Za glas več: Kako nizko lahko nekdo pade, da bi ostal visoko v igri?


Ministra, ki je najbrž vsaj deloma samostojen, bi premier poslal nazaj v DZ in ga za število spremenil v pritiskača na gumb.

En glas. Samo en glas je zmanjkal, pa bi Slovenija imela novega predsednika Državnega zbora. V parlamentarni demokraciji je to po protokolu druga najvišja politična funkcija. Takoj za predsednikom države. A te stvari smo v tridesetih letih tako uspešno razvrednotili, da državljani ob tem, ali imamo novega ali starega predsednika parlamenta, sploh ne čutimo niti vzhičenosti ali zadržanosti, niti veselja ali žalosti.

Gre sicer za majhno bitko, ki jo je po seriji interpelacijskih porazov opoziciji uspelo izbojevati. Tako se sredinsko in rahlo levo naravnano volilno telo danes šlik-šlak privoščljivo in posmehljivo ozira na desno, češ, kdo ima sedaj udobno večino, o kateri govorite?

Drugi strani bi ta manjkajoči glas prinesel zadovoljstvo, pomirjenost in politično srečo. Kajti vladati s tako zahrbtnim, izdajalskim in neprimernim predsednikom parlamenta, kot je zdajšnji Igor Zorčič, se res ne da.

Administrativa

Sicer pa ni resnega razloga, da bi tej funkciji pripisovali usodno pomembnost. Delo in dolžnosti predsednika Državnega zbora so primarno določene z Ustavo, v kateri je ta funkcija omenjena v štirih členih:

  • člen: “Državni zbor ima predsednika, ki ga izvoli z večino glasov vseh poslancev.”
  • člen: “Redne in izredne seje sklicuje predsednik državnega zbora; izredno sejo mora sklicati, če to zahteva najmanj četrtina poslancev državnega zbora ali predsednik republike.”
  • člen: “Volitve za predsednika republike razpiše predsednik državnega zbora.”
  • člen: “V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega. Predsednik državnega zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.”

Pa tudi sicer naloge predsednika niso v tolikšni meri izvršilne kot administrativne: predstavlja DZ in vodi njegovo delo, sklicuje in vodi seje, podpisuje zakone in druge akte DZ, skrbi za uresničevanje razmerij z Državnim svetom, skrbi za sodelovanje s predsednikom republike, vlado, drugimi državnimi organi, predstavniškimi organi drugih držav, mednarodnimi parlamentarnimi in drugimi organizacijami, skrbi za izvajanje poslovnika, dodeljuje zadeve v obravnavo delovnim telesom, odloča o sporih glede pristojnosti med delovnimi telesi, odloča o službenih poteh poslancev v tujino, če za takšno odločitev ni pristojno nobeno delovno telo, opravlja druge naloge v skladu z ustavo, z zakonom in poslovnikom DZ.

Namen koalicije

Zanimivo bo spremljati naslednje odločitve in ukrepe vladajoče koalicije v boju za ta manjkajoči glas. Samo 45 glasov za poskus ustoličenja novega, njihovega predsednika DZ jih je ujelo nepripravljene in jih pretreslo bolj, kot si opazovalci najbrž mislimo.

Namen vladajoče koalicije je očiten. Polastiti se hočejo vsega, kar diši po oblasti. Pa ne samo v politiki, temveč tudi v gospodarstvu, javnih medijih, izobraževanju … En sam glas je zmanjkal za osvojitev ene od predpredzadnjih neosvojenih trdnjav. S podreditvijo Računskega sodišča in STA bodo dosegli kritično mejo kontrole ključnih podsistemov in udobno zavladali.

Pucko

En glas kot jeziček na tehtnici ni v slovenski politiki nobena posebnost. S to razliko, da mu tokrat ne moremo dodati konkretnega imena kot davnega leta 1996. Takrat je poslanec SKD Ciril Pucko s svojim glasom omogočil potrditev Janeza Drnovška za mandatarja. Potem je prestopil v takratno LSD. Takrat je bila to afera vseh afer.

Špekulacij o možnih nadaljevalnih scenarijih za izglasovanje novega predsednika parlamenta je kar nekaj.

Trenutno kaže, da bi bila najhitrejša in najzanesljivejša rešitev, če se bo šahovski general odločil zamenjati vlogo svojega gospodarskega lovca za glasovalnega kmeta. Janša bi Počivalška z ministrskega mesta, kjer verjetno vsaj nekaj potez vleče samostojno, vrnil nazaj v parlament, kjer bi nadomestil manjkajoči glas, in ga tako spremenil v glasovalni stroj. V pritiskača na ustrezen gumb.

