Sodelovati v vladi Chucka Norrisa


Volilci menijo, da SMC, DeSUS delata narobe. Veliko družbeno, moralno škodo. Da sodelujeta v procesu zastrupljanja države.

Pustimo Janeza Janšo danes pri miru. On je, kakršen je. Jasno je, da se ne bo spremenil, prilagodil svojega ravnanja, niti iskal novih poti. Naš predsednik vlade je politični Chuck Norris. Bori se proti veliki Evropski uniji, bori se z vplivnimi, komunističnimi mediji, z velikimi državami in velikimi državniki. Bori se proti državljanom. In nihče in nič mu ne pride do živega. 

Zato nas njegova ravnanja ne smejo v ničemer več presenečati. Karkoli se nam že zgodi, moramo se ozavestiti, da smo to vendar pričakovali. Že prejšnji teden.

Uporniki in zavezniki

Pred dobrim letom pa nam niti na misel ni padlo, da bosta ob vseh teh velikih podvigih predsednika vlade z roko v roki za njim kimajoče in pohlevno stali liberalna SMC in zmerno levo, partizansko označeni DeSUS. No, ne celotna stranka, le štirje poslanci, ki vodijo svojo politiko.

Če bi se SMC in DeSUS kot zavezniški stranki, ki sta prišli z drugega pola, do takratnega mandatarja Janše lani postavili v pozicijo, naravnano na svoje volilce, bi bila današnje stanje Slovenije doma in pogled nanjo od zunaj precej drugačna.

Državljani bi bili kljub pandemiji mnogo manj uporniški, manj razdeljeni, bolj uravnoteženi, saj bi volilci teh dveh strank imeli močan glas v vladi in v parlamentu.

Kaj bi bilo, če bi …

Če bi SMC in DeSUS Janši jasno in glasno povedali, da sta pripravljeni podpreti njegovo vlado pri razumnih projektih, povezanih z varnostjo, napredkom, gospodarsko rastjo, blagostanjem, srečo — naše države in vseh, ki tu živimo —, bi ti dve stranki danes v očeh volilcev kotirali mnogo višje.

In če bi SMC in DeSUS dali Janši jasno vedeti, da bosta tudi oster kritik, če se bo lotil demontaže dosedanjega družbenega reda, nespoštovanja vladavine prava, lomastenja po gospodarstvu, zaničevanja in zmerjanja novinarjev, sramotnega komuniciranja, uničevanja STA, boja proti tožilstvu, sodstvu, postavljanja Slovenije na mednarodno agendo v negativni luči, ti dve stranki po raziskavah javnega mnenja ne bi bili pod parlamentarnim pragom na naslednjih volitvah.

Ne maramo izdajalcev

Res ne razumem, zakaj SMC in DeSUS tega nista lani naredili. Brez teh dveh strank Janša ne bi dobil večine, ne bi dobil mandatarskega zaupanja predsednika države in ne bi postal predsednik vlade.

Vsakršna ponižnost je bila zgrešena in slaba strategija. V strahu pred izgubo svojih poslanskih stolčkov in temu primerno ugodnega, zagotovljenega mesečnega plačila, so pozabili na temeljne vrednote, s katerimi so se pred volilci hvalili leta 2018 in obljube, ki so jih dajali. 

Stanje, ki ga javne raziskave kažejo, je samo potrditev, da Slovenci ne maramo izdajalcev. Nobenih. Ne vojnih ne političnih. Hvalisati se z liberalnostjo, kot je to nenadoma iz naftalina potegnila SMC, in biti pri tem tiho, ko gre za novinarje, za medije, za STA — in celo žugati vodji poslanske skupine, ki se je edina izpostavila kot zaveznica svobodnih medijev —, je sprenevedanje par exellence.

Podobno velja, da je biti zraven pri vsem, kar se v državi dogaja, in hkrati govoriti, da je sodelovanje z vlado konstruktivno in v uresničevanju ciljev DeSUS, je pravljica za babice in dedke.

Več si niti ne zaslužimo

Gospe in gospodje iz obeh omenjenih strank! Če pogledamo rezultate merjenja javnega mnenja, naša dežela meni, da ste nas izdali. Da delate narobe. Da delate slabo. Da sodelujete v procesu zastrupljanja države. Delate veliko družbeno, socialno, moralno škodo.

