Vlada vlada: Kupljeni socialni mir in ugodno javno mnenje sta kratke sape


Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.

Še pred nekaj tedni je kazalo, da je premier Šarec ljubljenec naroda. Tako visoke politične podpore predsedniku vlade še nismo namerili. Medianini podatki konec januarja so pokazali, da vlado podpira kar 62,8% vprašanih. Med strankami je sicer še vedno na prvem mestu SDS, ki bi jo volilo 16,6% vprašanih, a se je naklonjenost LMŠ dvignila na 16%. Po priljubljenosti politikov pa sta predsednik države in predsednik vlade skorajda poravnana.

Čeprav je Marjan Šarec pred dobrim letom dni uspešno konkuriral aktualnemu predsedniku, takratnemu protikandidatu v predsedniški tekmi Borutu Pahorju — in četudi je bilo jasno, da ga bomo v prihodnje videvali na državni ravni, saj je Kamnik zanj po tem postal premajhen —, si takšne ocene pred dobrim letom ne bi upali napovedati niti astrologi in vedeževalci iz kart in kofeta in drugih pripomočkov. Kaj šele politični analitiki.

Vsi zadovoljni

Televizijska soočenja na lanskih parlamentarnih volitvah so sicer oklestila njegovo “predsedniško” volilno telo. Največkrat je bilo slišati, da so njegovi nastopi prazni, brez vsebine. Oglašali so se tudi kritiki, ki jim je šla v nos umetniška in interpretativna raven njegovega nekdanjega lika Serpentinška. Toda čeprav je na parlamentarnih volitvah ponovno zasedel “samo” drugo mesto, ga je politična kombinatorika zaradi pomanjkanja kolektivne moči na desnici izstrelila na pozicijo mandatarja, nato pa tudi formalnega premierja. Pa saj je zgodba jasna.

Po volitvah se nekaj časa ni zgodilo nič, potem pa so sledili dogovor o plačah s sindikati javnega sektorja, dvig minimalne plače, več denarja vsem ministrstvom, odločna razrešitev ministra Bandellija. Vsi srečni, vsi zadovoljni.

Trk v zid

Sledil je trk v zid. Prišle so posledice. Posledice dviga minimalnih plač, ki vodijo prejemnike v višji dohodninski razred, a s tem izničujejo koristi povišanja. Posledice dviga plač v javnem sektorju, ki je postal generator številnih podražitev — vrtcev, šol, domov za starejše. K temu so se pričakovano prišlepale — ali pa se še bodo — še vse druge javne storitve kor parkirnina, komunala, energija … Višje plače mora vendar nekdo pokriti. Saj vlada vendar ni dala vendar ni dala fizičnega denarja javnim ustanovam za dvig plač, češ, nate, razdelite med zaposlene. Vlada se je tako odločila. Javnim zavodom je naložila, naj zaposleni dobijo višje plače.

Dvig plač samo nekaterim je po žepu udaril vse. Nemogoče je, da premier kot neekonomist ni bil opozorjen na širino posledic takšnega dogovora. Kar je še pred kratkim izgledalo kot razlog za odpiranje šampanjcev in občutek zadovoljstva, se je po streznitvi sprevrglo v glavobol in nacionalno slabo voljo.

Privoščljivci

To bi se nedvomno moralo poznati tudi pri merjenju priljubljenosti predsednika vlade in podpori njegovim vitezom okrogle mize konec tega meseca. V to časovno okno bo padla še afera Prešiček, pri kateri ni zaznati enotnega, večinskega stališča podpore Šarcu in njegovemu sprejetju Prešičkovega odstopa.

Vlada nam v tem času tudi sporoča, da se ne zmore odločiti, ali bi se SLovenija vmešala v venezuelske notranje zadeve in podprla začasnega venezuelskega predsednika Guaidója, ki predstavlja upanje za spremembe, ali pa nam je vseeno, če bo še naprej vladal Maduro, ki je državo spravil na kant, ljudi pa v najglobjo bedo.

Nenazadnje pa je tu še četrtkova proslava ob kulturnem prazniku. Predsednik vlade je pred polno Gallusovo dvorano in najbrž solidno TV gledanostjo doživel besedni pogrom slavnostnega govorca. Ta si je na svojo stran gotovo pridobil vrsto privoščljivcev.

Če ni hujšega

Ali predsednik vlade za protiutež tem zdrsom pripravlja kakšno pomirjujoče presenečenje? Vsaj kakšen bombonček, ki nam bo s prijetnim okusom popravil grenkobo trenutka? O tem lahko samo ugibamo. Če smo ga na srečanju managerjev SBC prav razumeli, nekaj sicer obljublja — konkreten pa seveda ni. Bo plače, ki (si) jih izplačujemo, razbremenil vsaj za kakšen odstotek in nam pustil, da ga noro zapravimo ali vsaj skrbno privarčujemo?

Marjan Šarec pravi, da mora Slovenija ostati socialna država. Seveda. Toda zato mora ostati predvsem uspešna država.

