Formalizem nas uničuje. Zakonodaja zadovoljuje pravnike, napihuje birokrate, jezi državljane. Ruši odnose — in stadione.
Joc Pečečnik, soustanovitelj družbe Bežigrajski športni park (BŠP) — solastnica je tudi MOL —, je po več kot šestih letih in po že četrtem odločanju vendarle prejel okoljevarvstveno soglasje Agencije za okolje za obnovo Plečnikovega stadiona.
ARSO v sporočilu za javnost pojasnjuje, da je družba BŠP novembra lani dopolnila svoje poročilo o vplivih na okolje in “odpravila čezmerno obremenjenost s hrupom med gradnjo s podaljšanjem časa gradnje in z uporabo strojev z nižjo zvočno močjo”.
BŠP se je zavezal, da bodo ves čas med gradnjo spremljali obremenjenost s hrupom, da bodo namestili protihrupne ograje in izvajali še druge ukrepe varstva pred hrupom.
Poleg tega gradbinci tri zime od decembra do februarja ne bodo smeli opravljati izkopavanj, odvažanja materiala in pilotiranja, ker so ti meseci že tako ali tako obremenjeni s čezmerno vrednostjo škodljivih delcev PM10. Agencija je tako presodila, da je “poseg ob upoštevanju vseh v izreku okoljevarstvenega soglasja navedenih pogojev sprejemljiv”.
Kar mislite si!
Agencija za okolje je v obrazložitvi tudi zatrdila, da je v ponovljenem postopku za mnenje o sprejemljivosti posega na Plečnikovem stadionu ponovno vprašala tudi Ministrstvo za kulturo. Tam so jim sporočili, da je načrtovana gradnja z vidika kulturne dediščine sprejemljiva, saj je družba zanjo pridobila kulturnovarstveno soglasje, ki je še vedno veljavno.
Naiven in nepoučen človek bi si mislil, da so zdaj odpravljene vse ovire in da bo Ljubljana končno dobila nazaj svoj ljubki, medtem že miniaturni mestni stadion. Majčken prostor v bližini mestnega središča, namenjen športu, glasbi, prostemu času.
Kar odmislite to. Joc Pečečnik kljub tej odločbi zagotovo še ne odpira šampanjca. Dobljena je le bitka, vojna še ne.
Hrup je pomembnejši od kulturne dediščine
Zgodba o poskusu obnove in ohranitve Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani je tipično slovenska zgodba.
Meščani, prebivalci Fondovih blokov, ki so večji del svojega življenja živeli ob stadionu, so bili gotovo naveličani hrupa nogometnih tekem, koncertov, žarometov, žvižganja, tuljenja, petard, raket, malomarno parkiranih vozil obiskovalcev in neotesanih fantov, ki so tam okoli nesramno zalivali njihove vrtičke — saj veste s čim in kako.
V Pečečnikovi vlogi za obnovo stadiona stanovalci niso videli samo priložnosti, da si končno izboljšajo kakovost življenja v soseščini, temveč da si z nagajanjem in zavlačevanjem postopkov kupijo še nekaj let miru. Hrup ob gradnji je nenadoma postal pomembnejši od obnovljenega Plečnikovega stadiona. Tega ne bo, če bo gradnja hrupna — in pika. Raje smo brez stadiona, kot da bi nam obnovitvena dela grenila življenje.
S sporom in pritožbami na načrte in že izdane odločbe, so si izborili dobrih šest let miru. Medtem pa je Plečnikov spomenik, ki bi ga bilo potrebno obnoviti, postal drugačen spomenik — spomenik slovenskemu reklu “naj sosedu crkne krava“.
Prezgodaj za šampanjec
Bežigrajski športni park je že leta 2012 pridobil okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje, a je Ministrstvo za okolje in prostor po pritožbi stanovalcev Fondovih blokov zaradi prevelikega obremenjevanja okolja in — pozor! — uničevanja Plečnikove dediščine soglasje razveljavilo. ARSO je moral ponovno odločati. Družbi BŠP je agencija kar dvakrat zavrnila izdajo soglasja, prvič aprila 2013 in drugič novembra 2014. Pritoževal se je tudi Pečečnik, postopek se je nadaljeval.
Pečečnik je zdaj preskočil eno oviro, vendar bo obnova stadiona od njega zahtevala še kakšen skok in krog. Najprej mora pridobiti gradbeno dovoljenje. Tudi to ne bo preprosto. Fondovci se z Mestno občino Ljubljana tožijo za lastništvo zemljišča med stadionom in Fondovimi bloki, kjer je predvidena gradnja treh poslovnih vil.
Naj gre vse skupaj v maloro!
Si predstavljate, da bi za obnovo stadiona pred sedmimi leti pridobili tujega investitorja. Recimo nekoga, ki ceni Plečnika, pozna njegovo delo na Dunaju in v Pragi, ne pozna pa slovenske zakonodaje — in predvsem ne slovenskega značaja. Po letu ali dveh bi odnehal in poslal našo državo ter prebivalce Fondovih blokov in še Plečnika zraven v maloro. Naj vsi skupaj gledajo in s protihrupnimi ukrepi poslušajo, kako jim propada nekaj, kar je res sicer čisto majčken, a za Ljubljano dovolj velik, predvsem pa edinstven, zgodovinski mestni stadion.
Ta ozki formalizem nas bo dotolkel. Neživljenjska zakonodaja zadovoljuje pravnike, napihuje birokrate in jezi državljane. Ruši medsebojne odnose in tudi stadione.
Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 23. aprila 2017 na Fokuspokusu https://fokuspokus.si/article/2244?=tipicna-slo-zgodba-naj-crkne-stadionska-krava-sosedoma-plecniku-pececniku