Generali in vojaki: Zmaga? Kakšna zmaga?


Generalštabu manjka strategija, vodenje, samorefleksija, samokritika, poštenost, resnicoljubnost, objektivna presoja …

Trudim se razumeti našo vlado, ki nas s pomočjo uradnih ali občasnih govorcev in sebi naklonjenih medijev prepričuje o svoji veličini. Res se trudim in zelo dobronamerno sem naravnana. Pa mi ne uspe. Moje dojemanje dogajanja od razglasitve pandemije 13. marca pa do danes je precej drugačno od tistega, kar nam razlaga naš korona generalštab.

Res je, pri nas bolniki niso umirali na cestah in tudi na hodnikih ne in zapuščeni. Res je, mrtvih nismo pokopavali v skupinske grobove in z bagerji zasipavali jame. Res je, našemu zdravstvenemu sistemu se je uspelo prilagoditi celo hujšim covid–19 razmeram, do katerih pa na srečo ni bilo. Res je, veliko smo testirali. Prvi smo razglasili konec epidemije. Prvi smo razglasili odprtje meja.

Vse to je res.

A prvo bitko te korona vojne smo dobili državljani. Mi, vojaki. Ne generali. In da ne bo pomote: vojaki so tudi medicinsko osebje in negovalno osebje v domovih starejših občanov, pa šolniki in civilna zaščita. Vsi, ki smo se morali čez noč prilagoditi navodilom, skreganim z realnostjo življenja.

Bo, kar bo. Če bo.

Generali pa so medtem nadaljevali z informiranjem, pisanjem navodil, popravki pravkar objavljenih usmeritev, dajanjem nejasnih, nerazumljenih, pogosto nerazumljivih, dvoumnih, neusklajenih informacij. In to včasih celo na eni in isti tiskovni konferenci. Ministri so govorili eno, uradni govorec vlade pa jih je že čez nekaj minut popravljal. Navodila za vojskovanje so spreminjali in popravljali tako hitro, da je bilo povsem jasno, da za tem ni stalo znanje »vojaške« stroke, temveč ugibanje, testiranje, poskusi. Nekako po sistemu »bo, kar bo, če bo«.

Ali je to, kar si generalštab pripisuje kot veličino in izvrstno vojaško vodenje, res zmaga, vredna medalje za zasluge?

Razglasili smo konec epidemije, velik del ukrepov pa je obveljal. Kakšna zmaga?!

Naš zdravstveni sistem je sicer preživel, toda zdravstvena blagajna je na psu. Vodstvo opozarja na velik minus. Ostaja vprašanje, kako bomo državljani zdravstveno servisirani do konca leta.

Pa ne samo to. Ker so bile druge dejavnosti v zdravstvu medtem na čakanju, nas zdravniki opozarjajo na posledice neukrepanja pri drugih pacientih in boleznih, da česar je prišlo zaradi prioritete preprečevanja pandemije. Smo torej žrtvovali številne, še neznane paciente zato, da smo rešili korona pozitivne? Žrtvovati ene zaradi drugih.

Je to zmaga?

DSO

V treh slovenskih domovih za starejše je kosila smrt in pobrala nekaj ducatov starostnikov. Od 108 umrlih v Sloveniji je do konca maja dne umrlo 86 starejših oseb. Tako pravijo uradne številke. Toda 22 umrlih oseb ni sodilo v to starostno skupino! Minister za zdravje pa nas potem še povsem nekritično prepričuje, da imamo enega boljših rezultatov na svetu glede umrljivosti starejših! In to samo zato, ker v drugih — skoraj stotih domovih — ni bilo hujše epidemije.

Se temu sploh sme reči zmaga?

Po izbruhu pandemije so bile naše meje precej tesno zaprte za vse. Karanteni se sprva niso mogli izogniti niti Slovenci, ki so prihajali iz tujine. Toda 15. maja, po uradni razglasitvi konca epidemije, je vlada sporočila, da so naše meje odprte za vse, razen za tiste, ki imajo očitne znake bolezni. Nato pa je ponovno čez nekaj dni obveljalo novo sporočilo, da so naše meje zaprte za državljane tretjih držav oz. da zanje velja štirinajstdnevna karantena z nekaj izjemami. V desetih dnevih smo imeli tri različne mejne režime.

