Danke, Deutschland. Douze points!


Lepo, da je na nemški »Emi« zmagal Slovenec. Lahko mu bomo dali veliko točk, ker za Ano Soklič ne bomo smeli glasovati.

Če si priznamo ali ne, Ema je povsod okrog nas. Pa tudi v nas. Slovenski izbor za Evrovizijo vsako leto dvigne največ prahu med vsemi glasbenimi tekmovanji in ima tako največ sovražnikov in tudi največ privržencev. Nikoli se nam ne zdi organizirana tako, kot bi se spodobilo. Ljudje se ga skorajda sramujejo. Ne povedo pa, da niso zamudili niti minute prenosa in da poznajo vsako podrobnost dogajanja tistega večera.

Tudi letošnji izbor ni bil nič drugačen. Enim je zmagovalna pesem všeč. Lep glas zmagovalke Ane Soklič odtehta nekaj šibkosti njene pesmi, ki ni samo refren. Vsi podpiramo petje v slovenščini, čeprav tudi vsi vemo, da bi z besedilom v angleščini imela več možnosti, da si jo še kdo razen nas zapomni.

Drugi spet so zgroženi nad izborom. Krivdo valijo na RTV Slovenija, na pevce, na Klemna Slakonjo — ki je v svojih preobrazbah nedosegljiv za vse slovenske performerje —, na urednika razvedrilnega programa, na tričlansko žirijo Darje Švajger, Nuše Derenda in Maje Keuc. Na vse.

Ema nas povezuje in tudi razdvaja.

Navijali bomo pa vsi

A ko bo v Rotterdamu šlo zares, bomo navijali za Ano. Neglede na to, na kateri strani smo zdaj. Ker gre za našo čast. Za našo kri. Za naš jezik. Glasovali pa zanjo ne bomo. Ker ne moremo. Ne smemo. Zaradi pravil.

Toda to ne pomeni, da letos ne bomo mogli glasovati za slovenskega glasbenika.

Lepo je bilo v četrtek zvečer slišati novico, da je na nemškem evrovizijskem predtekmovanju zmagal slovenski mladenič. To je Ben Dolič, rojen 4. maja 1997 v Ljubljani. Nemški mediji pišejo, da se je z glasbo začel ukvarjati zgodaj, že pri dvanajstih letih, ko je nastopil na tekmovanju Slovenija ima talent in prišel do polfinala. S starši se je pri osemnajstih preselil v Švico, se tam naučil nemško in nadaljeval glasbeno kariero. Svoj prvi večji glasbeni uspeh je dosegel leta 2018 v Nemčiji, ko je sodeloval v oddaji The Voice in v finalu zasedel drugo mesto.

Veliko Justina

O Benjaminu, kot je Benu v resnici ime, vsi vse dobro. Pesem Violent Thing je mladostna, ima ritem, v njej je veliko Justina Timberlaka. To je lahko dobra podlaga za opaženost in všečnost. Nemci jo nujno potrebujejo. Zadnja leta so bili na Eurosongu abonirani na zadnje ali predzadnje mesto.

Letos so prav zato spremenili sistem odločanja o zmagovalcu. V preteklih letih je o zmagovalcu odločala kombinacija mnenja strokovne žirije (lani je bila kot slovenska zastopnica v nemški žiriji Tinkara Kovač) in glasu ljudstva. Ljudstvo je običajno izvolilo pesem, ki je strokovna žirija ni prepoznala kot prebojno. In ljudstvo je vrsto let grešilo. Letos upajo, da bo Ben kot precej soglasno izbran glasbeni talent žirije rešil nemško glasbeno čast.

Ne veliko nemškega

Res lepo, da Nemci tako hvalijo našega fanta. Pa ni samo izvajalec tisti, ki ni Nemec. V tej pesmi nasploh ni veliko nemškega. Pesem je namreč napisal avstrijsko-bolgarski producent in Boris Milanov s timom.

Pri nas bi se v podobnem primeru iskrilo vsevprek. Pravica do izražanja mnenj bi bila uveljavljena v največji možni meri in Slovenija bi bila ponovno razdeljena.

Bomo pa 16. maja Slovenci gotovo zelo enotni, ko bo treba glasovati za Nemčijo. Germany: douze points. Stavite?

Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 1. marca, z istim naslovom https://www.fokuspokus.si/germany-douze-points-10135749

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s