Počivalšek je to pripravljen sprejeti, je povedal, četudi se je še pred dobrim tednom hudoval na generala in napovedal pogovor z njim, ko je ta grdo okrcal takrat še vodjo poslanske skupine SMC Janjo Sluga in se posmehoval ratingom njune strank.

Manevra ni treba podrobneje razlagati. Pa vendar to odpira vprašanje, kako hitro se lahko spremenijo politične ambicije zaradi neke zavožene poti? Ali kako nizko lahko pade nekdo zato, da bi ostal visoko v igri?

Zaradi enega samega glasu.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 4. aprila 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/za-glas-vec-kako-nizko-lahko-nekdo-pade-da-bi-ostal-visoko-v-igri-10221769

V čem je smisel poneumljanja z mnenji gospe Werner in njenega moža?


Kakšno kredilbilnost imajo te besede, da jim je treba dati javni prostor? S kakšnimi argumenti in v interesu česa to počnejo?

Wernerja Brozovića, znanega kot Wernerja, poznam samo iz medijev in še to mimobežno, iz prelistavanja revij. Nikoli me ni zanimal, ne kot človek ne kot pevec. Njegova glasba je daleč od tega, kar rada poslušam. Ne poznam niti ene njegove pesmi, iz revij pa vem, da ima družino, ženo in hčerko.
Tako smo ne poznavajoč se vsi srečno živeli. Dokler …
Dokler se ni ta pevec tretjerazrednega slovesa odločil, da se bo osebno vključil v kampanjo proti vladnim ukrepom zaradi korone in trosil naokoli dvome o cepivu. V medijih smo prebrali, da je na Facebooku usekal po levi in desni strani slovenske politike, da gre — tudi njemu — v nos predsednik Pahor in še kdo, najbolj pa člani protikoronske svetovalne vladne skupine in epidemiologi.

Poneumljanje

Napisal je skratka apel, naj vsi ti pustijo pametne ljudi pri miru in sploh vse, ki so spregledali prevaro, da bodo lahko končno zaživeli svobodno in se uprli psihopatom in genocidu, ki ga izvajajo nad našim narodom. In če že drugi nimajo jajc, da bi zaščitili svoje otroke in starše, bo pa to naredil vsaj on, Werner, in njegovi somišljeniki. “Hvala!”
Ni mi jasno, po katerih uredniških kriterijih je bil njegov zapis na Facebooku deležen medijskega plonkanja. Kakšno težo ima Wernerjeva beseda, da ji je treba dati javni prostor? S kakšnimi argumenti to počnejo? Prepisati Wernerja s Facebooka in iz tega narediti senzacionalističen članek, je poneumljanje!
Toda Werner je v tej butasti zgodbi še najmanj škodljiv. Verjamem, da ljudje ne jemljejo resno njegovih ekscesov. Bolj verjetno je, da jih razumejo kot iskanje medijske pozornosti v obdobju koncertne karantene.

Ga. Werner

Tista, ki razkriva nizkotnost te zgodbe, je v resnici gospa Werner. Ob možu, ki prodaja dalmatinske terasne poskočnice, bi Andreja Brozović lahko odigrala temu primerno gospo in od moževega statusa na nek način pobrala največ, kar se da pobrati.
Ampak ne. Ona je bolj ambiciozna in odločna in očitno besna, ker si je nekdo na tem svetu izmislil to korono. In ker je žrtev te globalne prevare prav ona in njena družina.
Tako je prav tako na Facebooku precej nedamsko artikulirala svoje misli. Očitno zelo natanko pozna delovanje naše svetovalne skupine za korono, ker je vodji doc. dr. Mateji Logar namenila naslednje vulgarne, žaljive, nespodobne, neokusne, nesramne, neumne, neolikane besede:
“Zaradi mene si to palčko porini v rit in se testiraj tudi tam vsak dan! Mojega otroka pa se niti dotaknila ne boš.”

Dodala je tudi, da njen “sonček” ne nosi maske.

Kasneje je objavo izbrisala. A takšne sledi ostanejo. Nekaj, kar prvi hip izgleda kot pogumen frajerski zapis, je že v naslednjem trenutku lahko usodno. Življenjsko usodno.

