Mladi potrebujejo vzornike. Politični voditelji pa niso vzorniki nikomur.


Hvala bogu, da imamo Greto Thunberg! Kaj vse bi lahko naredili z več dialoga, strpnosti in odgovornosti ter razumevanja.

Zgodilo se mi je že, da sem bila nad sodelovanjem z mlajšimi kolegi razočarana. Ob neki priliki sem zaradi neodzivnosti mlajšega dela ekipe, zaradi česar smo morali prestaviti projekt, celo izjavila, da sem izgubila vero v pregovor, da “na mladih svet stoji”. Moram pa zdaj priznati, da so me z odločnim opozorilom o nujnosti globalnega varovanja okolja mladi v petek prijetno presenetili.

Pomirjujoč je občutek, da se znajo organizirati, uskladiti, zbrati, komunikacijsko in časovno pripraviti, ko gre pomembno stvar, ki bo v prihodnosti vplivala na kakovost njihovega življenja. Ko nas več ne bo. In ker je “svetovnim liderjem” očitno vseeno, kako bo takrat.

Mladi potrebujejo vzornike. Politični voditelji pa niso vzorniki nikomur.

Svet je v krizi vodenja

Ves svet je v krizi vodenja. Mladi potrebujejo like, po katerih se zgledujejo in od katerih sprejemajo zanje relevantna sporočila. Potrebujejo ideale, ki jih bodo spodbudili, da bodo lahko tudi oni delali stvari, ki se jim zdijo pomembne. Potrebujejo velike in majhne zmage.

Tako so mladi našli vzornico v pogumni Greti Thunberg, mladi švedski aktivistki, nominirani za Nobelovo nagrado za mir. Greta je navdihnila ne samo slovensko skupnost mladih, ampak je dvignila na noge mladino polovice sveta. V več kot stotih državah sveta je zaradi malomarnega in neodgovornega ravnanja z okoljem demonstriralo na milijone mladih in od odraslih terjalo spremembe. Tudi slovenska mladina je sodelovala v protestu. Mladi iz osmih slovenskih mest so protestno špricali pouk in na ulicah od naših voditeljev zahtevali konkretne rešitve proti segrevanju planeta.

Danes in tukaj

Družba potrebuje glas mladih. Kdo si upa trditi, da ta stari delamo vse bolje? Zavozili smo toliko zgodb in projektov, odpikali toliko dobrih ljudi, da so dobili prostor “naši”, razfrčkali toliko denarja, ki ga bodo morali mladi na novo zaslužiti, da povrnejo dolgove. Že zdavnaj bi nam moralo postati jasno, da si ne zaslužimo drugega, kot da nam rečejo: “Ej, stari, nehajte ga srat!”

Seveda bi bilo bolje, če bi bila medgeneracijska komunikacijska platforma na drugi ravni, ne na protestih, toda sporočilo je v tej obliki pač učinkovitejše. Na nek način tudi deluje bolj pomirjujoče. Mogoče pa končno dobivamo pravo, normalno mladino. Z jasnimi stališči, odločno, organizirano, močno, samozavestno. V resnici rabimo mlade, ki se ne bodo zadovoljili s plehkimi političnimi obljubami, postavljenimi v neznan čas prihodnjih vlad. Mladi, ki bodo zahtevali dejanja danes in tukaj.

Kaj vse bi lahko naredili!

Naša mladina ni protestirala, ko smo beležili nesramno visoko brezposelnost med mladimi diplomanti. Ni protestirala proti pomanjkanju zaposlitvenih priložnosti in visokem obdavčenju plač, kar jih sili, da se selijo v tujino v iskanju priložnosti in dostojnega življenja. Ni protestirala proti prekarnosti. Tudi ni protestirala zaradi stanovanjske problematike in zato, ker težko pridejo do kredita.

In ko je že kazalo, da je naša mladina od slabega, mlačnega vodenja države tudi sama otopela ter izgubila energijo in voljo za javno manifestacijo svojih ambicij, jih je prebudila neka Greta s Švedske.

Če slovenska mladina nima vzornikov doma, jih poišče v tujini. Šestnajstletno dekle je z neustavljivo voljo in z nepopustljivim opozarjanjem na nevarnost rušenja okoljskega ravnotežja ustvarila globalno gibanje mladih za ohranitev planeta.
Kaj vse bi lahko pri nas skupaj naredili z več dialoga, strpnosti in odgovornosti ter razumevanja, da bodo nekateri ostali tu tudi za nami, če lahko že ena sama najstnica prebudi in dvigne na noge več kot pol sveta.

