Po novem sem verjetno baraba

Če prav razumem enega od mojih dragih bralcev, ki je snel klobuk pred mojim zadnjim zapisom o našem najbolj znanem košarkarju zadnjega obdobja, ki ni Goran Dragić, niti brat Zoran, sem zaradi svojega posla postala nevredna tega istega poklona. Zato si je klobuk nataknil nazaj.

Zakaj gre?

Pritrdilnih odzivov o naši novi zvezdi košarkarskega igrišča sem prejela izjemno veliko. Med njimi tudi tega, ki se je zapisu poklonil s skorajda ponarodelo Katančevo izjavo – ne sicer kapo, temveč »klobuk dol«.

Čez dober dan mi je sporočil, da ga daje nazaj. Razlog za njegovo odločitev je bil v tem, ker je našel moj podpis pod uradnim odgovorom enemu od slovenskih medijev. V tem medijskem odgovoru na objavljen članek nastopam po pooblastilu podjetja, ki ga vodi oseba, ki mojemu dragemu bralcu ni blizu, mu ni všeč. Verjamem, da ta oseba ni blizu in povšeči še marsikomu drugemu. A po odzivu mojega dragega bralca, če ga torej pravilno razumem, velja sveta in neizpodbitna resnica, da je tisti, ki piarovsko zastopa podjetje, ki ga vodi »sporna« oseba, sam po sebi prav tako sporen. Povsem nekritično, brez argumentov, po »defaultu« in avtomatsko si tak človek, v tem primeru torej jaz, prislužim status nezaželene, nespoštovane ali celo nevredne osebe. Lahko tudi pokvarjene in prevarantske.

Po tej logiki mojega dragega bralca so torej tudi vsi slovenski odvetniki, ki branijo te in one prevarante, takšne in drugačne nasilneže, celo morilce, prav tako lopovi, tatovi, lumpi in tudi morilci. Prav nič ni pomembno, da odvetniki svoje kliente samo zastopajo, ker si pač vsakdo zasluži pošteno sodbo. Ne, ne, ker jih zastopajo, so zdaj enaki, kot oni. Če obdolženec ne more dobiti odvetnika, mu ga prisodi sodišče. Gorje temu odvetniku, saj po analogiji mojega dragega bralca, tisti hip postane kriv za vsaj toliko lumparij, kot njegov klient. Tudi naš cenjeni in spoštovani predsednik UEFE Aleksander Čeferin je med njimi, saj je v svoji odvetniški karieri branil številne lumpe. Po tej logiki so nevredni in nevredni spoštovanja tudi vsi poslovni ali tehnološki svetovalci, ki delujejo za takšna nevšečna podjetja s spornimi lastniki. Da ne govorim o revizijskih hišah. Če ta opravljajo revizijo poslovanja podjetja, ki nosi breme nepriljubljenosti, potem so ti revizorji vsaj toliko krivi za vse gorje na tem svetu, kot revidirano podjetje samo.

Piarovci pri svojem delu nosimo tudi majhno fliko (zagotovo ne vsemogočne odvetniške kute), a ob tem  veliko odgovornost medijsko-obrambne funkcije za svoje naročnike. Nekateri novinarji dandanes namreč napišejo marsikaj, kar sploh ni res ali kar ni povsem res, če pa jim resnica nikakor ne paše in ne gre v kontekst naročenega prispevka, o njej raje ne pišejo in si izmislijo kaj drugega. Vse le zato, da je škandal in senzacija večja, da je zato nekaj več nakupov trdih izvodov tega medija ali klikov na e-verzijo in ogledov pred ekrani. Nanje pritiskajo tako nadrejeni, kot lastniki. Vsi hočejo bralce, gledalce, poslušalce, saj ti prinašajo oglaševalski denar. Podjetja so proti medijem v resnici precej nemočna. Če se mediji odločijo nekoga »pokopati«, ga skoraj gotovo tudi bodo. Samo dve zdravili sta proti temu – kot antibiotik veljajo pravočasno predstavljeni in neovrgljivi argumenti, s katerimi podjetje lahko nedvoumno in hitro dokaže, da mediji nimajo prav; kot droga pa denar, s katerim se kupi medijski molk.

Pogosto se šele v krizi podjetja izkaže pravo znanje, spretnost in sposobnost piarovca. Ta lahko krizo z nespretnostjo in z nezadostnimi izkušnjami poglobi ter podaljša ali pa mu s pravo taktiko, s pravilno izbranimi, preverljivimi argumenti in s spoštovanjem do dela novinarjev (četudi včasih s stisnjenimi zobmi) uspe omiliti ali celo preprečiti pričakovano škodo na ugledu.

Če sem zato, ker delam za podjetje, katerega lastnik ni priljubljen, tudi sama kaj manj priljubljena, mi je v resnici čisto vseeno. Če pa zaradi dejstva, da me za profesionalno zastopanje angažira podjetje, ki ni ovito z ljubko pentljico vsesplošne priljubljenosti, nekdo dvomi v moje delo, če mi zato nekdo skuša podtakniti značajske lastnosti, ki niso moje, če nekdo zato dvomi v moje osebne in poslovne vrednote ali v strokovno delo – potem je čas, da pozovem k streznitvi. To so kriteriji, ki razgrajujejo našo družbo. Zaradi takšnih posploševanj, podtikanj in neosnovanega tvezenja smo postali družba bridkih zagrenjencev, opravljivcev, špekulantov in lažnivcev.

Ampak bistvo tega zapisa je treba iskati na začetku: »Če prav razumem enega od mojih dragih bralcev…«. Mogoče pa le ne razumem.