Kako kratke sape je lahko kupljeni socialni mir, ugodno javno mnenje in naklonjenost ljudstva, bo torej pokazalo naslednje merjenje politične klime. Predvidoma konec februarja.
Vprašanje, ali smo družbeno budni in kritični do te mere, da dejanja naših političnih zastopnikov znamo in zmoremo tudi primerno oceniti, ostaja zelo pomembno. Politični ratingi bi morali biti politikom v zreli demokraciji vsak mesec pomemben pokazatelj uspešnosti in tudi regulator njihovih ključnih odločitev. Pri nas pa se največkrat zdi, da gre za površno odločanje o všečnih, a ne zelo učinkovitih odločitvah. Tako tudi škodovati ne morejo prav veliko.

———

Prav danes je Delo objavilo najnovejše rezultate ankete, koga bi volili. Stranka LMŠ je le še pridobila v primerjavi z drugimi in bi jo volilo 22,4% vprašanih, SDS pa 15,1 (N=731), Marjan Šarec pa je po priljubljenosti prehitel Boruta Pahorja.

Advertisements

KPK? Gola formalnost, formalna odvečnost.


Boris Štefanec bo KPK pripeljal do točke, da sploh ne bomo več prijavljali dejanj, zaradi katerih je bila ustanovljena.

Na Planet TV so nas ta teden v oddaji Argument spomnili na institucijo, ki smo jo tako rekoč že odmislili in pozabili, odkar je iz nje odšla Alma Sedlar. Na Komisijo za preprečevanje korupcije, KPK. Odkar ni več javnega prepucavanja med njo in šefom Štefanecom, kdo je kaj zamočil, je KPK izginila z naših radarjev.

Gre za organ, ki ga državljani vidimo kot eno od številnih institucij, ki zaposluje javne uslužbence in troši denar za nikakršne rezultate. Za nas je KPK nekoristna, neučinkovita, nepotrebna, sama sebi namen. Davkoplačevalska izguba.

Da se Boris Štefanec ne boji javnih soočenj, je dokazal že nekajkrat. Neverjetno pogumno in odločno stoji pred strelskim vodom in nepopustljivo pojasnjuje in utemeljuje dosežke, ki jih nihče ne vidi. V tem me spominja na japonskega vojaka iz 2. svetovne vojne Hirooja Onodo, ki se ni predal vse do leta 1974, ko mu je njegov nekdanji komandir na nekoč okupirane Filipine prišel povedat, da je vojne že zdavnaj konec. Štefanec daje vtis, da bo do konca branil “okupirani” teritorij, dokler mu predsednik države ne bo povedal, da je to vojno izgubil.

Nima smisla

V Argumentu so vanj streljali nekdanji glavni državni revizor Igor Šoltes, poslanec Levice Matej Tašner Vatovec, nekdanji poslanec SDS in nekdanji notranji minister Vinko Gorenak in zdravnik Erik Brecelj. Bombice pa je iz tujine nanj spuščal še prvi šef KPK Drago Kos.

Še najbolj prizanesljiv do Štefaneca je bil Gorenak, ki mu je priznal trud in omejena pooblastila, ki da preprečujejo, da bi razkrili več koruptivnih dejanj. KPK namreč lahko prijavo pripelje samo do razkritja krivcev, potem pa pregon prepusti policiji in tožilstvu. In prav to je po Gorenakovem mnenju krivo, da pravih rezultatov pregona lumpov in prevarantov in pod mizo delujočih ni, medtem pa denar izginja v žepih, na računih, v vilah, sefih in drugje, vse za v udobno in bogato življenje nekaterih.

Kirurg Erik Brecelj je bil kot vedno neposreden. Državljanom odsvetuje prijavljanje sumljivih dejanj na KPK, ker da to nima smisla. Prijava ne bo dobila epiloga, obenem pa se prijavitelji izpostavljajo nevarnostim od izgube službe do pritiskov, pa tudi psihičnim težavam.

Štefanecu ni prizanašal niti prvi predsednik KPK Drago Kos. Njegov očitek je bil, da Štefanec nima vizije, znanja in poguma — in da je Komisijo spremenil v nemega opazovalca dogodkov.

Štefaneca to ni vrglo iz tira. Njega v resnici nikoli nič in nihče ne vrže iz tira. Ostaja neomajen kot Onoda, globoko prepričan v svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal predsednik. Je pa Kosovo sporočilo Štefanec takoj relativiziral s podatkom, da sta se dobro razumela vse do trenutka, ko je KPK začela pregledovati njegove posle v NLB. Takrat je bilo kolegialnega razumevanja konec.

Zgled in ugled

KPK kasira tudi očitke o nepravilnostih tudi s strani računskega sodišča. Ko nam institucije EU pokažejo podatke, da pri nas zaradi korupcije ponikne kar 3,5 milijarde evrov na leto, je tudi kriva KPK. Za koliko denarja gre, si lažje predstavljamo v “alternativnih” valutah: to so skoraj trije Divača–Koper ali sredstva, s katerimi bi lahko čakalne vrste v zdravstvenem sistemu spravili na nič in zraven še omogočili investicije v najsodobnejšo opremo in obnovo prostorov. To je denar, s katerim bi lahko dvignili neto plače, saj bi se država na ta račun lahko odrekla kakšnemu odstotku naših prispevkov.