Šiba božja

Ali ljudje, ki so zmožni napisati nekaj tako grdega, znajo slišati tudi kaj drugega? Kako zblojenim ljudem na lep način in razumljivo povedati, da so zgrešili? Zgrešili s samim sporočilom, s kanalom komuniciranja, s tonom in slogom komuniciranja, z izrazi … — z vsem!
Mogoče lahko take ljudi najbolj strezni prav to, kar na brutalen, ogaben način zanikajo. Šiba božja — torej družinska korona.
Ali bi štirinajstdnevna kazen zadoščala — ker za tak greh si po božjem ceniku zasluži najbrž več —, naj presodijo ljubitelji Wernerja in njegove glasbe. Če se bo to poznalo na manjši prodaji vstopnic za njegove nastope, ne bom prav nič obžalovala.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 28. marca 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/v-cem-je-smisel-poneumljanja-z-mnenji-gospe-werner-in-njenega-moza-10221757

Kaj res nihče ne mara več resnice?


Pri razločevanju resnice od laži nam najbolj pomagajo svobodni, verodostojni mediji. A ti so nezaščitena, izumirajoča vrsta.

Lagati je grdo. Ni važno komu in kdaj. Niso pa vse laži enako težke, niti niso enako usodne. Ljubko se zlagati doma, da je nova frizura zelo fajn, je povsem nekaj drugega kot reči, da se kot politik nisi pogovarjal z nasprotno stranjo. Pri tem pa si pustil sled obiska prav pri tem politiku. Laž, da je čudna frizura stilska uspešnica, bo ohranila pozitivno vzdušje v hiši, politična laž pa lahko vpliva na izid volitev, na družbene norme, sistem, usode mnogih.

Znanstvene raziskave vedenjskih psihologov, analitikov morale, psihiatrov, sociologov, teologov, vzgojiteljev in še mnogih drugih strokovnjakov za preučevanje človeškega obnašanja pričajo, da se običajen človek zlaže povprečno dvestokrat na dan.

Moški in ženske

Moškim gre laž lažje in pogosteje z jezika kot ženskam. S tem hočejo izboljšati svoj imidž, imeti več uspeha pri pridobivanju partnerstva, prikrivati napake, slabosti, povečati svojo moč in veljavo. Moški na nek način polirajo svojo podobo, da bo družba o njih imela žlahtnejše mnenje.

Velik del teh laži so nedolžne laži, ki jih včasih izrečemo spontano, iz navade, tudi iz vljudnosti ali celo iz vsakdanjih diplomatskih razlogov. Konkurenta v nekem poslu bi najraje spotaknili, da bi si zlomil nogo, in ga tako onesposobili za pošteno tekmo za projekt — pa vendar ste mu zjutraj v dvigalu rekli “dobro jutro”.

Veliko naših laži izvira iz pretirane vljudnosti, strahu, negotovosti in kvazi dobre vzgoje, ki ustvarjajo pregrade v glavi, da bi koga prizadeli, mu nakopali skrbi ali se mu bog ne daj celo zamerili.

Tako bomo praviloma pohvalili kosilo prizadevne gostiteljice, četudi gre za ponesrečen obrok.

Možje baje tudi radi pohvalijo ženino garderobo iz bojazni, da kritika ne najbolj posrečene izbire barve in kroja ne bi posredno ogrozila družinskega budžeta z nakupom nove.

Jutri ob sv. Nikoli

Ena najbolj množično uporabljenih laži je obljuba “jutri te pokličem”. Na ta “jutri” je treba praviloma dolgo čakati, marsikatero dekle pa ga niti ne dočaka. »Jutri te pokličem« deluje kot izgovor za priznanje, da mu dekle preprosto ne ugaja. Hkrati pa dečko ne zmore dovolj poguma, da bi ji to vsaj nakazal, kaj šele povedal. Fantje se zanašajo, da bodo dekleta slej ko prej sama spoznala resnico. Seveda pa ta fraza ni v uporabi samo v razmerjih med fanti in dekleti, temveč tudi med prijatelji in znanci in sorodniki.

Laži imajo tudi svetlejšo stran — če seveda s tem nikogar ne prizadenemo. Strokovnjaki trdijo, da so preveč neposredni in resnicoljubni ljudje precej nepriljubljeni in nezaželeni, pogosto celo osovraženi. Nergači in negativci. Če bi si vsi povedali v obraz resnico, bi bile naše socialne mreže zelo ozke. Svet bi se spremenil v planet nasprotovanja, nenaklonjenosti, sovraštva, zavisti, obračunavanja in nasilja.

