Tipična SLO zgodba: Naj crkne stadionska krava sosedoma Plečniku, Pečečniku

  

Formalizem nas uničuje. Zakonodaja zadovoljuje pravnike, napihuje birokrate, jezi državljane. Ruši odnose — in stadione.

Joc Pečečnik, soustanovitelj družbe Bežigrajski športni park (BŠP) — solastnica je tudi MOL —, je po več kot šestih letih in po že četrtem odločanju vendarle prejel okoljevarvstveno soglasje Agencije za okolje za obnovo Plečnikovega stadiona.

ARSO v sporočilu za javnost pojasnjuje, da je družba BŠP novembra lani dopolnila svoje poročilo o vplivih na okolje in “odpravila čezmerno obremenjenost s hrupom med gradnjo s podaljšanjem časa gradnje in z uporabo strojev z nižjo zvočno močjo”.

BŠP se je zavezal, da bodo ves čas med gradnjo spremljali obremenjenost s hrupom, da bodo namestili protihrupne ograje in izvajali še druge ukrepe varstva pred hrupom.

Poleg tega gradbinci tri zime od decembra do februarja ne bodo smeli opravljati izkopavanj, odvažanja materiala in pilotiranja, ker so ti meseci že tako ali tako obremenjeni s čezmerno vrednostjo škodljivih delcev PM10. Agencija je tako presodila, da je “poseg ob upoštevanju vseh v izreku okoljevarstvenega soglasja navedenih pogojev sprejemljiv”.

Kar mislite si!

Agencija za okolje je v obrazložitvi tudi zatrdila, da je v ponovljenem postopku za mnenje o sprejemljivosti posega na Plečnikovem stadionu ponovno vprašala tudi Ministrstvo za kulturo. Tam so jim sporočili, da je načrtovana gradnja z vidika kulturne dediščine sprejemljiva, saj je družba zanjo pridobila kulturnovarstveno soglasje, ki je še vedno veljavno.

Naiven in nepoučen človek bi si mislil, da so zdaj odpravljene vse ovire in da bo Ljubljana končno dobila nazaj svoj ljubki, medtem že miniaturni mestni stadion. Majčken prostor v bližini mestnega središča, namenjen športu, glasbi, prostemu času.

Kar odmislite to. Joc Pečečnik kljub tej odločbi zagotovo še ne odpira šampanjca. Dobljena je le bitka, vojna še ne.

Hrup je pomembnejši od kulturne dediščine

Zgodba o poskusu obnove in ohranitve Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani je tipično slovenska zgodba.

Meščani, prebivalci Fondovih blokov, ki so večji del svojega življenja živeli ob stadionu, so bili gotovo naveličani hrupa nogometnih tekem, koncertov, žarometov, žvižganja, tuljenja, petard, raket, malomarno parkiranih vozil obiskovalcev in neotesanih fantov, ki so tam okoli nesramno zalivali njihove vrtičke — saj veste s čim in kako.

V Pečečnikovi vlogi za obnovo stadiona stanovalci niso videli samo priložnosti, da si končno izboljšajo kakovost življenja v soseščini, temveč da si z nagajanjem in zavlačevanjem postopkov kupijo še nekaj let miru. Hrup ob gradnji je nenadoma postal pomembnejši od obnovljenega Plečnikovega stadiona. Tega ne bo, če bo gradnja hrupna — in pika. Raje smo brez stadiona, kot da bi nam obnovitvena dela grenila življenje.

S sporom in pritožbami na načrte in že izdane odločbe, so si izborili dobrih šest let miru. Medtem pa je Plečnikov spomenik, ki bi ga bilo potrebno obnoviti, postal drugačen spomenik — spomenik slovenskemu reklu “naj sosedu crkne krava“.

Prezgodaj za šampanjec

Bežigrajski športni park je že leta 2012 pridobil okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje, a je Ministrstvo za okolje in prostor po pritožbi stanovalcev Fondovih blokov zaradi prevelikega obremenjevanja okolja in — pozor! — uničevanja Plečnikove dediščine soglasje razveljavilo. ARSO je moral ponovno odločati. Družbi BŠP je agencija kar dvakrat zavrnila izdajo soglasja, prvič aprila 2013 in drugič novembra 2014. Pritoževal se je tudi Pečečnik, postopek se je nadaljeval.