Hvala bogu, da je prišla Greta!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 17. marca, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3643?=mladi-potrebujejo-vzornike-politicni-voditelji-pa-niso-vzorniki-nikomur

 

Advertisements

Za sesuvanje zdravstva je krivih 90 poslancev. Več kot 500 v 29 letih.


Niso krivi dobavitelji. Niti zloglasni lobiji. Niti 15 nekdanjih ministrov. Niti zdravniki sami. Kaj šele mi pacienti.

Če bo povprečen ministrski mandat v slovenskih vladah še naprej tako kratek, se lahko zgodi, da bom za enega od položajev že kmalu prišla na vrsto tudi jaz. Vsaj za kak teden.

No, čisto resno ugotavljam, da nam bo zmanjkalo dobrih kadrov, ki bi se bili pripravljeni ukvarjati s politiko. Če nam jih že ni. Bandelli, Prešiček, Leben, Fakin … Odstopi so dodobra premešali začetno postavo vlade, kadrovski bazen pa je vedno bolj prazen.

Predsednik vlade se je ob vsaj za nas nepričakovanem odstopu ministra za zdravje hitro znašel in na njegovo mesto prelagal Aleša Šabedra — po mnenju marsikoga rešitelja UKC Ljubljana. S tem je bodočemu ministru že vnaprej dal nalogo, da sam sebi poišče naslednika.

Kje smo zavozili zdravstvo

Slišali smo tudi, da zdravstvene težave niso edini razlog za Fakinov odstop. V ozadju da je bil močan odpor do njegovih ukrepov. Pravijo, da si je Fakin želel hitrejših sprememb, ki pa niso bile možne. Kakorkoli že, Fakinovo poglavje je zaključeno, začenja se Šabedrova doba. Ni namreč dvoma, da bo dobil podporo.

Slabo popotnico pa je Šabedru poslal Sindikat družinskih zdravnikov Praktik.um. Njegov predsednik dr. Igor Muževič je rekel takole:

“Kdorkoli bo prevzel mesto ministra Fakina, bo neustrezen za ministra. Ker kdorkoli se zares spozna na zdravstveni sistem […], ve, da nima smisla prevzemati te funkcije, ker dejansko ne bo mogel uresničiti sprememb, ker jih je treba potrditi v parlamentu. To pa zaradi ideoloških razlogov v Sloveniji žal ni mogoče.”

Šele ob tej izjavi se mi je končno posvetilo, kje smo zavozili naše zdravstvo.

Tistih 90 poslancev

Za naš sesuti zdravstveni sistem sploh ni kriva slaba organiziranost zdravstvenih institucij, zaradi katere trpi učinkovitost. Niso krivi pohlepni in grabežljivi dobavitelji, zaradi katerih drago preplačujemo medicinsko opremo in material. Niti niso krivi milijonkrat omenjeni lobiji, ki da držijo vse niti v svojih rokah in se okoriščajo z našim denarjem. Niso krivi gospodje zdravniki seniorji, ki se imajo za nenadomestljive in mlajšim generacijam ne pustijo napredovati in uvajati nujnih sprememb. Nismo krivi niti mi sami, pacienti, ki za vsako figo letimo k zdravnikom po bolniško. Ni krivih 15 dosedanjih ministrov, ki so bili imenovani na to mesto prav zato, da bi uredili in obvladovali zdravstveni sistem.

Razlog je v parlamentu. V tistih 90 poslancih. Četudi se jih je v skoraj 28 letih naše svobodne države v parlamentu zvrstilo že kakih 500, očitno še vedno znova in znova izvolimo kljukce, ki že 7 mandatov in pol z neustrezno zakonodajo sesuvajo naše zdravstvo. In kot kaže, so tik pred zmago. In vse to zaradi ideologije.

Pa zdravi ostanite!

Samo še nekaj mi ne gre v glavo. Le zakaj sta se predsednik sindikata Fides Konrad Kuštrin in nekdanja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc tako veselo smejala, ko sta podpisala dogovor o dvigu zdravniških plač, ki je zamajal celoten sistem javnih plač? V svoji nevednosti smo mislili, da s tem odpravljajo pomemben problem v zdravstvu. Ker če je z dvigom plač zaposlenih v javnem sektorju ta vlada vsaj delno odpravila tudi žaljivo nizke plače za drugo zdravstveno osebje, bi iz tega lahko sklepali, da gredo ukrepi v pravo smer.

