SLO zavezniki: EU? ZDA? Sosedi? Ne. Rusija? Morda ne več. Kdo pa potem?


Saj ne rabimo mednarodnih incidentov. Za Slovenijo je dovolj že Evrovizija, da vemo, pri čem smo. Slovénie: zéro points!

Je država brez zaveznikov in diplomatskih prijateljev lahko uspešna država? Je lahko močna, spoštovana? Je lahko varna? Je lahko zmagovalka?

Ko so v Salisburyju našli z živčnim strupom novičok zastrupljenega nekdanjega ruskega dvojnega agenta, danes sicer britanskega državljana Sergeja Skripala in njegovo hči Julijo, je Velika Britanija pokazala s prstom na Rusko Federacijo. Hitra obsodba je videti kot začetek morebitne nove hladne vojne, zagotovo pa govori o pomembnih spremembah v mednarodnih odnosih.

Dvomov o pravilnosti odločitev držav, ki so podprle Veliko Britanijo in s tem obsodile Ruse poskusa dvojnega umora, je veliko. Preiskava namreč še ni zaključena, a krivca že imamo.

Tako te dni spremljamo informacije o izgonu diplomatov. Najprej se je za ta ukrep odločil velik del zahodnega sveta, sledilo je še rusko povračilo. Migracija diplomatov je prizdela skoraj 30 držav.

Plovba po sredinski črti

Mi smo do četrtka pluli po sredinski črti, se otepali pritiskov Zahoda in bili deležni tihe hvaležnosti Rusije.

Naša diplomatska nerodnost je bila v tem, da si nismo upali povedati, zakaj smo pravzaprav ostali na sredini. Na desnici, ki ni naklonjena našemu prijateljstvu z Rusi, pravijo, da bi morali biti solidarni z Veliko Britanijo in narediti tako kot večina članic EU in Nata, levica pa pomirjujoče pravi, da je za obsodbo Rusije prezgodaj, ker še ni dokazov.

Razdvajamo se tudi čisto zasebno. Eni sem, drugi tja. Celo midva z možem imava o tej temi povsem nasprotujoča si stališča. Toda vsi si oblikujemo stališča samo na podlagi poročanja medijev, osebnih simpatij do enih ali drugih — pravih argumentov pa še nismo videli ali prebrali.

###

Pritiski so preveliki, da bi majhna Slovenija lahko držala svojo špuro. Celo predsednik države, ki se je po presenetljivo tesni zmagi na jesenskih predsedniških volitvah pohvalno spravil k sebi, je tokrat neprimerno pohitel, ko mu ne bi bilo treba. Nismo zdržali na svoji poti, kot jo na primer lahko drži Avstrija. Popustili smo pritiskom zaveznikov. EU, ZDA, Nata.

Zaveznikov?

Evropske unije sama že dolgo ne vidim kot zaveznice. Kvečjemu kot nujen, formalni institucionalni prostor, v katerem je dobro biti, saj je izven njega pač še slabše.

Če bi EU res bila naša zaveznica, bi se v arbitražni bitki nedvoumno, odločno in takoj postavila na našo stran. Brez prepucavanja, driblanja, ribiških položnic in odvetnikov na obeh straneh meje. Dala bi jasno sporočilo Hrvaški in celotnemu Balkanu, kako se naj lotevajo reševanja mejnih izzivov. Pa se ni postavila na našo stran.

Če bi EU res bila naša zaveznica, bi Juncker držal v Ljubljani dano besedo in bi Slovenijo podprl že pri zaščiti terana. Pa je ni. Če bi res bila naša zaveznica, bi se o NLB v Bruslju pogovarjali drugače, kot smo se.

Seznam tem, pri katerih bi se EU lahko izkazala kot naša zaveznica, je še daljši.

Kje je torej to zavezništvo? Takoj, ko je Slovenija na vagi, izgubi na svoji teži.

###

In ali se vam zdi, da je naša zaveznica Amerika? Naj spet spomnim na arbitražo. Iz ZDA so nam ob arbitražni razsodbi sporočili, da so prijatelji z obema državama in nas pošiljali nazaj na pogajanja s Hrvati. Niso želeli jasno podpreti mednarodno veljavnih pogodbe in odločitve arbitražnega sodišča. ZDA so do Slovenije občasno vljudno prijazne. To je daleč od zavezništva.

Naši zavezniki niso niti naši sosedje. Ne Italijani ne Avstrijci — ki so po ustavi in državni pogodbi nevtralna država —, kaj šele Hrvati. Madžare smo kot zaveznike morda dokončno odgnali s propadlim projektom Drugega tira.

Kdo nam sploh še ostane kot zaveznik? Rusija?

###

Na Rusijo smo gospodarsko močno navezani. Gre za prvo najpomembnejšo državo izven EU, ki je sedma na naši lestvici blagovne menjave. V Rusijo izvozimo za več kot 800 milijonov različnih izdelkov in tehnoloških rešitev. Z njimi imamo več kot pol milijarde trgovinskega presežka. Samo upamo lahko, da se klicanje našega veleposlanika Primoža Šeliga na posvet — kar velja za enega od povsem resnih diplomatskih ukrepov —, ne bo pustilo posledic na blagovni menjavi. Rusija bo zagotovo preživela brez slovenskih izdelkov, nekatera slovenska podjetja pa brez Rusije veliko težje.

Če smo si zdaj kot zaveznico zapravili tudi Rusijo, kdo nam sploh še ostane?

Kitajska? Ah, dajte no!

