Kaj vse bi lahko rešilo (in povzročilo) umetno meso


Sinteza mesa ni znanilec napredka. Napredek bi bil, če bi rešili problem lakote. A to ni verjetno. Ker ni problem hrana.

Včasih stikam po knjigarnah. Kar tako, da prebijem pol ure med enim in drugim sestankom, če vračanje v pisarno ne bi bilo učinkovito. Ker najprej seveda pogledam platnice, me je tudi nazadnje zbodel v oči provokativen akt svinjske polovice, ki je visela z glavo navzdol. Gre za knjigo mlajšega francoskega pisca, kmečkega sina, ki se travm iz otroštva poskuša znebiti s seciranjem življenj svojih prednikov. Borec za pravice živali. Animalist, ki se s pozicije relativnega obilja ozira po nesprejemljivem početju svojih očetov. Praktično razmišljanje, ki krivdo za vse grdo naloži nekomu drugemu, sam pa ostane čist, daleč od odgovornosti.

Nadstrankarsko, bi rekli v moji gostilni čez cesto.

Mesojedstvo

Pa se svojega kosa odgovornosti do izkoriščanja živali lahko odrečemo šele potem, ko smo užili vse prednosti, ki jih je ta kruta pravica prinašala dolga tisočletja? Pravica najbolj razvitega bitja, da celo pravico do odločanja o življenju in smrti v imenu lastnih koristi postavlja pred interese živali? Se nekdo, ki se odloči, da ne bo užival mesa, opere odgovornosti do dejstva, da je človek mesojedec?

Naša civilizacija se je razvila na mesojedstvu. Trdijo celo, da je bilo prav uživanje mesa ključni vzvod, da se je masa človeških možganov med evolucijo povečala do te mere, da je naši vrsti uspelo sestopiti z drevesa.

Je torej prav, da tisti, ki aktivno in z gnusom zavračajo uživanje mesa — in tudi pomembno vplivajo na razmišljanje množic —, uživajo koristi generacij pred nami, zaradi katerih smo, kjer smo? Na tleh, ne na drevesu?

Umetno meso kot steber prehrane

Da moja dilema, porojena ob listanju te knjige, ne bi bila preveč enostavna, sem pozneje v Mladininem Globalu naletela na članek z naslovom Konec klanja [originalni članek na tej povezavi].

Ameriški avtor, pisec, kolumnist, urednik Jeff Bercovici opisuje zgodbo ameriškega start-up podjetja, ki se ukvarja z biosintezo mesa in ki da mu je že uspelo ustvariti nekaj mesu podobnega.

Najprej sem dobila občutek, da lahko borci za pravice živali v tem primeru doživijo podoben preboj, kot se je zgodil z rojstvom svetovnega spleta. Pozneje, ko je racionalnost pomirila moje navdušenje, pa sem pomislila: pa kako vendar?

Kako lahko umetno meso postane steber naše prehrane, ko smo v Evropi že vsaj pred ducat leti prepovedali krmljenje živali z enoceličnimi beljakovinami? Živalsko krmo torej, ki jo zelo racionalno proizvajajo izbrane bakterije in bi v marsičem pocenila našo hrano?

Poleg tega smo v Evropi prepričani nasprotniki uporabe gensko spremenjenih poljščin. Tudi te so za kmete olajšanje in pomenijo cenejšo hrano, bolj kot pa kakšno konkretno nevarnost za zdravje. Prepovedujemo kloniranje rejnih živali, ki je doživelo svoj prvi uspeh v Veliki Britaniji — saj se spomnite znamenite ovce Dolly —, obenem pa ga prepuščamo Kitajcem, da bomo čez kako desetletje te produkte kupovali od njih.

Je možno, da bi se konservativna Evropa odločila za kopernikanski obrat in pristala na proizvodnjo in uživanje nečesa, kar je nastalo v epruveti? Ne verjamem. Razen če bi nas v to prisilila poštena kriza.