Zdravstveni sistem nikjer na svetu ni tako idealen, da bi popolnoma ustrezal vsem deležnikom. Niti v Skandinaviji. Če iščemo razloge in ovire za to, da celovite spremembe niso mogoče, jih seveda lahko vedno najdemo. Rešitve nam meglijo nizke plače, neustrezni pogoji dela, slaba oprema in premalo ljudi. Na koncu pa še vedno ostaja neustrezen in luknjičast zakonski okvir.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da bolniki zavoljo ideologije in v njenem imenu zdaj že tudi umirajo. Le katera ideologija bi to lahko bila?

Pa zdravi ostanite!

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo. 10. 3. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3628?=za-sesuvanje-zdravstva-je-krivih-90-poslancev-vec-kot-500-v-29-letih

 

Pošta Slovenije. Connecting people.


Biti poštar sploh ni smešno. Šele ob grožnji s stavko se razkriva pomen tega dandanes neopaznega, zaničevanega poklica.

O Pošti Slovenije nikoli nisem imela dobrega mnenja, kar sem tudi večkrat zapisala [Dobronameren nasvet Pošti Slovenije, naj se pogleda v ogledalo, Pošta (Carinska pošta) nad državljani izvaja administrativni mobing in Tožba podložnice kraljice Pošte: Pa naj jedo kuverte!]. Tudi zato, ker je naša pošta vidna manifestacija tega, kje Slovenija je, čeprav v resnici tam nikoli ni hotela biti. Tako zastarelega, preživetega in neučinkovitega sistema, kot ga imamo v naši Pošti, verjetno ne najdemo v EU. Nekaj se trudijo s prenovami poslovalnic, a jih stojala in police, kamor naj bi polagali svojo novo ponudbo, samo še bolj potiskajo v neestetski, nedomišljen kramarski branding.

Logistični šok

Poštne uslužbenke so pogosto zlovoljne, brez nasmeha. Mnoge očitno nimajo denarja za solidno oblačilo, urejeno frizuro. Mladih poštaric, ki bi vnesle nekaj več življenja za šalterje, skoraj ni. Softverska podpora njihovemu delu je zapletena, saj čisto preproste operacije, kot so nakup znamke ali oddaja pisma, traja predolgo. Da o zaprtih okencih, medtem ko se pred delujočimi vijejo dolge vrste čakajočih, niti ne govorim.

In vendar v naši pošti vidim tudi nekaj dobrega.

Dobro, da so poštarji ta teden le nekako našli pot do podpisa dogovora z delodajalcem. Če bi v torek začeli z napovedanim štrajkom, bi v Slovenije doživeli resen logistični šok, katerega razsežnosti si ne moremo niti predstavljati. Sliši se nemogoče in neverjetno, ker se nam zdi, da postajamo vedno bolj neodvisni od pošte. Pa v resnici ni tako.

Kaj vse bi obstalo brez pošte

Če bi poštarji stavkali, bi zastale vse tiste poslovne pošiljke, ki jih ne usmerjajo hitri, alternativni poštni in kurirski ponudniki kot DHL, DPD, FedEx in drugi. Za podjetja, ki z ekspresnimi posredniki nimajo pogodbenih odnosov, bi prehod zahteval pridobitev ponudbe, usklajevaje med odločevalci, podpis pogodbe, navodila vsem v nabavni oz. prodajni verigi … — skratka, nastal bi cel cirkus.

Neodposlani bi ostali tudi računi, ki jih podjetja izdajajo kupcem in poslovnim partnerjem. Posledično bi zamujala tudi plačila za že opravljene storitve in izdelane produkte. Spremenil bi se načrtovani denarni tok podjetij, ki je kot pokazatelj uspešnosti poslovanja zelo občutljiva kategorija. Finančno načrtovanje in potencial bi padla v vodo. Alternativno pošiljanje računov prek mailov je izvedljivo, če gre za manjše serije računov, množično in čez noč pa je to veliko težje.

Neodposlani bi ostali reklamacijski zapisniki, vezani na roke zastaranja. Marsikateri ugovor glede kakovosti blaga bi zaradi zamude padel v vodo.

Zastali bi poslovni paketi, predvsem dobave manjših količin različnih materialov, ki si jih podjetja izmenjujejo po pošti. Težave s proizvodnimi kapacitetami bi nastale zlasti pri majhnih in srednjih podjetjih, ki jih je v Sloveniji največ. Podjetja bi zamujala z roki izdelave in dobave, kršenju pogodbenih obveznosti pa seveda sledijo penali.