Pečečnik je zdaj preskočil eno oviro, vendar bo obnova stadiona od njega zahtevala še kakšen skok in krog. Najprej mora pridobiti gradbeno dovoljenje. Tudi to ne bo preprosto. Fondovci se z Mestno občino Ljubljana tožijo za lastništvo zemljišča med stadionom in Fondovimi bloki, kjer je predvidena gradnja treh poslovnih vil.

Naj gre vse skupaj v maloro!

Si predstavljate, da bi za obnovo stadiona pred sedmimi leti pridobili tujega investitorja. Recimo nekoga, ki ceni Plečnika, pozna njegovo delo na Dunaju in v Pragi, ne pozna pa slovenske zakonodaje — in predvsem ne slovenskega značaja. Po letu ali dveh bi odnehal in poslal našo državo ter prebivalce Fondovih blokov in še Plečnika zraven v maloro. Naj vsi skupaj gledajo in s protihrupnimi ukrepi poslušajo, kako jim propada nekaj, kar je res sicer čisto majčken, a za Ljubljano dovolj velik, predvsem pa edinstven, zgodovinski mestni stadion.

Ta ozki formalizem nas bo dotolkel. Neživljenjska zakonodaja zadovoljuje pravnike, napihuje birokrate in jezi državljane. Ruši medsebojne odnose in tudi stadione.

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 23. aprila 2017 na Fokuspokusu https://fokuspokus.si/article/2244?=tipicna-slo-zgodba-naj-crkne-stadionska-krava-sosedoma-plecniku-pececniku

R.I.P. Simobil: Nekoč je živela blagovna znamka (dokler je niso ubili)

Umrla je. Pa kaj? Umrli sta tudi Mura, Peko. Drugam so šle Argeta, Radenska, Fructal, Paloma, Elan … — pa smo preživeli.

Ko se je Telekom pred leti zaradi trendov v telekomunikacijah, zlivanja tehnologij, spreminjanja uporabniških navad in stroškov odločil, da se odreče blagovni znamki Mobitel — in ohrani samo krovno, torej Telekom Slovenije —, je v Sloveniji završalo.

Na dan so privrela čustva, oglasili so se uporabniki, gospodarstveniki so se čudili. Najbolj glasna je bila marketinška stroka, znotraj nje oglaševalci. Nedopustno, neumno, absurdno da je toliko let vlagati v eno najmočnejših znamk na našem trgu in jo potem ubiti, je bilo njihovo sporočilo. Govorilo se je o stotinah milijonov evrov.

In vendar se je to zgodilo. Mobitela že dolgo ni več.

Nikoli ne bo enoznačnega odgovora, ali je bilo to prav ali ne.

Danes živimo brez Mobitela, a z mobitelom v roki 18 ur na dan. Preživeli smo. Telekom pa tudi.

Zdaj pa je isto naredil še Telekom Austria, lastnik nekoč slovenskega Simobila. Simobila kot blagovne znamke od tega tedna ni več.

Pod avstrijsko marelo

No, moram biti poštena, ne gre za povsem identično spremembo. Avstijski Telekom je storitve spravil pod marelo svoje mobilne znamke A1, medtem ko naš nacionalni operater vse storitve opravlja pod znamko matere, ki jo uporabniki identificirajo z operaterjem fiksne telefonije.

Ampak princip je isti. Gre za združevanje in monolitnost. Znamko mobilnih storitev Simobil — ki je v imenu nosila oznako Slovenije —, so avstrijski lastniki preimenovali v A1, kot se njihova znamka imenuje v Avstriji.