Četudi se boste v strankah vsak dan znova poenotili in držali skupaj, delate slabo.

Čisto vseeno je, kje iščemo prvotnega krivca. Naj bo to Levica, ki je brez prave vizije in odgovornosti za svoj zunaj/znotraj status sesuvala Šarčevo vlado, naj bo to Šarec, ki se je z ihtavim odstopom zakalkuliral, naj bo to dvojček SMC in DeSUS, ki Janši omogoča skoraj avtoritarno vodenje države … — dejstvo je, da sta na začetku 2020 prav ti dve stranki imeli najbolj resno, politično elegantno priložnost in neizmerno moč, da aktualnemu predsedniku vlade omejita ambicijo avtoritarnosti in ga utirita v zmerno, za vse sprejemljivo vodenje države.  

Če bomo državljani to na naslednjih volitvah spregledali, potem verjamem v spomin zlate ribice. In če bo tako, si kaj boljšega niti ne zaslužimo.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 14. marca 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/sodelovati-v-vladi-chucka-norrisa-10221734

Slovenskemu pacientu želimo čimprejšnjega okrevanja


Žalostna mora biti dežela, v kateri voditelji sovražijo, diskreditirajo ali celo umaknejo vsakogar, ki ne misli tako kot oni.

Zadnje leto otroci niso bili kaj dosti v šolah. Pouk prek spleta jim tudi ni prinesel veliko novega znanja, discipline, kaj šele nujne rutine. Da o spletanju prijateljstev, mladostnih mrež in zavezništev niti ne razpredam.

Toda oni so še mladi. Mladost ohranja upanje, saj imajo še nešteto priložnosti, da zamujeno nadoknadijo in znanje nadgradijo. Morda bo življenje vsaj od prihodnjega leta normalnejše in bodo v zrelih letih na korono gledali kot na nenavadno, kratko epizodo. Znanje si bodo zagotovo lahko pridobili, o tem ne smemo dvomiti.

Od Twitterja do TikToka

Bolj nerodno je s tistimi odraslimi, ki ostajajo doma in delajo od doma. Njihov socialni krog se je v času korone zožil na minimum. Na družinske člane, na Zoom sestanke, na številčno omejena druženja, ki jih zvečer odreže policijska ura. Pa čeprav gre za krožek štrikanja, kvačkanja, risanja ali česa podobnega.

Izobraževanja posameznikov in podjetij so se skrčila ne samo zaradi prepovedi zbiranja, temveč tudi zaradi dvomov v uspeh učenja na daljavo in pomanjkanja sredstev za izobraževanje. Mnogim tako preostane samo pobeg v približek realnosti po računalniku, kjer surfajo od ene spletne strani do druge, od Facebooka do Instagrama in od Twitterja do TikToka.

Moč in vpliv

Tam pa lahko med drugim berejo najbolj nizkotne, podle, neumne, zlobne, neresnične zapise nizkotnih, podlih, neumnih, zlobnih, lažnivih posameznikov. Mnogokrat skritih za izmišljenimi identitetami.

Družbena omrežja niso prostor, kjer bi človek s pomočjo komunikacije rasel, se izobraževal, izgrajeval. In pridobival kvalitetna prijateljstva. Nasprotno, to je prostor sovraštva, poneumljanja, zmerjanja. 

Takšen način življenja ustvarja idealne okoliščine za naše trenutne voditelje. Med njimi je mnogo šampionov v disciplinah razdvajanja na dolgi rok, razpihovanja medsebojnega sovraštva in štafetnih zamer.

Celo tisti, ki jim pri vodenju držijo koalicijsko štango, ob tem raje zamižijo. Ti zadovoljno gledajo na svoj bančni račun in izračunavajo prihodnje prihodke do naslednjih volitev ali pa na koledar, kjer imajo zabeležene vrste čakajočih za sestanke, na katerih bodo lahko uveljavljali svojo moč, pokazali svoj vpliv in pomen njihove pozicije.

Spoštovanje po defaultu

Žalostna mora biti dežela, v kateri voditelji sovražijo, diskreditirajo ali celo umaknejo vsakogar, ki ne misli tako kot oni. In potem se čudijo uporniškemu ljudstvu, ki da je brez vsakršne tradicije spoštovanja oblastí.