Sploh ni smešno

V zasebnem sektorju bi prave, klasične čestitke za rojstni dan prišle kdo ve kdaj po slavju. Internetnih nakupov bi se veselili, ko bi bil svečani dogodek, za katerega smo si privoščili novo obleko, že zdavnaj za nami. Trgovcem bi ostalo v skladiščih na tone reklamnih letakov. Mi sami pa ne bi vedeli, kaj je pri trgovcih novega.

Stavka, napovedana za samo dober teden dni pred rokom za pošiljanje pokojnin, pa bi lahko tudi povzročila, da tisti, ki zaslužene rezultate minulega dela še vedno prejemajo na roko, od poštarja, ne bi bili izplačani pravočasno.

Čas je, skratka, da se zavemo, da nas danes ne povezujejo samo internet pa Facebook ali Instagram in kar je še teh novodobnih mrež, ampak tudi poklici, na katere gledamo posmehljivo, kot na odslužen preostanek nekega minulega časa.

Šele ob grožnji s stavko in razmisleku o ne samo gospodarski, ampak tudi družbeni vlogi pošte, se je razkril pomen tega danes neopaznega, skoraj zaničevanega in pogosto zasmehovanega poklica. Biti poštar? To sploh ni smešno. Pomislimo!

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 24. Februarja https://fokuspokus.si/article/3607?=posta-slovenije-connecting-people

Tema na koncu tunela: Karavanški predor je slovenska mednarodna sramota


Če ne znata DARS, DRK, naj ga zgradi kar ASFINAG. Avstrijci znajo to veliko bolje, hitreje, ceneje od naših birokratov.

Gradnja druge cevi karavanškega predora bo očitno naš novi birokratsko-politični mednarodni zdrs. Zgodba se nagravžno vleče kot stara raztegnjena elastika, ki ne zmore več skočiti v prvotno obliko.

Investicijska vrednost dograditve slovenskega dela druge cevi predora — vključno z manjkajočo polovico avtoceste in vsem, kar je na naši strani potrebno — je bila ocenjena na 151,6 milijona evrov brez DDV. Samo gradbena dela bi znašala okrog 121,5 milijona evrov.

Načrtovana dela na slovenski strani obsegajo gradnjo nove predorske cevi v dolžini 3546 metrov (od tega 3446 pod zemljo) in ter manjkajočega dela avtoceste med vhodom v predor in obstoječo cestninsko postajo v dolžini približno 620 metrov. Predvideni rok izgradnje po projektantski oceni je pet let od uvedbe izvajalca v delo.

Časovnica dosedanjega dogajanja je neumnost vseh neumnosti naše birokracije in sistema javnega naročanja.

