Vse najboljše, Janez Janša! (Da ni dobil daril, si je pa sam kriv.)


Njegova bitka z mediji nima smisla. Privržence podžiga k zvestobi, druge pa prepričuje, da je nasprotovanje edina prava pot.

Da predsednik vlade ne mara medijev, ki o njem ne poročajo naklonjeno, vemo že od začetka tretjega tisočletja. To je bilo mogoče zaznati tudi na AmCham zajtrku (Ameriške gospodarske zbornice Slovenije) konec septembra. Šele takrat, ko mu vprašanj ni zastavljala novinarka, temveč podjetnica, se je sprostil do te mere, da ni bil zajedljiv, aroganten in vzvišen in da se ni pretirano izmikal odgovorom. Bil je presenetljivo miren, zbran, osredotočen, potrpežljiv. Morda je to bil njegov najboljši intervju vseh časov. Skoraj gotovo pa najdaljši, trajal je kako uro in pol.

In ko smo že upali, da bo ta mirovniška sprememba postala njegova navada, pa smo prebrali, da na novinarski briefing, na katerem je predstavil najnovejše ukrepe proti korona virusu, ni povabil cele vrste medijev, ki jih očitno nima za dovolj verodostojne, da bi poročali o tej konkretni vsebini.

Po katerih kriterijih?

Po dostopnih podatkih so bili na tem briefingu samo RTV Slovenija, Pop TV, Planet TV in Nova24TV, pa SiOL in Demokracija.

Ali morda Janša ocenjuje, da ga nepovabljeni mediji niso vredni? Ker so kritični do dela vlade? Kar je sicer ena od njihovih temeljnih nalog.

Če zapisi medijev, ki jih ni bilo tam, držijo, med povabljenimi na ta briefing ni bilo predstavnikov vseh največjih tiskanih medijev pri nas: nikogar z Dela, Dnevnika, Večera in Financ, pa tudi ne s Slovenskih novic, ki so še vedno najbolj bran časopis, in prav tako ne nikogar z Reporterja, Žurnala24, Sveta24 in seveda Mladine.

Kriterijev za tak izbor ne poznam. Toda seznam povabljenih medijev bi lahko bil takšen: pripeljite vse ključne televizije, ki jim lahko rečemo nacionalne, pa še en portal (ki sicer navija zame) in en tiskani medij (ki tudi navija zame).

Ponujena roka

Predsednik vlade rad pove, da je edini politik v Sloveniji, ki je opoziciji vedno ponujal roko in jo vabil k sodelovanju s koalicijo — vendar da je vsakokratna opozicija tista, ki ponujene roke ni hotela sprejeti.

Janša seveda dobro ve, da je za dvigovanje političnih ratingov in za ljubi mir v politiki najbolje, če koalicija vsaj nekoliko v projekte angažira tudi opozicijo in se občasno pohvali, kako usklajeno delujejo v dobro državljanov.

Če volilci med enimi in drugimi volitvami na žalost marsikaj pozabijo, pa v polarizirani Sloveniji zagotovo ne bi pozabili tega, da je njihov aktualni voditelj človek, ki je sposoben prepričati celotno politiko za složno delovanje v dobro vseh državljanov. Zmaga na novih volitvah je s tem zagotovljena.

Potem že mora biti res

Če premier to torej ve, je težko razumeti, da česa podobnega ne zmore narediti tudi z mediji. Medijski kanali bi bili najhitrejša, najcenejša in najučinkovitejša pot do volilcev. Kanal za zmago na naslednjih volitvah.

Mediji, ki na briefing niso bili povabljeni, niso neki obskurni, lokalni tiskani lističi. Gre za najpomembnejše, največje klasične slovenske medije. Njihove naklade resda niso več bog ve kakšne. Morda vsi skupaj danes ne dosegajo Slovenskih novic v najboljših časih. Imajo pa skupaj izjemen doseg bralcev, ki še vedno verjamejo medijem. Saj veste: če je nekaj objavljenjo v časopisu, potem že mora biti res.