V isti paket lahko dodam še pomanjkanje mednarodne komunikacije in usklajevanja s sosedami glede dvostranskih dogovorov o prehajanju meje. Tudi na to smo jih v svojih zapisih spomnili mi, vojaki — državljani. Tudi jaz, morda celo prva, že 10. maja.

V junij, ko bodo države EU precej sprostile prehajanje mej, vstopamo z dogovorom s Hrvaško in Madžarsko.

Se ob tem počutite zmagovalno in med prvimi na svetu?

Kaotično in nedomišljeno

Tudi urejanje šolskega sistema je kaotično, nedomišljeno improviziranje. Eni otroci v šolo zdaj, drugi ne. Pa potem spet drugi ja in tretji ne. Maske da, maske ne. Čez noč razrede na pol, učitelje pa na kvadrat. In potem obratno. Matura da, matura ne. Kdaj? Kako? Prav zmagoslavno!

Direktor NIJZ je pred dnevi sporočil, da je nošenje mask priporočljivo. Generalštab je informacijo popravil in še naprej odredil obvezno nošenje v zaprtih prostorih in povsod, kjer ni zagotovljena varnostna razdalja. Še ena zmaga!

Nabava zaščitnega materiala, ventilatorjev in s tem povezani protekcionizem, nepotizem, klientelizem, koruptivnost … — in to za denar, ki ga še nismo niti zaslužili —, pa so zgodbe, ki bodo pozno poleti znova aktualne. Za novo zmago!

Grožnje s smrtjo zdravniku, ki je kot član komisije za izbor ventilatorjev povedal svoje stališče. Grožnje uslužbencu Zavoda za rezerve, ki je razkril, kakšno politiko vodimo. Korona zmage? Mar res?

Trudim se. Res dobronamerno.

Manjka odprta komunikacija, strategija, vodenje, zrcalo, samorefleksija, samokritika, poštenje, resnicoljubnost, objektivna presoja … Generalštabu vse to manjka.

Manjka pa tudi priznanje, da te bitke niso dobili oni, generali — temveč mi, vojaki.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 31. maja na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/generali-in-vojaki-zmaga-kaksna-zmaga-10176813

 

Kolesarska hipoteza: Kaj pa če vlada res pade? Kaj pa potem?


Če so protesti namenjeni samo temu, da spravljajo ob živce aktualno vlado, potem je to kratkovidno in brez prave strategije.

Podpiram petkove bicikliste, čeprav se jim ne pridružujem. Živim 25 kilometrov izven Ljubljane in nimam kolesa. Podpiram jih, ker tudi sama vidim v zdajšnji vladni strukturi več nedopustnih, akutnih, dolgoročno kroničnih, škodljivih praks, ki še hitreje kot prej razkrajajo in razdvajajo našo družbo, kot pa pozitivnih.

Bicikliste podpiram tudi zato, ker imamo vsi državljani za izražanje svoje volje nedvoumno in jasno zapisano pravico v 39. členu Ustave, ki govori o svobodi izražanja:

»Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«

Biciklisti si torej ne zaslužijo nobenega zgražanja, kritike ali celo nasilnega omejevanja. Ustava jim daje pravico, da so tam. Tudi niso nasilni. Izgredov ni, nikogar ne napadajo. Ovirajo samo promet, pri čemer so voznikom avtomobilov na voljo obvozi.

Protestiranje in odgovornost

A eno je protestirati, se hudovati nad razmerami in zahtevati odhod nepriljubljenega politika ali vlade — nekaj drugega pa je prevzeti odgovornost za to, kaj se zgodi po tem.