Kaj nismo že tu?

Razlike

Ko gre za laž, med spoloma obstajajo pomembne razlike. Moški se zlaže približno 220-krat na dan, predvsem v zasebnih zadevah. Želi se izogniti sporom, nesoglasjem, nasprotovanju, nesporazumom, kompleksnim problemom in zapletenim medsebojnim odnosom, obenem pa povečati svoj ugled, veljavo in imidž.

Ženske se zlažemo po tej statistiki približno 180-krat, predvsem iz dobrote, prijaznosti in naklonjenosti. Takrat, ko tolažimo, spodbujamo, razvajamo in mirimo, želimo motivirati in pohvaliti. Predvsem pa nočemo z resnico nikogar onemogočiti, ponižati, užaliti, prestrašiti, šokirati, zavrniti ali prizadeti. Te male, nedolžne laži odpuščamo, jih sprejemamo, ne obsojamo.

Malodušje, otopelost

Povsem nekaj drugega pa so laži v politiki oz. s strani politikov. Najbolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je laganje politikom imanentno. Laž je del njihovega vsakodnevnega ravnanja. Prvak v laganju je bil nekdanji predsednik ZDA Trump. Nekateri ameriški mediji so zanj uvedli števec laži. Washington Post so jih naštel 30.573 v štirih letih. In tem številu gre samo za javno izrečene laži. Koliko jih je izrekel v ožjih krogih?!

Politično laganje je treba postaviti v kontekst premišljene propagande, zavestne, načrtno pristransko predstavljene novice. Laganje je nekaj, kar politiki počnejo neprestano.

Pri umeščanju političnih sporočil v kontekst resnice in laži nam lahko v največji meri pomagajo mediji. Neodvisni, svobodni, verodostojni. A ti so postali nezaščitena, izumirajoča vrsta.

Za resnico v našem domu nam morda ni treba biti v skrbeh. Toda za politično resnico in za resnico kot družbeno vrednoto se bomo morali vse bolj boriti.

Bomo zaradi koronskega malodušja in otopelosta ostali brez borcev za resnico? Koliko nam je v resnici sploh še mar za resnico?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 21. marca 2021 z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/kaj-res-nihce-ne-mara-vec-resnice-10221745

Sodelovati v vladi Chucka Norrisa


Volilci menijo, da SMC, DeSUS delata narobe. Veliko družbeno, moralno škodo. Da sodelujeta v procesu zastrupljanja države.

Pustimo Janeza Janšo danes pri miru. On je, kakršen je. Jasno je, da se ne bo spremenil, prilagodil svojega ravnanja, niti iskal novih poti. Naš predsednik vlade je politični Chuck Norris. Bori se proti veliki Evropski uniji, bori se z vplivnimi, komunističnimi mediji, z velikimi državami in velikimi državniki. Bori se proti državljanom. In nihče in nič mu ne pride do živega. 

Zato nas njegova ravnanja ne smejo v ničemer več presenečati. Karkoli se nam že zgodi, moramo se ozavestiti, da smo to vendar pričakovali. Že prejšnji teden.

Uporniki in zavezniki

Pred dobrim letom pa nam niti na misel ni padlo, da bosta ob vseh teh velikih podvigih predsednika vlade z roko v roki za njim kimajoče in pohlevno stali liberalna SMC in zmerno levo, partizansko označeni DeSUS. No, ne celotna stranka, le štirje poslanci, ki vodijo svojo politiko.

Če bi se SMC in DeSUS kot zavezniški stranki, ki sta prišli z drugega pola, do takratnega mandatarja Janše lani postavili v pozicijo, naravnano na svoje volilce, bi bila današnje stanje Slovenije doma in pogled nanjo od zunaj precej drugačna.

Državljani bi bili kljub pandemiji mnogo manj uporniški, manj razdeljeni, bolj uravnoteženi, saj bi volilci teh dveh strank imeli močan glas v vladi in v parlamentu.

Kaj bi bilo, če bi …

Če bi SMC in DeSUS Janši jasno in glasno povedali, da sta pripravljeni podpreti njegovo vlado pri razumnih projektih, povezanih z varnostjo, napredkom, gospodarsko rastjo, blagostanjem, srečo — naše države in vseh, ki tu živimo —, bi ti dve stranki danes v očeh volilcev kotirali mnogo višje.