Dolgoročne nevarnosti zvarkov

Najbolj goreči nasprotniki mesa — ki je sicer najboljše zagotovilo za izboljšanje prehranjenosti svetovnega prebivalstva — si ob takih člankih manejo roke. Vlivajo jim namreč upanje, da se bo svet spremenil v njihovo smer.

Pri tem pa pozabljajo na vprašanja dolgoročne nevarnosti sintetičnih zvarkov, proizvedenih iz živalskih celic v koktajlu iz živalskih encimov in hormonov. Če danes mnogi mislijo, da je rakotvorna cela vrsta prehranskih izdelkov, tudi mesnih, vključno z industrijsko hrano, koliko časa bi bilo šele potrebnega, da bi prepričali civiliste, da je sintetična hrana varna? Bi to pomenilo konec veganstva? Ali pa bi ti še naprej segali po rastlinski zaseki in šunki iz soje?

Če bo sintetično meso postalo sprejemljivo, lahko domnevamo, da se bodo njegove proizvodnje lotile najprej multinacionalke. Bo takšno meso potem še poceni in dostopno kot današnje? Pohlepen vizionar lahko v tem vidi celo priložnost za obvladovanje množic.

Ugovori, ki jih spodbuja izobilje

Brez dvoma bi bila za uveljavitev teh epohalnih novotarij potrebna nekakšna kriza, ki bi nam odvzela voljo do večine tovrstnih ugovorov, ki jih spodbuja trenutno obilje. Smo se pa že imeli priložnost naučiti, da je kakršnokoli krizo mogoče tudi ustvariti. Od nepremičninskega balona, ki ni nastal sam od sebe, histerije ob pomanjkanju cepiva proti ptičji gripi in nenazadnje tudi sedanje evforije v zvezi vse bolj piramidnimi kriptovalutami, ki lahkovernežem utegnejo zdesetkati prihranke. To pomeni, da že vsaka razmeroma majhna skupina lahko pomembno vpliva na dogajanja v svetu.

Se vam še vedno zdi neverjetno, da bi multinacionalni interesi lahko prodirali v naša življenja in jih poskušali podrediti svojim koristim?

Problem je kapital, ne hrana

Proizvodnja sintetične hrane ni nekaj novega. Uporabljali so jo že astronavti med poleti v vesolje in vojaki svetovnih velesil, kadar gostujejo na manj dostopnih področjih. Teža klasičnih pločevink bi predstavljala preveliko breme.

Vsekakor pa sinteza mesa ni novica, ki bi naznanjala skok k napredku človeštva. Napredek bi bil, če bi z njo na primer reševali podhranjenost v okoljih, kjer trpijo lakoto. Toda to ni zelo verjetno. Lakota v svetu ni problem zaradi pomanjkanja hrane, temveč zaradi njene razporeditve. Medtem ko v razvitem svetu mečemo odvečno hrano v smeti, siromaki nimajo denarja, da bi te presežke kupili. Problem je torej v razpoložljivosti denarja, ne hrane.

Z globalizacijo proizvodnje hrane se nam lahko zgodi podobno, kot se je zgodilo v pred desetletji v prehransko precej bolj samozadostni Afriki. Globalizacija jih je odtujila od pridelave lastne hrane in jim v zameno ponudila svetleče zavitke civilizacijskih nadomestkov, ki so jih po diktatu trga pridobili v zameno za denar. Ko je denarja zmanjkalo, je prišla lakota.

Upam, da tudi sintetično meso ne bo prineslo nekaj podobnega. Bo z njegovim prihodom na trg naš svet res boljši? In mi še za stopnjo bolj razviti?

 

 

 

 

Advertisements

One thought on “Kaj vse bi lahko rešilo (in povzročilo) umetno meso

  1. Pingback: Kaj vse bi lahko rešilo (in povzročilo) umetno meso – sloblogi

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s