Kronologija

  • 2016: Vlada za umestitev druge cevi predora Karavanke s pripadajočo avtocesto sprejme uredbo o državnem prostorskem načrtu.
  • Junij 2017: DARS po pridobitvi vseh potrebnih soglasij na Ministrstvo za okolje in prostor poda vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja.
  • Julij 2017: Slovenija in Avstrija za projekt izgradnje druge cevi predora na razpisu IPE (Instrumenta za povezovanje Evrope) pridobita nepovratna sredstva. Slovenija dobi 7,95 milijona evrov.
  • Oktober 2017: MOP na zahtevo DARS izda delno gradbeno dovoljenje za gradnjo druge cevi predora Karavanke in dograditev odseka avtoceste A2 med predorom in priključkom Hrušica v štiripasovnico, ki postane pravnomočno.
  • 15.12.2017: na spletni strani DARS preberemo, da je na slovenskem in evropskem portalu javnih naročil objavljen razpis za gradnjo druge cevi predora Karavanke. Tam tudi zapišejo, da bi ob uspešno izvedenem razpisu lahko bila pogodba z izvajalcem podpisana v prvi polovici prihodnjega leta (2018). Pojasnijo še, da je nekaj več kot polovica načrtovane predorske cevi na avstrijski strani, zato je razpis hkrati objavil tudi tamkajšnji avtocestni upravljavec ASFINAG.
  • 30.3.2018: DARS odpre devet prejetih ponudb za gradnjo druge cevi., ki so prispele na razpis.
  • 3.8.2018: DARS v skladu z našimi pravili javnega naročanja — ki veljajo tako za ceste, mostove, Drugi tir kot tudi za hrano za vrtce, bolnice, domove za starejše in še kaj — objavi izbor najcenejšega izvajalca. To je turški Cengiz İnşaat, katerega ponudba v višini 89,3 milijona evrov brez DDV je daleč najcenejša. Zapisano je tudi, da je bilo po pregledu ekonomsko najugodnejše ponudbe ter vseh dopolnitev in pojasnil turškega ponudnika ugotovljeno, da omenjeno podjetje izpolnjuje vse pogoje iz razpisne dokumentacije, da je bila ponudba oddana pravočasno, da ustreza potrebam in zahtevam naročnika, da ne presega zagotovljenih sredstev naročnika in da ni ocenjena za neobičajno nizko.
  • Avgust 2018: Na izbiro turškega podjetja se pritožijo trije neizbrani ponudniki. Državna revizijska komisija (DRK) vse tri zahtevke za revizijo združi v en sam revizijski postopek.
  • 3.12.2018: DARS prejme odločitev Državne revizijske komisije, da je odločitev o oddaji naročila turškemu ponudniku razveljavljena. Ključni očitek je nedopustno spreminjanje cen v ponudbi. DARS se mora odločiti med preostalimi ponudbami, ki pa so bistveno dražje. Zakonski rok za novo odločitev je 90 dni.
  • 15.2.2019: DARS v ponovnem odločanju zavrne vseh devet prispelih ponudb. Strokovna komisija namreč ugotovi, da so vse ponudbe nedopustne, in postopek oddaje javnega naročila iz leta 2017 zaključi brez izbire. Vsi ponudniki da so storili različne napake. Tri od devetih izloči, izvajalca pa bodo izbirali med preostalimi šestimi ponudniki, s katerimi se nameravajo pogajati.
  • Medtem na avstrijski strani: ASFINAG izvrta že 600 metrov predorske cevi.
  • 28.2.2019: Poteče rok za pritožbo na odločitev DARS.
  • Avgust 2023: Avstrijski ASFINAG s skromno svečanostjo ob udeležbi najvišjih političnih predstavnikov na zvezni in deželni ravni, partnerjev v projektu in številnih medijev proslavi uspešno zaključeno izgradnjo dobre 4 km dolge druge cevi karavanškega predora.
  • Medtem na slovenski strani: Drugouvrščeni v slovenskih pogajanjih z DARS prav takrat vloži pritožbo na odločitev DRK zaradi neprimernih in nestrokovnih pogajanj. Izbor izvajalca se tako spet premakne do dokončne odločitve komisije.

Pa kaj se mi gremo? Predor Karavanke naj formalno in v celoti zgradi kar ASFINAG. Ta lahko izbere najodličnejše slovenske pogodbene partnerje. Kateri so to, ASFINAG gotovo ve. Veliko bolje od naših birokratov. Bilo bi tudi veliko hitreje in ceneje. Pa še naša mednarodna sramota bi izpadla kot vzorčni primer odličnega čezmejnega sodelovanja.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 17. 2. z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3591?=tema-na-koncu-tunela-karavanski-predor-je-slovenska-mednarodna-sramota

 

Vlada vlada: Kupljeni socialni mir in ugodno javno mnenje sta kratke sape


Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.

Še pred nekaj tedni je kazalo, da je premier Šarec ljubljenec naroda. Tako visoke politične podpore predsedniku vlade še nismo namerili. Medianini podatki konec januarja so pokazali, da vlado podpira kar 62,8% vprašanih. Med strankami je sicer še vedno na prvem mestu SDS, ki bi jo volilo 16,6% vprašanih, a se je naklonjenost LMŠ dvignila na 16%. Po priljubljenosti politikov pa sta predsednik države in predsednik vlade skorajda poravnana.

Čeprav je Marjan Šarec pred dobrim letom dni uspešno konkuriral aktualnemu predsedniku, takratnemu protikandidatu v predsedniški tekmi Borutu Pahorju — in četudi je bilo jasno, da ga bomo v prihodnje videvali na državni ravni, saj je Kamnik zanj po tem postal premajhen —, si takšne ocene pred dobrim letom ne bi upali napovedati niti astrologi in vedeževalci iz kart in kofeta in drugih pripomočkov. Kaj šele politični analitiki.

Vsi zadovoljni

Televizijska soočenja na lanskih parlamentarnih volitvah so sicer oklestila njegovo “predsedniško” volilno telo. Največkrat je bilo slišati, da so njegovi nastopi prazni, brez vsebine. Oglašali so se tudi kritiki, ki jim je šla v nos umetniška in interpretativna raven njegovega nekdanjega lika Serpentinška. Toda čeprav je na parlamentarnih volitvah ponovno zasedel “samo” drugo mesto, ga je politična kombinatorika zaradi pomanjkanja kolektivne moči na desnici izstrelila na pozicijo mandatarja, nato pa tudi formalnega premierja. Pa saj je zgodba jasna.