Če je bicikliranje namenjeno samo temu, da živcira aktualno vlado, je kratkovidno in brez prave strategije. Četudi bi se hipotetično zgodilo, da bi zdajšnja vladna garnitura morala oditi … — kaj pa potem? Komu bi zaupali vodenje, ne da bi ta nova vlada nato spravljala ob živce drugo polovico Slovenije?
Ne potrebujemo nadaljevanja političnega pingponga med levimi in desnimi, med rdečimi in črnimi in belimi, med partizani in domobranci. Če nam po tridesetih letih samostojnosti, po vladanju vseh — od starih garnitur pa do političnih novincev, pa levih in desnih in takšnih in drugačnih — še vedno ni jasno, da v tem boju ne bo zmagovalca, potem res ne vem, kaj nas še lahko strezni.

Zavedanje, da smo v tem času izgubljali samo mi, državljani, državljani kot država, očitno ni zadosten nauk, da bi znali oblikovati jasna državljanska sporočila in jih na volitvah — pa čeprav po biciklističnem prevratu — tudi uresničili.

Luzerji junaške zgodovine

Pozabljamo, da mi državljani sami, s svojimi glasovi dovoljujemo, da se politika vrača za tri desetletja nazaj v ideološke globeli, nas s tem drži v preteklosti in namerno vleče nekdanje zablode in napake enih in drugih v današnji čas. Tako ustvarja novo vojno s podpihovanjem nasprotij med pripadniki generacij, ki tiste vojne nismo niti zakuhali, kaj šele, da bi se v njej borili.

Zato državljani ne moremo zmagati. Državljani smo največji luzerji naše junaške zgodovine. Kakorkoli jo že interpretiramo. Če ne bomo dosegli spravnega dogovora in enim in drugim odpustili — kot so to storile mnoge države po 2. svetovni vojni —, je naša edina možnost, da razkol izpred sedemdesetih let pozabimo — ali počakamo, da bo z generacijami izzvenel.

Kaj nam bo torej biciklistični upor, če ne bomo v stanju na prava mesta privabiti pravih ljudi? Bomo tekli še en mandatni krog? In na koncu ugotovili, da smo že spet tekli v prazno in da so minila še štiri leta nazadovanja?

Ključno sporočilo petkovih kolesarskih krogov torej ne bi smelo biti »dol z vlado Janeza Janše«, temveč … — »gor s pravimi ljudmi«.

Šele tu se začne pravi izziv. Ali takšne voditelje sploh imamo? Kje pa so? Kaj delajo? Zakaj ne stopijo v ospredje? Zakaj niti za trenutek ne pomislijo, da bi iz tega, kar zdaj delajo, vstopili v politiko?

Če kdaj, potem zdaj rabimo aktivne državljane. Take, ki si bodo znali jasno predstavljati našo prihodnost in jo znali prepričljivo artikulirati, da jo bomo vsi razumeli. Rabimo take, ki bodo to tudi znali uresničevati.

Politično očiščenje

Zato potrebujemo politično očiščenje. Znebiti se je treba vojaških plaščev, morbidnega tona govorjenja in besednjaka izpred desetletij in se prestaviti v prihodnji čas. Čas empatije, modrosti, etike, zaupanja, daljnovidnosti, resnicoljubnosti, odgovornosti, spoštovanja in sočutja. Tudi odločnosti in poguma. Potrebujemo zavedanje, da politika ni toliko moč, oblast in vladanje, temveč bolj usmerjanje družbenega razvoja, ki smo ga državljani zaupali državi — v našem sistemu voljenim predstavnikom. Politika ni kofetkanje za strankarske, lokalne in družinsko-prijateljske interese. Politika ni fehtarjenje za banane in čebulo. Niso telefonski klici za maske in ventilatorje, ki jih bo dobavilo to ali ono podjetje. To je klientelizem, oportunizem in korupcija.

Politika je služba narodu.

Kolumna je bila najprej objavljena v nedeljo, 24. maja na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/kolesarska-hipoteza-kaj-pa-ce-vlada-res-pade-kaj-pa-potem-10174029

Slovenski mednarodnopolitični nič


Kako nam je v tridesetih letih uspelo zapravili ugled, podporo, simpatije, ki jih je Slovenija uživala ob osamosvojitvi?