In če bi SMC in DeSUS dali Janši jasno vedeti, da bosta tudi oster kritik, če se bo lotil demontaže dosedanjega družbenega reda, nespoštovanja vladavine prava, lomastenja po gospodarstvu, zaničevanja in zmerjanja novinarjev, sramotnega komuniciranja, uničevanja STA, boja proti tožilstvu, sodstvu, postavljanja Slovenije na mednarodno agendo v negativni luči, ti dve stranki po raziskavah javnega mnenja ne bi bili pod parlamentarnim pragom na naslednjih volitvah.

Ne maramo izdajalcev

Res ne razumem, zakaj SMC in DeSUS tega nista lani naredili. Brez teh dveh strank Janša ne bi dobil večine, ne bi dobil mandatarskega zaupanja predsednika države in ne bi postal predsednik vlade.

Vsakršna ponižnost je bila zgrešena in slaba strategija. V strahu pred izgubo svojih poslanskih stolčkov in temu primerno ugodnega, zagotovljenega mesečnega plačila, so pozabili na temeljne vrednote, s katerimi so se pred volilci hvalili leta 2018 in obljube, ki so jih dajali. 

Stanje, ki ga javne raziskave kažejo, je samo potrditev, da Slovenci ne maramo izdajalcev. Nobenih. Ne vojnih ne političnih. Hvalisati se z liberalnostjo, kot je to nenadoma iz naftalina potegnila SMC, in biti pri tem tiho, ko gre za novinarje, za medije, za STA — in celo žugati vodji poslanske skupine, ki se je edina izpostavila kot zaveznica svobodnih medijev —, je sprenevedanje par exellence.

Podobno velja, da je biti zraven pri vsem, kar se v državi dogaja, in hkrati govoriti, da je sodelovanje z vlado konstruktivno in v uresničevanju ciljev DeSUS, je pravljica za babice in dedke.

Več si niti ne zaslužimo

Gospe in gospodje iz obeh omenjenih strank! Če pogledamo rezultate merjenja javnega mnenja, naša dežela meni, da ste nas izdali. Da delate narobe. Da delate slabo. Da sodelujete v procesu zastrupljanja države. Delate veliko družbeno, socialno, moralno škodo.

Četudi se boste v strankah vsak dan znova poenotili in držali skupaj, delate slabo.

Čisto vseeno je, kje iščemo prvotnega krivca. Naj bo to Levica, ki je brez prave vizije in odgovornosti za svoj zunaj/znotraj status sesuvala Šarčevo vlado, naj bo to Šarec, ki se je z ihtavim odstopom zakalkuliral, naj bo to dvojček SMC in DeSUS, ki Janši omogoča skoraj avtoritarno vodenje države … — dejstvo je, da sta na začetku 2020 prav ti dve stranki imeli najbolj resno, politično elegantno priložnost in neizmerno moč, da aktualnemu predsedniku vlade omejita ambicijo avtoritarnosti in ga utirita v zmerno, za vse sprejemljivo vodenje države.  

Če bomo državljani to na naslednjih volitvah spregledali, potem verjamem v spomin zlate ribice. In če bo tako, si kaj boljšega niti ne zaslužimo.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 14. marca 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/sodelovati-v-vladi-chucka-norrisa-10221734

Slovenskemu pacientu želimo čimprejšnjega okrevanja


Žalostna mora biti dežela, v kateri voditelji sovražijo, diskreditirajo ali celo umaknejo vsakogar, ki ne misli tako kot oni.

Zadnje leto otroci niso bili kaj dosti v šolah. Pouk prek spleta jim tudi ni prinesel veliko novega znanja, discipline, kaj šele nujne rutine. Da o spletanju prijateljstev, mladostnih mrež in zavezništev niti ne razpredam.

Toda oni so še mladi. Mladost ohranja upanje, saj imajo še nešteto priložnosti, da zamujeno nadoknadijo in znanje nadgradijo. Morda bo življenje vsaj od prihodnjega leta normalnejše in bodo v zrelih letih na korono gledali kot na nenavadno, kratko epizodo. Znanje si bodo zagotovo lahko pridobili, o tem ne smemo dvomiti.

Od Twitterja do TikToka

Bolj nerodno je s tistimi odraslimi, ki ostajajo doma in delajo od doma. Njihov socialni krog se je v času korone zožil na minimum. Na družinske člane, na Zoom sestanke, na številčno omejena druženja, ki jih zvečer odreže policijska ura. Pa čeprav gre za krožek štrikanja, kvačkanja, risanja ali česa podobnega.