Tokrat je vse tiho. Nihče se ne pritožuje, da so Avstrijci ubili znamko, ki smo si jo izmislili Slovenci in vanjo tudi precej vložili. Tako v času, ko je bil Simobil še precej slovenski, kot tudi pozneje, ko so ga že kupili Avstrijci. Nobenega ogorčenega pisma, nobene marketinške analize o posledicah ukinitve blagovne znamke.

Zakaj nas tokrat to ne zanima?

Ali smo do tega tokrat hladni zato, ker nas je zgodba z Mobitelom naučila, da so blagovne znamke sicer minljive kot logotipi na trgu in v oglasih, da pa lahko še naprej živijo v naši zavesti? Še vedno vidimo in slišimo s Simobilom povezane slike in glasbo.

Rada bi slišala simobilovca, ki bi rekel: “Sem pri A1.” Sedanje generacije Simobilovih naročnikov bodo vedno rekle, da so na Simobilu.

Pravno bo seveda verjetno res še vedno tako, saj ime podjetja baje ostaja.

Ali nas ta preobrazba ne gane zato, ker je tako ali tako že leta v avstrijski lasti? Smo nanjo zato manj vezani, manj čustveni? Nas manj briga, ker je Simobil pač samo drugi na trgu? Smo se medtem marketinško ozavestili do te mere, da racionalno sprejemamo, da podjetja v tržno bojevitem svetu ne morejo vlagati milijonov v blagovne znamke, ki so jih nekoč oblikovala glede na ciljne skupine, če hočejo biti cenovno ugodna in s tem konkurenčna?

Kaj pa komunikacija?

Me pa ob preskoku Simobila v A1 vendarle čudi skromnost komunikacijske podpore oz. kampanje. Skromna se mi zdi v obsegu, še bolj v kreativnosti, najbolj pa v ambicioznosti.

Te preprosto ni. Zamenjavo znamke bi lahko podjetje postavilo na pozicijo disrupcije in ponudilo trgu drugačno, novo storitev, narejeno na nov način in ponujeno z drugačnimi metodami. Karkoli.

Zamenjati ime in pri tem ne spremeniti ničesar drugega se mi zdi izgubljena priložnost.

“Začetek nečesa izjemnega” je slogan, ki malo casablancovsko sporoča, da si lahko obetamo nekaj, za kar že vnaprej vemo, da ne more biti veliko več kot doslej. Da je že vse doživeto.

Mogoče so v A1 celo kaj spremenili, pa me kot uporabnice nekdanjega Mobitela ni doseglo? Toda če ni doseglo mene, lahko domnevam, da se to sporočilo ni dotaknilo še mnogih drugih Telekomovih uporabnikov. Tudi to je zamujena tržna priložnost.

Umrla je ena znamka, dobili smo drugo. Pa kaj potem? Umrli sta tudi Mura in Peko, pa smo preživeli. V rokah drugih so se znašle Argeta, Radenska, Fructal, Paloma, Elan … — pa smo preživeli.

Rojevajo se nove znamke

Dogajanja in okoliščine v bližnji preteklosti so nam utrdila kožo in v nekaterih primerih očitno tudi razum. V teh letih smo doživeli krizo, begunce, 125.000 brezposelnih, Luko Koper, TEŠ, takšne in drugačne sodne primere, lumparije, stečaje in še in še. Pa smo preživeli.

Rojevajo se nove znamke. Na srečo so med njimi tudi številne naše. Nekatere že svetovno uveljavljene kot recimo Pipistrel in Akrapovič, sledijo jim Gotoky, Skaza, Ocean Orchids … Nekatere nove so najbolj priljubljene doma, recimo Lušt … Dodajte še sami kakšno svojo. Veliko se jih bo nabralo.

Ne vemo pa, ali bomo preživeli Mercator. Ampak mi gremo vseeno naprej!

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 16. aprila 2017 na Fokuspokusu pod naslovom R.I.P. Simobil: Nekoč je živela blagovna znamka (dokler je niso ubili) https://fokuspokus.si/article/2230?=rip-simobil-nekoc-je-zivela-blagovna-znamka-dokler-je-niso-ubili

 

 

 

Več ko je svobode na papirju, manj je je v resnici (na schengenski meji)

Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU, smo bili državljani veseli iz cele vrste razlogov. Vsaj tri lahko stresem iz rokava, več od tega pa so že čisto osebne preference.