Pretekli teden sem postavila tezo, da bi znal avstrijski kancler Sebastian Kurz zapore meja izkoristiti za gospodarske koristi Avstrije tako, da bi mejo s Slovenijo čim dlje držal zaprto ali z zahtevnimi protokoli vsaj manj prepustno. Zato, da bi v Avstriji ostalo čim več turistov s severa.

Odločitev avstrijske vlade razumem tako, da želi ustvariti turistični žep, v katerega bi se ujelo čim več Nemcev, Čehov, Poljakov, Slovakov in še koga bolj s severa na poti proti jugu. Razvoj dogodkov potrjuje mojo tezo.

Razglasitev konca pandemije v Sloveniji je presenetila ne samo nas, domačine, temveč tudi vso Evropo. Novica je kar precej odmevala in tudi Avstrijci so Slovenijo korektno razglasili za prvo državo, ki je v EU razglasila konec pandemije. O tem so poročali Kurier, Die Presse, Der Standard, Kleine Zeitung in ORF.

Je pa tudi res, da se koroški deželni glavar Peter Kaiser (SPÖ) zavzema za odprtje meje s Slovenijo »vsaj istočasno kot meje z Nemčijo«.

Začasna zmaga. So what?

Naša (vsaj začasna) zmaga nad virusom in odprte meje za vse članice EU pa še naprej puščajo avstrijsko vlado hladno, ignorantsko do odprtja njihovih meja s Slovenijo. V tem trenutku je režim na meji tako rekoč enak kot takrat, ko smo na obeh straneh imeli obsedno pandemično stanje. Čeprav smo glede korona virusa najvarnejša država v EU.

Kljub temu vsaj do konca maja ni pričakovati sprememb, če se ne zgodi kaj res nenavadnega. In se je. Avstrijska vlada je odprla svoje meje, a le z vsemi drugimi sosedami: Nemčijo, Češko, Slovaško, Švico, Madžarsko — razen z Italijo in Slovenijo. Najkrajša pot do počitnic na morju ostaja zaprta.

Minister Hojs pa ima »indice«!

Ministru Hojsu je v enem od pogovorov za naše medije ušlo priznanje glede tega: »Moji indici so … « — in nadaljeval, naj bi Avstrija odprla mejo s Slovenijo sredi junija. Naši politiki se torej s sosednjo Avstrijo sploh ne pogovarjajo o odprtju meja, temveč imajo neke »indice«, ki prihajajo od kdo ve katerih »obveščevalcev«.

Tako smo se znašli v situaciji, da bogatih turistov s severa ne bo kaj dosti k nam, ker se jim bodo zdele mejne ceremonije na poti do našega morja preveč zapletene. K sosedom Hrvatom pa bo šlo najmanj 110.000 slovenskih lastnikov vikendov in plovil. Pa še njihovi družinski člani. Pa še prijateljem bodo kakšno posteljo odstopili.

Če zaokrožim čez palec, bo dopustovalo na Hrvaškem vsaj pol milijona ljudi. Če prištejemo še slovenske turiste, ki bodo šli na Hrvaško v lastni režiji v hotele in kampe in druge nastanitvene kapacitete, pa lahko to številko pomnožimo še z dva. Pri sosedih bo torej dopustovalo okrog milijon Slovencev. Neglede na kolone, ki bodo nastajale na mejah, in kljub mobilni aplikaciji, ki jo Hrvati obljubljajo.

Naše turistične kapacitete pa bodo s preostankom tistih, ki na Hrvaško nočejo iz principa ali pa ne želijo pri sosedih puščati težko prisluženih evrov, krpale izpad prihodkov, kolikor se bo pač dalo. To je nekako tako, kot če bi z čajno žličko zasipaval gradbeno jamo.

