Pokop lastnega poklica?


untitled

V pogovoru s prijateljem sva se nedavno dotaknila tudi aktualnih socialnih razmer in dostopnih služb pri nas. Strinjala sva se, da je biti blagajnik pri kateremkoli trgovcu povsem častno delo, res pa, da je mizerno plačano. Pri tem je opazna pomembna razlika v odnosu do dela zaposlenih med posameznimi trgovci. Človek bi pričakoval, da bodo blagajničarke v trgovinah zahodnih trgovskih mrež, kot sta Lidl in Hofer bolj zagrenjene, kot tiste, pri vzhodnih, kamor sodi Mercator. Ne nazadnje je nakupovalna izkušnja v Mercatorju precej drugačna, recimo ji ugledna, fancy, trendy in zaposlene bi že to dejstvo moralo držati ponosno pokonci. Mercator in Spar sta že pred časom uvedla tudi samopostrežne blagajne, kjer si kupec sam obračuna kupljeno blago, uredi plačilo, pobaše vse skupaj v pripravljene vrečke in odide domov. Pri takšnem nakupu kupec sploh ne pride v stik z osebjem trgovca, če se mu pri samopostrežni blagajni slučajno kaj ne zatakne. Če bo trend v trgovskih verigah usmerjen v samozaračunavanje, bomo kmalu ostali brez blagajničark. To je seveda slabo za vse tiste, ki opravljajo ta poklic. Nikoli verjetno ne bo popolnoma izumrl, a kot kaže, jih bo v prihodnje vse manj.

Toda, ali se tega ta ogrožena ciljna skupina sploh zaveda?

Pri vašem trgovcu stojite pred odločitvijo ali oditi na samoplačniško blagajno ali na blagajno, kjer vas čaka blagajničarka, saj tam ni čakalne vrste. Odločite se za živ, pristen in aktiven odnos z osebjem in veselo odkorakate proti blagajni. Zložite vse na trak, pripravite še vse potrebne kartice in se pomaknete proti gospodični. Ona pa vas takrat pogleda, kot, da ste ji pravkar pobili celo družino. Iz njenega pogleda veje sporočilo: »kaj me motite, saj imate tule poleg prosto samoplačniško blagajno«.

Čudite se, ne razumete tega, saj ste vendar kupec. Kupec je kralj v trgovini in lahko povsem prosto izbira med tem kaj bo kupil, koliko bo za to zapravil in tudi na kateri blagajni bo to plačal. Blagajničarka pa je tam samo in izključno zaradi vas. Toda ona misli drugače. Če imate hkrati prosto samoplačniško blagajno in njeno, je ona prepričana, da je bolje, če uporabite ono prvo. Nehajte jo gnjaviti. Na kraj pameti ji v tem razmišljanju ne pade, da je samoplačniška blagajna njena najhujša konkurenca. Ta neposredno ogroža njeno delovno mesto, ki bo ob takšnih trendih v resnici postalo odveč.

Namesto da bi blagajničarke z nasmehom in povabilnimi namigi vabile kupce v njihove vrste, saj jim le mi, v vrstah stoječi kupci, zagotavljamo delo, se zgodi, da nas pričakajo slabovoljne in neprijazne. Res je, lahko ima ta gospodična ali gospodič slab dan, skrbi, bolečine. A na tem delovnem mestu tega ne moreta in ne smeta pokazati. Odraz tega istega odnosa odvečnosti kupcev, je tudi njihova dinamika dela, ki je daleč pod učinkovitostjo deklet in fantov, ki to počenjajo v Lidlu ali Hoferju. Tam, četudi nimajo še samopostrežnih blagajn, se blagajniško osebje dobro zaveda, da jih noben stroj ne more nadomestiti, dokler bodo hiteli prekladati in zaračunavati kupljeno blago hitreje, kot ga lahko mi pospravljamo v vozičke. Dokler so učinkovitejši, kot stroji, bodo imeli svoje delovno mesto, plačo in s tem vsaj minimalno socialno varnost. Njihovo delo so tako ali tako že minimalizirali. Blagajničarka le še potegne blago čez čitalec, na koncu sami vtaknemo kartico v terminal, vtipkamo pin, iz blagajne prileze račun, ki nam ga blagajničarka le še izroči. In adijo.

Tudi sicer je razlika v blagajniški hitrosti med enimi in drugimi trgovci postala tako očitna, da je cokla za počasne in pomembna konkurenčna prednost za hitre. Če je namreč kje v dnevu izgubljen čas, je to zagotovo v vrsti pred blagajno.

Še en, skorajda neverjeten vzorec ravnanja sva obdelala s prijateljem. Pri enem od ponudnikov telekomunikacijskih storitev, ki ga ne smem imenovati, saj me potem doleti kakšen telefonski klic, je prodajno osebje že nekaj svojih naročnikov poslalo h konkurenci, češ, naj svoje novo naročniško razmerje raje sklenejo kar tam. Administracija in papirologija, zapletenost procesov in urejanja zatečenega stanja sta tako kompleksna, da je enostavneje za vedno zapreti naročniški odnos in poslati stranko h konkurenci. Pa razumi, človek, če moreš.

Pošiljati svojega kupca h konkurentu je grobarstvo lastnega delovnega mesta. To bodo nekateri očitno dojeli šele takrat, ko bo treba na pogreb. Delovnega mesta, se razume in da ne bo pomote.

2 thoughts on “Pokop lastnega poklica?

  1. “Pri enem od ponudnikov telekomunikacijskih storitev, ki ga ne smem imenovati, saj me potem doleti kakšen telefonski klic, je prodajno osebje že nekaj svojih naročnikov poslalo h konkurenci, češ, naj svoje novo naročniško razmerje raje sklenejo kar tam.” 😀

    Grem stavit, da to ni privatna firma.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s