Domoljubno delujoča in povezovalna politika premierja Šarca


Če mu ne moremo česa očitati, mu ne moremo očitati tega, da se ne zna obnašati funkciji primerno ali da je zanjo nezrel.

Ne morem si kaj, da ne bi priznala, da mi je všeč in da mi je blizu način, kako nam predsednik vlade pošilja sporočila. Recimo na osrednji proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. On to dela drugače. Bolj ljudsko. Preprosto. Tudi iz osebnih izkušenj. Brez besedičenja in všečnih, a praznih besed, kot so takšna praznična sporočila pogosto prihajala do nas v preteklosti od drugih politikov. Tudi način, kako to pove, deluje bolj pristno in verodostojno. In presenetljivo — njegov način deluje manj igralsko. Ali ni nedavno rekel v nekem intervjuju, da je v politiki spoznal mnogo ljudi, ki so boljši igralci od njega, čeprav ima kot diplomant AGRFT za igralstvo celo ustrezno izobrazbo?

Kje si, ga. Ksenija?

No, pojdimo po vrsti.

Ne moremo spregledati, da šefica protokola ni več ga. Ksenija Benedetti. Ne vem, zakaj je po uradni najavi, da s svojo partnerico prihajata v Gallusovo dvorano, moral predsednik Pahor tako hiteti in jo puščati stopnico ali dve za njim, ko je z dolgimi, moškimi koraki vstopil na prizorišče proslave. Šele na koncu poti do svojega sedeža se je rahlo ozrl in preveril, ali mu sploh sledi. Pahor je bil do ge. Tanje Pečar videti “me first” ignorantski. Ali je ni mogel prijeti pod roko in s tem pokazati, da je nima samo za privesek njegovemu predsedniškemu položaju? S tem bi jo tudi varoval pred posledicami morebitnega nerodnega koraka. Pahorjeva drža je bila nepredsedniška in predvsem nepartnerska.

Predsednik vlade Šarec in predsednik Republike Pahor, ki sta jima po protokolu pripadla sosednja sedeža, si ob prihodu v dvorano nista segla v roko. Tudi pogledala se nista. Takšno obnašanje jasno kaže državljanom, da nekdo od njiju goji zamero do drugega. Mislim si, kdo bi to lahko bil, a ker tega ne vem zagotovo, ga ne bom omenila. Dvomim pa, da je zamera obojestranska.

Svet ni črno-bel

V desetminutnem nagovoru se je premier kot slavnostni govornik dotaknil vseh in vsega. Cerkve, kjer je v času osamosvajanja še kot deček ministriral — ko se današnjim “gorečnežem še sanjalo ni, kaj je to cerkev”, kot je pripomnil —. Roške, kjer se je pripravljala osamosvojitvena zavest. Partizanskih pesmi, ki jih zna zapeti. Zastav, ki bi morale ob državnih praznikih vihrati na več slovenskih hišah. Svoje naklonjenosti pravicam istospolno usmerjenih. Za Šarca svet ni črno-bel.

Rekel je tudi, da “domoljubje ne pripada samo nekaterim”, temveč je “pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas”.

Ali si nismo še nedavno očitali, kdo je domoljub in kdo ne? Koga odlikuje domoljubje in kdo je ljubezen do domovine izdal?

Domoljubje je eno samo, seveda pa ima pri nas vrsto odtenkov in interpretacij. Predsednik vlade ga je poenostavil na najmanjši skupni imenovalec. Po mojem je to naredil namenoma, saj se je zavedal, da ne nagovarja samo politične publike v dvorani, temveč da govori širšemu občinstvu pred ekrani. Naj bo torej razumljivo za vse. Naj se v njegovi definiciji domoljubja prepozna čim več državljanov.

Kurtoaznost kar sede

“Vse dobro, Slovenija, za tvoj praznik!” je zaključil in se med dolgim aplavzom vrnil na svoj sedež. Tu je končno prišlo do komunikacije s predsednikom države. Ta mu je ponudil roko, nasmeh in nekaj besed. A pri tem ni vstal. To kurtoaznost je opravil kar sede, ko je predsednik vlade še stal. Oh, kje ste, gospa Benedetti?

Morda ne gledam dovolj odprto. Morda je moje obzorje preozko. A zdi se mi, da bi v tem času Slovenci težko našli bolj sredinskega človeka od aktualnega predsednika vlade. V svojih sporočilih se mirno, brez zadrege in nepotrebnega ovinkarjenja sprehaja z leve na desno in nazaj. Vsak ekstremizem zavrača, naj bo levi ali desni. In to brez političnih in govorniških zdrsov.

Mlada kariera

Šarčeva državniška kariera je seveda še mlada. Gotovo se bo kdaj pokazal tudi v slabši luči. Toda če premierju ne moremo česa očitati, je vsaj zaenkrat to to, da se ne zna obnašati funkciji primerno ali da je zanjo nezrel.

Napoveduje se nova gospodarska in finančna kriza. Mogoče nam bo v letu 2019 še prizanesla, kdo bi vedel? Domoljubno delujoča in povezovalna politika je sicer ne bo odgnala — bo pa pomemben ščit pred tem, da bi nas udarila tako kot tista leta 2008.

Vesele praznike, Slovenija! Povezana kot v pravljici.

foto: bobo

Kolumna je bila prvotno objavljena na Fokuspokus v nedeljo, 23. decembra 2018 z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3493?=domoljubna-in-povezovalna-politika-premiera-sarca

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s