Izobraževanja posameznikov in podjetij so se skrčila ne samo zaradi prepovedi zbiranja, temveč tudi zaradi dvomov v uspeh učenja na daljavo in pomanjkanja sredstev za izobraževanje. Mnogim tako preostane samo pobeg v približek realnosti po računalniku, kjer surfajo od ene spletne strani do druge, od Facebooka do Instagrama in od Twitterja do TikToka.

Moč in vpliv

Tam pa lahko med drugim berejo najbolj nizkotne, podle, neumne, zlobne, neresnične zapise nizkotnih, podlih, neumnih, zlobnih, lažnivih posameznikov. Mnogokrat skritih za izmišljenimi identitetami.

Družbena omrežja niso prostor, kjer bi človek s pomočjo komunikacije rasel, se izobraževal, izgrajeval. In pridobival kvalitetna prijateljstva. Nasprotno, to je prostor sovraštva, poneumljanja, zmerjanja. 

Takšen način življenja ustvarja idealne okoliščine za naše trenutne voditelje. Med njimi je mnogo šampionov v disciplinah razdvajanja na dolgi rok, razpihovanja medsebojnega sovraštva in štafetnih zamer.

Celo tisti, ki jim pri vodenju držijo koalicijsko štango, ob tem raje zamižijo. Ti zadovoljno gledajo na svoj bančni račun in izračunavajo prihodnje prihodke do naslednjih volitev ali pa na koledar, kjer imajo zabeležene vrste čakajočih za sestanke, na katerih bodo lahko uveljavljali svojo moč, pokazali svoj vpliv in pomen njihove pozicije.

Spoštovanje po defaultu

Žalostna mora biti dežela, v kateri voditelji sovražijo, diskreditirajo ali celo umaknejo vsakogar, ki ne misli tako kot oni. In potem se čudijo uporniškemu ljudstvu, ki da je brez vsakršne tradicije spoštovanja oblastí.

Pozabili so, da si je spoštovanje treba zaslužiti. Naj gre za športnika, kulturnika, direktorja, vodjo … — kogarkoli. Minili so časi, ko so ljudje po defaultu in samoumevno spoštovali politike zato, ker so bili politiki. Tako poneumljeno in srednjeveško nerazgledano pa ljudstvo vendarle ni ostalo. Veliki, demokratični, pravični in pošteni voditelji so si morali svojo zgodovinsko veličino in spoštovanje množic prigarati.

Sploh pa, ljudstvo in vlada bi morala biti v resnici najtesnejša zaveznika. Kako pa naj vlada uresničuje svoje strategije in vizije, če ne v zavezništvu s tistimi, ki so jih izvolili? Zato pa potrebuje zdravo, zadovoljno bazo.

Junaški junak

Biti zdrav — na duhu in telesu — je v časih korone izjemna vrednota. Zato pa je na drugi strani beseda pacient pridobila dodatno težo, ki poglablja skrbi, negotovosti in dvome.

Vsaj od četrtka naprej je beseda pacient povezana tudi s slovenskim predsednikom vlade. Slovenski pacient je bil namreč naslov komentarja v vplivnem avstrijskem časniku Die Presse in se nanaša na našega predsednika vlade.

Težko bi bilo ta članek pripisati vplivu iz Murgel ali komunističnim medijskim silam, ki bojda še vedno vladajo pri nas. S svojim neumornim oglašanjem na Twitterju si je oznako nakopal predsednik vlade sam. Dopisnik iz Bruslja Oliver Grimm omenja njegove prepire z mediji in o medijih in tudi z novinarko bruseljskega Politica — pa tudi z evropskimi politiki. Česar EU ne potrebuje. Še najmanj v času slovenskega predsedovanja v drugi polovici letošnjega leta.

Vprašanj, ki se ob tem odpirajo, je veliko. Od tistih, ki so povezana s sámo besedo “pacient”, pa do čisto enostavnih — v smislu, ali mu je tega res treba.

Lahko bi se tudi vprašali: kako to, da nam vlada nekdanji narodni junak, ki ne zaznava priložnosti, da bi bil tudi junaški vodja?

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 7. marca 2021, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/slovenskemu-pacientu-zelimo-cimprejsnjega-okrevanja-10221719