KPK naj bi bila med drugim tudi institucija, ki bi državljane z zgledom prevzgajala v odgovorne ljudi in na ta način težila, da bi se na lestvici Transparency International uvrstili med ugledne države, ki so vzor preglednosti in poštenosti delovanja podjetij in posameznikov.

Tako pa nas zadnje letno poročilo te institucije po indeksu zaznavanja korupcije med 183 državami uvršča na 36. mesto — kar je dve mesti nižje kot v prejšnjem poročilu.

Formalno

Število prijav sumov koruptivnih dejanj, ki jih državljani prijavljamo KPK, se tudi znižuje. Še pred nekaj leti je bilo prijav 1900, lani samo še okrog 600. Če je algoritem Transparency International vsaj približno točen, potem upada števila prijav ne moremo pripisati dejstvu, da je korupcije pri nas v resnici manj.
Mandat predsednika KPK traja šest let. Štefanec ga bo zaključil marca 2020. Do takrat lahko pripelje delovanje KPK do točke, da ljudje tej instituciji sploh ne bomo prijavljali dejanj, zaradi katerih je bila ustanovljena.

Kar slišim njegov zaključni nagovor ob predaji mandata nasledniku: “Reševali smo več primerov na leto, kot smo dobili prijav. Novemu predsedniku KPK predajam institucijo v dobri kondiciji in brez nerešenih primerov.”

Formalno bodo torej letos popucali stare primere. Formalno jih bodo predali pristojnim organom. Ti jih bodo formalno reševali naprej.

Formalno argumentirana formalna odvečnost.

Medvedkova usluga Dejana Židana sebi, stranki, Prešičku


Predsednik SD je zamudil priložnost, ki mu jo je na pladnju ponudil Prešiček, da bi krizno stanje obrnil v svojo korist.

Na novinarski konferenci, na kateri je podal izjavo o ravnanjih ministra za kulturo iz svoje stranke, Židan in njegovi strategi niso zaznali priložnosti, da bi na račun ministrovih “grehov” pridobili politične točke in pritegnili na svojo stran še nekaj več tistih, ki so SD za moralno držo pripravljeni podariti svojo naklonjenost.

Židan je zamudil tudi priložnost, da bi se sam izkazal kot človek s hrbtenico. Kot voditelj, ki z jasno vizijo nagovarja Socialne demokrate k spoštovanju etičnih, humanih, človeka dostojnih normativov.

Toda ne. Počepnil je in kazen za ministrove napake preložil na predsednika vlade. Enako nespretno kot že prej Alenka Bratušek v zadevi Bandelli, katere epilog je znan.

Kakšno tepežkanje?

Židan s tem tudi ministru Prešičku ni naredil usluge. Kot klòp se držati ministrskega stolčka, dokler te ne odstranijo s pinceto — čeprav se v medijih na tvoj račun dnevno rolajo izjave, mnenja, obtožbe, celo analize osebnosti —, ni ravno najboljša priložnost za pokončno in samozavestno držo. Zgodba o njegovem odnosu in ravnanju s sodelavci je tako odprla še nove debate o tem, kaj se v resnici dogaja na ministrstvu za kulturo, kakšnega značaja je minister, ali je res kolerik itd. Seveda pa vse to še naprej in še bolj meče slabo luč na SD.

Dejan Židan se je v zadevi Prešiček kolikor-toliko konkretno odzval samo na nedovoljeno prevažanje ministrovih instrumentov s službenim vozilom. Po njegovem bi jih moral minister zato dobiti po prstih. S koliko udarci in s kakšno šibo bi ga premier moral kaznovati in kako naj bi to tepežkanje v resnici izgledalo, Židan ni povedal.
Roko na srce, ne bi mu bilo treba sklicevati novinarske konference za to sporočilo. Da je minister s prevažanjem zasebnih instrumentov s službenim vozilom delal v nasprotju s tem, kar je dovoljeno, znamo presoditi tudi sami. Nenazadnje ne gre niti za prvi takšen primer zlorabe službenih sredstev v zasebne namene.

Dejstva, očitki, govorice

Pričakovali smo oceno, kako voditelj Socialnih demokratov ocenjuje vodenje svojega ministra v luči znanih dejstev in očitkov: samomora sodelavca, slabih odnosov na ministrstvu, govoric o vpitju, neprimernega ravnanja z zaposlenimi, metanja ključev, poniževanja in podobnega.

Kot predsednik stranke in s tem kot ministrov politični šef bi lahko Židan dobil najbolj poglobljene informacije, jih pošteno pretehtal in z umikom svojega človeka s položaja vsaj delno omilil pritisk vsesplošnega javnega blatenja. S tem bi si stranka prislužila precej političnih točk.