Sklepanje mednarodnih, diplomatskih zavezništev je ena od najpomembnejših političnih dejavnosti. S tem država izkazuje svoje znanje, ugled, spretnost, prepričljivost, pogum, pa tudi pokončnost naših diplomatov. Sklepanje zavezništev je dolgotrajno, vztrajno in dosledno delo, ki ni nikoli končano.

Sicer pa ne rabimo mednarodnega incidenta, da bi ugotovili, ali ima Slovenija zaveznike ali ne. Za nas je že dovolj Evrovizija, da vemo, pri čem smo.

Slovénie: zéro points.

 

 

 

 

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen v nedeljo, 1. aprila 2018 na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2961?=slo-zavezniki-eu-zda-sosedi-ne-rusija-morda-ne-vec-kdo-pa-potem

 

Advertisements

Nezvestoba po slovensko: Kako smo pozabili Matejo Svet in Primoža Kozmusa


Pojma nimamo, kako ravnati s šampioni. Ko enkrat odslužijo, udari na dan ta butasta miselnost, da moramo biti vsi enaki.

Sicer ne razpolagam z natančnimi podatki o zvestobi Slovencev, je pa dokumentirano in dokazljivo, da je bilo leta 2016 sklenjenih 6.667 zakonskih zvez, razvezanih pa 2.531. Porok in ločitev je bilo tega leta več kot 2015: porok za 3,4%, ločitev pa za 4,1%.

Iz teh podatkov ne moremo sklepati, kako zvesti smo. Nekateri zakonci varajo partnerja vse življenje, pa se ne ločijo. A nek okvir to vendarle je. V povprečju gre v Sloveniji narazen 38% parov. Upam si trditi, da večina zato, ker je ugotovila, da njihov partner ali partnerka ni pravi ali prava, ali ker je v njihovo življenje vstopila nova oseba.

Za primerjavo s sosednjimi državami: v Avstriji je odstotek ločitev glede na poroke okoli 35%, na Hrvaškem 30%, v Italiji 44%, na Madžarskem pa 45%. Toda na Irskem in v BiH se loči samo približno 13% parov. A kakorkoli: če je število ločitev pokazatelj indeksa nacionalne zvestobe, bi lahko rekli, da smo Slovenci nekje v povprečju.

Toda to velja samo za zakonske zveze.

Izgovori, izgovori, izgovori

Zagotovo pa nismo dovolj zvesti, ko gre za našo ljubezen do športnikov. Naša ljubezen do njih je hipna, burna, polna navdušenja in vzhičenosti, ko so v rezultatskem vzponu in na vrhuncu. Toda ko ni rezulatov, je pozaba hitra in kruta. To vidimo tudi letos v Planici. Planica je še vedno najlepša skakalna destinacija, z najbolj čudovito naravno kuliso, skorajda pravljična zaključna točka vsakoletne skakalne zgodbe. Z nordijskim centrom je že nekaj let tudi veliko bolje urejena tudi za obiskovalce.

Toda dejstva, da je letos tam manj obiskovalcev kot pretekla leta, ne moremo pripisati zmanjšanju teh lepot in pogojev, temveč je posledica zgolj in samo tega, da naši orli letos niso bili tako uspešni v minulih letih.

In ker niso, smo jim obrnili hrbet. Ne ljubi se nam priti navijat. Odveč se nam zdi pustiti tam del svojega srca. Češ, saj ni vredno, saj bodo prišli drugi, pa druge opravke imam, pa vstopnice so drage, pa zgodaj je treba vstati, pa na televiziji se itak bolje vidi. Takšni izgovori se nam motajo po glavah.

Herminator

Herman Maier, “Herminator” — avstrijski smukaški, superveleslalomski in veleslalomski šampion, dobitnik dveh zlatih in dveh srebrnih olimpijskih medalj, dobitnik štrih velikih in desetih malih kristalnih globusov —, je dosmrtni športni šampion. Avstrijci ga obožujejo, čeprav že devet let ni več športno aktiven. Še vedno se pojavlja v TV oddajah v najbolj gledanih terminih. Še vedno sodeluje z nekdanjimi sponzorji. Je navdih za mlade športnike, za narodni ponos in pokončnost. Njegovo slavo znajo Avstrijci še po njegovem odhodu izkoristiti tudi za žensko slalomsko tekmo v Flachavu.

Primož Kozmus

Kje pa je danes recimo naš Primož Kozmus? Bil je olimpijski prvak v metu kladiva v Pekingu 2008 in svetovni prvak leto dni kasneje v Berlinu! Edini Slovenec, ki je bil olimpijski in svetovni prvak hkrati. Pa še dobitnik srebrne medalje z olimplijskih iger 2012 v Londonu ter bronaste s svetovnega prvenstva v Daeguju 2011 in dvakratni zmagovalec finala atletskega pokala IAAF. Prejemnik številnih mednarodnih in nacionalnih priznanj za naj atleta, trikrat slovenski športnik leta, da ne omenjam Bloudkove plakete in Bloudkovo nagrado. Primož Kozmus je bil globalni šampion — danes pa živi in dela pozabljen tam nekje v Brežicah. Niti ne vemo, kaj dela.

Za medije očitno ni več zanimiv, zato ga ne vabijo pred kamere. Svoje zgodbe ne deli več z drugimi, da bi nas navdihoval, gradil nove generacije atletov, nam vlival nacionalno samozavest in nas dvigoval v tem ponižnem, servilnem razmišljanju.

