Čedno dekle? Pa naj bo piarovka!


 Samonazivanje s titulami, ki jih v resnici nismo pridobili, je nedopustno, ošabno. Moralno je to tako kot plagiatorstvo.

Dobrega pol leta sem v podjetju naročnika sodelovala z osebo, ki je bila tam na novo zaposlena kot notranja piarovka. Sprva sem bila tega vesela. Zunanji piar namreč potrebuje notranjo zvezo v podjetju, ki lahko pogosto pospeši pridobivanje informacij in podatkov, prenaša ključna sporočila in ustvarja klimo, naklonjeno komuniciranju. In se ob tem uči od izkušene osebe.

Tudi Za naročnika je ta kombinacija koristna, saj sčasoma iz takšnega sodelovanja lahko pridobi solidno izšolanega sodelavca.

O piaru pa se temu dekletu v resnici ni prav dosti sanjalo. Mreže novinarjev, s katerimi bi sodelovala, ni prinesla s seboj. Je pa bila spretna in uspešna v gradnji notranjih odnosov, uglajena, diplomatska. Dajala je vtis odločne, preudarne osebe, ki se je pripravljena učiti in ki ve, kakšni so njeni cilji. V resnici povsem solidno testo za dobrega piarovca. Trudili sva se s projekti, s pisanjem ključnih sporočil, briefingi, sestanki.

Potica ni vzhajala

Napredek pa je bil kljub primerni zasnovi majhen. Prepočasen za vložek, ki ga je bil naročnik pripravljen plačati. Testo ni vzhajalo. Obljubljena potica se je odmikala v prihodnost. Obupavala sem jaz, obupavali so pri naročniku, potem pa so se ji nekega dne zahvalili za sodelovanje. Poslovili sva se in šli vsaka svojo pot.

Ker nisva prijateljevali, tudi nisem sledila njeni nadaljnji karieri. Pred kratkim pa me je zadelo. V petkovi prilogi našega največjega dnevnega časnika sem zagledala znan obraz v dvostranskem članku — in spodaj še imeniten pripis »strokovnjakinja za korporativno komuniciranje« in še celo vrsto drugih »referenc«.

Ta strokovnjakinja je pred tem v življenju napisala eno ali dve sporočili za medije — in še to ne samostojno. Nikoli ni sedela pred novinarji in vodila zahtevne novinarske konference. Njeno korporativno komuniciranje je segalo do dobrodelnih donacij in formalnih prevzemov nagrad za dosežke, ki so bili tako ali tako rezultat dela drugih ljudi in timov v podjetju.

Ego pozicija

S kakšno lahkotnostjo in neodgovornostjo si pripenjamo titule, značke in atraktivne pridevnike! V svoji ego poziciji pa ne pomislimo, kako s tem škodimo celotni panogi. Kako ponižujoče se obnašamo do kolegov, ki najprej skozi študij, nato pa — še pomembneje — skozi praktični dril iz dneva v dan leta in leta nabirajo izkušnje na področju, ki pri nas ponuja malo možnosti za naslavljanje s »strokovnjakom za korporativno komuniciranje«.

Z vidika zakonodaje in prava so pravila še relativno jasno opredeljena. Podjetja — še posebej tista, ki kotirajo na borzi — lahko nasvete glede komuniciranja dobijo v (skoraj) vsaki odvetniški pisarni. Če ne tam, pa brezplačno kar na borzi sami.

Stvari pa se bolj zapletejo, ko je treba teorijo uporabiti v praksi. Ko je treba napisano sporočilo argumentirati pred mediji, pred kamerami, mikrofoni. V pravilnem vrstnem redu, pošteno in nediskriminatorno. Pa tudi pred lastniki, potencialnimi vlagatelji, kupci, dobavitelji, institucijami, gospodarskim ali širšim družbenim okoljem. Interesi enih in drugih so lahko zelo različni, naloga komunikatorja pa zato mnogo bolj kompleksna.

Sprevržena družbena zavest

Njen članek boste sicer zaman iskali v spletni zakladnici tega medija. Čeprav sem uporabila vse možne ključne besede, iskalnik prispevka ni našel. Očitno so po objavljeni tiskani različici tudi v uredništvu prišli do zaključka, da članek ni najboljša referenca.

Slabo se piše panogi, v kateri se velja prepričanje, da je dovolj, če so njeni frontmani — strokovnjaki za korporativno komuniciranje — simpatični, všečni, prijazni in komunikativni. Tudi za samo stroko je to perverzno. Prepričanje, da je lahko piarovka, če je dekle čedno, je žaljivo. Kje so se izgubili kriteriji strateškega razmišljanja, poznavanja vsebine dela, panoge, konkurence, trga, splošne razgledanosti in širine, pismenosti, jezikovne plemenitosti, vodenja?

Samonazivanje s titulami, ki jih v resnici nismo pridobili, je nedopustno in ošabno. Moralno je to podobno kot plagiatorstvo — ki je sicer kaznivo dejanje, saj gre za krajo nečesa, kar nam ne pripada.

Kako spremeniti to sprevrženo družbeno zavest, ko pa imamo tudi med voditelji tako slabe zglede?

Kolumna je bila z istim naslovom prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 29. 12.

https://www.fokuspokus.si/cedno-dekle-pa-naj-bo-piarovka-10108764

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s