Kdo mora narediti prvi korak?

Na spravo aktualnega premiera z mediji torej še čakamo. Ta bitka je precej nesmiselna. Je tudi povsem neučinkovita, saj ustvarja neke vrste pat pozicijo. Njegove privržence po eni strani podžiga, da mu ostajajo zvesti, po drugi pa utrjuje prepričanja bralcev »izločenih« medijev, da je biti njegov nasprotnik edina prava pot.

Ta briefing je bil organiziran po modelu, ki mu lahko mirno rečeno »šlik-šlak, nisem te povabil na rojstni, ker nisi moj prijatelj«. Otročje!

Predsednik vlade pozablja, da mora prvi korak narediti vedno tisti, ki vabi. In če smo že pri otrocih, je pri njih pogosto razlog za vabilo tudi to, da dobijo tudi nove prijatelje in morda še kakšno darilo več. Veliko daril.

Tako bi lahko tudi predsednik vlade prišel do novih prijateljev in do daril, ki si jih gotovo želi. A je letošnji rojstni dan že spet zamudil.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 11. oktobra z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/vse-najboljse-janez-jansa-da-ni-dobil-daril-si-je-pa-sam-kriv-10221465

Ko laž postane uradna informacija


Zanikanje je obrambni mehanizem za omilitev stiske, v kateri smo se znašli. Predvidljivo. Temu se tudi zdrav um težko izogne.

Donaldu Trumpu tudi jemanje zdravil proti malariji ni pomagalo, da bi ubežal nevarnosti korona virusa. Pandemijo je (pre)dolgo jemal kot nekaj, kar v resnici sploh ne obstoja. Trdil je celo, da bo že aprila (pred šestimi meseci), ko bo malo topleje, izzvenela. Če ne takrat, pa julija (pred tremi meseci) zagotovo.

Močna in smrtno nevarna je bila tudi njegova domislica, da je korona virus nekaj, kar preženeš z grgranjem belila. Ali z vbrizgavanjem razkužila. In podobne nebuloze. Njegove izmišljotine in laži so postajale uradna informacija. Nekateri njegovi verniki so si z njegovimi norimi idejami ogrozili življenja.

Prav nič ni pomagalo, če je prvi ameriški epidemiolog Anthony Fauci, direktor Inštituta za alergije in nalezljive bolezni, opozarjal na tovrstne nevarnosti. Do vstopa Joeja Bidna v predsedniško tekmo je bil prav Fauci predsednikova največja opozicija.

A mnogi ga v borbi z glasom predsednika niso slišali. Ali niso želeli slišati. Kar reče predsednik, je vendarle večja resnica kot to, kar pravi nekdo, ki je po hierarhični lestvici mnogo nižje.

Štamprl rakije

Tudi v Srbiji so za odpornost na korona virus sprva priporočali kar šilce rakije. Okuženih zato ni bilo nič manj, so pa bili zato mnogi pijani. Pri nas je bilo tovrstnih smešnic manj.

Smo pa v tem trenutku pred vseslovensko dilemo, ali so maske potrebne za nacionalno varnost ali pa bomo preživeli tudi brez njih. Obstaja močna mreža dvomljivcev, nejevernežev in vplivnežev, ki se maskam odločno upirajo.

Pa drugi strani pa zdravniki in upravljalci države svetujejo in opozarjajo na vse več novih okužb prav zaradi nespoštovanja ukrepov. Ob razkuževanju rok in spoštovanju medsebojne razdalje so maske ključno varovalo.

Razumem fazo zanikanja. V njej so se znašli tudi številni moji kolegi, prijatelji, znanci. Zaradi njihovega prepričanja, da so maske bulšit, sam se tudi sama znašla pod plazom kritik in obtoževanj. Da sem zaplankana. Da sploh verjamem v korono, ki je tako ali tako samo zarota.