Mateja Svet

Matejo Svet smo izgubili še pred njenim 22. rojstnim dnevom. Pa je še danes edinstvena šampionka. Na svetu. Pri 19 letih je leta 1987 osvojila tri medalje na svetovnem prvenstvu v Crans-Montani. Na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leto kasneje je osvojila srebrno medaljo v veleslalomu. Naslednje leto je v sezoni svetovnega pokala 1988/89 osvojila mali kristalni globus v veleslalomu. Na svetovnem prvenstvu v Vailu je zmagala v slalomu in bila 3. v veleslalomu.

Pojma nimamo, kako ravnati s šampioni, da bi bili še dolgo koristni za preoblikovanje naše družbe. Odsluženi in pozabljeni se zavlečejo v svoje dejavnosti. In ko so enkrat out, udari na dan ta butasta slovenska miselnost, da moramo biti vsi enaki. Bog ne daj, da bi kdo štrlel iz povprečja. Če nisi več aktiven športnik, si pač eden od nas — in mi smo enaki. Pika.

Zasipavanje vodnjakov

Športniki so bili vedno naši vzorniki in motivatorji. Združevalci in povezovalci. Z njimi bi lahko rasli še dolgo po tem, ko zaključijo svojo aktivno športno pot. Ampak ne. Mi preprosto prehitro odnehamo. Najprej sistemsko, saj jih izvržemo iz javnih služb v trenutku, ko ne dosegajo več rezultatov. Kot staro, ofucano cunjo, s katero loščimo pohištvo, da se sveti. Nato pa jih pozabimo še mi. Mediji in javnost nasploh.

Slovenci ne vemo, na čem vsem je mogoče leteti, odkod vse je mogoče črpati navdih, ideje. Ne vemo, kje je vir drugačnosti, rasti, sprememb. Kot bi namenoma zasipavali vodnjake, v katerih je še neizmeren vir sveže, pitne vode.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 25. marca, https://fokuspokus.si/article/2946?=nezvestoba-po-slovensko-kako-smo-pozabili-na-matejo-svet-primoza-kozmusa

Če kaj, je bil Miro Cerar vedno trmast


Škoda, da odstopljeni premier tega ni izkoristil. Ne zaradi sebe, ampak zaradi nas, ki smo izgubili 4 leta priložnosti.

Saj vem, kaj boste rekli: še en povsem nepotreben zapis o odhajajoči vladi in odstopljenem predsedniku. A če prebirate moje članke — hvala! —, dobro veste, da sem bila ves čas velik kritik vodenja in potez Mira Cerarja. Neglede na to, na kateri strani mi bije srce. Zato bi bilo precej nenavadno, da se ob njegovem odstopu ne bi obregnila tudi ob to.

Za razliko od mnogih, ki zdaj pravijo, da so njegov odstop pričakovali, je mene presenetil. Cerarju sem pripisovala neodločnost, birokratstvo, mehkužnost, medlost, politično nezrelost in še kaj iz te mehke kategorije.

Vedno pa sem verjela, da je v resnici trmast. Mehak kot voditelj, vendar trmast po značaju. Samo ta kombinacija se mi je zdela razlog, da se je lotil politike in da je bil v teh letih pripravljen preživljati kalvarijo, ki si jo je ponavadi ustvaril sam in po zaslugi ljudi, ki si jih je sam izbral.

SSC, Markeževa, Mramor, Veber, JBM …

Spomnite se ministrice za izobraževanje, znanost, šolstvo in šport Stanke Setnikar Cankar in njenih krepkih 600.000€ honorarja za delo ob profesuri. Pa njene nekajdnevne naslednice Klavdije Markež, ki jo je z istega položaja in iz parlamenta odnesla ponarejena magistrska naloga.

Finančni minister dr. Dušan Mramor je uradno odšel iz osebnih razlogov. Ne moremo pa se znebiti občutka, da sta bila s predsednikom vlade na nasprotnih straneh, ko se je odprla tema stalne pripravljenosti fakultetnih predavateljev. Profesorji so si dvigovali plače, ne da bi jim bilo treba karkoli narediti v času, ki ni bil službeni čas. In Mramor je bil kot dekan Ekonomke fakultete del te zgodbe.

Minister za obrambo Janko Veber je bil razrešen, ker je Miro Cerar izgubil zaupanje vanj. Veber je bil odločen nasprotnik privatizacije Telekoma Slovenije.

Iz vlade je odneslo tudi ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar. Na koncu je bila za vse skupaj kriva Idrija. Premier je takrat rekel, da je bilo dogajanje v zvezi z dediščino idrijskega rudarstva samo zadnja kaplja čez rob. Kapljo čez rob je omenil tudi v prvem stavku svoje odstopne izjave to sredo, 14. marca, ko je obelodanil svoj odstop.

… in Vili Kovačič

V zadnjih dneh sta ga dotolkla zmaga Vilija Kovačiča na Vrhovnem sodišču in največja neumnost v svetovni zgodovini politike — napačno izračunana vrednost ponudb za izdelavo makete Drugega tira ter kolobocije z izvajalcem in podizvajalcem.

Kljub številnim menjavam ministrov v vladi je bila politična stabilnost ena njegovih najljubših besednih zvez, ko je govoril o dosežkih svoje vlade.

Naj se vrnem k Cerarjevi trmi.

Nisem pričakovala njegovega odstopa, ker sem verjela, da se zaveda svojih voditeljskih slabosti in pomanjkljivosti in da ga na tem mestu drži samo še njegova trma. Prepričana sem bila, da bo iz trme zvozil cel mandat. Nekako tako kot predsednik KPK Štefanec, pri katerem imamo občutek, da gre v KPK vse k hudiču, on sam pa trmasto vztraja.

