SLO in HR: Ne verjamem v sosedsko ljubezen. Ljudje smo pomembnejši od rib!


Bratska ljubezen se lahko hitro spremni v sovraštvo, nasmehi v kletvice, odprta vrata v cestne zapore ali kaj podobnega.

Nedavno sem bila na Hrvaškem. Prvič, odkar imamo z arbitražnim sporazumom resnejše težave, kot smo si jih kadarkoli predstavljali v najbolj črnih scenarijih. Pa nisem bila na obali, temveč v Zagrebu. Čeprav politični vpliv na arbitraže prihaja iz hrvaške prestolnice, ljudje tam živijo malo bolj odmaknjeno od vsakodnevnih ribiških izzivov, položnic za globe, policijskih spremstev v zalivu, hitrega pobiranja mrež iz vode in še česa.

Za razliko od pogostega in rednega medijskega poročanja o mejnih težavah v Piranskem zalivu, ki nam na obeh straneh meje dviguje krvni tlak, so naši poslovni pogovori potekali mirno, sproščeno in neobremenjeno.

Brezzobi odvetniški tiger

Skoraj do centa natančno vemo, s koliko evri je bil ta in ta ribič kaznovan in koliko priporočenih kuvert je prispelo na njegov naslov. Televizija nam dosledno prikazuje bilančno stanje izdanih glob. Koliko nam jih je uspelo zbrati na levi strani bilance in koliko na desni.

Dobro poznamo tudi oba odvetnika, ki branita naše in njihove. Ne vem zakaj, ampak hrvaški odvetnik, ki brani naše ribiče, mi ne vliva take mere zaupanja kot tisti slovenski, ki brani hrvaške ribiče. Ne znam si pojasniti tega notranjega, gospodinjskega čuta. Mogoče zato, ker še nisem srečala odvetnika, ki bi si dovolil, da mu v vidnem polju manjka nekaj zob.

Poslovni protokol

Seveda se na našem sestanku v Zagrebu nismo dotikali mejnega vprašanja. Prav možno je namreč, da bi bilo naše medsebojne všečnosti in kooperativnosti kaj hitro konec. Vprašanja arbitraže si nihče ne upa omeniti niti v šali.

V poslovnih krogih velja nenapisano pravilo, da je zaradi dobrih medsebojnih odnosov in v izogib resnim zapletom prepovedano načenjati teme o politiki, družini ali seksu, imamo Slovenci in Hrvati še eno prepovedano temo: odprto mejno vprašanje. To ni vsebina, ki bi krepila poslovno sodelovanje in zaupanje.

Kar mi pripada

Ljudje z obeh strani meje nenehno govorijo, da je spor zakrivila politika in da je čezmejna ljubezen med obema narodoma neokrnjena.

Veste, jaz pa tega o večni ljubezni med sosedi ne verjamem!

Ljubezen do soseda na drugi strani meje traja po mojem samo toliko časa, dokler imam to, “kar mi pripada”. V tistem trenutku, ko je posamezniku nekaj odvzeto, pa se bratska ljubezen spremni v sovraštvo, prijazni nasmehi v kletvice, odprta vrata v ograje ali cestne zapore in kaj podobnega.

Da se sosedje imajo radi, velja samo do tistega trenutka, ko eni in drugi ohranijo to, za kar mislijo, da je njegovo. Dobrososedske odnose v tem smislu vidim kot zgolj deklarativno, toda v resnici precej krhko ljubezen.

Svinja! Baraba! Lopov! Tat!

Hipotetično razmišljam o naslednjem čezmejnem primeru.

Dokler Ante na hrvaški strani svobodno razpolaga s svojima dvema hektarjema njive, ki mu jo je država zaupala v obdelovanje, bo mejni spor pripisoval politiki. To velja tudi za Janeza na naši strani.

Toda v trenutku, ko bi z uveljavitvijo arbitraže iz dveh Antejevih ali dveh Janezovih hektarov nastal samo en hektar, ker bi drugi padel na drugo stran meje, to ni več visoka politika Ljubljane in/ali Zagreba. To je povsem konkreten, “moj” problem, problem tukaj in zdaj. Ante v Janezovih očeh in Janez v Antejevih zaradi izgubljenega hektara postane svinja, baraba, lopov, tat. Medsebojne sosedske ljubezni je lahko za vedno konec. Zato lahko izbruhne medsosedska vojna, ki zna trajati še nekaj generacij.

Pomembnejši kot ribe

Ali ste mislili, da si bosta Ante in Janez — čeprav dolgoletna prijatelja — še vedno padali v objem, če bi se kaj takega zgodilo? Jok, brate! Odpade!

Zato me jezi, da se vsi skupaj toliko ukvarjamo s tisto navidezno črto na morju, ki je popolnoma jasna, namesto da bi se racionalno ukvarjali z mejo na kopnem. Za nas je bolj pomembno, da vemo, koliko rib nam je kdo neupravičeno odvzel in kolikšno kazen bo zato dobil. Briga pa nas, kako bodo v prihodnje živeli dosedanji sosedje.

Naivno verjamem, da smo ljudje pomembnejši kot ribe.

Kolumna je bila najprej objavljena včeraj, v nedeljo, 4. marca, na Fokuspokus, istim naslovom:  https://fokuspokus.si/article/2901?=slo-in-hr-ne-verjamem-v-sosedsko-ljubezen-ljudje-smo-pomembnejsi-od-rib

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s