba glasovati za Nemčijo. Germany: douze points. Stavite?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 1. marca, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/germany-douze-points-10135749