Sesuto zdravstvo in nezaupanje v pravosodje

Od dobrih rešitev te vlade si bom zapomnila samo to, da niso sesuli sistema normirancev. Nekaj časa je sicer kazalo, da bodo uničili tudi to edino stimulacijo za espejevski status. Ta pomaga preživeti številnim, da se odjavijo z Zavoda za zaposlovanje in zaradi katerih se država lahko trka po prsih, da je zmanjšala brezposelnost.

Vlada je tudi dokazala, da se zna hitro obrniti, kadar je nekaj v njenem interesu. Projekt Magna je bila — kljub oviram in protestom številnih civilnih iniciativ — skoraj bliskovito rešena zgodba. Vendar samo zato, ker je vlada nekomu nekaj obljubila. Če ne bi, bi investitor na dovoljenja zagotovo čakal več let.

Cerarjev mandat je bil mandat brez nujnih strukturnih reform. Prav v tem času, ko nam gre dobro, bi bilo potrebno to narediti. Gospodarstvo dosega izjemno visoko rast, podjetniki se trudijo, obračajo v svet, iščejo trge. In za te uspehe se po prsih trka vlada.

Imamo pa zato po drugi strani popolnoma sesuto zdravstvo. Cerar je bil eden najbolj trmastih zagovornikov ministrice Milojke Kolar Celarc — četudi je vsej državi jasno, da gre za zavožen in zgrešen mandat.

Prevladuje tudi vsesplošno nezaupanje v pravosodje. Bijemo osamljeno bitko za arbitražno pridobljeno ozemlje in morje. Nismo izpeljali reforme trga dela. Imamo vse več mladih upokojencev, starih okrog 60 let, s katerimi ne vemo kaj početi. Namesto, da bi našli stimulativne rešitve, da bi ostali zaposleni kot prenašalci izkušenj, mentorji, predavatelji, jih podjetja mečejo na cesto. Oblikuje se nova, velika skupina upokojencev, pokojninski sistem se sesuva, rešitve pa ni na obzorju.

Kot da to ni bila premiera

Zaradi vsega tega — in tudi tistega, česar v tem zapisu ne omenjam — je odstop predsednika vlade pravilna odločitev. Ne pa odstop zato, ker je Vrhovno sodišče dalo prav Viliju Kovačiču.

Odstopni nagovor je izpeljal še kar spretno in odločno. Kot da ga je to osvobodilo mehkobe in negotovosti. Kot da to ni bila premiera. Kot da bi že prej vadil pred izbrano publiko. Če bi bil tako odločen pri vodenju vlade, kot je bil pri prostem branju odstopne izjave, mu morda ne bi bilo treba preživeti dva meseca premierskega vedejevstva. Morda bi lahko računal celo na nov mandat.

Res škoda, da Cerar ni obrnil svoje trme v nepopustljivost in doslednost. Ne zaradi njega samega. Ampak zaradi vseh nas, ki smo izgubili štiri leta dobrih priložnosti.

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 18. 3., z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2930?=ce-kaj-je-bil-miro-cerar-vedno-trmast

 

 

Dan žena, nakar še dan mučenikov: One v cvetju, oni v trnju


Moški nam 8. marca poklanjajo rože in priznavajo zasluge za to, da so lahko sami uspešnejši. To je sporočilo. Bullshit!

O 8. marcu, dnevu žena, imam svoje mnenje. Praznik me ne povleče v globalno evforijo. Lepe besede o družbeni vlogi žensk, ki jih ta dan slišimo, me ne prepričajo s pristnostjo in odkritim priznavanjem sledi, ki jih ženske puščamo v zgodovini.

Zakaj moramo ženske slaviti samo en dan v letu? To se mi zdi ponižujoče. To je tako, kot da je praznik žena eden od številnih svetovnih dni nečesa, ki jih OZN posveča različnim zgodbam ali izbranim vsebinam. Dan snega, dan čebel, dan mokrišč, dan knjige, dan aidsa … — in dan žensk. Stavim, da imamo tudi dan glavobola, dan izgubljenih ključev, dan kobulnic ali dan zajčjih repkov.

Odpraviti in opraviti z vlogo žensk v enem dnevu v celem letu je preprosto žaljivo. Tudi sporočila, ki jih ob tem slišimo, so za današnjo civilizacijsko stopnjo nesprejemljiva.

Leto za letom!

Pogovarjati se o ženskih plačah, ki so tudi pri nas nižje od moških — čeprav velja Slovenija za sedmo državo na svetu po enakosti spolov — je ponižujoče. Pogovarjati se o tem, da so mlade ženske najbolj nezaposljiva kategorija, je srce parajoča debata.

Dejstvo, da nam je narava naklonila to čudovito prednost, da nosimo in rojevamo otroke, ne more biti hkrati tudi kazen in ovira za celovit razvoj ženske, v poslu, doma in v družbi. Razglabljanja o tem, da ženske ne zasedajo dovolj menedžerskih položajev, da jih ni v politiki, da so potrebne kvote za skladen družbeni razvoj — vse to se mi zdi en velik bullshit. Kakšna ponižanja moramo ženske poslušati na dan, ki mu pravimo dan žena! Leto za letom.

