Duša je malo pomirjena. A za kako dolgo? Koliko je še takšnih zgodb?


Ostala mi je samo slika suhca z zalepljenimi očali. Kako potrebna je pomoč v stiski, najbolje vedo tisti, ki nimajo nič.

Kot prostovoljka delujem v dobrodelni organizaciji že skoraj 17 let. Kreiramo in organiziramo dobrodelne dogodke, na katerih poskušamo ustvariti okolje, v katerem bodo ljudje radi darovali, prosimo različne zvezdnike za zastonj ali skoraj zastonj nastope, da gre res čim več zbranega denarja tistim, ki so ga potrebni. Pišemo scenarije za te dogodke, oblikujemo vabila, pišemo prošnje podjetjem za donacije, vozimo donirano hrano v ljudsko kuhinjo, izobražujemo, veliki donatorji smo tudi sami. Ne samo denarja, temveč tudi časa. Podarimo tisto, česar ni moč kupiti nikjer drugje. Košček svojega življenja. Tako je leto za letom.

Tako smo nedavno uspešno organizirali dobrodelni koncert, ki mu je nekaj popra na koncu dodal še standup komik. Uživali smo ob odlični glasbi vrhunskih pevk in se zabavali ob domislicah poklicnega zabavljača.

Pripravili so nam res lep večer, v katerem smo zbrali nekaj tisoč evrov. Nastopajoče smo nagradili s huronskim aplavzom, jih povabili na prigrizek in obljubili, da se zagotovo še vidimo — tudi v komercialnih projektih, kolikor bo v naši moči. Iz spoštovanja in vljudnosti vedno pošljemo nastopajočim tudi elektronsko zahvalo in tudi tam potrdimo izrečene misli: “Tu smo za vas, če kaj potrebujete.”

Eden od nastopajočih se nam je zahvalil nazaj. In prav zaradi tistega “če kaj potrebujete”, je dodal daljše pisanje, ki nas je pretreslo.

Brez ficka v žepu

Z mamo živita na robu preživetja in dolgujeta za stanovanjske stroške blizu 2.000€. Njegovi nastopi očitno prinesejo premalo ali pa jih je premalo. Mama zasluži tako mizerno, da prejema dodatek do minimalne plače. Če ne bosta plačala dolga, ki se jima je nabral, ju bodo deložirali iz stanovanja. Pismo sem pretresena prebrala večkrat. Name je delovalo, kot da bi me nekdo z vso silo treščil ob zid.

Za brezplačni nastop smo angažirali človeka, ki je sam potreben enake ali celo še večje pomoči kot tisti, za katere smo denar zbirali. Izgubi lahko svoj dom. Pa nam tega sploh ni povedal. Stal je tam na odru, se delal, kot da je življenje ena sama zafrkancija, bril norca iz samega sebe, iz družbe, okolice, zvezdnikov, tudi iz svoje mame. Suh, brez ficka v žepu. Ni se mu videlo, da ima zalepljena očala, in samo z ostrim očesom si lahko opazil, da so njegova oblačila utrujena. Mi pa smo se krohotali njegovim štosom, mu ploskali in se zabavali.

Do zadnje kapljice stiske

Poskušam si predstavljati, kakšen občutek je imel on sam. Je bila to želja, da bi ga tistih pet ali deset menedžerjev, ki so sedeli med nami, angažiralo za srečanja v njihovih podjetjih, team buildinge, novoletne zabave in ga rešilo bede? Ali morda upanje, da je med publiko premožen kulturni mecen, ki bo prepoznal njegov talent in mu pomagal s štipendijo? Je med stresanjem šal sam pri sebi tulil od bolečine? Ali je že čisto otopel? Ali pa si je preprosto mislil, da tako ne gre več in da bo treba poiskati nov talent v sebi in se lotiti drugega dela?

Dobrodelne organizacije prejemamo pisma s prošnjami za podporo vsak dan. Toda ta pisma ne pridejo od ljudi, ki nastopajo na odrih. Če so popularni ali zelo dobri v tem, kar delajo, lahko od tega umetniškega delovanja celo zelo dobro živijo. Nekateri imajo ob svojem odrskem udejstvovanju tudi povsem običajne, redne službe. In četudi vsega tega nimajo, so ljudje na odrih najbrž preponosni, da bi prosili za pomoč — čeprav je kultura vsaj od krize naprej največja družbena sirota.

Ta dečko, ki ne deluje v masovno popularnem žanru, pa se je le opogumil in razgalil do zadnje kapljice svoje stiske.

Koliko je še takšnih zgodb

Dobra dela v nas vzbujajo prijetne občutke. Misel, da smo na tisti strani, ki lahko pomaga, je pomirjujoča. Je obenem odgovornost in privilegij. Sreča in olajšanje tistih, ki pomoč prejmejo, pa je za nas največja nagrada.

Tokrat pa se mi je zdelo, kot da svojega dela nismo opravili do konca. Ostala je slika suhca z zalepljenimi očali, ki morda v sebi zbira zadnje atome moči in vleče od kdo ve kod najbolj smešne šale, ki jih v tej situaciji še lahko spravi skupaj. Če kdo ve, kako zelo potrebna je pomoč ljudem v stiski, potem so to tisti, ki nimajo ničesar.

Zanj, ki nam je pomagal zbirati denar za druge, smo nato na hitro zbrali denar za poplačilo ene od tistih najbolj grozečih položnic. Deložacije ne bo.

Duša je malo pomirjena. A za kako dolgo? Koliko je še takšnih zgodb?

Prispevek je bil prvotno objavljen na Fokuspokus v nedeljo, 10. decembra, z istim naslovom https://fokuspokus.si/article/2725?=podarimo-tisto-cesar-ni-mogoce-kupiti-koscek-svojega-zivljenja

  

 

 

 

 

Advertisements

One thought on “Duša je malo pomirjena. A za kako dolgo? Koliko je še takšnih zgodb?

  1. Pingback: Duša je malo pomirjena. A za kako dolgo? Koliko je še takšnih zgodb? – sloblogi

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s