Pozabili so, da si je spoštovanje treba zaslužiti. Naj gre za športnika, kulturnika, direktorja, vodjo … — kogarkoli. Minili so časi, ko so ljudje po defaultu in samoumevno spoštovali politike zato, ker so bili politiki. Tako poneumljeno in srednjeveško nerazgledano pa ljudstvo vendarle ni ostalo. Veliki, demokratični, pravični in pošteni voditelji so si morali svojo zgodovinsko veličino in spoštovanje množic prigarati.

Sploh pa, ljudstvo in vlada bi morala biti v resnici najtesnejša zaveznika. Kako pa naj vlada uresničuje svoje strategije in vizije, če ne v zavezništvu s tistimi, ki so jih izvolili? Zato pa potrebuje zdravo, zadovoljno bazo.

Junaški junak

Biti zdrav — na duhu in telesu — je v časih korone izjemna vrednota. Zato pa je na drugi strani beseda pacient pridobila dodatno težo, ki poglablja skrbi, negotovosti in dvome.

Vsaj od četrtka naprej je beseda pacient povezana tudi s slovenskim predsednikom vlade. Slovenski pacient je bil namreč naslov komentarja v vplivnem avstrijskem časniku Die Presse in se nanaša na našega predsednika vlade.

Težko bi bilo ta članek pripisati vplivu iz Murgel ali komunističnim medijskim silam, ki bojda še vedno vladajo pri nas. S svojim neumornim oglašanjem na Twitterju si je oznako nakopal predsednik vlade sam. Dopisnik iz Bruslja Oliver Grimm omenja njegove prepire z mediji in o medijih in tudi z novinarko bruseljskega Politica — pa tudi z evropskimi politiki. Česar EU ne potrebuje. Še najmanj v času slovenskega predsedovanja v drugi polovici letošnjega leta.

Vprašanj, ki se ob tem odpirajo, je veliko. Od tistih, ki so povezana s sámo besedo “pacient”, pa do čisto enostavnih — v smislu, ali mu je tega res treba.

Lahko bi se tudi vprašali: kako to, da nam vlada nekdanji narodni junak, ki ne zaznava priložnosti, da bi bil tudi junaški vodja?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 7. marca 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/slovenskemu-pacientu-zelimo-cimprejsnjega-okrevanja-10221719

Kaj se v resnici dogaja s Petrom Prevcem in Ilko Štuhec?


Tavamo od ene novinarske ali psihološke ocene do druge, od njiju dveh samih pa ne izvemo ničesar. Vsaj ne pravih razlogov.

Šport me zelo zanima. Tekmovalnost je del mojega značaja. Četudi gre samo za izboljšanje katerega od lastnih rezultatov, je zmaga zame eden najlepših občutkov. Ob političnih in gospodarskih informacijah je šport prva naslednja stvar, ki jo dnevno spremljam in navijam. Na tekočem sem z vsem, kar se dogaja v naši alpski smučariji, pa pri skakalcih — vključno z dekleti —, biatloncih, tekačih. Tudi košarka, rokomet, odbojka, kolesarstvo, tenis, atletika so moji priljubljeni športi.

Če prafraziram izjavo Marka Crnkoviča, ki je nekoč rekel: “Vse me zanima, nič me ne briga” — vse v zvezi s športom me zanima in tudi briga. Ob slabih rezultatih naših se resno užalostim, tudi jezim, sem slabe volje, bentim in iščem razloge za neuspeh.

Pa ne vem zakaj. Saj nisem jaz tista, ki ji ni uspelo. Enako se veselim uspehov in medalj. Kot da sem imela nekaj zraven. Na nek način otročje, vendar iskreno.

No mercy!

Športnike imamo načeloma radi. Beremo in slišimo, da so športniki naši najboljši ambasadorji in da prav oni nosijo po svetu dobro ime Slovenije. Na čist, nepokvarjen način. Zmagovalne tekme naših so najbolj prepričljivi video spoti za promocijo države. 

Njihove kariere so pogosto kot rollercoasterji. Rezultati in uspešnost gredo navzgor, pa spet dol — in če je sreča, spet gor. Malo je takšnih, ki so hitro uspeli in se nato več let obdržali med najboljšimi. Vzponi in padci, poškodbe, osebnostne krize so sestavni del športa. Seveda pa navijači nenehno zahtevamo in pričakujemo, da so na vrhuncu. No mercy!