Tesla 1

Svetovni veleum Nikola Tesla je januarja 1926 dal zgodovinski intervju za New York Times, v katerem je napovedal današnji svet. Rekel je (prosto prevedeno):

  • “Ko se bo brezžičnost uporabljala v vsej njeni popolnosti, se bo vsa zemlja spremenila v ogromne možgane, ker je v resnici vse del resnične in dinamične celote. Neglede na razdaljo bomo lahko komunicirali med seboj. Ne samo to, tudi po televizije in telefonu bomo videli in slišali drug drugega, kot da smo v neposredni bližini, čeprav bomo tisoče kilemtrov narazen. Instrumenti, s katerim bomo to delali, bodo presenetljivo preprosti v primerjavi z našim sedanjim telefonom. Človek ga bo lahko nosil v svojem žepu.”

Tesla je torej že leta 1926 napovedal razvoj mobilnika. Pozabil je samo dodati, da ga bomo ženske nosile v torbici.

Tesla 2

V istem intervjuju pa je zgodovinsko spregledano pomembno sporočilo glede vloge žensk v družbi. Takole je še rekel Tesla:

  • “Ženski um je pokazal enake mentalne sposobnosti in možnost enakih dosežkov kot moški. Kot kaže razvoj generacij, se bodo njihove zmogljivosti še razširile. Povprečna ženska bo tako izobražena kot povprečen človek, nato pa bo bolje izobražena, saj bodo njeni možgani zaradi več stoletij počitka še bolj stimulirani k aktivnostim in še močnejši. Ženska se ne bo ozirala na dosedanje vzorce in bo začela civilizacijo s svojim napredkom.”

Danes, skoraj stoletje let po teh zgodovinskih besedah, se še vedno pogovarjamo o tem, ali smo in koliko smo enakopravne. Moški nam 8. marca poklanjajo rože in priznavajo zasluge za to, da so lahko sami uspešnejši. To je zame skrito sporočilo tega dne. Res bullshit!

Vlogo v družbi si bomo morale zagotoviti same. Ni nam je dala Clara Zetkin, ni nam je dal Nikola Tesla, niso nam je priborile borke v 2. svetovni vojni ali feministična gibanja po njej. Če kdo, si jo oblikujemo me same.

Ženske same, ženske kvote

Formalno smo ženske v Sloveniji povsem enakopravne. Toda me same si moramo postaviti cilje in si želeti gospodarsko in družbeno angažirano življenje. Nihče nam tega ne bo podaril. Odločitev za to moramo sprejeti same, začrtati cilje in se podati na to pot. Nobene kvote ne bodo ustvarile ravnovesja spolov v družbi, v politiki ali voditeljstvu, če se ženske o tem ne bomo odločile same. Kvote so lahko tudi sicer tvegan kriterij, saj dajejo spolu prednost pred kompetencami — kar pa seveda spet ni prav.

Dan mučenikov

Ne vem, ali še kje na svetu razen v Sloveniji praznujemo dan mučenikov, ki slavi moške. To danes ni nek blazno resen praznik, četudi ima izvor v krščanski zgodovini in v dejstvu, da je 40 moških, ker se niso želeli odpovedati krščanstvu, umrlo v ledeno mrzlem jezeru. Danes ima praznik bolj humorno, hudomušno noto in je razlog za malo moškega veseljačenja, ki jim ga ta dan blagoslovijo ženske.

Ko se bodo preroške besede Nikole Tesla glede žensk uresničile v svoji polnomočnosti, bo vloga žensk v družbi v odnosu do moških približno takšna, kot je praznovanje dneva žena v primerjavi z dnevom mučenikov. One v cvetju, oni v trnju.

Potem bodo boj za enakopravnost pričeli moški. In svet se vrti dalje.

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena v nedeljo, 11. marca, na Fokuspokus https://fokuspokus.si/article/2917?=dan-zena-in-mucenikov-one-v-cvetju-oni-od-trnja-do-zvezd

SLO in HR: Ne verjamem v sosedsko ljubezen. Ljudje smo pomembnejši od rib!


Bratska ljubezen se lahko hitro spremni v sovraštvo, nasmehi v kletvice, odprta vrata v cestne zapore ali kaj podobnega.

Nedavno sem bila na Hrvaškem. Prvič, odkar imamo z arbitražnim sporazumom resnejše težave, kot smo si jih kadarkoli predstavljali v najbolj črnih scenarijih. Pa nisem bila na obali, temveč v Zagrebu. Čeprav politični vpliv na arbitraže prihaja iz hrvaške prestolnice, ljudje tam živijo malo bolj odmaknjeno od vsakodnevnih ribiških izzivov, položnic za globe, policijskih spremstev v zalivu, hitrega pobiranja mrež iz vode in še česa.

Za razliko od pogostega in rednega medijskega poročanja o mejnih težavah v Piranskem zalivu, ki nam na obeh straneh meje dviguje krvni tlak, so naši poslovni pogovori potekali mirno, sproščeno in neobremenjeno.

Brezzobi odvetniški tiger

Skoraj do centa natančno vemo, s koliko evri je bil ta in ta ribič kaznovan in koliko priporočenih kuvert je prispelo na njegov naslov. Televizija nam dosledno prikazuje bilančno stanje izdanih glob. Koliko nam jih je uspelo zbrati na levi strani bilance in koliko na desni.

Dobro poznamo tudi oba odvetnika, ki branita naše in njihove. Ne vem zakaj, ampak hrvaški odvetnik, ki brani naše ribiče, mi ne vliva take mere zaupanja kot tisti slovenski, ki brani hrvaške ribiče. Ne znam si pojasniti tega notranjega, gospodinjskega čuta. Mogoče zato, ker še nisem srečala odvetnika, ki bi si dovolil, da mu v vidnem polju manjka nekaj zob.