Zdaj čakamo ponedeljek. Odločitev je odvisna od predsednika vlade, ki ga na mizi čaka pismo ministra Prešička. Ko je bil prvič postavljen v vlogo “sodnika”, se je odločil po volji ljudstva in tudi hitro. Se bo tudi tokrat?

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 27. januarja, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3552?=medvedkova-usluga-dejana-zidana-sebi-stranki-presicku

V športu so fejst fantje in dekleta. Vse za en sam cilj. Za zmago.


Trdo delajo. Garajo. Trenirajo vsak dan. Nenehno se učijo. Preigravajo scenarije, taktike. Besede spreminjajo v dejanja.

Kako kotirajo v svetu slovenski politični veljaki po svojem ugledu in vplivu, lahko samo ugibamo. Razen volitev v EU parlament — kamor pa predsednika države, vlade ali ministrov ne pošiljamo — ali imenovanja v nekaj mednarodnih organov nimamo enotnega merila, s katerim bi to lahko izmerili. Zato lahko samo z veliko zanesljivostjo ugibamo, da so naši vrli možje in žene v tujini precej nepomembni igralci. Prej stranski opazovalci, nikoli v ospredju.

Precej bolje pa lahko ocenimo “vrednost” športnikov. Športni rezultati so merilo in sami po sebi nedvoumen pokazatelj, kam kdo sodi v svojem športu ali disciplini. Dobre uvrstitve potiskajo tekmovalca v ospredje medijske pozornosti in prepoznavnosti, povečuje se število njegovih privržencev, širša je njegova mreža, s tem pa tudi vpliv. To velja tudi za športne funkcionarje, ki sicer delujejo v ozadju, a njihov vpliv in ugled, če ne prej, presojamo ob izteku mandata, ko pride čas ponovnega imenovanja.

Čeferin

Dolgo časa je veljalo, da je Aleksander Čeferin najbolj vpliven Slovenec v svetovnem športu. Ugledni pravnik iz najbolj prepoznavne pravniške družine pri nas nam je bil pri vodenju evropske nogometne matice UEFA doslej samo v ponos. Njegova dejanja so premišljena, komunikacija preudarna. V medijih se ne pojavlja brez razloga in samo zato, da se pokaže. Organizacijo vodi z jasno vizijo in je dovolj odločen voditelj, da gre nogomet v pravo smer. Sodelavci ga spoštujejo in cenijo. Dopustil nam je celo vpogled v njegovo švicarsko življenje. Ravno toliko, da smo napasli svoje tipično slovenske firbčnost. V imenu vseh Slovencev lahko zapišem, da smo neizmerno veseli, da na prihajajočih volitvah sploh nima protikandidata, saj je več kot očitno najprimernejši za nov mandat za vse evropske nacionalne nogometne zveze.

Dončić

Toda že več mesecev se vse bolj in bolj osredotočamo na zlatega dečka, ki je v ameriško košarkarsko superligo NBA ponesel ime Slovenije in nas zastopa kot nepopustljiv borec in kot kreativen, inovativen, učljiv, prilagodljiv in požrtvovalen tekmovalec, o katerem vsi govorijo v presežnikih. Pri nepolnih dvajsetih letih je že lider mnogo bolj izkušenih in starejših tekmovalcev v ekipi in z mirno roko prevzema odgovornost tudi za zaključni met.

Luka Dončić je ta hip najbolj dragocen slovenski športni izvozni artikel. Je največkrat zapisano in izgovorjeno športno ime zadnjega obdobja v slovenskih medijih, ki jim nedvomno sledijo vsaj še ameriški. Tudi drugod po Evropi ga poznajo in cenijo, sicer se ne bi uvrstil na 12. mesto na lestvici najboljših evropskih športnikov leta 2018, na kateri je po mnenju tiskovnih agencij sicer zmagal teniški feniks Novak Djoković.

Še nikoli doslej nismo bili tako hitro in točno na tekočem z rezultati v NBA in o Dallas Mavericksih, za katere igra. Pa s številom njegovih košev, skokov in podaj, pa s podatki o ekipi, ki je njihov naslednji nasprotnik, celo z vrstnim redom ekip tako vzhodne kot zahodne konference. Žalujemo za izgubljenimi tekmami Mavericksov in se veselimo vsake zmage. Ponosni smo na vsako točko, ki jo doseže, na vragolije na levo in desno, med nogami, svojimi in drugih igralcev, na trojke iz sredine, po možnosti v zadnji sekundi, ko s svojima dobrima dvema metroma višine že pada proti tlem, ker ga je nasprotnik tik pred metom sesul.

Luka uteleša vse, kar ta hip potrebujemo Slovenci, da bi kot država stopili v prvo kategorijo: svetovni trg, odličen produkt, neustrašen pogum, željo in zavedanje po nenehnem učenju, rast vrednosti, všečnost in odlično izvedbo.