Takšni smo, ker ne vemo vsega. Ker ne razumemo, kako deluje človeško telo in glava. Jezijo nas slabi rezultati, ker si jih ne znamo razložiti. Kako je to mogoče, če marljivo in zavzeto trenirajo?

Petrova zgodba

Ne znamo si razložiti, zakaj Petru Prevcu skoki ne uspevajo več. Okej, če ne gre enkrat, dvakrat, nekajkrat. Tudi cela sezona lahko gre v nič zaradi poškodbe. Stanje zdaj že nekajletne neuspešnosti pa je težko razumeti. Star je 28 let, izkušen, z ekipo so trenirali dobro. Moral bi dosegati najboljše rezultate v karieri.

Je kriva družina, ki mu vzame več časa in fokusa kot prej, ko se je športu lahko popolnoma posvečal? Je neuspeh treba pripisati smučem, ki jih je pred leti zamenjal? Od takrat ni več pri vrhu. Ali drugače trenira? Kaj je sploh tisto, kar je izgubil? Zakaj več ne dosega takšnih daljav in odličnosti? Na pravkaršnjem svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v Oberstdorfu je v interni borbi izpadel iz skupine najboljših štirih, ki nas bodo predstavljali v ekipni tekmi na mali skakalnici. Je to konec kariere?

Ilkina zgodba

Ali pa nerazumljiva zgodba Ilke Štuhec. Njene nekdanje uspehe in dvakratni naslov svetovne prvakinje v smuku bi težko pripisali naključjem ali športni sreči. Njeni nekdanji rezultati pričajo, da je bila pogumna in da se je znala po pravi liniji in s pravimi zavoji spustiti po strminah.

Potem pa menjava ekipe v začetku leta 2019, ko je bilo po drugi zlati medalji v smuku na svetovnem prvenstvu v Åreju najlepše. Nerazumno. Od takrat je šlo vse narobe, krona vsega pa sta bila nov padec in nova poškodba. Poskušam jo razumeti, ko pojasnjuje svoje skromne uvrstitve in vsakič znova obljublja izboljšanje. Ve, kje je zgrešila smer. Ve, kje je bila počasna.

Že kar neresnega hihitanja, ki skriva njeno stisko zaradi tekmovalne nemoči, je v njenih izjavah vse več. In vse bolj je to tudi moteče. Razlogov, kaj je v resnici narobe, pa ne izvemo. Obljube o dosežkih, ki da bodo prišli, ostajajo obljube.

Zlati časi

Pravi navijači težko nehamo biti navijači. Če nam je šport v krvi in če so nam športniki pri srcu, ostajamo na njihovi strani. Njihov adrenalin je tudi naš adrenalin. Ves ta džumbus in evforija okrog dobrih rezultatov nas napolnjujeta z veseljem in energijo. Spomnite se Planice in zlatih časov Petra Prevca, Roberta Kranjca ali še prej Primoža Peterke. Pa neverjetnih uspehov Tine Maze, Križaja in drugih pionirjev naših zimskih športov. Šport premika ne samo nas, posameznike, temveč tudi množice, narode. 

Slabi rezultati pa nas požirajo in praznijo. Težko je brez prave energije ostajati enako vnet in predan — četudi samo navijač. Še posebej, če ne razumemo, kaj se dogaja z našim športnikom ali ekipo. Tavamo od ene novinarske ali psihološke ocene do druge, od športnika samega pa ne izvemo nič. Vsaj ne tistih pravih razlogov.

Nič in vse 

Ali je sploh moralno povedati športniku, da je zanič? Da je kljub vsakodnevnim treningom, zgodnjemu vstajanju, odrekanju in želji njegovo ali njeno mojstrstvo izgubilo, izpuhtelo? V športu ne more biti izglasovana konstruktivna nezaupnica.

Če se športnikova kariera končuje z neuspehi in mlahavimi rezultati, je toliko bolj pomembno, da ne pozabimo na nekdanje uspehe. Zaradi njih je bilo tudi nam fino, prijetno, zmagovalno, zmagoslavno. 

V to nam ni bilo treba vložiti tako rekoč ničesar. Samo pričakovali smo vse.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 28. februarja 2021, z istim naslovom.