Faza zanikanja

Psihologi pravijo, da zanikanje, kakršno je tudi zavračanje nošenja mask, nastopi v fazi šoka, ko se oseba počuti nemočno. In razglasitev pandemije je bila gotovo šok. Kolikokrat v življenju pa človek gre skozi takšno pandemično obdobje? Smo bili že kdaj v življenju od marca do konca maja uradno zaprti kot država? Koliko nas je bilo tistih, ki smo imeli delo od doma za normalen način dela? Otroke brez obiskovanja šole in brez varstva v vrtcih? Dva meseca smo bili brez stika s prijatelji, širšo družino in socialno mrežo.

Zanikanje je obrambni mehanizem, s katerim skuša človek omiliti stisko, v kateri se je znašel. Je predvidljiva in dokazljiva faza, ki ji tudi zdrav um težko uide.

Maske so res neprijetna reč. A zanikati potrebo po nošenju mask se mi zdi nevarna miselnost. Ker vaša maska ščiti samo druge pred vami, ne pa tudi vas pred drugimi, je nujno, da maske nosimo vsi. Vsak špilferderber, ki ne nosi maske, ogroža to vzajemnost. Ne da bi vedel, je lahko okužen in s tem prenašalec virusa.

Pred leti smo se čudili Azijcem, ki so prihajali k nam na počitnice z maskami. Gledali smo jih s sočutjem in začudenjem. V naši lepi, zdravi, zeleni domovini si kaj takega nismo mogli niti predstavljati. Danes pa so maske dejstvo tudi za nas. In sprijazniti se bo treba, da bo tako ostalo še nekaj časa.

Šiba božja

Medtem so Trumpa odpeljali v bolnišnico. Baje preventivno, saj po letih in kilogramih sodi v rizično skupino. Marsikoga ob tem preveva privoščljivost, da ga je doletela božja šiba. Četudi nisem njegov privrženka, mu bolezni ne privoščim. S tem se ne smemo šaliti. Bolezni ne smemo privoščiti nikomur.

Ameriška borba za naslednji predsedniški mandat se bo zdaj najbrž rahlo upočasnila. Kam se bo zaradi Trumpove okuženosti nagnilo javno mnenje, koliko jih bo sočustvovalo z obolelim predsednikom in koliko bo tistih, ki v tem vidijo pravičnost usode, bo jasno novembra. Če nas Američani ne bodo presenetili z nemogočim in prestavili volitve.

Mogoče pa je kovid, ki ga preboleva celo Trump, neke vrste potrditev misli, da živimo v svetu, kjer je laž uradna informacija, resnica pa teorija zarote. In po tej verziji Trump ni v bolnišnici. To je samo fake news.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 4. oktobra 2020, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ko-laz-postane-uradna-informacija-10221455

Streznite se, ljudje! Rada bi še enkrat objela mamo in očeta.


Korona je kot nevidna roka, ki nas stresa za rame in nas poskuša prebuditi iz zgrešenega prepričanja, da smo nedotakljivi.

This image has an empty alt attribute; its file name is prenos-1.jpg

Očeta in mame nisem objela in poljubila od marca. In ju očitno še nekaj časa ne bom. Ju bom sploh še kdaj? Stara sta 92 in skoraj 90.

Korona ne popušča. Ne pri nas ne v svetu. Zvija nam roke, da ne moremo več polno gospodariti ne doma ne na planetu, muči nas v krčih bolezni in smrti, omejuje nas z nošenjem mask. Jemlje nam svobodo gibanja in koliko naenkrat nas je lahko nekje skupaj. Našim otrokom odreka možnost brezskrbnega igranja in kakovostnega izobraževanja. Ubija gospodarske panoge, krči naš BDP, nas dela revnejše, vse bolj in bolj zadolžene …

Kot bi nam korona sporočala, da v preteklih šestih mesecih še nismo dozoreli in se ozavestili do te mere, da bi nam bilo dano ponovno obvladovati svoja življenja in svobodno postavljati cilje.

