Ukor pred izključitvijo


Če je interpelacija edino in zadnje orodje, da se nekateri ministri ali ministrice ponovno utirijo v doseganje ciljev, ki so nam jih obljubili in vsaj s tem nekaj konkretnega naredijo, potem velja interpelacije kot vzvode podpreti. Seveda je skrajno butasto, da je treba zrelim in odgovornim ljudem, kar naj bi ministri bili, zagroziti kot šolarjem z ukorom pred izključitvijo, da se zresnijo. A če svojih ministrov ne more spraviti v red njihov razrednik Cerar, morajo za ureditev razmer pri ravnatelju Brglezu poskrbeti tisti ki menijo, da gre na tej šoli nekaj narobe.

untitled

Dve ministrici, Anja Kopač Mrak in Milojka Kolar Celarc, namreč šele zdaj, kot sta bili kaznovani s celodnevno oslovsko klopjo v parlamentu, obljubljata ureditev razmer na področjih ki jih pokrivata in nas žulijo. Prva bo sedla za oslovsko klop že drugič. In to zaradi iste teme, koroški dečki. Druga ima na vesti neurejene razmere v zdravstvu, čakalne vrste, korupcijo, goltanje denarja, ki izginja kot bi ga požirala trakulja, saj je zdravstvo vse bolj suho, ga pa hranimo z vse več denarja. Obljubam moškega ministra Petra Gašperšiča, ki sta ga za sramotilno klop poslala Luka Koper in drugi tir, da bo do konca mandata pričel z izgradnjo prepotrebne železniške infrastrukture, v resnici ne verjamem. Moški, oprostite vsi dragi in spoštovani bralci, glede obljub mnogo bolj blefirajo in govoričijo, pa tudi zaradi oslovske klopi so bili vedno bolj flegma. Odgovor na interpelacijo in zagovor v parlamentu čaka še šolsko ministrico Majo Makovec Brenčič, ki naj ne bi pravočasno uskladila financiranja zasebnih šol z zakoni oz. z odločbo ustavnega sodišča.

Pogovori interpeliranih ministrov pri razredniku Cerarju so zaradi moči v parlamentu praviloma zgolj formalnost in predstavljajo proceduro, ki naj bi javnosti skušala prepričati, da je razrednik še vedno glavni v razredu. Pogovor interpelirancev s člani poslanskih skupin pa naj bi pregnal naš dvom, ali naš demokratični sistem in politični dialog tečeta kot piše v učbenikih.

Interpelacije so očitno postale tudi edino orodje, ki ga opozicija izkorišča za sporočanje svojih stališč in nagovarjanje svojih volivcev. Težko razumljiva strategija. Zagotovo pa ne zmagovalna. Nestrinjanje namreč ne oblikuje trdne in povezane skupnosti. Ta se oblikuje okoli tega, o čemer se ta skupina strinja. Zgolj nestrinjanje ni dovolj močna vez za strinjanje. Zato je orodje interpelacije pomanjkljivo v pridobivanju volivcev.

So pa te interpelacije kraja dragocenega časa. Bolje bi bilo, da bi ga poslanci usmerili v temeljitejšo presojo pripravljenih zakonodajnih rešitev jutrišnjega dne. Slaba, zastarela, neživljenjska in luknjasta zakonodaja, ki jo državljani vidimo kot sistem, ki spretno ustvarja neenakost vseh pred zakoni, je razlog za državljansko nezadovoljstvo ter pogosto tudi ovira našega razvoja.

Predstavljajo pa interpelacije tudi oder za tiste poslance, ki jih sicer ne videvamo prav pogosto v diskusijah parlamenta. Manj izkušeni in tisti s komunikacijskimi težavami se nam pokažejo v svoji pravi podobi. Govoričijo nepovezano, prekladajo liste sem in tja, vmes preklinjajo, šepetaje prosijo kolege za pomoč: »dej pomagi«, in se nato javno opravičujejo za svoje neprimernosti. Kaj za boga milega smo izvolili?

Na koncu so interpelacijske seje še najbolj podobne reality showu za televizije. Najbolj so jih veseli mediji, saj tam dobijo za 15 ur izvrstnega materiala, v katerem nasprotne strani druga drugo polivajo s čisto sveže pripravljeno gnojnico. Interpelacijska zasedanja se potegnejo pozno v noč, prav nočne zgodbe pa so še posebna medijska poslastica in prava televizijska drama.

Ker so interpelacije pritisk na delo ministrov, ustvarjajo nove težave. Čas v naši javni upravi in med javnimi uslužbenci namreč teče z drugo hitrostjo, kot v gospodarstvu in realnem življenju. Zato kratki roki – kot na primer ureditev razmer še letos, kar obljubljata Kopač Mrakova in Kolar Celačeva – niso v prid temu, da bomo dobili dobre, premišljene odločitve, ki bodo trajale več kot en mandat in upoštevale vse možne vidike, ki jih urejanje problematičnih vsebin zahteva.

Ker nas je razrednik Cerar enkrat že presenetil z zelo domišljenimi sloganom o tem, kako naj Slovenci ne jamramo, mu za zadnji slabi dve leti vodenja svojega razreda ponujam še enega zelo močnega: »Interpelacija – samo brez jamranja, prosim«! Opoziciji pa pritiče tale: »Ne jamram, interpeliram«!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s