Praznična belo-modra oblekica


Prednovoletni čas v Ljubljani ima svoj šarm. Če se sicer novembra vsi stiskamo v lokalih, trgovinah, galerijah in bežimo pred meglo in dežjem, je bilo v petek ob prižiganju prazničnih lučk povsem drugače. Mokri ali vsaj dodobra navlaženi smo se stiskali na Tromostovju in čakali na tisti čarobni trenutek, ko se bo prižgala ljubljanska novoletna pravljica. Začuda, ga pred tem ni popestrila kakšna á la The Stroj odštevalna ekipa ali pa romantična »Ko se prebujam« Nina Pušlar. Stali smo v temi in tišini, dokler nas moderatorka ni nagovorila.

untitled1

Takrat smo vsi stoječi ob lekarni ugotovili, da ozvočenje letos ne štima. Zvok je odnašalo sem in tja, zdaj glasneje, potem nič. Nina bi bila gotovo strel v prazno, saj je polovica čakajočih ne bi slišala. The Stroj bi bili prava rešitev, saj tako ali tako ozvočenja skorajda ne potrebujejo. Dve pesmici otroškega pevskega zborčka je tako odnesla rahla sapica nekam proti Čopovi in kaj malo smo od njiju odnesli nestrpni čakajoči, ki smo gledali Prešernu v hrbet. Tudi vklop aplikacije na mobilniku, ki ti razkrije, za katero pesem gre, nam ni bil v pomoč.

Vendar ljubko. To, da nam zapojejo otroci za novo leto, je vedno razlog za dodatno vlago v očeh. Tudi župana nismo kaj dosti slišali, pomembno pa je, da smo ujeli njegovo povabilo na odštevanje in se navdušeno pridružili. Moj mož v polomljeni slovenščini, za nama trije španski turisti, za katere ne vem ali so začeli točno na 10…9…, ker niso razumeli teksta, so bili pa dobro pripravljeni na slikanje s svojimi mobilniki.

Ob tem se mi je utrnilo, da ne bi bilo prav nič narobe, če bi moderatorka po zaključku odštevanja zaželela dobre želje tudi v angleščini, nemščini in vsaj še v italijanščini. Vsako leto več jih imamo, turistov namreč, in mi smo svetovni mojstri tujih jezikov. Tako, kot papež po poslanici mestu in svetu, Urbi et Orbi, zaželi blagoslovljen božič v nekaj 10 jezikih, bi tudi pri nas lahko izrekli lepe praznike in srečno novo leto vsaj v tistih, da bi nas prvih pet najbolj številčnih tujih gostov razumelo.

untitled

Tri… dva….ena…nič in središče Ljubljane je zažarelo v vsej svoji letošnji lepoti. Belo, modro, kot je obljubila Petra Stušek, direktorica ljubljanskega turizma. Zmago Modic, resnični dizajner našega vsakoletnega vzdiha, je letos oblikoval nekaj novih elementov, ki niso več spominjali na semenčice. Te so bile predmet zabavnih pogovorov pred leti. Ljudje so ploskali, se poljubljali, kot da je že novo leto, bliskavice so se prižigale, navdušenje je bilo veliko. Ljubljana je dobila novoletno oblačilce, ki jih paše. Edinstven je pogled na obrežje Ljubljanice, ki bi bilo v tem času ob 17.30h zaradi teme nevidno, pa z osvetlitvijo dreves Ljubljana dobi izgubljeno dimenzijo. Ker so osvetljena drevesa in ne rečni kanal, se ta slika poglobi, na nek magičen način zraste in ustvari podobo, je ne ponudi nobeno drugo meni znano mesto.

untitled3

V resnici me v konceptu prednovoletne Ljubljane motita le dve stvari.

Prva je ta, da ne razumem razloga za postavitev 20 prodajnih hišic ene za drugo, če vse ponujajo le pijačo in hrano. Te so seveda na najbolj prestižnih lokacijah okoli Tromostovja. Na povsem ločeni lokaciji, na nekoliko manj priročnem Na Bregu, pa stoji približno enako število hišic, kjer prodajajo samo novoletni darilni program in podobne reči. Tam sta se sicer znašli dve pivsko razvedrilni točki, a deluje skoraj tako, kot da gre za naključje, ne pa za del novoletne Ljubljane. Na vseh novoletnih trgih, ki sva jih z možem do sedaj načrtno obiskala, na primer na Dunaju, v Heidelbergu, Nürnbergu, Kölnu, organizatorji vsebino sejemske ponudbe spretno premešajo. Malo nakupov, malo počitka s hrano in pijačo, pa spet malo nakupov in tako dalje. Na ta način ustvarijo pohajkovalno zanimanje vseh obiskovalcev in ti obiščejo vse možne lokacije in povsod ustvarjajo promet.

Če imamo pri nas na Bregu novoletno »nakupovalno« središče, imamo na kongresnem trgu štiri stojnice za pijačo in nič drugega. Tisti torej, ki jih pitje zanima manj, kot nakupovanje, tja ne zaidejo, zato je bil v petek zvečer Kongresni trg precej prazen. Vse »vpadnice« v mestno pravljico so torej najprej opremljene s pijačo in če se ga torej že na začetku dodobra ne nalijemo, lahko kasneje na lokaciji malo bolj od rok še kaj kupimo. Če je novoletni čas nepovratno čas spodbujanja nakupov in še zadnjega poskusa, da se letne bilance ponudnikov malo izboljšajo, se tega pri nas lotevamo povsem nepodjetniško in neambiciozno.

Druga moteča stvar pa je kuhano vino. Tega večina ponudnikov še vedno ne zna narediti tako, da bi bil človek navdušen. Nič ne rečem, nekaj stojnic je v svoje vino že dodalo pravo mero začimb, ga napolnilo z bogatimi okusi, ki navdušijo, zaokrožilo kislost s sladkobo. A še vedno je preveč »tenkih«, vodenih, kislih, praznih izkušenj, ki v to bogato, všečno kičasto podobo Ljubljane ne sodijo.

Tale miroljuben prednovoletni zapis končujem s povabilom, da si ogledate praznično Ljubljano. Pozabili boste na številne težave, ki stopijo v ospredje, ko ugasnejo belo modre lučke. Pa mirno zavrnite slabo kuhano vino. Naj se ga naučijo delati, potem ga bodo lahko tudi dobro zaračunavali. To ni nobena “kunšt”, le okus kupcev je treba poznati.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s