Gospodarska diplomacija v času virusa. Prej nič, zdaj nič.


V boju proti virusu bomo med najuspešnejšimi. Na drugih frontah pa bomo ostali, kar smo bili: osamljeni, pozabljeni luzerji.

Da zapore državnih meja med pandemijo niso samo zdravstveni in varnostni ukrepi in odraz skrbi za javno zdravje evropskih držav, temveč tudi spretno izrabljanje političnih in gospodarskih interesov, potrjuje ravnanje avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza konec preteklega tedna.

Avstrijska južna soseda Slovenija je — vsaj do sedaj — uspešno obvladala prvi val korona virusa. Nedvomno smo pridni in ubogljivi Slovenci dovolj spoštovali vladne omejitve, tako da današnje statistike kažejo precej pomirjujoče rezultate. V zadnjih dnevih imamo od nič do enega novega obolelega na dan. Bolnišnice in oddelki za intenzivno nego se praznijo. Primerjave nas postavljajo na rep »nevarnih« držav v EU. Končno je enkrat za spremembo dobro, da smo na dnu lestvice.

Freundschaft

No, kancler Kurz se je odločil, da bo precej zadovoljive zdravstvene razmere v Sloveniji ignoriral — in je omejitve za prehajanje južne meje podaljšal. Očitno mu ni do tega, da bi Avstrijce spustil k nam, kjer bi lahko prišli do koščka (poceni) morja.

No, na drugi strani pa je Kurz precej prizanesljivejši do Nemčije, kjer se ukvarjajo z doslej skritimi virusnimi žepi, ki so izbruhnili v Severnem Porenju-Vesfaliji, Schleswig-Holsteinu in Turingiji. Čeprav torej Nemci še ne morejo biti mirni glede korona virusa, Kurz razmišlja, da bi mejo s to prijateljsko državo in ekonomsko najmočnejšo partnerico odprli še pred poletjem. Pristojni obeh vlad naj bi bili glede tega skoraj vsak dan v stiku.
Če bi kancler odprl mejo proti našemu morju, bi nekaj avstrijskega denarja odšlo v Slovenijo. S tem bi tako svojim državljanom kot severnim sosedom sporočil, da niti avstrijski niti nemški turizem nista prioriteti. Zato si tega ni dovolil. Ni torej odprl meje s Slovenijo, kjer je bolj varno dopustovati, temveč razmišlja o odprtju meje z Nemčijo, od koder si obeta več interesa. Četudi s tem bolj ogroža zdravje svojih sodržavljanov.

Kot Slovenci za Hrvate

Odprtje meje z Nemčijo je za Avstrijo ključnega pomena za zagon turizma — torej priliva svežih evrov, ohranjanja delovnih mest in turističnih destinacij, pa seveda družinskih klanov, ki se s turizmom ukvarjajo že več generacij. Večino prihodkov avstrijski turizem ustvari z nemškimi turisti. Zanje so ti še pomembnejši kot Slovenci za hrvaški turizem. Polega tega bi odprtje meje olajšalo življenje tudi številnim družinam, ki so trenutno ločene zaradi nadzora na meji. To velja tudi za delovne migrante in druge, ki morajo potovati iz poslovnih razlogov.

Kurz si torej prizadeva, da bi Avstrija z zaprto mejo proti Sloveniji postala turistični žep in tako zadržala čim več turistov, ki bodo slej ko prej s severa začeli pritiskati proti jugu. Pri tem mu gre korona virus na roko. V izrednih okoliščinah je argument varnosti visoko na lestvici vseh javnosti in Kurz to obvlada tudi z odlično retoriko.

Južnjaki, Balkanci, migranti

Avstriji pa gre na roko še kaj drugega. Recimo slovenska zunanja politika in naše gospodarske, diplomatske, politične vezi. Ki jih tako rekoč ni. Mi nimamo ne prijateljev ne zaveznikov. Ne v Evropi ne po svetu. Niti Madžari niso naši zavezniki, da se razume, pa naj se našemu predsedniku vlade še tako smeji zaradi finančnih prilivov iz Madžarske na račune podjetij blizu SDS ali zaradi obiska avtokratskega Orbána na strankarski konferenci, ki si ga je Janša očitno vzel za vzornika.

Prijateljev in zaveznikov nimamo tudi v nobeni od sosedskih držav, kaj šele širše. Za Avstrijce smo južnjaki. Balkanci, dobri za nižje plačana dela. Migranti. Na nas gledajo zviška in se do nas obnašajo ponižujoče. Podobno kot mi do nekdanjih rojakov, ki so prišli v Slovenijo v iskanju boljšega življenja. Še najraje nas imajo Hrvati — toda samo takrat, ko gre za naš dopustniški denar. Ko je konec počitnic, je konec tudi ljubezni na formalni ravni med državama. Pustimo čezmejne prijateljske in družinske vezi. Pa če so še tako trdne, ne bodo rešile težav z arbitražo, niti problema Ljubljanske banke in Mercatorja.

Naše ekipe na MZZ ali MGRT niso vsak dan v stiku z avstrijskimi, da bi oblikovale predlog, kdaj in kako odpreti meje. Ne pišejo protokolov za prehod meje v času počitnic. Ne delajo načrtov za vsaj delno napolnitev naših obmorskih hotelov.

Na koncu bomo med najuspešnejšimi zmagovalci v boju proti virusu. Na drugih frontah, ki bodo ostale in še naprej definirale naše življenje, pa bomo ostali osamljeni in pozabljeni luzerji.

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 10. maja z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/gospodarska-diplomacija-v-casu-virusa-prej-nic-zdaj-nic-10168110

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s