Nam bodo otroci lahko kdaj odpustili?


Prvič v zgodovini našega naroda smo ustvarili generacijo otrok, ki bo ostala materialno revnejša od svojih staršev.

Že zaradi svoje rojstne letnice poznam več domačih družbenih ureditev, življenje v dveh državah, plačevanje v več valutah in vse tisto, kar je doletelo nas, babyboom generacijo med Triglavom in Sotlo. Zaprti v prejšnjem sistemu smo vedno imeli cmok v grlu, ko smo se odpravili po nakupih v Avstrijo in Italijo — v nas je tlel nek tihi strah, da nas na meji ne bodo spustili na ono stran, nazaj grede pa zaradi kavbojk in novih čevljev v prtljažniku, katerih usoda je bila odvisna od razpoloženja carinikov? Bodo težili ali ne?

Generacija naših otrok se takšnim zgodbam smeji, ker se jim nedoumljive. Danes, ko nas povezujejo celo razdalje, ko je celo Nova Zelandija samo klik stran, ko notranjih mej v EU skorajda ni — če za hip pozabimo na migrante —, ko z evrom lahko plačujemo tako rekoč povsod in ko je “evropski” potni list vstopnica v ves svet. Zanje so carinske smešnice, kava, margarina, pralni praški, kavbojke in čevlji v prtljažniku — doma pa plačevanje v dinarjih — zgodbe iz davnine.

Kaj ločuje in povezuje generacije?

Toda generacij ne ločujejo samo takšna doživetja, na katera danes celo mi sami gledamo kot na burlesko s Stanom in Oliom. No, tudi teh dveh junakov naše mladosti današnja mladina ne pozna. Ločuje nas tudi to, da mi na razlike med življenjem nekoč in danes gledamo kot na gradnjo boljšega sveta. Družbene spremembe so se dogajale tako, da smo dolgo poskušali ohranjati tistih nekaj prednosti socialističnega sistema, v katerega se je postopoma naseljevala kapitalistična filozofija — odprtost trga, prosto oblikovane cene, konkurenčnost, večja ponudba —, pa tudi siceršnji družbeni napredek, ki smo ga občutili tudi v nekaj malega debelejši denarnici.

Upam, da ne tvegam prehude kritike in pogroma moje generacije, če zapišem, da smo lahko hvaležni svojim staršem, da so nas pripeljali skozi te spremembe tako, da smo ostali ljudje, toplo povezani med seboj, da gojimo prijateljstva in da smo v življenju tudi nekaj ustvarili. Pogumno smo se odpravili od doma pri devetnajstih. Bile so službe, štipendije. Mi smo generacija, ki ima več, kot so ustvarili naši starši.

Razsulo

Kaj pa naši otroci? Kaj pa, če smo prav mi prvič v zgodovini našega naroda ustvarili generacijo, ki bo v materialnem smislu ostala revnejša od staršev? Od doma gredo okrog tridesetih, rednih služb zlepa ne dobijo. Število espejev, ene od sprevrženih oblik prekarnega dela, strmo narašča. Stanovanjski kredit težko dobijo, čeprav je denarja dovolj. Zboleti ne smejo, kajti njihovi prispevki za zdravstveno zavarovanje pokrivajo samo zdravljenje, ne pa tudi nadomestila za izgubljeni posel, ki ga zaradi bolezni ne morejo opraviti. To je privilegij redno zaposlenih.

Nam bodo naši otroci odpustili to, kar delamo?

Zdravstveni sistem smo pripeljali do razsula. Bolnišnicam je bilo treba nameniti dobrih 130 milijonov, da so vsaj delno pokrile minuse preteklosti — ministrica pa ostaja nasmejana, samozavestna in ponosna na svoje delo. Od nas pričakuje višja vplačila za zdravstveno zavarovanje in zahteva ukinitev zasebnih zdravstvenih zavarovalnic.

Kaj pa vse vmes? Kaj pa izboljšanje celotnega zdravstvenega sistema, združevanje nabavnih služb za večjo optimizacijo in racionalizacijo, doseganje nižjih cen? Kje so ukrepi proti klikam, spregam in povezavam, ki so v resnici požrle vse, kar se je v zdravstvu dobrega ustvarjalo?

Dvotirna domačija

Pravosodje deluje po dveh tirih. Ljudje čutimo, da pred zakonom nismo vsi enaki, pa če se pristojni še tako trkajo po prsih, da so ključni lumpi, ki so karkoli hudega zagrešili v tej družbi, že za zapahi.

Dovolili smo, da so ljudje na pozicijah in pri koritih ustvarili okoli 5 milijard bančne luknje, ki jo plačujemo že mi in jo bodo plačevali tudi naši otroci in njihovi otroci. Kvazipodjetniki so izropali podjetja, ki so jih kupili brez denarja, uničili del naše gospodarske tradicije in poslali številne ljudi v bedo.

Tudi birokratski, administrativni del države deluje dvotirno, interesno. Če pravi ljudje pritisnejo na prave ljudi, je vse možno. Zelo hitro. Če nismo pravi in ne pridemo do pravih ljudi, pa se za rešitev v razumnem času lahko obrišemo pod nosom.

Duhovi so ušli iz steklenic

Politične igrice rušijo ravnovesja v družbi. Duhov, ki so ušli iz steklenic, ne bomo več mogli stisniti nazaj. Ministra za gospodarstvo in za javno upravo, ki bi morala biti največja zaveznika, očitno ne delata v dobro vseh. Sicer se javni sektor ne bi bohotil, kot se, zahteval višje plače, na drugi strani pa ljudje v realnem sektorju ostajajo v povprečju reveži.

Ali naše šolstvo že producira kadre, ki jih bomo potrebovali čez 5 ali 10 let, ne vemo. Kot tudi ne vemo, ali se na medicino vpiše dovolj kandidatov za zdravnike ali jih bomo raje uvažali.

Karizmatičnih voditeljev, ki bi v resnici živeli vrednote in delovali v skladu s tem, kar zagovarjajo, nimamo. Sprejeli smo neko vizijo razvoja naše države, ki je ne pozna nihče od nas.

Nam bodo naši otroci kdaj odpustili to, kar delamo?

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljio, 24. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2755?=nam-bodo-otroci-lahko-kdaj-odpustili

 

 

Advertisements

One thought on “Nam bodo otroci lahko kdaj odpustili?

  1. Pingback: Nam bodo otroci lahko kdaj odpustili? – sloblogi

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s