Čedno dekle? Pa naj bo piarovka!


 Samonazivanje s titulami, ki jih v resnici nismo pridobili, je nedopustno, ošabno. Moralno je to tako kot plagiatorstvo.

Dobrega pol leta sem v podjetju naročnika sodelovala z osebo, ki je bila tam na novo zaposlena kot notranja piarovka. Sprva sem bila tega vesela. Zunanji piar namreč potrebuje notranjo zvezo v podjetju, ki lahko pogosto pospeši pridobivanje informacij in podatkov, prenaša ključna sporočila in ustvarja klimo, naklonjeno komuniciranju. In se ob tem uči od izkušene osebe.

Tudi Za naročnika je ta kombinacija koristna, saj sčasoma iz takšnega sodelovanja lahko pridobi solidno izšolanega sodelavca.

O piaru pa se temu dekletu v resnici ni prav dosti sanjalo. Mreže novinarjev, s katerimi bi sodelovala, ni prinesla s seboj. Je pa bila spretna in uspešna v gradnji notranjih odnosov, uglajena, diplomatska. Dajala je vtis odločne, preudarne osebe, ki se je pripravljena učiti in ki ve, kakšni so njeni cilji. V resnici povsem solidno testo za dobrega piarovca. Trudili sva se s projekti, s pisanjem ključnih sporočil, briefingi, sestanki.

Potica ni vzhajala

Napredek pa je bil kljub primerni zasnovi majhen. Prepočasen za vložek, ki ga je bil naročnik pripravljen plačati. Testo ni vzhajalo. Obljubljena potica se je odmikala v prihodnost. Obupavala sem jaz, obupavali so pri naročniku, potem pa so se ji nekega dne zahvalili za sodelovanje. Poslovili sva se in šli vsaka svojo pot.

Ker nisva prijateljevali, tudi nisem sledila njeni nadaljnji karieri. Pred kratkim pa me je zadelo. V petkovi prilogi našega največjega dnevnega časnika sem zagledala znan obraz v dvostranskem članku — in spodaj še imeniten pripis »strokovnjakinja za korporativno komuniciranje« in še celo vrsto drugih »referenc«.

Ta strokovnjakinja je pred tem v življenju napisala eno ali dve sporočili za medije — in še to ne samostojno. Nikoli ni sedela pred novinarji in vodila zahtevne novinarske konference. Njeno korporativno komuniciranje je segalo do dobrodelnih donacij in formalnih prevzemov nagrad za dosežke, ki so bili tako ali tako rezultat dela drugih ljudi in timov v podjetju.

Ego pozicija

S kakšno lahkotnostjo in neodgovornostjo si pripenjamo titule, značke in atraktivne pridevnike! V svoji ego poziciji pa ne pomislimo, kako s tem škodimo celotni panogi. Kako ponižujoče se obnašamo do kolegov, ki najprej skozi študij, nato pa — še pomembneje — skozi praktični dril iz dneva v dan leta in leta nabirajo izkušnje na področju, ki pri nas ponuja malo možnosti za naslavljanje s »strokovnjakom za korporativno komuniciranje«.

Z vidika zakonodaje in prava so pravila še relativno jasno opredeljena. Podjetja — še posebej tista, ki kotirajo na borzi — lahko nasvete glede komuniciranja dobijo v (skoraj) vsaki odvetniški pisarni. Če ne tam, pa brezplačno kar na borzi sami.

Stvari pa se bolj zapletejo, ko je treba teorijo uporabiti v praksi. Ko je treba napisano sporočilo argumentirati pred mediji, pred kamerami, mikrofoni. V pravilnem vrstnem redu, pošteno in nediskriminatorno. Pa tudi pred lastniki, potencialnimi vlagatelji, kupci, dobavitelji, institucijami, gospodarskim ali širšim družbenim okoljem. Interesi enih in drugih so lahko zelo različni, naloga komunikatorja pa zato mnogo bolj kompleksna.

Sprevržena družbena zavest

Njen članek boste sicer zaman iskali v spletni zakladnici tega medija. Čeprav sem uporabila vse možne ključne besede, iskalnik prispevka ni našel. Očitno so po objavljeni tiskani različici tudi v uredništvu prišli do zaključka, da članek ni najboljša referenca.

Slabo se piše panogi, v kateri se velja prepričanje, da je dovolj, če so njeni frontmani — strokovnjaki za korporativno komuniciranje — simpatični, všečni, prijazni in komunikativni. Tudi za samo stroko je to perverzno. Prepričanje, da je lahko piarovka, če je dekle čedno, je žaljivo. Kje so se izgubili kriteriji strateškega razmišljanja, poznavanja vsebine dela, panoge, konkurence, trga, splošne razgledanosti in širine, pismenosti, jezikovne plemenitosti, vodenja?

Samonazivanje s titulami, ki jih v resnici nismo pridobili, je nedopustno in ošabno. Moralno je to podobno kot plagiatorstvo — ki je sicer kaznivo dejanje, saj gre za krajo nečesa, kar nam ne pripada.