Navodila za življenje v novi realnosti dobivamo vsak dan. Večkrat na dan. V tisku, po radiu, televiziji, na spletu, kjerkoli. A neposlušen, samosvoj, oblasten, uporniški človek, dosedanji gospodar sveta, jih zavestno ignorira.

Neštetokrat slišana pravila

Če omenim samo maske. Navodila za njihovo pravilno nošenje smo slišali že neštetokrat. Pa tudi to, kako jih snamemo. Kljub temu pa večina ljudi, ko si začasno odstranijo masko z obraza, to potisnejo pod brado. Tam polne bakterij čakajo, da jih ponovno nataknejo. In tvegajo okužbo. Mnogi si jo tudi natikajo samo čez usta, čeprav bi si morali pokriti tudi nos. Uporabljene maske odvržene ležijo po tleh.

Tako ravnanje lahko razumemo tako, da se ljudje raje prepustijo tveganju, da zbolijo, kot da bi se odrekli svojim lastnim pravilom, navadam, ritualom. Raje so v smrtni nevarnosti, kot da bi se samoomejili in s tem preprečili širjenje bolezni. In tudi tisti, ki so zboleli, so raje tiho. Mnogi raje hodijo z boleznijo okrog, kot da bi se odrekli nečemu, kar so si vzeli za svoje. Recimo kavi v bližnjem lokalu ali kosilu v najljubši restavraciji.

Nepovratno darilo, ki to ni

Korona je kot nevidna roka, ki stresa človeka za rame in ga poskuša prebuditi iz zgrešenega prepričanja, da je nedotakljiv.

V teh razmerah si svoje privošči tudi politika. Za visoke politične ratinge je dovolj, da ljudem zagotovi nadomestilo za nekaj izpadlega prihodka, plača obvezne prispevke zaposlenim brez dela in doda še nekaj malega za počitnice. Zadovoljni so turistični delavci in dopustniki.

Da me ne bi narobe razumeli. Prav je, da nam država pomaga. Premalo pa nas ozavešča, kaj to pomeni za naše življenje prihodnje leto in še leta po tem. Mi sami to pomoč vidimo kot nepovratno darilo. Pa ni to. Država se je postavila v vlogo dobre tetke, ki nam tu in tam kaj stisne v roko. Ampak naša prava tetka da od svojega. Mi pa pozabljamo, da smo od države dobili naš lasten denar, naš prihodnji denar. Denar, ki ga še nismo in ga tudi še dolgo ne bomo ustvarili. Zato bi se do tega denarja morali obnašati odgovorno. Vsaj v tem smislu, da se potrudimo in naredimo vse za preprečevanje širjenja bolezni. Kajti ta denar, ki ga trošimo sedaj, bomo dolžni enkrat v prihodnosti zaslužiti nazaj. Z obrestmi.

Streznite se!

Zato se streznite, ljubi ljudje! Bodite odgovorni do sebe in do drugih. Spoštujte omejitve. Ne nasedajte šarlatanom in pripovedovalcem zgodb.

Če imate zlomljeno nogo, ne morete hoditi. Če ste bili operirani na žolčniku ali imate sladkorno, morate na dieto. Če imate izpuščaje, so za to zdravila ali kreme. Če imate korono, ostanite v karanteni. Če je nimate, pazite nase in spoštujte navodila, ki so enostavna in delujejo.

Rada bi objela svoja starša. Tako, da bosta to tudi čutila. Pa četudi samo še enkrat.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 27. septembra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/streznite-se-ljudje-rada-bi-se-enkrat-objela-mamo-in-oceta-10221440

Prva dama brez oblike (in vsebine)


Če že govorimo o spomenikih manekenkam, si ga prej kot Melania Trump zaslužijo Anka Senčar, Mojca Platner in Nina Gazibara.

This image has an empty alt attribute; its file name is images-1.jpg

Pri najboljši volji ne razumem, zakaj mora gospa Melania Trump pri nas imeti spomenik. In to celo takšnega, ki jo žali in se ji posmehuje. Saj ne, da sem njena fenica, a ta zgodba z njenim spomenikom je tako bizarna in butasta, da sili človeka na bruhanje.