Fejst fantje

Za razliko od Čeferina, ki je gospod v zrelih letih in izdelan, moder mož, pri katerem ne moremo pričakovati dramatičnih osebnostnih ali značajskih sprememb — saj je ravno zaradi teh prišel do tja, kje je —, pa je Luka še tako mlad in “gnetljiv”, da opažamo že razliko od evropskega prvenstva v košarki leta 2017 do danes. V manj kot letu in pol se je preobrazil v novega človeka.

Iz talentiranega košarkarskega mulca je postal občudovan in spoštovan košarkarski mladenič, o katerem govorijo številne aktivne in upokojene košarkarske legende NBA — LeBron James, Charles Barkley, Kobe Bryant, Dirk Nowitzki, Shaquille O’Neal in vrsta drugih. Vsi so začudeni, a tudi navdušeni. Luka je v tem trenutku tudi kandidat za all stars ekipo. Sestavljeno iz najboljših igralcev v NBA. Je šele drugi novinec, ki bi ga lahko doletela ta čast.

Kmalu bo star 20 let. Njegov obraz je dobil resnejše, manj deške poteze. Frizura je na sencah drzneje pobrita, mišična masa je očitno prigarana. Njegov glas je globlji, misli delujejo bolj skrbno izbrane kot na evropskem prvenstvu, četudi se pogosto ponovijo. Ko bo govoril razločneje in počasneje in z očmi, uprtimi v novinarja, bo postal imeniten sogovornik.

V športu so fejst fantje in dekleta. Športniki trdo delajo. Garajo. Trenirajo vsak dan, neglede na dan v tednu. Nenehno se učijo, preigravajo scenarije in taktike. Besede spreminjajo v dejanja. V rezultate. Njihove ekipe sotekmovalcev, trenerjev, fizioterapevtov, maserjev, pripravljalcev smuči, opreme delujejo usklajeno. Za en sam cilj. Za zmago.

Vprašanje, zakaj takšnih rezultatov ne dosegamo v mednarodni politiki, bi na tem mestu najbrž zvenelo prav trapasto?

Kolumna je bila z istim naslovom najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 13. januarja 2019 https://fokuspokus.si/article/3527?=v-sportu-so-fejst-fantje-in-dekleta-vse-za-en-sam-cilj-za-zmago

 

Trije Slovenci kupili avto za 400 jurjev. Mi pa smo dobili kislo kumarico.


Za božjo voljo, prizanesite nam z novicami, ki to niso. Kot da ni dovolj že to, da nas žre, ker ima sosed nov avto!

Potem ko je po božičnem in novoletnem dogajanju medijem zmanjkalo vsebin v zvezi s tem, kje so praznovali domači estradniki in politiki, kje so kamere ujele svetovne zvezde, pa ko smo so nam pokazali vse glamurozne ognjemete sveta in pripadajoče jelke z natančno izmerjenimi kilometri lučk od Avstralije do Londona in ko smo prisluhnili tudi kakšnim novoletnim zaobljubam — potem je nastopil prazen prostor. Poln niča.

Nič novega. To se pogosto dogaja med poletnimi počitnicami, vendar ga nam mediji znajo zapolniti s kislimi kumaricami. Včasih so tako kisle, da jih težko prebavimo, a tu in tam nam le servirajo še kar primerne.

Čas kislih kumaric pa je lahko tudi zimski. Tokrat je že bil tak. Med “primernimi” vsebinami so se znašli celo avtomobili. In to ne kar neki avti, temveč tisti za skoraj 400 tisočakov. Mediji so nam namreč postregli s podatkom, da so lani kar trije Slovenci kupili vozila za vsoto, za katero mora povprečen Slovenec delati 30 let.

Konjunktura

Prodaja avtomobilov v lanskem letu je bila baje navdušujoča. Že avgusta je dosegla skoraj 60.000 vozil. To je podatek, ki nas pomirja, saj kaže na ugodno družbeno in gospodarsko klimo. To lahko razumemo, da ljudem gre dobro, da so optimisti in da so se pripravljeni zadolžiti, saj verjamejo, da bo konjunkturno obdobje debelih krav še trajalo. Avtomobilski prodajalci si delajo kljukice v letnih planih, banke služijo s krediti, ljudje pa imajo nove avte. Je še kaj lepšega, kot da so vsi trije členi v tem poslovnem krogu zadovoljni?

Toda novica, da trije Slovenci vozijo avtomobil za nekaj manj kot 400.000€ potrjuje, kako revna in uboga družba smo v resnici. Pa ne materialno, ampak vsebinsko, medijsko.

Statusni simbol in pripomoček

Da so trije takšni avti tako pomembna vest v medijih, da zasedejo dve minuti časa v osrednjih TV poročilih in četrtino strani v poslovnem tisku, bi nas moralo resno zaskrbeti. Kaj se dogaja z našo družbo?

Moški se morda s tem ne boste strinjali. Za vas je avto nedvomno pomembna družinska in tudi osebna stvar. Statusni simbol. Vaš alter ego. Zrcalo vašega značaja. Zato na avte gledate z drugačnimi očmi kot ženske. Za nas je avto bolj logistično sredstvo. Pripomoček, da življenje teče v skladu z urnikom.

