Da ne bomo kljub protestom ostali šibki, nemočni, razdeljeni, popredalčkani


Gre za politično nebogljenost, nestabilnost, ki ne zmore zmagati niti v bitki, kaj šele v vojni proti aktualnemu generalu.

Petkovi protesti postajajo vedno bolj vroči. Ni videti, da bi polena na ogenj s piromansko slastjo metali demonstranti. Bolj se zdi, da policija postaja — morda po nalogu pristojnega ministrstva — manj strpna in omejuje svobodo, ki je mirnim protestnikom zagotovljena po Ustavi.

Čeprav ima skoraj vsak udeleženec svojega, poznamo razloge za proteste že na pamet. Omejevanje svobode in demokracije, zaničevanje lastnega ljudstva, žaljivo komuniciranje, korupcija, nepotizem, kadrovske čistke, policijsko nasilje, zaščitna oprema, kraja davkoplačevalskega denarja, aroganca, oholost … Veliko jih je.

Pozabljamo pa na dejstvo, da se protestniška sila oblikuje ne samo zaradi akutnega nezadovoljstva in konkretnih, upravičenih očitkov zadnjih stotih dni, ampak že iz volilne baze same. Ta je bila tudi na zadnjih volitvah leta 2018 še vedno večinsko leva ali vsaj levosredinska. In politična prepričanja te volilne baze so v koliziji s trenutno vladno usmeritvijo.

36,25% : 63,75%

Na zadnjih volitvah je relativno zmago res pobrala stranka SDS. Zanjo je glasovalo 24,92% volilcev. Tako je dobila 25 poslancev v parlamentu. Po političnem spektru sorodna NSi je dobila 7,16% glasov (7 poslancev), Jelinčičeva skrajno desna SNS pa 4,17% (4). Seštevek na desni torej znaša 36,25% glasov ali 36 poslancev v Državnem zboru.

Če odmislimo dva sedeža, ki po Ustavi pripadata manjšinama, se je večina tistih, ki so oddali veljavne glasove — torej 63,75% volilcev ali slabi dve tretjini —, očitno odločila, da desno naravnana politika ni njihov izbor. Ti imajo 52 poslancev politične sredine in kar je levo od nje.

Politično stanje je odraz delovanja Levice, ki se v svoji ihti in trmoglavosti ni zavedala posledic svojega »in and out« statusa v Šarčevi vladi in nenehnega driblanja in utrujanja takratne koalicije, kar je rušilo stabilnost celotne manjšinske sredinske vlade. Je tudi odraz nepremišljenosti Šarčevega odstopa, ki očitno ni računal, da ima v svojih vrstah ljudi, ki jim nista pomembni smer in pot, temveč ohranjanje lastne pozicije pod krinko državotvornosti.

Če zdaj gledamo nazaj, je bila nova, druga vlada boljša rešitev kot pa volitve. Pa čeprav Janševa vlada. Če bi volitve sovpadale z izbruhom korona virusa, bi nas to precej bolj dotolklo.

Konstelacija

Prav zato pa danes ob petkih protestirajo tudi tisti, ki so volili SMC in DeSUS, ki sta še vedno v koaliciji. Tako kot prej. Protestirajo proti lastnemu izboru. Ker v tej konstelaciji strank to ni njihov izbor.

Ni verjetno — niti ni videti —, da bodo protesti proti aktualni vladi prinesli spremembe. To bi moralo biti vsem jasno. Nihče ne bo odstopil, nihče ne bo interpeliran. Protesti so za vladno garnituro samo žgečkanje, manjša motnja — vredna enega premierovega tvita. Vladavina trde roke, osebni interesi ter vpliv in moč so najmočnejše lepilo te koalicije.

Če v resnici hočejo spremembe, bi se protestniki morali zamisliti. Njihova sporočila bi morala jasno nagovarjati vrtičkarje na sredinski levici. Pa ne samo stranke v parlamentu, temveč tudi tiste, ki so ostale pod pragom. Te s svojimi navidez različnimi programi in prav tako osebnimi interesi po pomembnosti in vplivu ustvarjajo drobir nemočnih, samih zase nepomembnih in ranljivih strank na sredini. Gre za politično nebogljenost in nestabilnost, ki ne zmore zmagati niti v bitki, kaj šele v vojni proti aktualnemu generalu.

Preštevanje drobiža

Za ugotovitev, da stranke SMC po naslednjih volitvah ne bo več — ne v parlamentu ne sicer —, ni potrebna kaka poglobljena analiza ali javnomnenjska anketa. Njeni nekdanji volilci se bodo nekako prerazporedili ali pa bodo ostali doma. Kar je še najslabše. Razočarani volilci DeSUS-a bodo iskali alternativo.

Pozivi protestnikov bi zato morali biti usmerjeni v prihodnost. V pomoč pri oblikovanju močne protiuteži sedanji vodilni koalicijski stranki. V povezovanje sredinskih strank v politično strukturo, sposobno odločne in strateške politične bitke. Da se ne bomo po prihodnjih volitvah spet debelo gledali in prepozno preštevali strankarski drobiž, ki se bo komaj uvrstil v parlament.

Da si ne bomo očitali, kot si očitamo glede sprave. Te ne bo. Ker ne znamo drug drugemu odpustiti zablode naših prednikov.

Politične spremembe pa tudi ne bo. Ker nobena politika, ki razmišlja ozko in majhno, ne more biti velika zmagovalka. Da ne bomo kljub protestom ostali šibki, nemočni, razdeljeni, popredalčkani.

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 25. junija, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/da-ne-bomo-kljub-protestom-ostali-sibki-nemocni-razdeljeni-popredalckani-10186035

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s