Tako rekoč vseeno

Očitno je, da nikogar v EU prav zelo ne gane, ali imamo pri nas epidemijo ali ne. Ali smo varni ali ne. Pri nas je še vedno tako malo mednarodnega življenja, tako malo mednarodnega interesa, tako malo tujih naložb, v resnici vse manj multinacionalk in okrog nas tako malo pristnih tujih političnih prijateljev, da se nihče ne ukvarja s Slovenijo. Tako rekoč vseeno jim je.

Za ta nepomembni, neznatni status gotovo nismo krivi državljani. Za nacionalni ugled, za mednarodno prepoznavnost, veljavo, spoštovanje, za trajna, pristna zavezništva, pomoč, sodelovanje … — je odgovorna politika. Ni pomembno, ali je sredinska, leva, desna.

Se samo zdi ali je morda res, da imamo danes manj mednarodne podpore in manj zaveznikov, kot ob osamosvojitvi? Je res, da smo trideset let gradili svoj mednarodni politični nič?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus  ponedeljek, 18. maja 2020 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/slovenski-mednarodnopoliticni-nic-10171473

Gospodarska diplomacija v času virusa. Prej nič, zdaj nič.


V boju proti virusu bomo med najuspešnejšimi. Na drugih frontah pa bomo ostali, kar smo bili: osamljeni, pozabljeni luzerji.

Da zapore državnih meja med pandemijo niso samo zdravstveni in varnostni ukrepi in odraz skrbi za javno zdravje evropskih držav, temveč tudi spretno izrabljanje političnih in gospodarskih interesov, potrjuje ravnanje avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza konec preteklega tedna.

Avstrijska južna soseda Slovenija je — vsaj do sedaj — uspešno obvladala prvi val korona virusa. Nedvomno smo pridni in ubogljivi Slovenci dovolj spoštovali vladne omejitve, tako da današnje statistike kažejo precej pomirjujoče rezultate. V zadnjih dnevih imamo od nič do enega novega obolelega na dan. Bolnišnice in oddelki za intenzivno nego se praznijo. Primerjave nas postavljajo na rep »nevarnih« držav v EU. Končno je enkrat za spremembo dobro, da smo na dnu lestvice.

Freundschaft

No, kancler Kurz se je odločil, da bo precej zadovoljive zdravstvene razmere v Sloveniji ignoriral — in je omejitve za prehajanje južne meje podaljšal. Očitno mu ni do tega, da bi Avstrijce spustil k nam, kjer bi lahko prišli do koščka (poceni) morja.

No, na drugi strani pa je Kurz precej prizanesljivejši do Nemčije, kjer se ukvarjajo z doslej skritimi virusnimi žepi, ki so izbruhnili v Severnem Porenju-Vesfaliji, Schleswig-Holsteinu in Turingiji. Čeprav torej Nemci še ne morejo biti mirni glede korona virusa, Kurz razmišlja, da bi mejo s to prijateljsko državo in ekonomsko najmočnejšo partnerico odprli še pred poletjem. Pristojni obeh vlad naj bi bili glede tega skoraj vsak dan v stiku.
Če bi kancler odprl mejo proti našemu morju, bi nekaj avstrijskega denarja odšlo v Slovenijo. S tem bi tako svojim državljanom kot severnim sosedom sporočil, da niti avstrijski niti nemški turizem nista prioriteti. Zato si tega ni dovolil. Ni torej odprl meje s Slovenijo, kjer je bolj varno dopustovati, temveč razmišlja o odprtju meje z Nemčijo, od koder si obeta več interesa. Četudi s tem bolj ogroža zdravje svojih sodržavljanov.

Kot Slovenci za Hrvate

Odprtje meje z Nemčijo je za Avstrijo ključnega pomena za zagon turizma — torej priliva svežih evrov, ohranjanja delovnih mest in turističnih destinacij, pa seveda družinskih klanov, ki se s turizmom ukvarjajo že več generacij. Večino prihodkov avstrijski turizem ustvari z nemškimi turisti. Zanje so ti še pomembnejši kot Slovenci za hrvaški turizem. Polega tega bi odprtje meje olajšalo življenje tudi številnim družinam, ki so trenutno ločene zaradi nadzora na meji. To velja tudi za delovne migrante in druge, ki morajo potovati iz poslovnih razlogov.

