Nezvestoba po slovensko: Kako smo pozabili Matejo Svet in Primoža Kozmusa


Pojma nimamo, kako ravnati s šampioni. Ko enkrat odslužijo, udari na dan ta butasta miselnost, da moramo biti vsi enaki.

Sicer ne razpolagam z natančnimi podatki o zvestobi Slovencev, je pa dokumentirano in dokazljivo, da je bilo leta 2016 sklenjenih 6.667 zakonskih zvez, razvezanih pa 2.531. Porok in ločitev je bilo tega leta več kot 2015: porok za 3,4%, ločitev pa za 4,1%.

Iz teh podatkov ne moremo sklepati, kako zvesti smo. Nekateri zakonci varajo partnerja vse življenje, pa se ne ločijo. A nek okvir to vendarle je. V povprečju gre v Sloveniji narazen 38% parov. Upam si trditi, da večina zato, ker je ugotovila, da njihov partner ali partnerka ni pravi ali prava, ali ker je v njihovo življenje vstopila nova oseba.

Za primerjavo s sosednjimi državami: v Avstriji je odstotek ločitev glede na poroke okoli 35%, na Hrvaškem 30%, v Italiji 44%, na Madžarskem pa 45%. Toda na Irskem in v BiH se loči samo približno 13% parov. A kakorkoli: če je število ločitev pokazatelj indeksa nacionalne zvestobe, bi lahko rekli, da smo Slovenci nekje v povprečju.

Toda to velja samo za zakonske zveze.

Izgovori, izgovori, izgovori

Zagotovo pa nismo dovolj zvesti, ko gre za našo ljubezen do športnikov. Naša ljubezen do njih je hipna, burna, polna navdušenja in vzhičenosti, ko so v rezultatskem vzponu in na vrhuncu. Toda ko ni rezulatov, je pozaba hitra in kruta. To vidimo tudi letos v Planici. Planica je še vedno najlepša skakalna destinacija, z najbolj čudovito naravno kuliso, skorajda pravljična zaključna točka vsakoletne skakalne zgodbe. Z nordijskim centrom je že nekaj let tudi veliko bolje urejena tudi za obiskovalce.

Toda dejstva, da je letos tam manj obiskovalcev kot pretekla leta, ne moremo pripisati zmanjšanju teh lepot in pogojev, temveč je posledica zgolj in samo tega, da naši orli letos niso bili tako uspešni v minulih letih.

In ker niso, smo jim obrnili hrbet. Ne ljubi se nam priti navijat. Odveč se nam zdi pustiti tam del svojega srca. Češ, saj ni vredno, saj bodo prišli drugi, pa druge opravke imam, pa vstopnice so drage, pa zgodaj je treba vstati, pa na televiziji se itak bolje vidi. Takšni izgovori se nam motajo po glavah.

Herminator

Herman Maier, “Herminator” — avstrijski smukaški, superveleslalomski in veleslalomski šampion, dobitnik dveh zlatih in dveh srebrnih olimpijskih medalj, dobitnik štrih velikih in desetih malih kristalnih globusov —, je dosmrtni športni šampion. Avstrijci ga obožujejo, čeprav že devet let ni več športno aktiven. Še vedno se pojavlja v TV oddajah v najbolj gledanih terminih. Še vedno sodeluje z nekdanjimi sponzorji. Je navdih za mlade športnike, za narodni ponos in pokončnost. Njegovo slavo znajo Avstrijci še po njegovem odhodu izkoristiti tudi za žensko slalomsko tekmo v Flachavu.

Primož Kozmus

Kje pa je danes recimo naš Primož Kozmus? Bil je olimpijski prvak v metu kladiva v Pekingu 2008 in svetovni prvak leto dni kasneje v Berlinu! Edini Slovenec, ki je bil olimpijski in svetovni prvak hkrati. Pa še dobitnik srebrne medalje z olimplijskih iger 2012 v Londonu ter bronaste s svetovnega prvenstva v Daeguju 2011 in dvakratni zmagovalec finala atletskega pokala IAAF. Prejemnik številnih mednarodnih in nacionalnih priznanj za naj atleta, trikrat slovenski športnik leta, da ne omenjam Bloudkove plakete in Bloudkovo nagrado. Primož Kozmus je bil globalni šampion — danes pa živi in dela pozabljen tam nekje v Brežicah. Niti ne vemo, kaj dela.

Za medije očitno ni več zanimiv, zato ga ne vabijo pred kamere. Svoje zgodbe ne deli več z drugimi, da bi nas navdihoval, gradil nove generacije atletov, nam vlival nacionalno samozavest in nas dvigoval v tem ponižnem, servilnem razmišljanju.

Mateja Svet

Matejo Svet smo izgubili še pred njenim 22. rojstnim dnevom. Pa je še danes edinstvena šampionka. Na svetu. Pri 19 letih je leta 1987 osvojila tri medalje na svetovnem prvenstvu v Crans-Montani. Na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leto kasneje je osvojila srebrno medaljo v veleslalomu. Naslednje leto je v sezoni svetovnega pokala 1988/89 osvojila mali kristalni globus v veleslalomu. Na svetovnem prvenstvu v Vailu je zmagala v slalomu in bila 3. v veleslalomu.

Pojma nimamo, kako ravnati s šampioni, da bi bili še dolgo koristni za preoblikovanje naše družbe. Odsluženi in pozabljeni se zavlečejo v svoje dejavnosti. In ko so enkrat out, udari na dan ta butasta slovenska miselnost, da moramo biti vsi enaki. Bog ne daj, da bi kdo štrlel iz povprečja. Če nisi več aktiven športnik, si pač eden od nas — in mi smo enaki. Pika.

Zasipavanje vodnjakov

Športniki so bili vedno naši vzorniki in motivatorji. Združevalci in povezovalci. Z njimi bi lahko rasli še dolgo po tem, ko zaključijo svojo aktivno športno pot. Ampak ne. Mi preprosto prehitro odnehamo. Najprej sistemsko, saj jih izvržemo iz javnih služb v trenutku, ko ne dosegajo več rezultatov. Kot staro, ofucano cunjo, s katero loščimo pohištvo, da se sveti. Nato pa jih pozabimo še mi. Mediji in javnost nasploh.

Slovenci ne vemo, na čem vsem je mogoče leteti, odkod vse je mogoče črpati navdih, ideje. Ne vemo, kje je vir drugačnosti, rasti, sprememb. Kot bi namenoma zasipavali vodnjake, v katerih je še neizmeren vir sveže, pitne vode.

Tekst z istim naslovom je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 25. marca, https://fokuspokus.si/article/2946?=nezvestoba-po-slovensko-kako-smo-pozabili-na-matejo-svet-primoza-kozmusa

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s