Kako spremeniti to sprevrženo družbeno zavest, ko pa imamo tudi med voditelji tako slabe zglede?

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 29. 12.

https://www.fokuspokus.si/cedno-dekle-pa-naj-bo-piarovka-10108764

Cherchez la femme: Ekstra milja ministrice Mlinarjeve (če že ne Bratuškove)


Zmagovati pomeni, da si bolj kot drugi pripravljen narediti še tisti dodatni korak. Nekateri tega očitno še ne razumejo.

Z enim glasom več za je Angelika Mlinar postala nova ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Še v četrtek popoldan po enostavni parlamentarni matematiki ni kazalo na zmago. Je pa bilo slutiti, da bi predlog vladne koalicije lahko uspel samo po zaslugi manjkajočih ali vzdržanih glasov. In tako se je tudi zgodilo. Dva poslanca — Zmago Jelinčič (SNS) in Andrej Šircelj (SDS) — sta pri glasovanju manjkala, Dušan Šiško (SNS) pa ni glasoval. Tako je bilo za zmago dovolj 44 glasov. Proti je glasovalo 43 poslancev.

Ministrico torej imamo. Toda že tako ali tako manjšinska koalicija bo zdaj imela še dva glasova manj. Poslanka Lidija Ivanuša — sicer tudi podjetnica, ki ima v Arji vasi pri Žalcu salona z erotično masažo Paradise — se je namreč odločila, da bo iz SNS pestopila v SDS. Volilcem je to sporočila kar na Facebooku.

Stranki DeSUS pa povzroča sive lase njihov poslanec Robert Polnar. Ker je že večkrat glasoval v nasprotju s koalicijskimi dogovori — sam pravi, da »po svoji vesti« —, bi se mu Erjavčevi poslanci radi kar odrekli. Polnar pa trdi, da bi bila to velika napaka, saj je njihov »najbolj kvaliteten« poslanec ever. Vodja poslanske skupine Franc Jurša pravi, da se bodo s »solistom« pogovorili, »neposlušni« poslanec pa, da pogovor ni potreben in da stranke ne bo zapustil.

Prihodnost koalicije je šibka in negotova

Prihodnost koalicije je torej šibka in negotova. Če se kaj spoznam na politiko, bo manjšinsko vladanje predsednika vlade odslej precej dražje stalo. Apetiti tistih, ki lahko nagnejo tehtnico v korist koalicije, so veliki. Že tako šibka vladna strategija bo še šibkejša. Poleg koalicijskih zavez bo treba izpolnjevati tudi volilne načrte in zahteve opozicijskih strank.

Veliki mojster političnega trgovanja je nedvomno Zmago Jelinčič. Stari politični maček končno prihaja v ospredje parlamentarnega dogajanja, kar si je verjetno ves čas želel. Vsaj po tem, ko mu ni uspelo postati minister za kulturo.

Levica in NSi, ki bi lahko vsaj občasno prispevali svoje glasove, tudi imata svoje kalkulacije. Nove volitve so vsak dan bližje. Pa če bodo redne ali predčasne zaradi padca vlade.

Tega pa si v koaliciji zagotovo ne želijo, saj bi najmanj dve stranki skoraj zagotovo ostali pod pragom vstopa v parlament. Težko je pričakovati, da bi se vsi njihovi glasovi razporedili med druge stranke na levi sredini. Povsem lahko bi se zgodilo, da bi nove volitve pripeljale do preobrata, kar zadeva razmerje med levico in desnico.

Cherchez la femme

Trenutni politični utrip Slovenije kaže, da bi LMŠ ob morebitnih novih volitvah na levi sredini ostala še naprej najmočnejša. Tega se predsednik vlade tudi zaveda. V koalicijskih pogajanjih in razprtijah je to njegovo najmočnejše orožje. Politično preživetje je najmočnejše lepilo koalicije.

Zato je zelo nenavadna komunikacija med ministrico Bratuškovo in premierom Šarcem. Ta petelinji boj kuri Bratuškova. Da ministrica pošilja šefu sporočila skozi medije, da bi na njegovem mestu v primeru morebitne neizvolitve Angelike Mlinar odstopila, je smešno. In žalostno. Res je, da je predsednik vlade formalni predlagatelj ministrske ekipe. A vsa Slovenija je spremljala umeščanje Angelike Mlinar v naš politični prostor že na evropskih volitvah, kar ji je kot nosilki liste SAB omogočila prav Bratuškova. Ponuditi predsedniku vlade kandidatko, češ, tu jo imate, potem pa se od predloga odmakniti, češ, predsednik vlade naj zdaj opravi svoje delo, pa je tako, kot da bi se peljal z vlakom in tik pred zadnjo postajo izstopil.

Zmagovati pomeni, da si bolj kot drugi pripravljen narediti še tisti dodatni korak, tisto »ekstra miljo«. Nekateri tega očitno še ne razumejo. Šarec je Bratuškovi sporočil — seveda spet skozi medije —, da je svojo nalogo v zvezi z Mlinarjevo opravil.