Za nas nepoznani in neuveljavljeni ameriški umetnik Brad Downey si je zaželel vsaj slovenskega, če že ne globalnega piara in očitno uspešno nahecal Slovenca Aleša Župevca Maxija, da je njegovo idejo o spomeniku Melaniji tudi realiziral.

Prvotno je bila ameriška prva dama spomeniško prikazana kot modro pobarvan, najbolj štorast hlod na svetu. V Guardianu so ga poimenovali strašilo. Ko ga je nekdo — verjetno estetsko občutljiv človek — zažgal, je dobila novega v obliki kovinske, baje bronaste, tudi skoraj brezoblične gmote. Priložnost za tatove kovin, da ga v dobro domišljeni nočni akciji sunejo s podstavka in pretopijo v kaj bolj uporabnega. In spet bodo v medijih novice o Melanijinem spomeniku.

»Komunistična« Slovenija

Zanimivo je, da ta spomenik medijsko ne ostaja znotraj slovenskih meja. Moj nemški svak mi je sporočil, da ga ne bo v Slovenijo, dokler bo pri nas Melaniji v čast stal tak spomenik. Evo, pa imamo hudiča. Celo turiste nam odganja.

Prav nobene potrebe ni, da se z gospo Trump toliko ukvarjamo. Njena sicer redka sporočila v zvezi s Slovenijo nam dajejo vedeti, da našo državo dojema samo kot statistično in geografsko dejstvo. Kot podatek o kraju rojstva. Komunistična Slovenija.

V zdaj že skoraj štiriletnem mandatu nam prva dama ZDA niti enkrat ni dala občutka, da se svojega življenja v Sloveniji želi javno spominjati — kaj šele, da bi se ga spominjala z nostalgijo in da ohranja v spominu vse, kar je takrat doživela v domovini lepega. Slovenija je omenila dvakrat, obakrat v predvolilnih nagovorih, in obakrat je zvenelo skorajda kot opozorilo Američanom — češ, pazite, da se Amerika na volitvah ne bo obrnila preveč levo (demokratsko), ker vas potem čaka to, kar sem izkusila sama.Zato sem poiskala pravo, svobodno življenje, deželo sanj, ZDA.

Brand First Lady

Razumem pa sevniški marketinški vidik in njihovo željo po poslovnem preboju, ki jim ga je Melania omogočila z dejstvom, da je bila občanka Sevnice. Preden je postala prva dama, za Sevnico še vsi Slovenci niso slišali, zdaj pa kraj poznajo in obiskujejo tudi tujci. Za razliko od štorastega spomenika se blagovni znamki First Lady v Sevnici vsaj trudijo vdihniti nek stil, lepoto, obliko, prestiž in celo povezati izvajalce.

Modra frankinja First Lady je tako skupni pridelek štirih lokalnih vinarjev (Vinska klet Mastnak, Vina Kozinc, Kmetija Kobal in Hiša frankinje Kerin). Tradicionalna sevniška salama First Lady je primadona Grajskih mesnin, znamke Kmečke zadruge Sevnica. Blagovna znamka First Lady vključuje še Grajsko zlato čokolado, Grajske pralineje z modro frankinjo, Grajske krhlje s čokolado iz čokoladnice Passero, Grajski čaj in Grajsko kozmetiko iz sevniškega podjetja Lekos ter unikatne skodelice lokalnega izdelovalca keramike. Ob predstavitvi blagovnih znamk, januarja bo že tri leta od tega, so ponudili tudi predsedniški burger in sladico v lokalni piceriji, torto v domači slaščičarni, palačinke v Tončkovem domu na Lisci, pito v kavarni in še posebne copate sevniške Kopitarne.

Ali nam je ta izbor blizu ali ne, je čisto vseeno. Važno je, da imajo izdelki svoj trg in da izpolnjujejo obljubo, ki jo znamka daje že z imenom. Morali bi biti vrhunski, prvi v svojih kategorijah. Kot bi morala biti prva tudi ameriška first lady. Najbolj vplivna žena na svetu.