Top 100

Že nekaj let lahko vsako jesen prebiramo lestvico stotih najbogatejših Slovencev. Prva leta, ko so začeli objavljati te podatke, smo evforično stali pred trafikami. Vsi smo hoteli svoj izvod, da bi naštudirali, kdo se je znašel na katerem mestu in za koliko se je njegov status spremenil od minulega leta.

Danes pa nas ta lestvica skorajda ne gane več. To samo pomeni, da postajamo normalni. Da se zavedamo, da v tej in takšni družbeni ureditvi nismo več vsi enaki. Da ne pripada vsakomur enako (malo), saj nekateri znajo več, so bolj kreativni, inovativni, več delajo, so boljši pogajalci, izvirajo že v osnovi iz premožnejših družin ali imajo preprosto več sreče in bolje izkoriščajo svoje omrežje.

En velik novičarski nič

Bogastvo tistih, ki so se uvrstili na rep lestvice stotih najbogatejših, se suče krepko čez 20 milijonov evrov. Zato je novica, da so trije Slovenci lani kupili avto za 400 jurjev, en velik novičarski nič. Manj kot ena kisla kumara.

Štiristo tisoč je resda velik denar. Za nas povprečneže že. To je lepo stanovanje na odlični lokaciji v Ljubljani ali kar dobra hiša v okolici. To je kredit za do konca življenja. Ampak za božjo voljo, prizanesite nam z novicami, ki to niso. Kot da ni dovolj že to, da nas žre, ker ima sosed nov avto.

Kolumna je bila najprej objavljena v nedeljo, 6. januarja, na Fokuspokus z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3514?=trije-slovenci-kupili-avto-za-400-jurjev-mi-pa-smo-dobili-kislo-kumarico

 

Bilanca 2018: Kakšno je bilo pa vaše leto?


Zame je bilo toplo-hladno. Vse prijetno in prijazno, mraz je bil samo zaradi zdravja in neznanke, kako bo v prihodnje.

Leto 2018 bo pustilo pečat v slovenski zgodovini iz več zornih kotov. Tudi s presežki. Vremenskimi, političnimi, gospodarskimi, športnimi … Deset je priljubljena številka. Mojih deset je naslednjih:

  1. To leto je bilo drugo, morebiti se bo izkazalo za tretje najtoplejše od leta 1961. Natančno poročilo bo ARSO objavil sredi januarja. Belega božiča v nižinah ni bilo od leta 2007, debele snežne odeje v mestih pa od leta 1994. V zadnjih 12 mesecih je bila povprečna dnevna temperatura v prestolnici 12,5°C, kar je 1,6 več od dolgoletnega povprečja. Marsikomu to prija, a naša smučišča že čutijo posledice. V povprečju obratuje samo polovica naprav, gneča je večja, zimski turisti pa gotovo manj zadovoljni. Naravo smo dolžni spraviti nazaj v njene “naravne” tirnice, sicer se bomo morali preseliti na nek drug planet ali celo v neko drugo osončje.
  2. Imeli smo državnozborske volitve. Drugič v zgodovini samostojne Slovenije se je zgodilo, da zmagovalna stranka ni oblikovala vladne koalicije. Prvič to ni uspelo Zoranu Jankoviču, ki po volilni zmagi leta 2011 ni znal sešteti glasov v parlamentu. Namesto 46 glasov podpore za mandatarja jih je dobil samo 42. To politično matematiko seveda dobro obvlada prvak SDS Janez Janša, ki je bila relativni zmagovalec letošnjih volitev, a so ji vse stranke sredine in levice odrekle podporo. S preostankom desnih glasov pa vlade pri nas ni (bilo) mogoče oblikovati.
  3. Leta 2018 smo torej dobili manjšinjsko vlado, ki jo vodi Marjan Šarec, zastavonoša druge najbolj priljubljene stranke na volitvah, LMŠ. Tako Janša kot Šarec sta bila obsojena na manjšinjsko vlado, le da je Šarcu uspelo zbrati močnejšo manjšino, ki jo interesno podpira ali ruši Levica. Kot ugotavlja vrsta tistih, ki profesionalno ali vsaj aktivneje spremljamo politično dogajanje v državi — in kot pravi tudi javno mnenje —, nam je Šarčev način vodenja blizu. Zato podpora stranki raste, za resne teme pa mu dajemo priložnost. Bodo pa prav strukturne spremembe tiste, ki bodo na koncu zapečatile oceno te vlade.
  4. Leto 2018 nam je naklonilo še eno državljansko pravico: lokalne volitve. Na teh smo dočakali nekaj pomembnih premikov v mestnih občinah. Padli so Maribor, Koper in Nova Gorica. Ljudstvo je Andreju Fištravcu, Borisu Popoviču in Mateju Arčonu reklo “dost mamo” in raje izvolilo Sašo Arsenoviča v Mariboru, Klemna Miklaviča v Novi Gorici in Aleša Bržana v Kopru. Menjava župana je bila vnaprej znana tudi v Kranju, saj dosedanji Boštjan Trilar ni več kandidral, župan pa je v drugem krogu z naskokom postal Matjaž Rakovec. Devetim slovenskim županom so volilci namenili že sedmi mandat. Svoje občine vodijo tako rekoč od ustanovitve dalje.
  5. Končno smo dobili guvernerja Banke Slovenije. To je po številnih preigravanjih in sprva nepremišljeni in slabi kalkulaciji predsednika Pahorja — saj prvi predlagani kandidat Primož Dolenc ni dobil ustrezne podpore — postal Boštjan Vasle. Dobili smo tudi manjkajočo ustavno sodnico Katjo Šugman Stubbs. Predsednik države je torej opravil dve pomembni imenovanji, se je pa nekoliko potegnil nazaj v svojih komunikacijah na socialnih omrežjih. S premierjem še nista prijatelja, ga pa ta dohiteva v vox populiju, kar predsedniku države gotovo ni prav po volji.
  6. Se je pa tudi vlada izkazala z nekaj presenetljivimi, svežimi rešitvami. Slovensko vojsko po novem vodi Alenka Ermenc, edina in prva ženska, ki zaseda položaj načelnice generalštaba v vojskah članic Nata. Policijo pa po novem vodi Tatjana Bobnar. Upam si trditi, da bosta obe uspešni pri uvajanju nujnih sprememb. Se je pa prvi minister Šarec izkazal tudi z bliskovito menjavo samovšečnega in po lastnem mnenju vsemogočnega ministra Marka Bandellija, ki si je preprosto dovolil preveč. Ali bo ponudba Alenke Bratušek za novega ministra Iztoka Puriča prinesla tako želene in manjkajoče evropske milijarde, bo pokazal čas. Po tem bomo presojali njegovo uspešnost. Sindikati in vladni pogajalci so v glavnem našli zadovoljive rešitve, ki zagotavljajo vsaj začasen socialni mir.
  7. Gospodarsko je bilo leto 2018 zelo uspešno. Po vseh pokazateljih smo boljši kot pred krizo leta 2008, Slovenija pa je po rasti BDP že nekaj časa med vodilnimi v EU. Zaposlenih je več kot milijon ljudi, brezposelnih pa “samo” 52.000. Minimalna plača bo višja, povišale se bodo tudi plače v javnem sektorju. Prihodki državnega proračuna so v desetih mesecih dosegli 8,22 milijarde evrov, kar je 12,3 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Ključni generator uspešnosti ostaja izvoz, kjer smo tolkli fascinantne rekorde. Cveti tudi turizem, kjer pa bo treba paziti, da se cvetenje ne bo sprevrglo v dušenje. Sprejmemo lahko namreč samo omejeno število turistov.
  8. Nikoli prej nismo o dogajanju v ameriški košarkarski ligi NBA vedeli toliko kot letos, ko se ji je pridružil naš najstniški šampion Luka Dončić. O njegovih dosežkih beremo in slišimo skoraj vsak dan, zagotovo pa po vsaki tekmi Dallas Mavericksov. Takšne prekooceanske evforije ni uspelo ustvariti niti ključnemu sokreatorju zmage slovenskih košarkarjev na zadnjem evropskem prvenstvu Goran Dragić. Za Luko so privrženci priredili znamenito Hallelujah Leonarda Cohena, ki se sedaj vrti na YouTubu pod naslovom HalleLuka in z besedilom, ki izraža navdušenje nad njegovim igranjem.
  9. Vrnila se je Ilka Štuhec. Neuničljiva punca. Toliko poškodb, kot jih je prestala prav Ilka, ni prestala še nobena naša smučarka v nobeni generaciji. Pa vendar je letos že dvakrat stala na zmagovalnih stopničkah. Moj pokojni tast, ki nikoli ni imel priložnosti obiskati Slovenije, se mi je vedno poklonil za naše športnike. Spremljal je smučarske skakalce, biatlonce, alpince … — vse športe. Bil je skorajda fanatičen spremljevalec športa in dobro je vedel, katera mesta so zasedli naši.
  10. Zame je bilo to leto toplo-hladno. Vse je bilo prijetno toplo in prijazno, mraz ga obdaja le zaradi zdravja in neznanke, kako bo z nami v prihodnje.

In kakšno je bilo vaše leta 2018?

Želim vam najprej zdravja, potem pridejo uspehi, sreča, veselje… Vsega tega vam želim v izobilju!

Domoljubno delujoča in povezovalna politika premierja Šarca


Če mu ne moremo česa očitati, mu ne moremo očitati tega, da se ne zna obnašati funkciji primerno ali da je zanjo nezrel.