Po volitvah se nekaj časa ni zgodilo nič, potem pa so sledili dogovor o plačah s sindikati javnega sektorja, dvig minimalne plače, več denarja vsem ministrstvom, odločna razrešitev ministra Bandellija. Vsi srečni, vsi zadovoljni.

Trk v zid

Sledil je trk v zid. Prišle so posledice. Posledice dviga minimalnih plač, ki vodijo prejemnike v višji dohodninski razred, a s tem izničujejo koristi povišanja. Posledice dviga plač v javnem sektorju, ki je postal generator številnih podražitev — vrtcev, šol, domov za starejše. K temu so se pričakovano prišlepale — ali pa se še bodo — še vse druge javne storitve kor parkirnina, komunala, energija … Višje plače mora vendar nekdo pokriti. Saj vlada vendar ni dala vendar ni dala fizičnega denarja javnim ustanovam za dvig plač, češ, nate, razdelite med zaposlene. Vlada se je tako odločila. Javnim zavodom je naložila, naj zaposleni dobijo višje plače.

Dvig plač samo nekaterim je po žepu udaril vse. Nemogoče je, da premier kot neekonomist ni bil opozorjen na širino posledic takšnega dogovora. Kar je še pred kratkim izgledalo kot razlog za odpiranje šampanjcev in občutek zadovoljstva, se je po streznitvi sprevrglo v glavobol in nacionalno slabo voljo.

Privoščljivci

To bi se nedvomno moralo poznati tudi pri merjenju priljubljenosti predsednika vlade in podpori njegovim vitezom okrogle mize konec tega meseca. V to časovno okno bo padla še afera Prešiček, pri kateri ni zaznati enotnega, večinskega stališča podpore Šarcu in njegovemu sprejetju Prešičkovega odstopa.

Vlada nam v tem času tudi sporoča, da se ne zmore odločiti, ali bi se SLovenija vmešala v venezuelske notranje zadeve in podprla začasnega venezuelskega predsednika Guaidója, ki predstavlja upanje za spremembe, ali pa nam je vseeno, če bo še naprej vladal Maduro, ki je državo spravil na kant, ljudi pa v najglobjo bedo.

Nenazadnje pa je tu še četrtkova proslava ob kulturnem prazniku. Predsednik vlade je pred polno Gallusovo dvorano in najbrž solidno TV gledanostjo doživel besedni pogrom slavnostnega govorca. Ta si je na svojo stran gotovo pridobil vrsto privoščljivcev.

Če ni hujšega

Ali predsednik vlade za protiutež tem zdrsom pripravlja kakšno pomirjujoče presenečenje? Vsaj kakšen bombonček, ki nam bo s prijetnim okusom popravil grenkobo trenutka? O tem lahko samo ugibamo. Če smo ga na srečanju managerjev SBC prav razumeli, nekaj sicer obljublja — konkreten pa seveda ni. Bo plače, ki (si) jih izplačujemo, razbremenil vsaj za kakšen odstotek in nam pustil, da ga noro zapravimo ali vsaj skrbno privarčujemo?

Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.

Kako kratke sape je lahko kupljeni socialni mir, ugodno javno mnenje in naklonjenost ljudstva, bo torej pokazalo naslednje merjenje politične klime. Predvidoma konec februarja.
Vprašanje, ali smo družbeno budni in kritični do te mere, da dejanja naših političnih zastopnikov znamo in zmoremo tudi primerno oceniti, ostaja zelo pomembno. Politični ratingi bi morali biti politikom v zreli demokraciji vsak mesec pomemben pokazatelj uspešnosti in tudi regulator njihovih ključnih odločitev. Pri nas pa se največkrat zdi, da gre za površno odločanje o všečnih, a ne zelo učinkovitih odločitvah. Tako tudi škodovati ne morejo prav veliko.

———

Prav danes je Delo objavilo najnovejše rezultate ankete, koga bi volili. Stranka LMŠ je le še pridobila v primerjavi z drugimi in bi jo volilo 22,4% vprašanih, SDS pa 15,1 (N=731), Marjan Šarec pa je po priljubljenosti prehitel Boruta Pahorja.

KPK? Gola formalnost, formalna odvečnost.


Boris Štefanec bo KPK pripeljal do točke, da sploh ne bomo več prijavljali dejanj, zaradi katerih je bila ustanovljena.

