Cepila sem se z AstraZeneco


Reakcija je trajala kakih 18 ur. Naslednji dan sem bila v formi, kot da se ni zgodilo nič. Mini korona je torej za mano.

Izkušnja cepljenja je za mano. Ker je ta vikend cepljenih šele nekaj več kot 300.000 državljanov, se vam bo morda zdela zanimivo branje. Da boste pripravljeni, ko vas pokličejo.

V sredo, 7. aprila 2021, sem nekaj po 9. uri zjutraj prejela prvi odmerek cepiva AstraZeneca. Priznam, želela sem si drugo cepivo, vendar nisem imela izbire.

Katerega od drugih cepiv si nisem želela zaradi zaskrbljujočih informacij o krvnih strdkih in nekaj smrtnih žrtvah, ki so morda povezane z AstroZeneco. Ne, ne. Moja želja je bila povsem pragmatična, koledarsko kalkulativna. Tisti, ki so cepljeni recimo s Pfizerjevim ali Moderninim cepivom, prejmejo drugi odmerek že po treh tednih.

Lahkotnejše življenje

Tisti, ki so virus že preboleli ali ki imajo potrdilo (cepilni kartonček), da so bili že dvakrat cepljeni, so tako rekoč svobodni ljudje.

Kljub omejitvam prehajanja statističnih regij se ti sodržavljani lahko prosto gibljejo in izkazujejo s temi dokazili. Potrdilo delodajalca ni potrebno, niti ni potreben hitri test ali celo PCR, da greš z Gorenjske na Štajersko. Tudi na državni meji gre enostavneje. Vsaj na naši strani. Življenje je nenadoma lahkotnejše. Tudi marsikje v tujini sta prebolela korona in kompletno, dvojno cepljenje nekakšen potni list za poenostavljeno življenje.

Cepljeni z AstraZeneco pa bomo na drugo dozo čakali najmanj 12 tednov. Na priporočilo proizvajalca. Zato sem hotela biti cepljena z nekim drugim cepivom. Približen izračun pove, da bom drugič cepljena v prvi polovici julija. Do takrat pa bom za kak geografski manever odvisna od hitrih ali PCR testov, če bodo ukrepi še naprej tako ostri.

Če bi se v tem času odpravila na dopust v tujino ali celo samo na našo obalo — in če bodo takrat še vedno veljale omejitve za prehajanje statističnih regij, bi morala za dopust v Piranu opraviti PCR tst na Gorenjskem. Kar je popolnoma noro.

Ampak kdo v tem času sploh razmišlja o dopustu? O tom potom, smo rekli včasih. O tem bomo razmišljali enkrat junija in ocenili, ali je ideja sploh izvedljiva.

Organizacija je bila izjemna

Športna dvorana vojašnice v Kranju je nova cepilna lokacija v gorenjski prestolnici. Prej so cepili v dvorani zraven občine v središču mesta. Parkirišč je dovolj, vojska je zagotovila sprejemno osebje že ob vhodu, prijazni fantje in dekleta te usmerjajo in dajejo jasna, kratka, vojaška navodila. Organizacija je izjemna. Vse teče brez zastojev in ovir. Vsakdo, h kateremu te pripelje nedvoumno označena pot, ve, kaj je njegova naloga, kaj od vas potrebuje in vas usmeri na naslednjo točko. Celotna procedura ni trajala niti 8 minut.

Tega niti koordinator cepljenja Kacin ne bi mogel kritizirati, četudi je v njegovi naravi — kot jo spoznavamo sedaj —, da za počasno cepljenje in druge nerodnosti krivi vse druge: cepilne enote, pa občine, ki se ne znajo organizirati, pa softver, ki ga občine razvijajo vsaka zase in podobno.

Da je cepljenih samo 5,7% (podatek za 10. 4.) prebivalcev, so krivi vsi drugi, samo njegovo koordinatorsko delo — vključno z nabavo, torej pritiskanjem na EU kot dobavitelja — je brez pripomb.

47 BPM

Vboda nisem niti čutila. Sledil je “počitek”, če bi se pokazala kakšna hitra, neprijetna reakcija. Vsakogar od nas so poslali v cono miru pod časovno kontrolo. Predvidenih petnajst minut se ni zavleklo niti za minuto. Potem so mi izmerili še srčni utrip in kisik v krvi. Slednji je bil na odličnih 97%, zataknilo pa se je pri srčnem utripu.

“Opa,” je rekel mladi medicinski tehnik — ali pa je bil morda že mladi zdravnik, naj mi oprosti —, “tole pa ne bo v redu. Koliko pa je običajno vaš srčni utrip?”

Ko mu povem, da v mirovanju med 43 in 50, mu vidno odleže. “No, potem pa lahko greste. Zdaj je 47.”

Pomirjena, zadovoljna, lahkotnejša, sproščena sem prišla domov in začela čakati, ali bom začutila reakcijo na cepivo. 

Prikradla se je ponoči. Ni bilo hudo, daleč od tega. Toda od kakih pol treh naprej nisem več mogla spati. Slabo sem se počutila, oči so me pekle, bolela me je glava, pa tudi mesto cepljenja na rami, če sem nanj pritisnila. Imela sem rahlo povišano temperaturo. Ob 5. uri, ko je dosegla 37,8°C, sem se odločila za tablete, ker me je čakal delovni dan.

Spet v formi

Do 13. ure sem bila popolnoma predana delu. Tablete so delovale. Počutila sem se odlično, bila sem učinkovita. Toda okrog dveh se je vročina vrnila in me položila. Kavč je bil moj popoldanski zaveznik. Najvišja temperatura je bila 38°C, spet me je bolela glava, telo si je želelo ležati. Bolelo me ni. Zaradi vročine nisem več posegla po tabletah. Naj se telo bori samo. Veliko sem pila, počivala, gledala kolesarsko dirko po Baskiji. Mižala sem in mogoče vmes tudi zadremala.

Zvečer mi je odleglo. Temperatura je padla, telo se je vrnilo v normalno stanje.

Reakcija na cepljenje je torej trajala kakih 18 ur. Spala sem odlično. Naslednji dan sem bila v formi, kot da se ni zgodilo nič.

Mini korona je torej za mano. Čez nekaj dni bom delno zaščitena. Ne dovolj, da bi bila čisto brez skrbi, pa vendar …

Kaj pa vi? Kakšne so vaše izkušnje, če ste že bili cepljeni? In če niste, kdaj boste na vrsti?

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 11. aprila na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/cepila-sem-se-z-astrazeneco-10221780

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s