Kurz si torej prizadeva, da bi Avstrija z zaprto mejo proti Sloveniji postala turistični žep in tako zadržala čim več turistov, ki bodo slej ko prej s severa začeli pritiskati proti jugu. Pri tem mu gre korona virus na roko. V izrednih okoliščinah je argument varnosti visoko na lestvici vseh javnosti in Kurz to obvlada tudi z odlično retoriko.

Južnjaki, Balkanci, migranti

Avstriji pa gre na roko še kaj drugega. Recimo slovenska zunanja politika in naše gospodarske, diplomatske, politične vezi. Ki jih tako rekoč ni. Mi nimamo ne prijateljev ne zaveznikov. Ne v Evropi ne po svetu. Niti Madžari niso naši zavezniki, da se razume, pa naj se našemu predsedniku vlade še tako smeji zaradi finančnih prilivov iz Madžarske na račune podjetij blizu SDS ali zaradi obiska avtokratskega Orbána na strankarski konferenci, ki si ga je Janša očitno vzel za vzornika.

Prijateljev in zaveznikov nimamo tudi v nobeni od sosedskih držav, kaj šele širše. Za Avstrijce smo južnjaki. Balkanci, dobri za nižje plačana dela. Migranti. Na nas gledajo zviška in se do nas obnašajo ponižujoče. Podobno kot mi do nekdanjih rojakov, ki so prišli v Slovenijo v iskanju boljšega življenja. Še najraje nas imajo Hrvati — toda samo takrat, ko gre za naš dopustniški denar. Ko je konec počitnic, je konec tudi ljubezni na formalni ravni med državama. Pustimo čezmejne prijateljske in družinske vezi. Pa če so še tako trdne, ne bodo rešile težav z arbitražo, niti problema Ljubljanske banke in Mercatorja.

Naše ekipe na MZZ ali MGRT niso vsak dan v stiku z avstrijskimi, da bi oblikovale predlog, kdaj in kako odpreti meje. Ne pišejo protokolov za prehod meje v času počitnic. Ne delajo načrtov za vsaj delno napolnitev naših obmorskih hotelov.

Na koncu bomo med najuspešnejšimi zmagovalci v boju proti virusu. Na drugih frontah, ki bodo ostale in še naprej definirale naše življenje, pa bomo ostali osamljeni in pozabljeni luzerji.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 10. maja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/gospodarska-diplomacija-v-casu-virusa-prej-nic-zdaj-nic-10168110

 

Nihče ne zna v vojnih razmerah bolje igrati šaha kot ta naš drugi Ivan


Počivalšek. Minister v Cerarjevi, Šarčevi, Janševi vladi. Odgovoren za blagovne rezerve. Danes pa s prstom kaže na druge.

Vsi državljani vemo, da bomo na koncu te norije z nabavo zaščitne opreme nategnjeni prav mi. Nihče ne bo kriv, strošek pa bomo morali pokriti mi sami. Zato me pri vseh teh debatah, kdo koga nateguje, najbolj čudi, da se noben novinar ne obrne na ministra Počivalška z najbolj logičnim vprašanjem: »Zakaj so bila skladišča blagovnih rezerv 13. marca prazna?«

Na to namreč minister do onemoglosti opozarja. To v vsakem pogovoru ponavlja in ponavlja in si s tem gradi navidezni obrambni zid, alibi … — češ, ker smo morali reševati življenja, smo takrat delovali tudi stihijsko in po principu »plačaj, kolikor imaš in se ne pogajanja za ceno«. Da zdravniki ne bi bili v dilemi, koga rešiti in koga pustiti umreti, ker ne bi bilo dovolj aparatur.