Na Planet TV so nas ta teden v oddaji Argument spomnili na institucijo, ki smo jo tako rekoč že odmislili in pozabili, odkar je iz nje odšla Alma Sedlar. Na Komisijo za preprečevanje korupcije, KPK. Odkar ni več javnega prepucavanja med njo in šefom Štefanecom, kdo je kaj zamočil, je KPK izginila z naših radarjev.

Gre za organ, ki ga državljani vidimo kot eno od številnih institucij, ki zaposluje javne uslužbence in troši denar za nikakršne rezultate. Za nas je KPK nekoristna, neučinkovita, nepotrebna, sama sebi namen. Davkoplačevalska izguba.

Da se Boris Štefanec ne boji javnih soočenj, je dokazal že nekajkrat. Neverjetno pogumno in odločno stoji pred strelskim vodom in nepopustljivo pojasnjuje in utemeljuje dosežke, ki jih nihče ne vidi. V tem me spominja na japonskega vojaka iz 2. svetovne vojne Hirooja Onodo, ki se ni predal vse do leta 1974, ko mu je njegov nekdanji komandir na nekoč okupirane Filipine prišel povedat, da je vojne že zdavnaj konec. Štefanec daje vtis, da bo do konca branil “okupirani” teritorij, dokler mu predsednik države ne bo povedal, da je to vojno izgubil.

Nima smisla

V Argumentu so vanj streljali nekdanji glavni državni revizor Igor Šoltes, poslanec Levice Matej Tašner Vatovec, nekdanji poslanec SDS in nekdanji notranji minister Vinko Gorenak in zdravnik Erik Brecelj. Bombice pa je iz tujine nanj spuščal še prvi šef KPK Drago Kos.

Še najbolj prizanesljiv do Štefaneca je bil Gorenak, ki mu je priznal trud in omejena pooblastila, ki da preprečujejo, da bi razkrili več koruptivnih dejanj. KPK namreč lahko prijavo pripelje samo do razkritja krivcev, potem pa pregon prepusti policiji in tožilstvu. In prav to je po Gorenakovem mnenju krivo, da pravih rezultatov pregona lumpov in prevarantov in pod mizo delujočih ni, medtem pa denar izginja v žepih, na računih, v vilah, sefih in drugje, vse za v udobno in bogato življenje nekaterih.

Kirurg Erik Brecelj je bil kot vedno neposreden. Državljanom odsvetuje prijavljanje sumljivih dejanj na KPK, ker da to nima smisla. Prijava ne bo dobila epiloga, obenem pa se prijavitelji izpostavljajo nevarnostim od izgube službe do pritiskov, pa tudi psihičnim težavam.

Štefanecu ni prizanašal niti prvi predsednik KPK Drago Kos. Njegov očitek je bil, da Štefanec nima vizije, znanja in poguma — in da je Komisijo spremenil v nemega opazovalca dogodkov.

Štefaneca to ni vrglo iz tira. Njega v resnici nikoli nič in nihče ne vrže iz tira. Ostaja neomajen kot Onoda, globoko prepričan v svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal predsednik. Je pa Kosovo sporočilo Štefanec takoj relativiziral s podatkom, da sta se dobro razumela vse do trenutka, ko je KPK začela pregledovati njegove posle v NLB. Takrat je bilo kolegialnega razumevanja konec.

Zgled in ugled

KPK kasira tudi očitke o nepravilnostih tudi s strani računskega sodišča. Ko nam institucije EU pokažejo podatke, da pri nas zaradi korupcije ponikne kar 3,5 milijarde evrov na leto, je tudi kriva KPK. Za koliko denarja gre, si lažje predstavljamo v “alternativnih” valutah: to so skoraj trije Divača–Koper ali sredstva, s katerimi bi lahko čakalne vrste v zdravstvenem sistemu spravili na nič in zraven še omogočili investicije v najsodobnejšo opremo in obnovo prostorov. To je denar, s katerim bi lahko dvignili neto plače, saj bi se država na ta račun lahko odrekla kakšnemu odstotku naših prispevkov.

KPK naj bi bila med drugim tudi institucija, ki bi državljane z zgledom prevzgajala v odgovorne ljudi in na ta način težila, da bi se na lestvici Transparency International uvrstili med ugledne države, ki so vzor preglednosti in poštenosti delovanja podjetij in posameznikov.

Tako pa nas zadnje letno poročilo te institucije po indeksu zaznavanja korupcije med 183 državami uvršča na 36. mesto — kar je dve mesti nižje kot v prejšnjem poročilu.