Novopečena ministrica bo morala z ekipo dati vse od sebe, da počrpamo iz EU vse, kar nam pripada do konca leta 2020. Kot prav posebna ministrica se bo morala dokazati še bolj in več kot drugi in zadovoljiti velika pričakovanja, ki jih do nje imamo.

Upajmo, da je vsaj ona pripravljena prehoditi tisto ekstra miljo. Da ne bo šlo v zgodovino, da je za padec 13. slovenske vlade kriva ženska.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 22. decembra z istim naslovom:

https://www.fokuspokus.si/cherchez-la-femme-ekstra-milja-ministrice-mlinarjeve-ce-ze-ne-bratuskove-10106613

Gorenje Velenje: Učna ura socializma za Kitajce


In učna ura za nas, kako pristopiti k odgovornemu reševanju podjetja. Če ne bo rezultatov, tudi podjetja ne bo več.

Zanimivo, da ne moremo narediti tega miselnega preskoka, da Gorenje ni več v slovenski lasti. Kot dokazujejo okostnjaki iz omar letečih minusov kreativnega računovodstva, so tam delali tako, kot je rekla nacionalna politika, lokalni oblastniki in še kakšna samoupravna interesna skupnost. Toda dandanes so lastniki nekdanjega paradnega konja slovenskega gospodarstva pač Kitajci. Pa če želimo ali ne.

Za prodajo si je pred leti prizadevala takratna uprava podjetja, ki je verjetno slutila, kako katastrofalna bi bila njihova usoda, če jih ne bi kupil nov strateški lastnik. Prodajo je potrdil nadzorni svet, ki zastopa vse delničarje — ne samo tiste, ki jih člani nadzornega sveta neposredno zastopajo kot večje lastnike. Ker je bila v Gorenju delna lastnica tudi država, je vse skupaj potekalo tudi s soglasjem in z vednostjo države.

Poslovni in privatni grehi

Strateškega lastnika so si v takratni upravi verjetno želeli zato, ker bi tako najlažje počistili poslovne ali morda celo privatne grehe. Poslovanje s strateškim lastnikom praviloma teče naprej s prestrukturiranjem in čiščenjem nepotrebnih dejavnosti ali odprodaje nepotrebnega premoženja, optimizacijami in kar je še podobnih aktivnosti, ki vodijo v vitkejšo in cenejšo organiziranost.

Če bi bil novi lastnik Gorenja sklad, bi bilo lastništvo kratkoročno. V takih primerih je poslovni model tak, da po prevzemu podjetje očistijo, naredijo profitabilno in nato z veliko dodane vrednosti prodajo.

No, lahko ga tudi izčrpajo, potegnejo iz njega vse, kar je mogoče, pokradejo še več, kot so dobili — in izginejo. Podjetje pa nazadnje gre v stečaj, kot zdaj vemo vsaj iz Adrie Airways.

Da Gorenje ni več »njihova« lokalna firma, so pozabili tudi svetniki občine Velenje. Ti so pred časom apelirali na vodstvo podjetja, naj še enkrat razmislijo o selitvi uprave v Ljubljano. Župan je s svojimi svetniki celo pisal predsedniku vlade, naj prepreči selitev njihovega gospodarskega ponosa: »Smo proti selitvi uprave Gorenja v Ljubljano! Gorenje je tudi naš gospodarski steber, saj zaposlujejo kar tretjino prebivalstva,« so zapisali v protestnem pismu.

Kitajci so odgovorili kratko in jedrnato: »Smo zasebna družba, v naše odločitve se država in občina ne moreta vmešavati«.

Učna ura socializma za Kitajce

Takšni pritiski so bili za kitajske lastnike gotovo učna ura socializma in slovenskega pojmovanja demokracije. Čeprav so medtem že začutili, kakšna je vloga sindikatov v podjetju in kako delujejo politične povezave med lokalnim in nacionalnim.

Glavni direktor Hisensa dr. Lan Lin se je udeležil seje občinskega sveta in napovedal, da bo Gorenje letošnje poslovno leto zaključilo s približno 40 milijoni evrov minusa. Napovedal pa je tudi odpuščanja. Samo tako bo Gorenje močnejše in pripravljeno na novo tovarno televizorjev. Odkrito je povedal, da ne bodo več sponzorji lokalnega rokometnega kluba, če ne bo dobička. Jasno je izpostavil neučinkovitost podjetja in »nenavadno« računovodstvo. S tem je pokazal s prstom na preteklo upravo in njenega dolgoletnega predsednika Bobinca. Prejšnje bilance so prikrivale marsikaj in izkrivljale realno sliko v škodo tako prejšnjih kot novih lastnikov.

Še en slovenski vzorec

Biti lastnik ni samo fino, ker imaš možnost ustvarjati in razvijati nekaj novega in s tem dobro zaslužiti. Biti lastnik je najprej odgovornost. Odgovornost do podjetja, ki mu je z dobro strategijo treba zagotoviti položaj na trgu. In predvsem dober poslovni rezultat.