Prvi je bil ta, da smo končno spet nekomu pripadali. To imamo Slovenci v genih. Mi nismo navajeni živeti sami. Od pradavnih rodovnih skupnosti do rajnke Jugoslavije smo vedno potrebovali neko širšo državno obliko, da smo se dobro počutili in znotraj tega dokazovali naše sposobnosti in talente.

Drugi razlog je bil gospodarske narave. EU je bogata skupnost držav — in tam, kjer je veliko denarja na mizi, ga lahko nekaj pade v naročje tudi tistim, ki so premajhni za v prvo vrsto.

Tretji razlog pa se mi je kot državljanki Evrope že takrat zdel izjemen preskok v novo civilizacijsko družbo. To je bila svoboda gibanja in brezcarinska politika. Še posebej potem, ko smo vstopili v schengensko območje. Potovati brez ovir in potenja ob prestopanju meje je bila zame takrat najbolj vidna manifestacija dejstva, da smo vstopili v EU.

Nesproščena vožnja

Dobro se spomnim, kako smo včasih potovali v Trst, italijansko Gorico ali v Celovec. Tja je šlo veselo. Res je, da smo čakali v vrsti in da so pregledovali dokumente, vendar z veljavnimi dokumenti in s praznim prtljažnikom ni moglo biti nič narobe.

Pot nazaj pa je bila zahtevnejša. Avto je kar počepnil. Bili smo obloženi s kavbojkami zase in za prijateljico, s kavo za mamo, staro mamo in teto, margarine za ostalo sorodstvo, pa s pralnimi praški, plenicami za nečake, da parov čevljev sploh ne omenjam. Naša brezskrbnost je izginila. Ko smo se bližali mejnemu prehodu, je bil srčni utrip hitrejši in dlani so se nam potile. To ni bila sproščena vožnja.

Dvakrat v življenju sem plačala carino. Enkrat za preveč čevljev (ki so me tako ali tako tiščali) in enkrat za nekaj kil kave. Kar je bilo preveč, je bilo pač preveč.

Do tega tedna sem se tem spominom smejala. Danes pa mi ni do smeha.

Pa razumite demokracijo, če morete

V petek navsezgodaj je bila čakalna doba zaradi ponovno uvedene mejne kontrole za vse, ki prestopajo schengensko mejo, na mejnem prehodu Gruškovje za izstop iz Slovenije na Hrvaško eno uro, na Obrežju in Starodu pa tri ure. To je seveda bistveno več, kot smo čakali za prestop meje nekoč, ko so bile naše meje formalno mnogo bolj zaprte.

Danes se vračamo v čas, ki se nam je še do včeraj zdel smešen in ki smo si ga predstavljali samo še v starih jugofilmih ali v zgodbah standup komikov. Skratka, neponovljiv. Da tako imenovanih tehničnih ovir, ki jim navadni državljani pravimo ograje, niti ne omenjam. Teh ni bilo niti v časih bivše države.

Zavzemanje za demokratični razvoj sveta je prineslo družbeno ureditev, ki državljanom omogočajo svobodo in pravico do lastnega mnenja, izražanja, odločanja in gibanja. Toda to nas je obenem pripeljalo do tega, da spet živimo za ograjami in da smo podvrženi ostri kontroli ob prehodu državnih mej.

Pa to ni samo evropska realnost. ZDA, ki vsaj v percepciji državljanov sveta veljajo za model demokracije, nameravajo zgraditi zid na meji z Mehiko. Pa razumite demokracijo, če morete.

Svobodni pretok koga ali česa?

Več ko imamo svobode na papirju, manj je imamo v resničnem življenju. “Svobodni pretok blaga in ljudi”, kot je zapisano v marsikaterem dokumentu EU, je ljudi že črtal. Samo še kakšna poslovna pošiljka naj eksplodira, pa bo konec svobodnega pretoka tudi za blago.