Formalno

Število prijav sumov koruptivnih dejanj, ki jih državljani prijavljamo KPK, se tudi znižuje. Še pred nekaj leti je bilo prijav 1900, lani samo še okrog 600. Če je algoritem Transparency International vsaj približno točen, potem upada števila prijav ne moremo pripisati dejstvu, da je korupcije pri nas v resnici manj.
Mandat predsednika KPK traja šest let. Štefanec ga bo zaključil marca 2020. Do takrat lahko pripelje delovanje KPK do točke, da ljudje tej instituciji sploh ne bomo prijavljali dejanj, zaradi katerih je bila ustanovljena.

Kar slišim njegov zaključni nagovor ob predaji mandata nasledniku: “Reševali smo več primerov na leto, kot smo dobili prijav. Novemu predsedniku KPK predajam institucijo v dobri kondiciji in brez nerešenih primerov.”

Formalno bodo torej letos popucali stare primere. Formalno jih bodo predali pristojnim organom. Ti jih bodo formalno reševali naprej.

Formalno argumentirana formalna odvečnost.

Medvedkova usluga Dejana Židana sebi, stranki, Prešičku


Predsednik SD je zamudil priložnost, ki mu jo je na pladnju ponudil Prešiček, da bi krizno stanje obrnil v svojo korist.

Na novinarski konferenci, na kateri je podal izjavo o ravnanjih ministra za kulturo iz svoje stranke, Židan in njegovi strategi niso zaznali priložnosti, da bi na račun ministrovih “grehov” pridobili politične točke in pritegnili na svojo stran še nekaj več tistih, ki so SD za moralno držo pripravljeni podariti svojo naklonjenost.

Židan je zamudil tudi priložnost, da bi se sam izkazal kot človek s hrbtenico. Kot voditelj, ki z jasno vizijo nagovarja Socialne demokrate k spoštovanju etičnih, humanih, človeka dostojnih normativov.

Toda ne. Počepnil je in kazen za ministrove napake preložil na predsednika vlade. Enako nespretno kot že prej Alenka Bratušek v zadevi Bandelli, katere epilog je znan.

Kakšno tepežkanje?

Židan s tem tudi ministru Prešičku ni naredil usluge. Kot klòp se držati ministrskega stolčka, dokler te ne odstranijo s pinceto — čeprav se v medijih na tvoj račun dnevno rolajo izjave, mnenja, obtožbe, celo analize osebnosti —, ni ravno najboljša priložnost za pokončno in samozavestno držo. Zgodba o njegovem odnosu in ravnanju s sodelavci je tako odprla še nove debate o tem, kaj se v resnici dogaja na ministrstvu za kulturo, kakšnega značaja je minister, ali je res kolerik itd. Seveda pa vse to še naprej in še bolj meče slabo luč na SD.

Dejan Židan se je v zadevi Prešiček kolikor-toliko konkretno odzval samo na nedovoljeno prevažanje ministrovih instrumentov s službenim vozilom. Po njegovem bi jih moral minister zato dobiti po prstih. S koliko udarci in s kakšno šibo bi ga premier moral kaznovati in kako naj bi to tepežkanje v resnici izgledalo, Židan ni povedal.
Roko na srce, ne bi mu bilo treba sklicevati novinarske konference za to sporočilo. Da je minister s prevažanjem zasebnih instrumentov s službenim vozilom delal v nasprotju s tem, kar je dovoljeno, znamo presoditi tudi sami. Nenazadnje ne gre niti za prvi takšen primer zlorabe službenih sredstev v zasebne namene.

Dejstva, očitki, govorice

Pričakovali smo oceno, kako voditelj Socialnih demokratov ocenjuje vodenje svojega ministra v luči znanih dejstev in očitkov: samomora sodelavca, slabih odnosov na ministrstvu, govoric o vpitju, neprimernega ravnanja z zaposlenimi, metanja ključev, poniževanja in podobnega.

Kot predsednik stranke in s tem kot ministrov politični šef bi lahko Židan dobil najbolj poglobljene informacije, jih pošteno pretehtal in z umikom svojega človeka s položaja vsaj delno omilil pritisk vsesplošnega javnega blatenja. S tem bi si stranka prislužila precej političnih točk.

Zdaj čakamo ponedeljek. Odločitev je odvisna od predsednika vlade, ki ga na mizi čaka pismo ministra Prešička. Ko je bil prvič postavljen v vlogo “sodnika”, se je odločil po volji ljudstva in tudi hitro. Se bo tudi tokrat?

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 27. januarja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3552?=medvedkova-usluga-dejana-zidana-sebi-stranki-presicku