Moj idol

Gospa Trump bi bila lahko moj idol, če bi bila njena vloga prve dame bolj jasno profilirana, izpiljena, bolj nedvoumna. Ni mi namreč povsem jasno, za kaj — razen za blaginjo in srečo otrok — se zavzema. Pa ne zgolj na papirju, da se razumemo. Tam ima gotovo zapisanih veliko lepih in plemenitih vsebin. Mene zanimajo tiste točke njenega programa, kjer želi aktivno, s projekti, z osebnim, nepopustljivim angažmajem spremeniti stanje na bolje.

Nujno moram stopiti do župana občine Bled in ga prepričati, da postavi spomenik moji dragi, skoraj 90 let stari mami, ki živi v prvi vasi za zadnjim blejskim ovinkom proti Bohinju. Tam je bila prva medicinska sestra. Pri enajstih letih je pomagala ranjencem in se potem tudi profesionalno odločila za poslanstvo medicinske sestre. Krajani še danes hodijo k nam domov ali jo kličejo za zdravstveni nasvet. Če to ni razlog za spomenik, naj me Sevničani brcnejo.

Če pa že govorimo o spomenikih manekenkam, si ga prej kot Melania Trump zaslužijo Anka Senčar, Mojca Platner in Nina Gazibara. Pa še kakšna. Fotograf Stane Jerko bi mi gotovo pritrdil.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 19. 9. 2020 na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/prva-dama-brez-oblike-in-vsebine-10221429

Poštarce


Z računalniki in emaili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa je imela Pošta, da bi se odzvala na prihajajoče spremembe.

Pred nekaj leti sem prvič pisala o Pošti Slovenije. Okrcala sem to zakrnelo, nekreativno svaštarnico brez prave strategije. In potem še večkrat. Ob tretjem ali celo četrtem zapisu sem se celo zaobljubila, da o Pošti ne bom več pisala. In zarečenega kruha se največ poje. Ta Pošta se me drži kot nekaterih igralcev njihove vloge.

Stanje na Pošti se v tem času seveda ni kaj dosti spremenilo, čeprav moja pisarija ni edina kritika, ki na to ustanovo leti. Poštarce so še vedno taka dekleta in žene kot takrat, ko sem prvič pisala o našem nekdanjem nacionalnem ponosu z odlično mrežo podružnic. Boljšo kot v mnogih drugih, tudi bogatejših državah.

Prvi korak

Gospem za šalterjem bi morali zagotoviti neko svežo, mladostno, a hkrati zaupanja vredno korporativno oblačilo. Lahko nekaj enostavnega, kot so pogruntali že v Mercatorju. Neke vrste brezrokavnik, ki ima ob straneh samo trakove, da si dame lahko prilagodijo širino oblačila glede na njihovo postavo.

Primerna uniforma bi bila samo prva vidna, zgolj kozmetična manifestacija njihovih sprememb, ki so nujne za poslovno preživetje Pošte.

Potem bi morale skozi tečaj ozaveščanja, da delujejo v storitveni dejavnosti. Pa čeprav gre za »javno dobro«, ki razen v paketnem segmentu nima konkurence. Sprejeti bi morale dejstvo, da so tam zaradi nas in ne obratno.

Zgodi se, da v vrsti čakava že dva, tretji je na vratih, medtem pa starejša poštarca za pleksi steklom vztrajno in prav počasi uči mlajšo kolegico korakov skozi nek njihov obračunski program. To traja kar nekaj minut, preden se mentorica končno spravi za svoje okence in nas blagovoli povprašati, kaj želimo.

SMS

Ne trdim, da se nič ne spreminja. Dandanes nas civilizacijsko novodobno obveščajo o prispeli paketni pošiljki in zraven omenijo, ali je potrebno kaj plačati ali ne.