Poslovni protokol

Seveda se na našem sestanku v Zagrebu nismo dotikali mejnega vprašanja. Prav možno je namreč, da bi bilo naše medsebojne všečnosti in kooperativnosti kaj hitro konec. Vprašanja arbitraže si nihče ne upa omeniti niti v šali.

V poslovnih krogih velja nenapisano pravilo, da je zaradi dobrih medsebojnih odnosov in v izogib resnim zapletom prepovedano načenjati teme o politiki, družini ali seksu, imamo Slovenci in Hrvati še eno prepovedano temo: odprto mejno vprašanje. To ni vsebina, ki bi krepila poslovno sodelovanje in zaupanje.

Kar mi pripada

Ljudje z obeh strani meje nenehno govorijo, da je spor zakrivila politika in da je čezmejna ljubezen med obema narodoma neokrnjena.

Veste, jaz pa tega o večni ljubezni med sosedi ne verjamem!

Ljubezen do soseda na drugi strani meje traja po mojem samo toliko časa, dokler imam to, “kar mi pripada”. V tistem trenutku, ko je posamezniku nekaj odvzeto, pa se bratska ljubezen spremni v sovraštvo, prijazni nasmehi v kletvice, odprta vrata v ograje ali cestne zapore in kaj podobnega.

Da se sosedje imajo radi, velja samo do tistega trenutka, ko eni in drugi ohranijo to, za kar mislijo, da je njegovo. Dobrososedske odnose v tem smislu vidim kot zgolj deklarativno, toda v resnici precej krhko ljubezen.

Svinja! Baraba! Lopov! Tat!

Hipotetično razmišljam o naslednjem čezmejnem primeru.

Dokler Ante na hrvaški strani svobodno razpolaga s svojima dvema hektarjema njive, ki mu jo je država zaupala v obdelovanje, bo mejni spor pripisoval politiki. To velja tudi za Janeza na naši strani.

Toda v trenutku, ko bi z uveljavitvijo arbitraže iz dveh Antejevih ali dveh Janezovih hektarov nastal samo en hektar, ker bi drugi padel na drugo stran meje, to ni več visoka politika Ljubljane in/ali Zagreba. To je povsem konkreten, “moj” problem, problem tukaj in zdaj. Ante v Janezovih očeh in Janez v Antejevih zaradi izgubljenega hektara postane svinja, baraba, lopov, tat. Medsebojne sosedske ljubezni je lahko za vedno konec. Zato lahko izbruhne medsosedska vojna, ki zna trajati še nekaj generacij.

Pomembnejši kot ribe

Ali ste mislili, da si bosta Ante in Janez — čeprav dolgoletna prijatelja — še vedno padali v objem, če bi se kaj takega zgodilo? Jok, brate! Odpade!

Zato me jezi, da se vsi skupaj toliko ukvarjamo s tisto navidezno črto na morju, ki je popolnoma jasna, namesto da bi se racionalno ukvarjali z mejo na kopnem. Za nas je bolj pomembno, da vemo, koliko rib nam je kdo neupravičeno odvzel in kolikšno kazen bo zato dobil. Briga pa nas, kako bodo v prihodnje živeli dosedanji sosedje.

Naivno verjamem, da smo ljudje pomembnejši kot ribe.

Kolumna je bila najprej objavljena včeraj, v nedeljo, 4. marca, na Fokuspokus, istim naslovom:  https://fokuspokus.si/article/2901?=slo-in-hr-ne-verjamem-v-sosedsko-ljubezen-ljudje-smo-pomembnejsi-od-rib

 

 

 

Kaj vse bi lahko rešilo (in povzročilo) umetno meso


Sinteza mesa ni znanilec napredka. Napredek bi bil, če bi rešili problem lakote. A to ni verjetno. Ker ni problem hrana.

Včasih stikam po knjigarnah. Kar tako, da prebijem pol ure med enim in drugim sestankom, če vračanje v pisarno ne bi bilo učinkovito. Ker najprej seveda pogledam platnice, me je tudi nazadnje zbodel v oči provokativen akt svinjske polovice, ki je visela z glavo navzdol. Gre za knjigo mlajšega francoskega pisca, kmečkega sina, ki se travm iz otroštva poskuša znebiti s seciranjem življenj svojih prednikov. Borec za pravice živali. Animalist, ki se s pozicije relativnega obilja ozira po nesprejemljivem početju svojih očetov. Praktično razmišljanje, ki krivdo za vse grdo naloži nekomu drugemu, sam pa ostane čist, daleč od odgovornosti.

Nadstrankarsko, bi rekli v moji gostilni čez cesto.

Mesojedstvo

Pa se svojega kosa odgovornosti do izkoriščanja živali lahko odrečemo šele potem, ko smo užili vse prednosti, ki jih je ta kruta pravica prinašala dolga tisočletja? Pravica najbolj razvitega bitja, da celo pravico do odločanja o življenju in smrti v imenu lastnih koristi postavlja pred interese živali? Se nekdo, ki se odloči, da ne bo užival mesa, opere odgovornosti do dejstva, da je človek mesojedec?

Naša civilizacija se je razvila na mesojedstvu. Trdijo celo, da je bilo prav uživanje mesa ključni vzvod, da se je masa človeških možganov med evolucijo povečala do te mere, da je naši vrsti uspelo sestopiti z drevesa.

Je torej prav, da tisti, ki aktivno in z gnusom zavračajo uživanje mesa — in tudi pomembno vplivajo na razmišljanje množic —, uživajo koristi generacij pred nami, zaradi katerih smo, kjer smo? Na tleh, ne na drevesu?