Potem so tu zaposleni, ki si za uspešno delo zaslužijo dobre plače. Direktor Lin je to jasno opisal s podatkom, da na Gorenjevih proizvodnih linijah potrebujejo 80 ljudi, imajo pa jih 120 — in teh 80 ljudi, ki jih rabijo, bo naredilo toliko kot sedanjih 120, a bodo zato zaslužili več. Preostalih 40 delavcev lahko dobi službo v podpornih ali servisnih službah, ki jih bodo najemali na trgu. Del njihove strategije je, da odprodajo vse, kar ni njihov glavni posel.

Kitajci so tako spoznali slovenski socializem. Po Gorenju so se pohlepno sprehajali številni priskledniki, se zajedali v poslovni uspeh in plače zaposlenih in pripeljali podjetje tako daleč, da ga je bilo treba prodati. Oni so krivi za napovedano selitev podjetja in za odpuščanja, ne Kitajci.

Mi sami pa se lahko zdaj od Kitajcev naučimo, kako pristopiti k reševanju podjetja. Če ne bo rezultatov, ne bo več tudi Gorenja.

O odgovornosti vseh, ki so Gorenje pripeljali do tega, pa niti besede. Še en slovenski vzorec.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 15. decembra https://www.fokuspokus.si/gorenje-velenje-ucna-ura-socializma-za-kitajce-10103901

Adijo, Victoria’s Secret! Pozdravljena, Klara. Ženska, ki ji je vse jasno.


Tako kot nikoli nisem bila na tem fashion showu v živo, tudi nisem možu še nikoli spekla orehove in pehtranove potice.

Besna sem do konca in ne vem, kaj naj storim. Se lahko komu pritožim? Kam naj pošljem protestno pismo? Saj vem, da ne morem spremeniti ničesar. Ampak zakaj hudiča prav zdaj? Niso mogli počakati še eno leto?

Ker ko sem končno v miru, zrelo, odgovorno in po temeljitem premisleku načrtovala nakup frfotajočih modrih peres v obliki angelskih krilc, kronice za na glavo, bleščečih verižic in puhastih roza copatkov z visokimi petami, sem izvedela za to žalostno novico, da so po 24 letih ukinili Victoria’s Secret Fashion Show, znamenito modno revijo spodnjega perila.

To je zarota in škandal. Z mojim nakupom teh artiklov ne bo nič. Brez te revije sploh ne bom vedela, kaj je v trendu. In kako naj zdaj presenetim moža? Samo osmešila se bom, če namesto bordo rdeče, ki je mogoče letos in, oblečem sinje modro, ki je bila popularna pred dvema letoma. 

Modno šopirjenje

Ta ikonična modna revija je bila v resnici eno samo modno šopirjenje. Prestiž, iz katerega smo se običajne, delovne punce vsako leto znova naučile, česa se za vsak dan ne sme kupovati. Ker nam ne (pri)stoji vse tako, kot bi bilo priporočljivo in naravno. Prav mogoče tudi je, da od tankih trakcev in sponkic tudi kje kaj žuli. Me pač nismo Viktorijini skrivni angelčki kot Adriana Lima, Heidi Klum, Miranda Kerr, Giselle Bündchen in še mnoge druge, ki na dan požvečijo en čigumi, popijejo dva litra vode in pogledajo pol krožnika zelene solate. Tem pač vse stoji tako, kjer mora. Če pa že slučajno sili nekam, kamor ne bi smelo, to s pomočjo mojstrov oblikovanja plastike hitro uredijo. Na pisti so vse čudovite, pravljične, samozavestne, nasmejane. Pa tudi seksi, zapeljive, poželjive. Skorajda gole se za soliden denar razkazujejo za užitek in ekstazo bogatih mandeljcev v prvih vrstah. Parada ženske lepote, ki je skozi idealne mere ustvarjala vtis, da je vse to dosegljivo, pri roki, na klic in za drobiž.

In prav to je revijo tudi odneslo in blagovno znamko Victoria’s Secret spravilo v finančne težave. V duhu gibanja proti nasilju nad ženskami, še posebej seksualnemu, in proti spolnim zlorabam je nekoč trendovski dogodek nenadoma postal sumljiv. Izkazalo se je namreč, da je finančnik in za spolne delikte obsojeni Jeffrey Epstein prijateljeval z Lesliejem Wexnerjem, predsednikom uprave L Brands, ki je lastnik znamke Victoria’s Secret. Ker če zvezdnik ali zvezdnica želi ohraniti svoj ugled in dobro ime, mora biti zgled svojim sledilcem.

Pobeg iz vsakdana

Kljub temu me ukinitev Victoria’s Secret Fashion Showa tudi malo žalosti. Ogled te modne revije je bil pobeg iz vsakdanjega službenega in domačega okolja. Daleč od vsakdanjih težav smo ženske bile del milijonskega TV avditorija in se prepustile ogledu skoraj nezemeljskih brezhibnih, naoljenih, porjavelih angelskih teles, da smo kar čutile, kako so se zadnjih 14 dni pred revijo potile na obalah rajskega otoka.

