Za dvig minimalne plače ni resnih razlogov (razen krpanja odnosov z Levico)


Vladi svetujem, naj ne popušča Levici in sindikatom. Ti ne škodujejo samo gospodarstvu, ampak tudi lastnemu članstvu.

Zanimivo bo videti, kako bodo sindikati ravnali zdaj, ko je koalicija na hitro in brez tehtnega premisleka in dialoga vsilila delodajalcem nerazumni dvig minimalne plače. S tem je prizadela precejšen del gospodarstva, ki si je kljub statističnemu blagostanju že doslej belil glave s tem, kako povezati konec s koncem. Vse veje gospodarstva pač niso cvetoče. Nekatere tudi zato ne, ker še nobena vlada doslej ni oddelala tistega, kar bi morala. Recimo zamenjati višjo minimalno plačo za večjo fleksibilnost delovnega razmerja ali morda sprejeti kak drug ukrep, ki bi povečal konkurenčnost.

Vlada bi lahko dosegla isto tudi z znižanjem prispevnih stopenj, z zvišanjem minimalne plače pa lahko zavre gospodarsko rast. Kaj bo naredila, če se bo to res zgodilo? Bo zvišanje preklicala?

Navidez ugodno gospodarsko stanje

To je bila neprevidna poteza, ki pomeni, da vladna koalicija brez dolgoročne vizije samo všečno izpolnjuje predvolilne obljube in žanje populistične učinke. Hkrati pa nevarno povečuje pritisk na delodajalce, ki bodo še precej bolj na tesnem kot doslej — vsaj v delovno intenzivnih panogah.

In še to. Sindikalisti — pa tudi Levica — pogosto z ogorčenjem govorijo o dobičku podjetij, kot da gre za nehigieničen rezultat gospodarjenja, ki da je posledica izkoriščanja delavcev. Pa čeprav podjetja pogosto namenjajo dobiček — če že je — za razvoj ali zmanjševanje zadolženosti, kar bi moralo ustrezati tudi sindikatom.

Trenutno, navidez ugodno stanje slovenskega gospodarstva spodbuja javni sektor k izkoriščanju evforične zmedenosti nove vlade, ki še nima dovolj jasnega stališča, da bi se odločno uprla njihovim zahtevam. Vlada si svojega mandata ne upa začeti z novim stavkovnim valom, četudi ji trenutna gospodarska trdnost zagotavlja boljša izhodišča, da se uspešno izpogaja. V štirih letih, se razume, ne v skrajšanem mandatu. To trdim tudi zato, ker za intervencijsko zviševanje minimalne plače — razen krpanja odnosov z Levico — ni resnih razlogov. Proti znatnemu povišanju plač, ki ga bo sprožil ta ukrep, govori tudi uradna statistika, saj so se med julijem lani in julijem letos povprečne bruto plače v zasebnem sektorju (brez fiskalnih zapovedi), že povišale za 4,1% oz. za 145,60€, v javnem sektorju pa celo za 3,6% oz. 186,70€.

Ne volje ne poguma

Da je povišanje plač brez višje produktivnosti lahko škodljivo za nacionalno ekonomijo, kaže tudi BDP, ki se je v primerjavi z lanskim letom povečal za 3,8%, medtem ko se je razpoložljivi dohodek gospodinjstev med leti 2016 in 2017 povečal za 4,5%. Potihem smo si razdelili že vse, kar smo pridelali več, zato zaostajanje plač, o katerem tako radi razpredajo sindikalisti, sploh ni realno, še manj pa urgentno.

S 300 milijoni evrov, ki pomenijo novo, precej višjo raven odhodkov za plače v javnem sektorju, bi lahko v prihodnosti naredili marsikaj. Med drugim bi lahko skrajšali čakalne vrste v zdravstvu ali zgradili del Drugega tira — seveda pod pogojem, da bi vsi, ki se želijo nanj samo prilepiti, držali prste stran.

Za toliko ali celo za nekaj več bi se lahko znižale tudi obremenitve plač, to vsoto pa bi po mnenju ekonomistov taisti denar pobrali skozi večjo potrošnjo. Žal pa za to ni ne volje, ne poguma, čeprav vlada, če želi slediti uzakonjeni finančni vzdržnosti, niti nima dosti prostora za vse mogoče odpustke.

Vezati na produktivnost in BDP

Rast plač v javnem sektorju bi vlada morala vezati na produktivnost ali vsaj na gibanje BDP. V nasprotnem primeru se namreč zna zgoditi — če se uresničijo napovedi, da prihaja nova finančna kriza —, da bomo to radodarnost spet obžalovali. S splošnim povišanjem minimalne plače bo rast stroškov dela prizadela tudi gospodarstvo, zato lahko tem potezam kaj hitro sledi nov ciklus rasti cen. To pa bodo — verjemite! — najbolje izkoristil tisti del gospodarstva, ki mu že zdaj ni hudega. Kot bi mignil, bodo plače spet prenizke, o (spodleteli) finančni vzdržnosti pa se bomo ponovno hodili zagovarjat v Bruselj.

In pri tem ne bomo mogli posnemati trme, ki jo ob napihovanju svojega proračuna kaže Italija. Slovenija ne bo mogla računati na tiho podporo pomembnih članic EU, ki jo uživa Italija. Na podlagi tega lahko tudi sklepamo, da Italija nikoli ne bi prodala svoje NLB, če ji ne bi ustrezalo — pa če bi v trenutku zagate to še tako svečano obljubila.

Brezskrbna Levica in sindikalne centrale

Evropa ne more skriti svojih dvojnih meril, ne političnih ne kakšnih drugih. Zato bi slovenska vlada morala ostati previdna in skromna. Povečevanje razpoložljivega dohodka gospodinjstev je sicer dober znak za socialno državo, vendar je tudi signal, da se lahko začne nov ciklus trošenja denarja, ki ga še nismo zaslužili — recimo za storitve, katerih vrednost se je v zadnjem letu že povečala za 8,7%.  

Zato lahko vladi v dobro vseh državljanov zaželim dovolj modrosti, da bi zdržala pritiske brezskrbne Levice in razbohotenih sindikalnih central. Eni in drugi očitno ne kažejo zanimanja za tanko mejo, ko s svojimi predlogi in zahtevami začnejo škodovati tudi lastnemu članstvu.

Blog je bil najprej objavljen na Fokuspokus, v nedeljo, 11. 11., istim naslovom https://fokuspokus.si/article/3410?=za-dvig-minimalne-place-ni-resnih-razlogov-razen-krpanja-odnosov-z-levico

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s