Ne morem si kaj, da ne bi priznala, da mi je všeč in da mi je blizu način, kako nam predsednik vlade pošilja sporočila. Recimo na osrednji proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. On to dela drugače. Bolj ljudsko. Preprosto. Tudi iz osebnih izkušenj. Brez besedičenja in všečnih, a praznih besed, kot so takšna praznična sporočila pogosto prihajala do nas v preteklosti od drugih politikov. Tudi način, kako to pove, deluje bolj pristno in verodostojno. In presenetljivo — njegov način deluje manj igralsko. Ali ni nedavno rekel v nekem intervjuju, da je v politiki spoznal mnogo ljudi, ki so boljši igralci od njega, čeprav ima kot diplomant AGRFT za igralstvo celo ustrezno izobrazbo?

Kje si, ga. Ksenija?

No, pojdimo po vrsti.

Ne moremo spregledati, da šefica protokola ni več ga. Ksenija Benedetti. Ne vem, zakaj je po uradni najavi, da s svojo partnerico prihajata v Gallusovo dvorano, moral predsednik Pahor tako hiteti in jo puščati stopnico ali dve za njim, ko je z dolgimi, moškimi koraki vstopil na prizorišče proslave. Šele na koncu poti do svojega sedeža se je rahlo ozrl in preveril, ali mu sploh sledi. Pahor je bil do ge. Tanje Pečar videti “me first” ignorantski. Ali je ni mogel prijeti pod roko in s tem pokazati, da je nima samo za privesek njegovemu predsedniškemu položaju? S tem bi jo tudi varoval pred posledicami morebitnega nerodnega koraka. Pahorjeva drža je bila nepredsedniška in predvsem nepartnerska.

Predsednik vlade Šarec in predsednik Republike Pahor, ki sta jima po protokolu pripadla sosednja sedeža, si ob prihodu v dvorano nista segla v roko. Tudi pogledala se nista. Takšno obnašanje jasno kaže državljanom, da nekdo od njiju goji zamero do drugega. Mislim si, kdo bi to lahko bil, a ker tega ne vem zagotovo, ga ne bom omenila. Dvomim pa, da je zamera obojestranska.

Svet ni črno-bel

V desetminutnem nagovoru se je premier kot slavnostni govornik dotaknil vseh in vsega. Cerkve, kjer je v času osamosvajanja še kot deček ministriral — ko se današnjim “gorečnežem še sanjalo ni, kaj je to cerkev”, kot je pripomnil —. Roške, kjer se je pripravljala osamosvojitvena zavest. Partizanskih pesmi, ki jih zna zapeti. Zastav, ki bi morale ob državnih praznikih vihrati na več slovenskih hišah. Svoje naklonjenosti pravicam istospolno usmerjenih. Za Šarca svet ni črno-bel.

Rekel je tudi, da “domoljubje ne pripada samo nekaterim”, temveč je “pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas”.

Ali si nismo še nedavno očitali, kdo je domoljub in kdo ne? Koga odlikuje domoljubje in kdo je ljubezen do domovine izdal?

Domoljubje je eno samo, seveda pa ima pri nas vrsto odtenkov in interpretacij. Predsednik vlade ga je poenostavil na najmanjši skupni imenovalec. Po mojem je to naredil namenoma, saj se je zavedal, da ne nagovarja samo politične publike v dvorani, temveč da govori širšemu občinstvu pred ekrani. Naj bo torej razumljivo za vse. Naj se v njegovi definiciji domoljubja prepozna čim več državljanov.

Kurtoaznost kar sede

“Vse dobro, Slovenija, za tvoj praznik!” je zaključil in se med dolgim aplavzom vrnil na svoj sedež. Tu je končno prišlo do komunikacije s predsednikom države. Ta mu je ponudil roko, nasmeh in nekaj besed. A pri tem ni vstal. To kurtoaznost je opravil kar sede, ko je predsednik vlade še stal. Oh, kje ste, gospa Benedetti?

Morda ne gledam dovolj odprto. Morda je moje obzorje preozko. A zdi se mi, da bi v tem času Slovenci težko našli bolj sredinskega človeka od aktualnega predsednika vlade. V svojih sporočilih se mirno, brez zadrege in nepotrebnega ovinkarjenja sprehaja z leve na desno in nazaj. Vsak ekstremizem zavrača, naj bo levi ali desni. In to brez političnih in govorniških zdrsov.

Mlada kariera

Šarčeva državniška kariera je seveda še mlada. Gotovo se bo kdaj pokazal tudi v slabši luči. Toda če premierju ne moremo česa očitati, je vsaj zaenkrat to to, da se ne zna obnašati funkciji primerno ali da je zanjo nezrel.

Napoveduje se nova gospodarska in finančna kriza. Mogoče nam bo v letu 2019 še prizanesla, kdo bi vedel? Domoljubno delujoča in povezovalna politika je sicer ne bo odgnala — bo pa pomemben ščit pred tem, da bi nas udarila tako kot tista leta 2008.

Vesele praznike, Slovenija! Povezana kot v pravljici.

foto: bobo

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 23. decembra 2018 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3493?=domoljubna-in-povezovalna-politika-premiera-sarca