Pri tem pa smo tudi same sprejemale zaobljube, da pa zagotovo jutri pričnemo z dieto in fitnesom. Kar se seveda nikoli ni zgodilo. Od revije do novega leta je bilo vedno samo malo več kot mesec dni. Hujšati in mučiti se v fitnesu pa se v tem času ne splača. Nič ne gre dol, vam povem.

Ko tradicija ugaša

Ko tradicija ugaša, je čas za nekaj novega. Viktorija je to vojno očitno izgubila. Mogoče je zdaj čas za Klaro. Žensko, ki ji je vse jasno. Ki se ne pusti poniževati, zaničevati in biti (mal)tretirana kot seksualni objekt in še marsikaj, o čemer govorijo današnje ženske.

Moža bom torej morala presenetiti s čim drugim. Še dobro, da se mu ni niti sanjalo, kaj sem nameravala. Mogoče mu je odpoved revije celo rešila življenje. Si predstavljate, da bi ga nekega večera nenapovedano presenetila v opravi, ki bi ga pri teh letih na smrt šokirala.

Zato bo bolje, če se raje lotim izdelave orehove potice ali njemu še ljubše pehtranove. Tako kot nikoli nisem bila na Victoria’s Secret Fashion Showu v živo, tudi teh dveh potic nisem še nikoli delala. Upam, da se bo moj poskus posrečil in da bo moj mož znal ceniti moja prizadevanja. Da bo presenečenje lepo oblikovano, ravno prav okroglo, všečno posuto s sladkim prahom, pod njim pa opazna, vendar ravno prav svetleča, porjavela, dišeča in vabljiva sredica. Za obliznit!

Tekst je bil z istim naslovom prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 24. 11. https://www.fokuspokus.si/adijo-victoria-s-secret-pozdravljena-klara-zenska-ki-ji-je-vse-jasno-10094499

Drobne Popovič, Petrol, pravljice, PR: Primer klavrne krizne komunikacije


Ker informacij ni bilo dovolj, smo si zgodbe po svoje napletli kar sami. Najpopularnejša je tista o političnem pritisku.

Čeprav je predsednica nadzornega sveta Petrola Nada Drobne Popovič poskušala razložiti, zakaj je uprava v četrtek, 24. oktobra, kolektivno in sporazumno odstopila, o pravih razlogih do petka, 8. novembra, nismo vedeli kaj dosti. Tistega dne so o odhodu uprave že šušljali — in se šušljanje tudi zanikali —, zvečer pa je to postalo dejstvo. Da se je odstop pripravljal že nekaj časa, smo izvedeli šele kasneje.

Primer Petrol je šolski primer slabega korporativnega komuniciranja. Kriznega korporativnega komuniciranja.

Če nadzorni svet ne zaupa upravi in načrtuje njeno zamenjavo, je to za podjetje situacija, v kateri se je treba znajti po pravilih in zaščititi interese podjetja, lastnikov, zaposlenih, kupcev, partnerjev.

In ker informacij ni bilo dovolj, smo si zgodbe brez zadržkov in po svoje napletli kar sami.

Dezinformacija?

Najpopularnejša je seveda zgodba o političnem pritisku. Iz izkušenj vemo, da je skoraj nemogoče, da pritiski nadzornega sveta na upravo, v katerem ima država pomemben ali celo večinski vpliv, ne bi bili usklajeni z vlado oz. premierom. Pri tem sploh ni pomembno, ali podjetje posluje uspešno ali ne. Da predsednik vlade, največjega institucionalnega lastnika, ne bi vedel, da nadzorni svet odstavlja upravo največjega in tudi uspešnega slovenskega podjetja, je pravljica za otroke. Predsednik vlade je 24. oktobra na družbenem omrežju napisal, da gre za dezinformacijo.

Ste mu takrat verjeli? Mu verjamete danes?

Glede na pomanjkanje verodostojnih informacij iz prve roke je TVS v Odmeve 4. novembra (od 1:30 dalje) povabila človeka, ki bi o tem znala kaj povedati ali bi lahko imela do takšnega ravnanja odločno stališče. Marjan Batagelj, podjetnik leta 2019 in predsednik SBC, in dr. Otmar Zorn, podjetnik leta 2014 in nekdanji predsednik nadzornega sveta SOD (kasneje SDH), sta poskušala osvetliti ozadje. Vendar se je še enkrat izkazalo, da brez vedenja o konkretnih razlogih lahko ostaneta samo na ravni navajanja zakonskih pristojnosti organov upravljanja in nadzora podjetja. Kar je več od tega, so že špekulacije. Informacija ni prav nič bolj verodostojna, če so člani uprave gostu v studiu blizu in če pozna nekaj članov nadzornega sveta. Dejstev nismo slišali.