Trenutne svetovne politične silnice in figure ne dajejo nikakršnega upanja, da bi se razmere lahko v kratkem spremenile. Sploh pa ne do prihodnjega petka, ko potujem službeno na Hrvaško. Petek pred podaljšanim velikonočnim vikendom? Vem, slabo sem načrtovala, boste rekli. Ampak posel v demokraciji zahteva tudi svobodno izbiro časa.

Že danes sem zaskrbljena. Srce bije hitreje in dlani so potne. No, do nedelje zjutraj je Hrvaška sporočila, da odstopa od izvajanja uredbe o poostrenem izvajanju mejne kontrole, pa tudi naši so omilili preglede. Avstrijci pa bodo očitno vztrajali.

Tekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 10. aprila 2017 na Fokuspokusu pod naslovom Več ko je svobode na papirju manj je je v resnici. (na schengenski meji)

https://fokuspokus.si/article/2218?=vec-ko-je-svobode-na-papirju-manj-je-je-v-resnici-na-schengenski-meji

TEŠ-iti se zdaj, je prepozno

Bistvo naših težav je neodločnost, neodločanje. Da bomo TEŠ 6 imeli zato, ker se bojimo, kaj bo, če ga ne bo? Ne, hvala!

V sagi o TEŠ 6 se ne bo zgodilo nič hujšega kot to, da bo nekdanji direktor Uroš Rotnik moral nekaj malega odsedeti. Pa ne zato, ker je podpisal pogodbo s spornim Alstomom, temveč zaradi milijonov, ki so jih našli pri njem doma.

Bučman. Imeti doma nekaj milijonov evrov v gotovini je čudno. Prva asociacija je skrivanje denarja — pred banko, FURS, KPK, tožilci, policijo in še kom.

Nadalje je to nespametno s stališča plemenitenja vrednosti. Nenavadno, saj je Rotnik trdil, da je denar pridelal z borznimi posli v Bosni. Tisti, ki trguje na borzi, denarja nikoli nima doma. V nogavici — pa tudi v sefu ne — denar pridobiva na vrednosti.

In nenazadnje, imeti toliko denarja doma je nenormalno, če s plačo ne sežeš Krkinemu Jožetu Colariču niti do gležnjev. Prav je, da bo za lumparije odgovarjal. Politika, ki je projektu držala štango, pa bo izšla nekaznovana. V politiki ni nikoli nihče kriv.

Strah zbujajoča PK UPONJFI v B6 TEŠ

Da bi opral svoje lastnike — torej državo —, bo zdaj HSE uporabil “določena pravna sredstva”, ki se nanašajo na izgradnjo TEŠ 6. Več niso želeli povedati. Ta pravna sredstva bodo po neuradnih podatkih vključevala zahtevo za 250 milijonov evrov odškodnine. Gre za arbitrarni postopek, v katerem se naša stran neuradno sklicuje na določbe v pogodbi z dobaviteljem Alstomom, ki da mu podpisana pogodba prinesla izrazite koristi.

Aktiviral se je celo Državni zbor — točneje njegova strah zbujajoča Preiskovalna komisija za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj. Komisija je zaslišala celo sedanjega predsednika države in nekdanjega premiera. Ko je bil Pahor predsednik vlade, so se namreč kar vrstili pozivi k ponovnemu razmisleku o upravičenosti gradnje finančnega monstruma.

A kot je povedal Pahor pred Komisijo, je imel sam samo okoljske, ne pa tudi finančne pomisleke. Njegova vlada se kljub javnim pozivom ni odločila za zamrznitev naložbe. Je pa povedal, da je “zahtevala celovito informacijo o TEŠ 6 in naložila odgovornim, naj se zaradi spremenjenih razmer na trgu dogovorijo za znižanje cene investicijske opreme in zagotovijo večjo učinkovitost in preglednost upravljanja družb v skupini HSE”.

Brrr, človek se res hudo prestraši takšnega sklepa vlade in nalog, ki jih je naložila upravljalcem TEŠ 6!

