Pogled iz parterja z masko za 2 centa: Dobri ljudje in vojni dobičkarji


Spet te stare zgodbe o pijanih politikih, nepotističnih poslih, preziranju nekaterih poklicev, nespoštovanju strokovnjakov …

Vojno dobičkarstvo ni besedna zveza, ki bi jo v življenju pogosto uporabljala v pogovorih. O tem ne vem veliko, ker imam — kot večina med nami — samo eno vojno izkušnjo. Pred slabimi tridesetimi leti, ko smo se trgali od nekdanje Juge, sem bila sveže ločena in sem imela majhnega otroka. Po glavi mi je šlo vse kaj drugega kot to, da bi spremljala podrobnosti takratnega dogajanja in si pulila lase iz jeze na izkoriščevalce narodove usode. Sicer polna skrbi, a tudi novih čustev in materinske ljubezni sem verjela, da smo vsi dobri ljudje. Da gremo stran od slabih, ki so nas ves čas izkoriščali in živeli na naš račun.

Tudi virov takih sporočil je bilo takrat bistveno manj, saj digitalne dobe z vsemi prednostmi spleta še nismo poznali. Edini vir je bil že takrat Jelko Kacin, ki se je dnevno oglašal iz Cankarjevega doma. Gledali pa smo ga na skoraj edinem televizijskem programu, ki smo ga lahko.

Na vojno dobičkarstvo v tokratni vojni proti korona virusu pa zdaj gledam s povsem drugimi in drugačnimi izkušnjami, očmi, ušesi, vrednotami.

Vse super

Iz izkušenj vemo, da imajo politiki vedno drugačen pogled na resnico kot mi. Oni so na odru, obsijani z medijskimi lučmi, mi pa sedimo skriti v parterju naših domov, pred televizijskimi ali spletnimi ekrani. V tej vojni med enimi in drugimi skorajda niti ni novinarjev. So samo kamere. Nič vprašanj, ki bi lahko zmedla govorce, razkrila to, česr nočejo razkriti, ali kako drugače zagrenila življenje nastopajočim predstavnikom oblasti. Ko politiki gradijo resnico, mislijo na lastno slavo in vox populi. Na naslednje volitve, glasove, stolčke in ohranjanje vpliva in moči.

Ko pride na Brnik letalo z zaščitno robo, vsi letijo tja in se pred kamerami trepljajo in veselijo — in štejejo glasove. Če pa je s to robo nekaj narobe, je kriv drug resorni minister. Pri nas celo tako uspešno zapletajo verigo odgovornosti, da zaščitni material nabavlja eno ministrstvo, primernost in kakovost pa neko drugo ministrstvo. Na koncu je vse super, ker nihče ne prizna nič. Vsi so naredili vse tako, kot je bilo treba — samo pošiljka je za en drek.

Temeljne vrednote

Dandanes veliko pozorneje zaznavamo in prepoznavamo zadrego, iz katere govorci stresajo svoja sporočila. Navidezna odločnost je pogosto prozorna krinka. Nervozno trzanje vratu, ki vleče glavo na eno stran, iskanje primernih besed, odkašljevanjem, ki to sploh ni, pretirana aktivnost telesa, ki jo na ekranih še tem bolj opazimo.

Ušesa slišijo sporočila, skrita v neizrečenih besedah ali zvito oblikovanih stavkih. Površen poslušalec jih ne bo zaznal. Zaznali jih bodo morda šele kasneje, ko se bodo spremenila v navodila za vsakdanje življenje v karanteni.

Temeljne vrednote, ki povezujejo ljudi — resnicoljubnost, pravičnost, poštenost, integriteta, nenazadnje tudi empatija, ker politika je služba za ljudi —, očitno postajajo nepomemben kriterij pri oblikovanju politične elite, ki bi morala biti narodu za zgled.

Namesto tega nas s političnega podija nagovarjajo z vzvišenostjo, aroganco, strašenjem in zavajanjem, pa tudi nedosledno, nejasno in nedorečeno.

Nismo vsi dobri ljudje

Nisem edina, ki sem zdajšnji vladni koaliciji zadržano, a kljub temu naklonila vsaj malo zaupanja, češ, naj že prevzamejo vodenje, saj so jih izkušnje iz opozicije zagotovo spremenile. Naj pokažejo, da so drugačni.

Pa se tudi tokrat ponavljajo zgodbe s pijanimi državnimi sekretarji, posli s prijatelji, bratranci, materami, z zapuščanjem sej, žaljenjem in preziranjem nekaterih poklicev in nespoštovanjem strokovnjakov.

Kuhinjsko masko, kakšnih je minister za gospodarstvo kupil za 860.000€ — po 76 centov —, sem si že pred časom naredila sama. To je bilo 17. marca, ko nikjer v Sloveniji ni bilo mogoče dobiti niti ene maske, jaz pa sem morala prvič po uvedbi izrednega stanja v naš bližnji Mercator. Navodila sem dobila na spletu. Stala me je 0,00€. No, če pošteno ocenim vrednost material, ki sem ga porabila, me je stala kvečjemu 2 centa. In moja je imela bele elastike. Ker so bolj pasale tako maski kot meni.

O vojnem dobičkarstvu res ne vem kaj dosti. Upam pa, da bo politična zaušnica krepka. Ker si jo zaslužijo. Nove priložnosti ne bo. Nismo vsi dobri ljudje.

Kolumna je bila prvotno objavljena v nedeljo, 19. aprila 2020, na Fokuspokus z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/pogled-iz-parterja-z-masko-za-2-centa-dobri-ljudje-in-vojni-dobickarji-10158894

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s