Zakaj so bile državne rezerve zaščitne opreme nezadostne? Saj v zadnjih tridesetih letih nismo preživeli nobene resne nacionalne epidemije! Svetovne kot SARS, ptičja gripa in druge pa se nas hvalabogu tudi niso resneje dotaknile. Državne rezerve energentov, hrane, zaščitnega materiala in drugih strateško nujnih dobrin za izredne razmere, bi morale biti primerno temu primerno bogate. Zato pa se imenujejo državne blagovne rezerve.

Zategovanje vrvi

Sklicevanje Počivalška na prejšnjo vlado je v resnici zategovanje vrvi okoli njegovega lastnega vratu. Nesmiselno in neumno je zato, ker je bil minister Počivalšek že v prejšnji vladi Marjana Šarca minister za taisti resor, kamor sodi Zavod za blagovne rezerve. Sklicevanje na predprejšnjo vlado Mira Cerarja pa je še tem bolj za crknit smešno. Minister za taisti resor je bil … — seveda, kdo drug kot Zdravko Počivalšek.

Vlada, v kateri je prvič zasedel stolček ministra za gospodarstvo, je prisegla 17. septembra 2014. Pet let in pol je bil minister, odgovoren tudi za področje nabave zaščitne opreme. Danes pa zgrožen kaže s prstom na druge in noče prevzeti odgovornosti za prazna skladišča.

Kdo v resnici ni opravil svojega dela?

Valiti krivdo za stihijsko, obsedno, noro drago nakupovanje opreme na uradnike, ki — roko na srce — v vojnem času nimajo pravice ukazovati, temveč do dolžni izvrševati ukaze generalov, je nevredno ministrskega stolčka. Je neprimerno, podlo, nizkotno, zavajajoče, kratkovidno, ponižujoče, barabinsko in brez kančka spoštovanja do državljanov. Nismo neuki in neumni.

Žrtvovati kmeta

Kako daleč in kako nizko lahko grejo takšne obtožbe, bi moralo biti jasno v kratkem. Ivan Gale je osvetlil dogajanja v ozadju, ki smo jih doslej samo slutili. Potrdil je naše prepričanje o dogovornem in zaslužkarskem poslovanju v zvezi z nabavo zaščitne opreme in jih v našem imenu povedal naglas. V kamero. Pred celo Slovenijo. Zato je danes junak, osebnost meseca na Valu 202 in heroj vojne proti korona virusu.

A ker to zdaj ni samo vojna proti virusu, temveč tudi neka druga vojna, bo Gale na koncu verjetno ostal brez zaslužene medalje. Njegovi nasprotniki bodo že našli način, da ga očrnijo, izženejo iz službe in spravijo v nesrečo.

Imamo namreč še nekega drugega Ivana, ki v ozadju spremlja dogajanje z vojaško budnostjo in skorajda hipnotičnim vplivom na svoje sledilce, in pri tem premišljeno vleče poteze. Nihče ne zna v vojnih razmerah bolje igrati šaha kot ta naš drugi Ivan. Dobro ve, da je včasih treba žrtvovati kakšno figuro — četudi samo kmeta —, če hočeš nekoga matirati.

Da bi bil dober general, mu manjka malo človeškega občutka, humanega značaja ter sposobnost prizanesljivega ravnanja z ujetniki in vojnimi poraženci. Da bi dosegel status generalske legende, pa je še dolga pot. Potrebuje spoštovanje ne samo svojih privržencev, temveč tudi nasprotnikov, ki dobrim generalom — neglede na to, na kateri strani so — priznavajo vojaško viteštvo.

In najpomembneje: profesionalni generali se po vojni umaknejo, snujejo nove strategije in taktike za narodove zmage v naslednjih vojnah. Mesto prvega pa prepustijo tistim, ki znajo vladati v miru. Kajti vojna ni normalno stanje. Mir je normalno stanje!

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 3. maja, na Fokuspokus, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/nihce-ne-zna-v-vojnih-razmerah-bolje-igrati-saha-kot-ta-nas-drugi-ivan-10164720