Kaj je mislil Pahor in na kaj ni pomislil

Pahor je nato komisiji še povedal, kakšna je bila vloga Mateja Lahovnika, v njegovi vladi ministra za gospodarstvo, pri tem projektu. Lahovnikova ocena je bila, da bi tudi ustavitev projekta prinesla stroške v višini med 400 miljoni in milijardo evrov. Minister Lahovnik ga je tudi prepričal, da je naložba v TEŠ 6 dobra in upravičena. Prvi minister Pahor očitno ni niti pomislil na to, da je njegov gospodarski minister osebno mogoče preveč vpleten in zato premalo objektiven, saj prihaja iz tistega okolja.

Sicer pa podlage za odločanje pripravljajo strokovne službe pristojnih ministrstev, je še povedal komisiji Pahor — in da ni vedel, da je večina javnosti bolj naklonjena drugemu bloku krške nuklearke kot pa TEŠ-u!

V časih, ko imamo referendume za vse božje in nebožje teme, da ne omenjam različnih anket, predsednik vlade ni vedel, kaj misli javnost o tem projektu?! No, tega pa res ne verjamem.

Kot tudi ne verjamem, da se premier Pahor na podlagi različnih strokovnih mnenj ne bi bil mogel odločiti drugače. Neglede na pritiske, da ne bo več predsednik vlade, če projekt ne bo šel naprej, kar naj bi mu sporočali nekateri interesni krogi.

2,25€/GJ

Tudi brez anket in raziskav javnega mnenja bi Pahorju moralo biti jasno, kaj si javnost misli o TEŠ 6, že ob samem glasovanju DZ, ki ni podprl zakona o poroštvu države za posojilo EIB v višini 440 milijonov evrov. To je naredila šele vlada Janeza Janše leto dni pozneje. Ob tem je tudi naložila odgovornim, da izpogajajo znižanje investicijske cene projekta in da s Premogovnikom Velenje sklenejo dolgoročno pogodbo o dobavi lignita po najvišji ceni 2,25€ na gigajoule.

V oči bode tudi Pahorjevo pojasnilo, da ni res, da bi njegova vlada kadarkoli sprejela sklep o podpori TEŠ 6, da pa so bili deležni zastraševanja, kaj se utegne zgoditi ob zaustavitvi projekta.

Prav to je bistvo težav naše politike. Neodločnost. Neodločanje. Podpore projektu niso sprejeli, niso pa niti storili ničesar, da bi projekt ustavili. Za kaj so se torej zavzemali? Kakšno je bilo stališče takratne vlade? Da bomo pač imeli TEŠ 6 samo zato, ker smo prestrašeni, kaj bo, če ga ne bo? Ne, hvala!

Zavajanje javnosti

Vse, kar se danes dogaja v zvezi z naložbo v TEŠ 6, je v resnici zavajanje javnosti, da ima politika resne namene, da pride resnici do dna, pokaže na krivce in jih s pomočjo pristojnih organov grehom primerno tudi obsodi.

Pozabite! Ta čistka ne bo očistila TEŠ 6, še tem manj pa bo očistila sprege med politiko in gospodarstveniki, nastavljenih na položaje zato, da omogočajo finančne obvode.

Tega ne bodo očistili niti sodni ali parlamentarni procesi. To bi bilo mogoče očistiti samo z imenovanjem takšnih menedžerjev na ključne pozicije državnih podjetij, ki jih bo pri upravljanju vodila želja po rasti in uspešnosti podjetja ter doseganje poslovnih ciljev, seveda pa tudi etičnost ter spoštovanje in varovanje lastne integritete. Ker ta je vredna več kot vsi milijoni v nogavici.

Tekst je bil prvotno objavljen v nedeljo, 2. aprila 2017 na Fokuspokusu pod naslovom TEŠ 6: Čistka? Resnici do dna? Pahor priča? Pozabite! Zavajanje javnosti… https://fokuspokus.si/article/2201?=tes-6-cistka-resnici-do-dna-pahor-prica-pozabite-zavajanje-javnosti