Komunikacijska norost

Da bi bila komunikacijska norost okrog Petrola še večja, je bila za četrtek, 7. novembra, sklicana nujna seja Komisije za nadzor javnih financ DZ, kjer so sedeli predstavniki vlade, SDH, KPK, Računskega sodišča, Petrola, GZS, Združenja Manager in predstavniki združenj malih delničarjev. Nekdanja predsednica nadzornega sveta Petrola, ki je medtem že postala predsednica uprave, je pojasnila razloge za razhod z upravo, vendar ne tudi 23.000 malim delničarjem.

Ti so šele v petek, 8. novembra — torej 15 dni po odhodu uprave —, končno dobili bolj oprijemljive informacije:

»Nadzorni svet je večkrat pozval upravo k pripravi verodostojnih gradiv, saj so gradiva vsebovala več stomilijonske napake pri izračunih denarnih tokov in višine potrebne zadolžitve za financiranje investicij. Nadzorni svet je pripravljena gradiva ocenil kot zavajajoča, zato na njihovi podlagi ni mogel sprejeti nobene odločitve.«

Nadalje še lahko preberemo:

»Gradiva so bila v tem delu zavajajoča, saj so prikazovala bistveno napačno načrtovano višino in vrsto zadolžitve (tudi z dražjim podrejenim dolgom). Pomembnost dinamike in višine načrtovanih investicij ter tveganja v povezavi s tem izpostavlja tudi bonitetna hiša Standard & Poor’s Rating Services v obrazložitvi bonitetne ocene, kjer opozarja na ključno tveganje velikega investiranja družbe (v višini 521 milijonov evrov v skladu s sprejeto strategijo) v naslednjih letih, večinoma izven jedrnih dejavnosti. V gradivih za obravnavo na nadzornem svetu so bile predstavljene bistveno višje načrtovane investicije v relativno kratkem časovnem obdobju, kot so potrjene v sprejeti strategiji. Posledično bi bilo potrebno tudi bistveno višje in zaradi različnih vrst tudi dražje zadolževanje družbe Petrol […] v času, ko makroekonomski podatki kažejo, da smo na vrhu gospodarskega cikla. Dejstvo je, da so izračuni v gradivih vsebovali kritične napake, ki kljub večkratnim opozorilom nadzornega sveta niso bile oziroma niso želele biti popravljene, zaradi česar je v povezavi s pomembnostjo predlaganih odločitev nadzorni svet izgubil zaupanje v upravo.«

Pa pika

Špekulacijam o Petrolu in vplivu politike ali Marjana Šarca ali kogarkoli in pojasnjevanju odvetnikov z obeh strani bi se lahko izognili, če bi informacija o razlogih za odstop uprave prišla v javnost že tistega prvega večera, 24. oktobra.

Namesto klišejskih in piarovsko nespretno artikuliranih »razhajanj v strategiji« bi Nada Drobne Popovič morala že takrat prebrati — ja, če ne bi šlo drugače, pač prebrati — taisti tekst, ki smo ga 8. novembra končno lahko prebrali vsi. Istočasno bi morala tudi napovedati sklic skupščine delničarjev, na kateri bi preverili stališče lastnikov.

In to je vse. Pa pika.

Načelni, če nas nič ne stane. Potrošništvo po slovensko. Kako dolgo še?


Informacijski mrk. Nadzorniki ščitijo kršitelje, ne pa potrošnikov, in pazijo, da jim lastni spodrsljaji ne bi škodili.

Tako kot o varstvu okolja in demokraciji imamo Slovenci povsem svoje mnenje tudi o hrani. Pravimo, da nam veliko pomeni. Po medijskih objavah v zvezi s zdravo hrano smo povsem primerljivi z drugimi Evropejci, če jih že ne presegamo. Javnomnenjske raziskave kažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomenu kakovosti hrane.

Vse skupaj pa se zalomi, ko je treba ta načelna prepričanja potrditi z dejanji.

Medtem ko naši sosedje Avstrijci in Hrvati svojo lojalnost do domače hrane izkazujejo tudi z nakupnimi navadami, je pri nas med enim in drugim precejšen razkorak. Načeloma smo za zdravo in domače — toda ko stojimo pred policami, ne gledamo na poreklo in druga zagotovila kakovosti, temveč se ravnamo predvsem glede na ceno.

Zgodba o praznih obljubah

Ne vemo točno, ali so za to krivi trgovci, ki so začeli iskati konkurenčnost v ceneni ponudbi namesto v racionalizaciji, ali pa so jim to narekovali kupci, ki so se jim trgovci pravzaprav samo prilagodili.

To načeloma ni skregano z ekonomskimi teorijami. Toda narobe je, če ceneno blago ponujaš pod gesli, ki jih kupci sicer radi slišijo, a si tega imena ne zasluži.