Umetno meso kot steber prehrane

Da moja dilema, porojena ob listanju te knjige, ne bi bila preveč enostavna, sem pozneje v Mladininem Globalu naletela na članek z naslovom Konec klanja [originalni članek na tej povezavi].

Ameriški avtor, pisec, kolumnist, urednik Jeff Bercovici opisuje zgodbo ameriškega start-up podjetja, ki se ukvarja z biosintezo mesa in ki da mu je že uspelo ustvariti nekaj mesu podobnega.

Najprej sem dobila občutek, da lahko borci za pravice živali v tem primeru doživijo podoben preboj, kot se je zgodil z rojstvom svetovnega spleta. Pozneje, ko je racionalnost pomirila moje navdušenje, pa sem pomislila: pa kako vendar?

Kako lahko umetno meso postane steber naše prehrane, ko smo v Evropi že vsaj pred ducat leti prepovedali krmljenje živali z enoceličnimi beljakovinami? Živalsko krmo torej, ki jo zelo racionalno proizvajajo izbrane bakterije in bi v marsičem pocenila našo hrano?

Poleg tega smo v Evropi prepričani nasprotniki uporabe gensko spremenjenih poljščin. Tudi te so za kmete olajšanje in pomenijo cenejšo hrano, bolj kot pa kakšno konkretno nevarnost za zdravje. Prepovedujemo kloniranje rejnih živali, ki je doživelo svoj prvi uspeh v Veliki Britaniji — saj se spomnite znamenite ovce Dolly —, obenem pa ga prepuščamo Kitajcem, da bomo čez kako desetletje te produkte kupovali od njih.

Je možno, da bi se konservativna Evropa odločila za kopernikanski obrat in pristala na proizvodnjo in uživanje nečesa, kar je nastalo v epruveti? Ne verjamem. Razen če bi nas v to prisilila poštena kriza.

Dolgoročne nevarnosti zvarkov

Najbolj goreči nasprotniki mesa — ki je sicer najboljše zagotovilo za izboljšanje prehranjenosti svetovnega prebivalstva — si ob takih člankih manejo roke. Vlivajo jim namreč upanje, da se bo svet spremenil v njihovo smer.

Pri tem pa pozabljajo na vprašanja dolgoročne nevarnosti sintetičnih zvarkov, proizvedenih iz živalskih celic v koktajlu iz živalskih encimov in hormonov. Če danes mnogi mislijo, da je rakotvorna cela vrsta prehranskih izdelkov, tudi mesnih, vključno z industrijsko hrano, koliko časa bi bilo šele potrebnega, da bi prepričali civiliste, da je sintetična hrana varna? Bi to pomenilo konec veganstva? Ali pa bi ti še naprej segali po rastlinski zaseki in šunki iz soje?

Če bo sintetično meso postalo sprejemljivo, lahko domnevamo, da se bodo njegove proizvodnje lotile najprej multinacionalke. Bo takšno meso potem še poceni in dostopno kot današnje? Pohlepen vizionar lahko v tem vidi celo priložnost za obvladovanje množic.

Ugovori, ki jih spodbuja izobilje

Brez dvoma bi bila za uveljavitev teh epohalnih novotarij potrebna nekakšna kriza, ki bi nam odvzela voljo do večine tovrstnih ugovorov, ki jih spodbuja trenutno obilje. Smo se pa že imeli priložnost naučiti, da je kakršnokoli krizo mogoče tudi ustvariti. Od nepremičninskega balona, ki ni nastal sam od sebe, histerije ob pomanjkanju cepiva proti ptičji gripi in nenazadnje tudi sedanje evforije v zvezi vse bolj piramidnimi kriptovalutami, ki lahkovernežem utegnejo zdesetkati prihranke. To pomeni, da že vsaka razmeroma majhna skupina lahko pomembno vpliva na dogajanja v svetu.

Se vam še vedno zdi neverjetno, da bi multinacionalni interesi lahko prodirali v naša življenja in jih poskušali podrediti svojim koristim?

Problem je kapital, ne hrana

Proizvodnja sintetične hrane ni nekaj novega. Uporabljali so jo že astronavti med poleti v vesolje in vojaki svetovnih velesil, kadar gostujejo na manj dostopnih področjih. Teža klasičnih pločevink bi predstavljala preveliko breme.

Vsekakor pa sinteza mesa ni novica, ki bi naznanjala skok k napredku človeštva. Napredek bi bil, če bi z njo na primer reševali podhranjenost v okoljih, kjer trpijo lakoto. Toda to ni zelo verjetno. Lakota v svetu ni problem zaradi pomanjkanja hrane, temveč zaradi njene razporeditve. Medtem ko v razvitem svetu mečemo odvečno hrano v smeti, siromaki nimajo denarja, da bi te presežke kupili. Problem je torej v razpoložljivosti denarja, ne hrane.

Z globalizacijo proizvodnje hrane se nam lahko zgodi podobno, kot se je zgodilo v pred desetletji v prehransko precej bolj samozadostni Afriki. Globalizacija jih je odtujila od pridelave lastne hrane in jim v zameno ponudila svetleče zavitke civilizacijskih nadomestkov, ki so jih po diktatu trga pridobili v zameno za denar. Ko je denarja zmanjkalo, je prišla lakota.

Upam, da tudi sintetično meso ne bo prineslo nekaj podobnega. Bo z njegovim prihodom na trg naš svet res boljši? In mi še za stopnjo bolj razviti?