Če bi bila jaz v koži Karla Erjavca


Kdorkoli si je izmislil tole našo konstruktivno nezaupnico, naj ga čim prej umaknejo z vseh strateških pozicij v politiki. Za vedno.

Če bi bila jaz v koži Karla Erjavca, bi se lani jeseni vrnila v DeSUS samo za to, da izpeljem nalogo, za katero so me na kongresu delegati ponovno izvolili. Samo to in nič drugega. Da uredim razmere v stranki, jo povežem, okrepim, ponovno jasno profiliram, najdem izgubljene volilce in še kakšnega novega — in stranko dobro pripravim na volitve 2022. In pika!

To bi bil moj scenarij zmagovite vrnitve v stranko. In nič več. Do volitev. Z volitvami pa se vedno lahko odprejo nove dimenzije.

Karla Erjavca po padcu Aleksandre Pivec nihče ni klical niti vabil na mesto predsednika vlade. Za ta položaj je opozicija že imela kandidata, ki pa ga je Erjavec odpihnil. Roko na srce, tudi Jože P. Damjan bi končal s podobno parlamentarno matematiko kot Erjavec.

Ambicioznost

Ambicioznost Karla Erjavca samega ali tistih, ki so ga v ozadju pumpali, naj prevzame vlogo leaderja na levi sredini, se je potrdil kot smešen, grotesken, za veliko državljanov žaljiv, ponižujoč proces nabiranja, štetja, odštevanja, prištevanja glasov, pa seveda pogajanj in prelaganja.

Ambiciozen človek se lahko kaj hitro izgubi. Občutek za realnost se zamegli, meje se začnejo premikati brez nekega trdnega, oprijemljivega temelja. Ambicioznost je lahko nevarna vrednota in človeška lastnost, če je akterji ne znajo pametno omejiti. Neomejena ambicioznost je norost.

Namesto da bi torej stranko okrepil, je Erjavec s svojo konstruktivno nezaupnico, za katero smo vsi v Sloveniji vedeli, da ne bo uspela — samo on ne —, povzročil dodatno zadrego, škodo, madež in razkol. Razkrite so številne razpoke, zlasti med izvoljenimi poslanci in bazo. Razdeljenost, neusklajenost je očitna. Na mizi so vprašanja, v katero smer stranka sploh želi.

Predvsem pa ta hip ostaja odprto vprašanje, kdo sploh stranko vodi? Organi stranke sprejemajo ukrepe, priporočila in sklepe, ki pa jih njihovi delegati v parlamentu zavračajo, ne spoštujejo. Oni se gredo svojo politiko.

Zakaj sploh v opozicijo?

Danes ostaja odprto tudi  vprašanje, ali je bila odločitev DeSUS, da se povleče v opozicijo, smiselna v luči naslednjih volitev. Če bi DeSUS kje lahko prišel do uresničitve svojih predlogov, če bi kje lahko imel močnejši glas, bi bilo to prav v tej koaliciji, kjer bi bil pomemben jeziček k večinskosti Janševe vlade. To bi Erjavec kot stari trgovski politični maček verjetno še znal uveljaviti.

A če odmislimo stranko DeSUS in škodo, ki ji jo je njen stari novi predsednik s celotnim manevrom konstruktivne nezaupnice naredil, in se sprijaznimo s tem, da bo, kar bo. Če stranka preživi, bo na repu priljubljenosti. Mogoče je njen vpliv tako usahnil, da ne prileze niti v parlament.

Če ne preživi, pa tudi nič hudega. Volilci imajo še nekaj možnosti, saj sta se v zadnjem letu tako vodilna koalicijska SDS kot opozicijska SAB močno usmerili k upokojencem.

Butasto glasovanje

Večja škoda je s projektom Erjavec za predsednika vlade narejena celotnemu političnemu polu od sredine na levo. To pa je nedvomno resnejši izziv. Zdajšnje opozicijske stranke SD, LMŠ, SAB, Levica so namreč razkrile, da v svojih vrstah nimajo močnega, modrega, izkušenega kandidata, ki bi lahko v prihodnje prevzel vodenje slovenske vlade.

Pa ne le to, potrdilo se je, da same ne premorejo modrosti in kritične presoje, kdo je sploh lahko predsednik vlade. Boj proti Janši je povsem zameglil kriterije, kdo so sploh lahko naši voditelji.