V mojem kraju se je spremenil tudi delovni čas. Ker je do spremembe prišlo v času korone, smo to pripisali prilagajanju razmeram. Ampak to še kar traja. Popoldanski del njihovega šihta se zdaj konča ob treh, ne več ob šestih popoldan. Klinc gleda vse, ki delajo do štirih ali še dlje. Naj se znajdejo. Pošta ima čez 300 podružnic in še nekaj zasebnih »franšiz«. To je sporočilo moje lokalne pošte. Ampak sem hvaležna, da jo imamo, četudi si z njo ne morem veliko pomagati.

Kdor zna opazovati in vsaj približno pozna družbene in gospodarske spremembe, bi pričakoval, da bo menedžment Pošte že dolgo nazaj predlagal celovito posodobitev prilagajanja podjetja novim časom, navadam in potrebam uporabnikov.

Intereuropa

Največ, kar smo do sedaj v zvezi s tem slišali, je bil nakup največjega slovenskega logista Intereurope. To je Pošto stalo dobrih 28 milijonov. Gre za posel po zgledu nemške pošte, ki je kupila DHL in tako postala eden največjih tovrstnih sistemov na svetu.

No, pri nas pozitivnih učinkov integracije Intereurope v poštni sistem še ne občutimo. Ravno nasprotno. Krčenje poštne mreže in zapiranje nerentabilnih poslovalnic v manjših, odročnih krajih je za lokalne skupnosti problem, ki se mu odločno upirajo. Imeti v svojem kraju banko in pošto je namreč zanesljiv znak, da si še na zemljevidu človeštva. Brez teh dveh institucij si nevreden in pozabljen.

Toda če management — in politika: ker ne pozabite, Pošta Slovenije je v 100-% lasti države — ne dajeta od sebe tega, kar bi bilo potrebno za ustvarjanje primernega okolja oz. zakonskega okvira za delovanje Pošte, pa so do svojega delovanja kritični vsaj zaposleni, povezani v sindikat.

Predlog novele zakona

Ta je po večletnem opozarjanju na nujno potrebne spremembe pripravil pobudo za vložitev predloga novele zakona o poštnih storitvah. Ob tem so poudarili, da so se politični odločevalci v preteklih letih ob omembi težav, povezanih z veljavnim zakonom, delali gluhe. In ne samo to. Tudi slepi so ali pa poštnih storitev sami ne uporabljajo, sicer bi se že kaj premaknilo.

Sindikati opozarjajo, da lastniki od Pošte Slovenije pričakujejo samo dobiček, hkrati pa ji za opravljanje javne storitve ne dajejo ustreznega nadomestila — kar vodi v zapiranje poslovalnic.

Res je, da se pošte povsod po svetu srečujejo z upadanjem tradicionalnih poštnih storitev, torej pošiljanja klasičnih pisemskih pošiljk. V zadnjih desetih letih je Pošta Slovenije poslala za 48% manj pisem. V sedmih letih so zaprli skoraj 70 poslovalnic.

Sindikati, juhej, gremo naprej!

Z računalniki ter z internetom in emaili živimo že skoraj 30 let. Prav toliko časa so na Pošti imeli, da bi se odzvali na prihajajoče spremembe.

Pa se niso. Zato lahko danes na pošti — če imamo to srečo, da jo imamo v domačem kraju — kupimo igrače, knjige, pobarvanke, revije, čokolade, celo dežnike. Da o svečah ne govorim. Sveče so njihov prodajni hit.

Seveda na pošto ne hodimo po množične nakupe. Če že kupimo tam kakšno reč, je to priložnostno, ker smo pač tam, ker zdolgočaseni stojimo v vrsti in tuhtamo, kako popestriti čas, v katerem se nič ne zgodi. Ali pa zato, ker je sosednja trafika zaprta.

Če je to dolgoročni, vzdržni in strateško premišljen način obvladovanja primanjkljaja, naj me koklja brcne.

Sindikati, juhej, gremo naprej!

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 13. 9. z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/postarce-10220157