 

 

 

 

Fak the Feniks


Nekje sem zasledila, da Fak gradi hišo v našem kraju. Če res, sem ponosna. Imeti Jakova za sokrajana je čast in veselje.

Vsem tistim, za katere ne vem, kako jim naj rečem, da bi se zavedali, kakšno butalsko afero so zakurili; vsem tistim, ki so mu vzeli možnost, da postane zastavonoša v Pjongčangu; in vsem tistim, ki jih ne morem popljuvati z dovolj prezirljivimi besedami, je Jakov Fak odgovoril na najboljši možni način. Brez besed. Z medaljo!

Upam, da se motim, toda lahko se zgodi, da bo Jakov Fak ostal edini dobitnik nosilec medalje za Slovenijo s tokratnih zimskih olimpijskih igrah. Tudi zato bi si funkcijo zastavonoše najbolj zaslužil.

Ko se je umaknil iz kandidature, je deloval umirjeno, pokončno, dostojanstveno. Pametna poteza, da se je umaknil. Da se ni spuščal na tako nizko raven, ki bi mu jemala energijo. Pa saj mu jo mogoče tudi je. Zgodba o spletni kampanji proti kandidaturi se je rolala kar nekaj dni po naših medijih. Takšne stvari gredo težko mimo človeka, ne da bi na njem pustile pečat. Morda je zato na prvih dveh tekmah deloval odsotno in ostal daleč od medalj.

Potem pa je naenkrat oživel kot Feniks.

Vse za to, kar ljubi — biatlon

Vsi mi, ki ga spremljamo od daleč, si ne moremo predstavljati, skozi kaj vse se je moral pretolči v življenju, da ima danes tudi to medaljo. Ne samo, da se je odločil za enega najtežjih in najzahtevnejših športov, zaradi katerega še danes čuti posledice ozebline na strelnem prstu.

Mlad mulo, komaj dobro iz najstniških let, se je pri 22 letih, po že osvojeni olimpijski medalji za Hrvaško, odrekel svoji matični domovini, si nakopal psovke, grožnje in pritiske rojstne države in prevzel novo državljanstvo. Zamenjal je dom, jezik, kulturo in trenerje. In to samo zato, da bi delal tisto, za kar ima talent. Kar ima rad. Kar zna in hoče početi že od mladih nog – tekmovati v biatlonu v malo ugodnem in urejenem okolju.

Verjetno bi lahko odšel v katerokoli biatlonsko velesilo in si zagotovil še boljše pogoje. Toda izbral je Slovenijo.

Slovensko govori brezhibno. Bolje kot marsikateri Slovenec. Bolje kot gospa poslanka SMC, ki se ponaša z akademskim nazivom. Bolje kot mnogi poslanci, ki ne znajo oblikovati razumljivih stavčnih struktur, ne slovnično ali kaj šele vsebinsko. Bolje kot marsikateri slovenski košarkar, nogometaš …

Še en diplomatski dialog?

Prav zanima me, kaj bodo zdaj, ko ima srebrno medaljo, porekli tisti, ki so se ga s tako ničevim razlogom odrekli kot zastavonoše. Koliko Slovenca je zdaj po njihovem v Jakovu Faku? Kako slovenska je zdaj zanje ta medalja? Ga bodo še vedno pošiljali nazaj na Hrvaško? So sosedje Hrvati v kontekstu medsoseskih neumnosti že zaslutili novo priložnost, da nas povozijo?

Komercialna televizija je namreč že predvajala pogovor z Jakovimi nekdanjimi sovaščani in z očetom. Seveda so pohiteli s trditvami, da je medalja vsaj toliko hrvaška kot slovenska. Če se razvije še en diplomatski dialog med državama, smo to medaljo že izgubili. Administrativno bo seveda za vedno pripisana Sloveniji. Toda poznavajoč hrvaške komunikacijske in diplomatske spretnosti se zna zgoditi, da bo moralno (p)ostala samo hrvaška.

Nemška medalja Ukrajinke in Francoza

Nemci so na OI poslali umetnostna drsalca Aljono Savchenko in Bruna Massota. Aljona se je rodila v Ukrajini, Bruno pa je pravi Français. Ona res že nekaj let živi v Nemčiji, on pa do novembra ni vedel, ali bo sploh lahko tekmoval, saj je šele v tretjem poskusu naredil pisni izpit iz nemščine (kar je pogoj za pridobitev državljanstva). Na ZOI sta zmagala, oblečena v dizajnersko kopijo oblačil zmagovalcev Sarajeva 1984, plesnega para Jane Torvill in Christopherja Deana. Jane in Chris sta bila tudi avtorja njune koreografije.

In četudi so nemški novinarji za intervju po zmagi potrebovali francosko-nemškega tolmača, nihče ni niti za trenutek pomislil, da medalja ni nemška.

Najboljši sosed Fak

Nekje sem zasledila, da Fak gradi hišo v mojem kraju. Če to drži, sem hudo ponosna. Imeti Jakova za sokrajana je čast in veselje za ves kraj. Bom raziskala, če je res, da ga spoznam tudi osebno.

Zaključujem pisanje o Faku the Feniksu s poskusom osveščanja, da se osvobodimo trapastih omejitev v svojih glavah. Meni osebno je najbolj pomembno to, kako njegovo vlogo v slovenskem športu vidim sama. Vse drugo, predvsem pa to, od kod prihaja, nima s športom — zaradi katerega je naš — nobene povezave.

Prispevek je bil z istim naslovom najprej objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 18. februarja https://fokuspokus.si/article/2872?=fak-the-feniks