Butasto izpeljano parlamentarno glasovanje je potrdilo, da vsak Erjavec res ne more biti predsednik vlade.

Čim prej stran z njim

Ni najbolj prijetno biti Karl Erjavec v teh dneh. Nakopal si je še več dela kot jeseni, ko se je ponovno zavihtel na predsedniški stolček Desusa. Danes je DeSUS še bolj razčetverjen, z nižjim ugledom in slabšo perspektivo kot pred meseci.

Namesto da bi v teh dneh nekdo — nek dober novi mandatar — oblikoval novo vlado, ki bi bila bolj po volji večinskega, levosredinsko naravnanega volilnega telesa Slovenije, imajo zdaj vse stranke opozicije veliko težavo, kako si do volitev izboljšati ugled in se izvleči iz te zgodbe s kar najmanj modricami.

Kdorkoli je že bil snovalec te nore politične ideje, ga je potrebno čim prej in za vedno umakniti s katerekoli strateške pozicije v domači politiki. Če opozicija tega še ni spoznala, ji tudi napake koalicije na volitvah ne bodo prav nič pomagale.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 24. februarja 2021, z istim naslovom.https://www.fokuspokus.si/ce-bi-bila-jaz-v-kozi-karla-erjavca-10221694

Ali resno mislite, da smo državljani tisti, ki smo to zakuhali?


O sovražnem, izključevalnem govoru in verbalnih napadih bodo govorili tisti, katerih šef ves čas igra prav na te strune?!

Zahteva poslanskih skupin NSi, SDS, SMC, SNS in predstavnikov narodnih skupnosti za sklic sej odborov Državnega zbora za notranje zadeve in za pravosodje, na katerih bi obravnavali pri nas vse bolj prisotno stopnjevanje sovražnosti, izključevanje ter napade na posameznike in organizacije na podlagi vrednot, prepričanj ali svetovnega nazora, se zdi kot pomota. Nepojmljivo. Nedojemljivo. Smešno, četudi desetletja prepozno.

O sovražnosti, izključevanju in napadih se želijo pogovarjati prav tisti, katerih šef vseskozi igra na strune komunikacijske brutalnosti, primitivnosti, strahu, sile in ločevanja na naše in nenaše?!

Res je, za sklic so formalno poskrbeli v NSi, miroljubnem koalicijskem satelitu SDS. Bilo bi preveč absurdno, če bi sklic zahtevala SDS.

Brez ogledala

Koalicijskim strankam stojijo ob strani Jelinčič s svojimi nacionalisti in oba predstavnika narodnosti. A za neverjetni vsebinski zasuk prioritet, o katerih se je treba pogovarjati na parlamentarni ravni, ima zasluge nedvomno vodilna stranka koalicije.

Opozicijske stranke so pobudo zavrnile.

Politika — še posebej aktualna koalicija — glede komuniciranja že dolgo nima ogledala, v katerem bi lahko uzrla svojo resnično podobo. Lotili so se teme, ki se je zadnjih trideset let tako ali drugače nalagala v njihovem hlevu.

Koalicija hoče opozoriti na sovražni govor. Hoče ga preganjati, če že ne izkoreniniti, obenem pa minimalizirati in deradikalizirati. Čeprav ima prav v tem segmentu svoje najmočnejše igralce. Sovraštvo, ločevanje, zmerjanje, nespoštovanje je tako rekoč povsod po svetu in tudi pri nas imanentno prav desno naravnanim strankam.

Nagnusna zbirka

O sovražnosti v Sloveniji se želijo pogovarjati tisti, ki recimo na delovno mesto direktorja slovenjgraške bolnišnice ponovno zaposlijo človeka, na čigar Twitter profilu smo lahko — preden je zbrisal — prebrali: “Morda boš kmalu pozitiven, pa da vidimo kk boš cvilil.” Ali: “Janez Stanovnik je umrl. Končno!” Ali: “Če bi natašo polizal bi še po sardonih dišal tale Marjan Šarec.”

Gre za Janeza Lavreta. To je le manjši del njegove nagnusne zbirke, neprimerne in nedostojne človeka, kaj šele človeka v funkciji direktorja javnega zavoda, bolnišnice. Da so ga ponovno ustoličili, je bilo treba najprej narediti red v svetu javnega zavoda. Po njegovem imenovanju pa je protestno odstopila strokovna direktorica bolnišnice.