Kakorkoli že, v tej zgodbi o praznih obljubah so se ujeli eni in drugi. Trgovci zato, ker se počasi razkraja njihova nekoč veličastna avra. Prodajajo vedno cenejše blago, s katerim tudi vedno manj zaslužijo. Najhuje je pri mesu, mleku in drugih artiklih za dnevno potrošnjo.

Temu cenovnemu pogromu so se vsaj nekoliko izognili peki, ki jim je z obljubljanjem zdravja in z vedno manjšimi gramaturami na enoto uspelo ohraniti nekaj dodane vrednosti. Ne vemo sicer, koliko ostane peku in koliko trgovcu — vendar obema očitno dovolj, saj je delež ključnih surovin v vrednosti pekovskih izdelkov razmeroma majhen. Navsezadnje smo največ izgubili kupci, ki se vse pogosteje znajdemo na strani, ki »potegne kratko«.

Ni brezplačnega kosila

Ali komu še ni jasno, da na svetu ni brezplačnega kosila? Nizko ceno mora nekdo pokriti. Zato je prav ta naravnanost Slovencev, da za hrano zapravijo čim manj, pomembno gojišče afer, ki si jih v skupni evropski domovini vse pogosteje delimo. Postali smo destinacija za poceni robo. K nam nekritično prihaja blago mejne kakovosti, ki ga za spoznanje ceneje ponujajo mejno sprejemljivi dobavitelji. Takšni, ki so za dobička pripravljeni poseči po sumljivih proizvodnih praksah.

Bogatejše države so poskrbele, da se ribarjenje v kalnem na njihovih trgih ne izplača. Lažem hitro pridejo do dna in njihove avtorje tudi primerno kaznujejo. Pri nas se tega še nismo lotili. Zdrsnili smo med »manj zahtevne trge«, kjer sistem nadzora še ne deluje tako, da bi odločitev, kaj kupiti, prepustili potrošniku. Namesto potrošnika se odločita dobavitelj in trgovec.

In ta dva očitno nista vedno najbolj zanesljiva varuha potrošnikovega interesa, saj mu prevečkrat nekaj vsiljujeta. Nadzor se še vedno zapleta v formalistično razumevanje predpisov in iskanje dlake v jajcu.

To so pogoji za nastanek sivih con. Ne znamo preprečevati goljufive prodaje sadja ob cestah, gore »domačih«, grobo začinjenih in prekajenih mesnih izdelkov na tržnicah, izdelanih iz cenenega uvoženega mesa. Še vedno je normalno, da za prodano blago ne odvajaš davka.

Demokratično zorenje

Tako dojemamo tudi demokracijo. Ta je dobrodošla samo takrat, kadar ne odstopa preveč od našega prepričanja. Okoljske ukrepe izvajamo samo v primeru, če nas ne omejujejo preveč. Načeloma se zavzemamo za čistejše okolje, toda še vedno ne bi šli nikamor brez avtomobila ali ugasnili klimo ali šli v trgovino s svojo nakupovalno torbo. Smo načelni, vendar samo, če nas to nič ne stane. Kako dolgo še?

Čeprav radi k njim škilimo, se od Avstrijcev nismo prav nič naučili. Od tiste davne afere z antifrizom v vinu je avstrijska politika zelo dosledna. Kršitelje in prevarante strogo nadzira in jih tudi gladko pripre, dokler ne pride resnica na dan. V Sloveniji smo še daleč od tega. Daleč smo tudi še od koraka, da bi javnosti jasno povedali, katera blagovna znamka si je privoščila spodrsljaj in komu se morda celo večkrat zalomi. Tako bi se kupci znali obrniti in svoje zaupanje pokazali samo tistim, ki si ga res zaslužijo. V slovenskem informacijskem mrku pa se zdi, kot da nadzorniki ščitijo kršitelje in pazijo, da njihovi spodrsljaji ne bi škodili njihovemu poslovanju.

Če objavljamo vse možne sezname izplačil tem in onim, bi morali tudi imeti pravico vedeti, kdo so lahkomiselneži in/ali prevaranti, ki se poigravajo z našim zaupanjem. To ni razkrivanje osebnih podatkov ali poslovnih skrivnosti. To je proces zorenja demokratične družbe. Zavedanja, da ima dana beseda svojo težo.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 3. novembra 2019, z istim naslovom:

https://www.fokuspokus.si/nacelni-ce-nas-nic-ne-stane-potrosnistvo-po-slovensko-kako-dolgo-se-10085520

Če je vlada v minusu, smo vsi v minusu.


Bolj ko bo podpora vladi padala, težje bo spet zrasla. Pa tudi volitve so vsak dan bližje. In ljudje ne marajo luzerjev.

Se mi samo dozdeva ali je kaj resnice v tem, da se predsedniku vlade Šarcu maje že od začetka krhko zbita hiška, ki jo je postavil lani, ko je s satelitom Levice sestavil manjšinsko vlado?

Naj najprej jasno in glasno povem, da neglede na to, katera opcija nam vlada, želim in privoščim vladi dobro delo. Misel je iskrena — čeprav ima tudi egoistične temelje. Če bo vlada dobro vladala, bo praviloma šlo dobro tudi nam, državljanom. Tudi meni. Simpl.

