Ameriška ljubezen do predsednika seže do seksa
Po vsem tem, kar smo videli ali slišali v zvezi z ameriško predvolilno kampanjo in tv soočenji med Hillary in Donaldom, lahko mirno zapišem, da bo imela Madonna veliko dela. Te dni je namreč v podporo Hillary Clinton izjavila, da bo vse moške, ki bodo volili za Hillary, ob njeni zmagi za nagrado oralno zadovoljila. Pomislite torej, kako daleč seže ameriška ljubezen do svojega predsedniškega kandidata. Ljubitelji Madonne, poslovite se torej od njene glasbe. Od sedaj dalje se bo ukvarjala zgolj in le še s seksom, saj za kakšno glasbeno ustvarjalnost, kaj šele svetovno turnejo, preprosto ne bo časa, če bo želela dano besedo ameriškim fantom izpolniti do konca svojega življenja.
ZDA ne bodo dobile predsednika
Sicer tekme v ZDA za najmanj štiriletno gostovanje v Beli hiši še ni konec. Kolikor smo zdaj uspeli spoznati najbogatejšega slovenskega zeta Donalda, bo že poskrbel, da se bo o volitvah in njegovi kandidaturi do 8. novembra in tudi po tem, še veliko govorilo. Gotovo pa ne more spremeniti volilne izgube, ki se mu napoveduje, v zmago. Težko namreč verjamem, da bi njegovi strategi toliko tvegali, da bi preobrat načrtovali za zadnjih dobrih 14 dni ter udarili po Hillary z vsemi topovi. Mogoče bi municijo še našli, a je top očitno šibkejšega kalibra, kot se je tu in tam nakazovalo.
Napovedujem torej, da bodo ZDA na teh volitvah dobile prvo žensko predsednico. Če sem se uštela, bom za vse ženske v Sloveniji, ki bi sicer volile za Hillary, če bi lahko – do konca življenja kuhala čaj pri meni doma.
Sicer pa sem volitve v ZDA spremljala z zelo mešanimi občutki. Sprva sem bila precej mirna, prepričana, da se republikancem Donald ne more zgoditi. Kako le, saj ne morejo? Bili bi čisto za luno. Sledilo je ogorčenje nad njegovo uspešno kandidaturo! Kaj so res celemu svetu pripravljeni priznati, kako »tumpasti« so? Nato zaskrbljenost, jeza, saj sta glede na možnosti in odstotke oba kandidata dolgo časa hodila z roko v roki. Zdaj sem spet mirnejša. Stvari gredo vendarle v smer predvidljivega.
Predsedniške volitve v Sloveniji
Se pa predsedniške volitve prihodnje leto obetajo tudi nam, Slovencem. Ugibanja o tem, kdo poleg aktualnega predsednika države Boruta Pahorja, bo še vstopil v tekmo, so se že začela. Ogrevanje za tekmo je torej tu. Kot možna kandidata se že omenjata predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, pa nekdanja evropska poslanka Romana Jordan, ki je morebiti prav zato letos spomladi izstopila iz izvršnega odbora stranke SDS. Gotovo se jih bo našlo še kar nekaj, da bo tekmovanje vsaj malo zanimivo. Kajti ta hip se zdi, da bo tekma zgolj formalnost.
Usain Bolt našega naslednjega predsedniškega mandata je tako rekoč znan. Najhitrejši in daleč najbolj pripravljen za to tekmo je nedvomno aktualni predsednik države Pahor. Četudi mu lahko očitamo vrsto spodrsljajev, zaslužil bi si tudi nekaj resnih ukorov, ki bi jih njegovi nasprotniki na ameriških volitvah znali dodobra izkoristiti, ga imajo Slovenci radi. On je v resnici ljudski človek. Raztegljiv skozi vse družbene sloje, od delavke za strojem, ki dela nogavice, do smetarja, kmeta, animatorja za otroke, pa do državnika z metuljčkom. Sprejemljiv je za vse slovenske regije in generacije, najbolj široko sprejemljiv tudi na političnem spektru.
Igra predsednika
Njegova kampanja je jasna. Prepričana sem, da bo nadaljeval s konceptom, ki smo ga že videli in ki ga je tudi pripeljal na to mesto. Še najbolj nas na tej točki zanima, katerih kreativnih poklicev in dejavnosti se bo lotil in nam pokazal še več svojih talentov. V tem bo tudi ostal edinstven in neponovljiv. Če sta omenjena druga dva kandidata resnično v igri, si značajsko gledano, nihče od njiju ne more privoščiti vožnje s traktorjem, molže krav, sekanja dreves ali pobiranja smeti. Bilo bi preveč očitno, da gre za igro, za kampanjo. Medtem, ko je pri predsedniku Pahorju ta talent resničen. To ni igra za predsedniško mesto. To je igra predsednika.
Saj bo zanimivo spremljati še ene volitve, ki nam jih ponujata slovenski volilni ciklus in ustava. Mene to vedno pritegne z več zornih kotov. Konceptualno, komunikacijsko, marketinško. A se vendarle ob tem sprašujem, zakaj me ameriške volitve bolj čustveno vpletejo, kot domače? Zakaj sem ogorčena in besna ob možnosti, da bi predsednik ZDA lahko postal Donald Trump, zakaj sem močno navijala za Obamo, Clintona, zakaj nisem nikoli vzljubila nobenega od Bushev, in zakaj mi je mnogo manj mar, kdo bo moj naslednji predsednik v Sloveniji? Ne gre le za to, da se ti dve predsedniški funkciji ne da primerjati, saj je naš predsednik na tem mestu skorajda le častni funkcionar, v ZDA pa ključni človek, ki poganja izvršilno oblast. Nekaj drugega mora biti razlog za otopelost ob domači politični sceni.
Brez seksa – samo malo srca
Dokler ob domačih političnih tekmah ne bomo bentili, tolkli po mizah od besa ali navdušenja, dokler jih bomo gledali od strani in otopeli, češ, nimamo nikakršne možnosti in vpliva na spremembe, bodo vse volitve tekle mimo nas. A je že tako, da bomo morali mi sami narediti prve spremembe. Ti, jaz, mi vsi. Dokler bomo svojemu predsedniku ali drugim političnim kandidatom dali le svoj glas, ne pa tudi košček svojega srca – do seksa je še daleč – bo politika živela eno življenje, mi pa drugo. Srca jim očitno nismo pripravljeni dati, zato ostajamo ob vseh njihovih napakah, zavoženih projektih, spletkah in zakulisnih političnih igrah odmaknjeni, neangažirani, brez čustev in – tiho.
Preveč tiho!
KaKa - Kako komuniciramo? 