Generali in vojaki: Zmaga? Kakšna zmaga?


Generalštabu manjka strategija, vodenje, samorefleksija, samokritika, poštenost, resnicoljubnost, objektivna presoja …

Trudim se razumeti našo vlado, ki nas s pomočjo uradnih ali občasnih govorcev in sebi naklonjenih medijev prepričuje o svoji veličini. Res se trudim in zelo dobronamerno sem naravnana. Pa mi ne uspe. Moje dojemanje dogajanja od razglasitve pandemije 13. marca pa do danes je precej drugačno od tistega, kar nam razlaga naš korona generalštab.

Res je, pri nas bolniki niso umirali na cestah in tudi na hodnikih ne in zapuščeni. Res je, mrtvih nismo pokopavali v skupinske grobove in z bagerji zasipavali jame. Res je, našemu zdravstvenemu sistemu se je uspelo prilagoditi celo hujšim covid–19 razmeram, do katerih pa na srečo ni bilo. Res je, veliko smo testirali. Prvi smo razglasili konec epidemije. Prvi smo razglasili odprtje meja.

Vse to je res.

A prvo bitko te korona vojne smo dobili državljani. Mi, vojaki. Ne generali. In da ne bo pomote: vojaki so tudi medicinsko osebje in negovalno osebje v domovih starejših občanov, pa šolniki in civilna zaščita. Vsi, ki smo se morali čez noč prilagoditi navodilom, skreganim z realnostjo življenja.

Bo, kar bo. Če bo.

Generali pa so medtem nadaljevali z informiranjem, pisanjem navodil, popravki pravkar objavljenih usmeritev, dajanjem nejasnih, nerazumljenih, pogosto nerazumljivih, dvoumnih, neusklajenih informacij. In to včasih celo na eni in isti tiskovni konferenci. Ministri so govorili eno, uradni govorec vlade pa jih je že čez nekaj minut popravljal. Navodila za vojskovanje so spreminjali in popravljali tako hitro, da je bilo povsem jasno, da za tem ni stalo znanje »vojaške« stroke, temveč ugibanje, testiranje, poskusi. Nekako po sistemu »bo, kar bo, če bo«.

Ali je to, kar si generalštab pripisuje kot veličino in izvrstno vojaško vodenje, res zmaga, vredna medalje za zasluge?

Razglasili smo konec epidemije, velik del ukrepov pa je obveljal. Kakšna zmaga?!

Naš zdravstveni sistem je sicer preživel, toda zdravstvena blagajna je na psu. Vodstvo opozarja na velik minus. Ostaja vprašanje, kako bomo državljani zdravstveno servisirani do konca leta.

Pa ne samo to. Ker so bile druge dejavnosti v zdravstvu medtem na čakanju, nas zdravniki opozarjajo na posledice neukrepanja pri drugih pacientih in boleznih, da česar je prišlo zaradi prioritete preprečevanja pandemije. Smo torej žrtvovali številne, še neznane paciente zato, da smo rešili korona pozitivne? Žrtvovati ene zaradi drugih.

Je to zmaga?

DSO

V treh slovenskih domovih za starejše je kosila smrt in pobrala nekaj ducatov starostnikov. Od 108 umrlih v Sloveniji je do konca maja dne umrlo 86 starejših oseb. Tako pravijo uradne številke. Toda 22 umrlih oseb ni sodilo v to starostno skupino! Minister za zdravje pa nas potem še povsem nekritično prepričuje, da imamo enega boljših rezultatov na svetu glede umrljivosti starejših! In to samo zato, ker v drugih — skoraj stotih domovih — ni bilo hujše epidemije.

Se temu sploh sme reči zmaga?

Po izbruhu pandemije so bile naše meje precej tesno zaprte za vse. Karanteni se sprva niso mogli izogniti niti Slovenci, ki so prihajali iz tujine. Toda 15. maja, po uradni razglasitvi konca epidemije, je vlada sporočila, da so naše meje odprte za vse, razen za tiste, ki imajo očitne znake bolezni. Nato pa je ponovno čez nekaj dni obveljalo novo sporočilo, da so naše meje zaprte za državljane tretjih držav oz. da zanje velja štirinajstdnevna karantena z nekaj izjemami. V desetih dnevih smo imeli tri različne mejne režime.

V isti paket lahko dodam še pomanjkanje mednarodne komunikacije in usklajevanja s sosedami glede dvostranskih dogovorov o prehajanju meje. Tudi na to smo jih v svojih zapisih spomnili mi, vojaki — državljani. Tudi jaz, morda celo prva, že 10. maja.

V junij, ko bodo države EU precej sprostile prehajanje mej, vstopamo z dogovorom s Hrvaško in Madžarsko.

Se ob tem počutite zmagovalno in med prvimi na svetu?

Kaotično in nedomišljeno

Tudi urejanje šolskega sistema je kaotično, nedomišljeno improviziranje. Eni otroci v šolo zdaj, drugi ne. Pa potem spet drugi ja in tretji ne. Maske da, maske ne. Čez noč razrede na pol, učitelje pa na kvadrat. In potem obratno. Matura da, matura ne. Kdaj? Kako? Prav zmagoslavno!

Direktor NIJZ je pred dnevi sporočil, da je nošenje mask priporočljivo. Generalštab je informacijo popravil in še naprej odredil obvezno nošenje v zaprtih prostorih in povsod, kjer ni zagotovljena varnostna razdalja. Še ena zmaga!

Nabava zaščitnega materiala, ventilatorjev in s tem povezani protekcionizem, nepotizem, klientelizem, koruptivnost … — in to za denar, ki ga še nismo niti zaslužili —, pa so zgodbe, ki bodo pozno poleti znova aktualne. Za novo zmago!

Grožnje s smrtjo zdravniku, ki je kot član komisije za izbor ventilatorjev povedal svoje stališče. Grožnje uslužbencu Zavoda za rezerve, ki je razkril, kakšno politiko vodimo. Korona zmage? Mar res?

Trudim se. Res dobronamerno.

Manjka odprta komunikacija, strategija, vodenje, zrcalo, samorefleksija, samokritika, poštenje, resnicoljubnost, objektivna presoja … Generalštabu vse to manjka.

Manjka pa tudi priznanje, da te bitke niso dobili oni, generali — temveč mi, vojaki.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 31. maja na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/generali-in-vojaki-zmaga-kaksna-zmaga-10176813

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s