Twittov maršala Twita ni treba ponavljati. Zgodovina jih je zabeležila, da ne bodo šli v pozabo.

Vodilni v vsem

Tale je recimo od njegovega poslanca Franca Breznika, ki se je na zapis Mirovnega instituta glede zaustavitve financiranja STA oglasil z naslednjo finančno grožnjo, ki jo je vlada v PKP7 poskušala neuspešno uresničiti:

»Kuck mal, wer da spricht! (Look Who’s Talking), še en proračunski nebodigatreba. Lepo, da ste se oglasili. Na vas smo čisto pozabili. Pridete v kratkem na vrsto. Za vašo financiranje v enem mandatu, bomo postavili vsaj en dom za starejše, ki so garali 40 let za minimalca. #hvala

Naj bo dovolj primerov. Vodilna politična stranka koalicije je nedvomno tudi vodilna v izkazovanju sovražnosti do drugače mislečih, v zaničevalni retoriki, posmehovanju. Žal se je njihovo izrazoslovje že zapisalo v komunikacijski genom ljudstva.

“Besede imajo neverjetno moč in predstavljajo odtis, ki ga vsak dan znova pustimo v svetu,” je na novinarski konferenci ob najavi zahteve za sklic sej že omenjenih odborov povedal vodja poslancev NSi Jožef Horvat. Dodal je, da ne želijo biti politično sodišče, a je njihova naloga, da budno spremljajo dogajanja v družbi in se na sovražne pojave pravočasno odzovejo.

Za božjo voljo, kje so bili pa do sedaj!?

Prvi kazalec na Gregorčičevo

Tako kot smo ob neprimernem komuniciranju aktualnega predsednika vlade in mnogih drugih iz njegovega kroga zaman čakali na odziv predsednika države, tega nismo dočakali niti od predstavnikov koalicijskih strank. Zdaj bi se pa radi pogovarjali o tem, o čemer so ves čas molčali in molče pritrjevali piscu tovrstnih gnusob in ga za vrati parlamenta morda celo spodbudno trepljali po ramenu.

Pravijo še, da na nikogar ne kažejo s prstom. Seveda, saj tudi ne smejo. Prvi kazalec bi bil jasno usmerjen na Gregorčičevo. Namesto tega nas pozivajo, da se “na nek način ›zresetiramo’, ker smo prišli do točke, kjer slovenska družba še ni bila”. Želijo si, da bi iz besednjaka parlamentarcev izginile besede kot “fašisti”, “kriminalci na oblasti”, “golazen” in podobno.

Horvat je tudi opozoril na izkazovanje sovraštva v javnosti z nacističnim kljukastim križem, kar se je po njegovih navedbah začelo že na protivladnih protestih. To je označil za povsem nedopustno.

Kdo vendar, če ne vi, politiki?

Spoštovani politiki, ali resno mislite, da smo mi, državljani tisti, ki so zgrešili smer in zakuhali stanje, v katerem smo? Kdo vendar, če ne vi sami, je vsak dan, z vsakim nastopom, izjavo, zapisom, tvitom, intervjujem, besedo naš vzor? Kdo lahko najbolj hitro, učinkovito in z zgledom pokaže, kakšen naj bo dober človek, dober politik? Kdo, če ne politik, lahko svojemu ljudstvu najbolj transparentno in vsak dan pokaže, kaj pomeni beseda odgovornost, poštenost, predanost, spoštovanje, iskrenost?

Ali mar resno mislite, da je ljudstvo brez razloga besno na politike? Ali vi sami menite, da je naša politika spoštljiva do ljudi, čista, brez afer, brez imenovanj prijateljev in družinskih članov na vplivna delovna mesta, brez sumljivih denarnih poslov s povezanimi družbami ali posamezniki? Ali menite, da ljudstvu nihče nikoli od represivnih organov ni grozil? Da ne sovražite tistih, ki niso z vami? Ker tudi vi sami nikogar in nikoli niste ustrahovali?

Kdo po vašem mnenju pa je tisti, ki je bil temu ljudstvu vzor na poti do točke, kjer pravite, da še nismo bili? Dober politik zagotovo ne. Slab pač. Vsak dan.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 14. februarja 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/ali-resno-mislite-da-smo-drzavljani-tisti-ki-smo-to-zakuhali-10221682