Zadovoljno ljudstvo je nagrada za dobro delo vsake vlade. Sedanja je imela do kakšnega meseca nazaj kar srečo roko pri ukrepov, ki jih je izpeljala. Ljudstvo je glede na raziskave javnega mnenja do nedavnega večinsko menilo, da vlada dela dobro.

Potem pa je prišlo na dan nekaj vsebin, ki so vladnim všečkom odvzele kar 10 odstotnih točk. Naklonjenost je padla pod polovico anketiranih.

Ne maramo ribarij

Najprej je tu skrivnostna zgodba o znanki predsednika vlade, ki so jo zaposlili na Sova. O njej namigujejo, da morda ni samo znanka, vendar si njenega statusa ni upal noben medij zelo natančno opisati. Tako je javnosti prepuščeno, da si vsak zase predstavlja, ali sta si (bila) blizu ali ne ali še kaj več.

Njuna morebitna medsebojna naklonjenost sicer ni bila ključni razlog za padec naklonjenosti vladi. Ljudi je najbrž bolj zmotilo domnevno premierovo posredovanje, da je dobila (takšno) službo.

Če moja domneva drži, anketiranci sporočajo, da ni takšen greh, če si krvav pod kožo in imaš simpatijo, ampak da je večji greh, če tej simpatiji omogočiš nek privilegij.

Padec podpore vladi so tudi koalicijska trenja v vladi, predvsem pa seveda z Levico. Ljudje ne maramo ribarij, ki zmanjšujejo učinkovitost vlade in ki za nas ponavadi ne pomenijo nič dobrega. To pomeni, da se vlada ukvarja sama s seboj, pozablja pa na veliko sliko in na državljane.

Bomo dodatno prostovoljno zdravstveno zavarovanje ukinjeno ali ne? In če bo, kdaj? Bo ukinjen dodatek za delovno aktivnost? Je to pomoč družinam v stiski ali spodbuda, da delovno sposobni iščejo zaposlitev? Ali da je ne iščejo, saj se jim za nekaj malega več denarja ne splača iskati službe in vsak dan delati.

Pa ne samo koalicijska trenja

Pa ne gre samo za koalicijska trenja. Tudi trenj med vlado in opozicijo ljudstvo ne nagrajuje (vedno) z aplavzom. Preiskava, ki so jo uvedli v Državnem zboru posebej za ugotavljanje domnevnih zlorab v primeru Franca Kanglerja — in več kot 20 sodnih primerov zoper njega —, razkriva nasprotja med levimi in desnimi in nas še bolj razdvaja. Če nas je sploh mogoče še bolj razdvojiti.

Ko ni novih nasprotij, pogrevajo stara. Kangler in njegovi desni podporniki vedo, da so primere sproducirali levi. In pri tem seveda prav nič ne pomaga, da se nekateri z desne poskušajo približati sredini, nekateri z leve pa tudi. V resnici so še vedno zelo daleč vsaksebi.

Najbolj sveža je zadeva z odstopom uprave Petrola. Osupli smo vsi, ki spremljamo domače gospodarstvo. Kljub odločnim izjavam predsednice nadzornega sveta, da je bila odločitev sprejeta brez vpliva politike, je temu težko verjeti. Kaj pa naj drugega reče predsednica nadzornega sveta? Mar mislite, da bi iskreno povedala, da se je posvetovala z vlado?

Čeprav je Šarec še pred odstopom Petrolove uprave na Facebooku obelodanil, da je vladno rušenje uprave s strani LMŠ popolna dezinformacija, je kasnejši odstop to trditev postavil pod velik vprašaj.

Vsak dan bližje so volitve

Danes torej nimamo več vlade, s katero bi bili statistično večinsko zadovoljni. Bi moral biti Šarec zaradi tega zaskrbljen? To je stvar njegovega razmisleka osebno in razmisleka njegovih strategov. Po njegovih prvih izjavah ga padec ne vznemirja, čeprav je občuten. Občutek brezskrbnost mu očitno vliva zavedanje, da bi njegovo LMŠ še vedno volilo največ državljanov. Gibanja gor in dol Šarec ocenjuje kot nekaj običajnega in dodaja, da so pravi pokazatelj razmerij moči samo volitve.

To je seveda res — toda 10 odstotnih točk ni zanemarljiv podatek. Ta minus je v tem trenutku morda še mogoče ohraniti nekje na polovici vladi naklonjenih in ga celo ponovno dvigniti. Toda bolj ko bo podpora vladi padala, težje jo bo povrniti v prvotno stanje. Nenazadnje, nove volitve so vsak dan bližje — in ljudje neradi volijo luzerje.

Resna politika si pred tem ne bi zatiskala oči.

Blog je bil prvotno objavljen na Fokuspokus27. oktobra, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ce-je-vlada-v-minusu-smo-vsi-v-minusu-10082826