Zaupam – ne zaupam


Ko smo 1. maja 2004 vstopali v EU, smo bili nadvse srečni in ponosni. Trinajst let po odhodu iz ene državne skupnosti, smo se že priključili drugi, v naših očeh elitni, prvorazredni. Bili smo tudi prvi od nekdanjih sonarodnjakov, z zgodbo o uspehu v žepu. A ta zgodba se je kmalu razpočila kot milni mehurček, iz prvega na vasi pa smo končali kot zadnji v mestu.

images

Praznujemo 25 let samostojnosti in lastne državnosti. Skoraj polovico te dobe smo preživeli v EU. Čeprav danes lahko že presodimo vse prednosti in slabosti življenja v tej skupnosti držav, in kljub temu, da so Britanci pravkar izglasovali, da si ne želijo več naše družbe, mislim, da je naše bivanje v EU tako rekoč nujno za preživetje. V teh dvanajstih letih nas je namreč s svojim nadzorom in regulativo ubranila vsaj nekaterih političnih blaznosti, ki bi se nam obetale, če bi delovali nepovezano. Vseh se ni dalo.

No, pa pojdimo 25 let nazaj. Polni zaupanja v naše takratno vodstvo, v politike, v gospodarstvenike, v teritorialno obrambo, v policijo, v sodstvo, banke, medije, smo podpirali vsa osamosvojitvena dejanja. Takrat smo bili »One team, one dream.« Vsi za enega, eden za vse. Ni važno ali so bili voditelji levi, desni, stari ali novi. Spoštovali smo državo, njene institucije, njene ključne akterje.

Danes seveda ni več tako.

Zaupanje v vlado je mizerno nizko. Njen predsednik Cerar je vse svoje volilne obljube že zdavnaj snedel. O poštenosti, transparentnosti, integriteti in ostalih lepo zvenečih temeljih vladanja, h katerim se je zavezal, ni govora. Dodatno si je ta vlada pridelala dvom o kompetencah, največjega med vsemi dosedanjimi vladami.

Parlamentarcev tudi ne maramo prav zelo. Nanje se obrnemo le, če imamo osebne interese, da v našem imenu sprožajo poslanska vprašanja, prek njih skušamo reševati državljanske težave, kjer največkrat sami vidimo tudi svoj lastni interes. Sicer pa medsebojne ljubezni ni. Če si politik, mnogi mislijo, da te nihče ni želel zaposliti. Namesto tega si se včlanil v »pravo« stranko in volilna matematika te je pripeljala do parlamenta.

Zaupanje v gospodarstvenike je splahnelo najprej z izginotjem nekaterih uglednih podjetij, nadaljevalo se je z gradbenimi baroni in baronicami, ki so pokazali najglobje dno pokvarjene človeške narave. Kradli so zase, za svoje prijatelje in politične naveze, zaničevali in teptali pa svoje zaposlene, jim lagali, jih slabo plačevali ter neporavnavali prispevke od plač in podobno. Težko bi spregledali tudi kranjsko navezo, ki je sesula polovico industrije gorenjske prestolnice in še kakšne vasi zraven. Tu je TEŠ, ki je bermudski trikotnik slovenskega davkoplačevalskega denarja in še in še. Gospodarskih voditeljev globalnega formata imamo na prste ene roke, tisti, ki vodijo podjetja v večinski državni lasti pa tako ali tako nimajo nikakršnega poslovnega ugleda, saj veljajo za podaljšano roko politike, neposredno ali preko nadzornih svetov.

Odkar smo ugotovili več milijardno luknjo v bankah, ki smo jo morali zakrpati z našim denarjem, ni zaupanja ne v Banko Slovenije kot nadzornim organom, še manj v same banke in najmanj v uprave bank. Dodatno negotovost zbujajo čudne menjave uprav ali še bolj čudna imenovanja članov nadzornih svetov. Teh ne zna nihče utemeljiti z argumenti, ki bi jim veljajo verjeli, ali pa jih govorijo ljudje, ki jim tudi sicer ne verjamemo nič, karkoli že govorijo. Žal zasedajo ključne pozicije v upravljanju državnega premoženja.

V vojsko verjetno še verjamemo, a le na načelni ravni. Naša vojska sama priznava osiromašenost in nesposobnost izvajati zahtevne naloge, saj smo ji od 25 let naše samostojnostih kakšnih 20 let uspešno zmanjševali proračun. Se je pa z afero namerne policijske zasede za ministra Koprivnikarja krepko načelo tudi zaupanje v policiste. Še posebej, ker enega od policijskih sindikatov, kljub tej aferi, vodi človek, ki je to zgodbo zakuhal.

Dokler bomo imeli primere, kot so »Šilih«, ki traja 23 let, balkanski bojevnik, kjer so obdolženi preprodajalci najprej krivi, potem nedolžni in nato spet krivi, dokler nihče od gospodarskih lumpov, razen baronice, ne bo odslužil svoje kazni, dokler bo sodstvo lovilo drugorazredne državljane in dovoljevalo, da zastarajo zadeve za prvorazredne, ne bo zaupanja tudi v naš pravosodni sistem. Dokler bo naša zakonodaja ščitila močnejše, namesto da bi pred močnimi in pred državo ščitila šibke, ne bo zaupanja v naše sodno varstvo.

Tudi slovenski mediji, ki bi morali biti vest vsem zgoraj naštetim institucijam, so se v 25. letih močno spremenili. Ob osamosvojitvi smo njihovemu poročanju res verjeli in rek, »ker je pisalo v časopisu, je gotovo res«, se je utrjeval tudi v tistih časih. Danes je treba medije brati, gledati in poslušati skozi sito več kriterijev, lastništva, političnih povezav, gospodarskih interesov, pa tudi čisto osebnih interesov urednikov in novinarjev. Berem vse, a verjamem malo.

Saj smo veliko zgradili v teh 25. letih, o tem ni dvoma. Naša država je lepša, bolj urejena, obiskuje jo več turistov, ki se čudijo vsej tej lepoti na tako majhnem koščku zemlje. A smo ob tem uspešno sesuli najpomembnejšo vrednoto, ki nas, tu živeče in vse tako zelo različne, povezuje. Vrednoto zaupanja. Ta se vedno gradi od zgoraj navzdol, pa naj bo to v družini, v podjetju, v cerkvi , v vojski….ali v državi.

Komu torej po 25. letih samostojnosti sploh lahko še zaupamo? Imamo še veliko dela za naslednjih 25 let.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s