23 let!


Švicarji so zgradili in ta teden tudi že odprli znameniti železniški predor St. Gotthard v natanko v 17. letih, kolikor so tudi načrtovali. Za izgradnjo so porabili 10,3 milijarde CHF, natanko toliko, kolikor so zanjo načrtovali.

Pri nas se za vsaj 50 odstotkov planiranega budžeta zakalkuliramo že na par kilometrih ceste z enim viaduktom, časovno pa nam projekt uide najmanj za kakšno leto in pol, in še to le v primeru, če nihče vmes ne gre v stečaj. Takšen projekt, kot je st.-gotthardski predor bi pri nas delil usodo znamenite in še vedno nedokončane Gaudijeve bazilike Sagrada Familia v Barceloni.

14708243-mmmain

Pa se mi to, kar delamo na cestah in kar bomo zagotovo delali na drugem tiru od Kopra do Divače, glede na neko drugo zgodbo, sploh ne zdi najbolj zastrašujoče. Pri gradnji cest, železnic in drugih naših objektov vsaj nekdo nekaj zasluži. Zaslužijo izvajalci, običajno so plačani tudi podizvajalci, še posebej pa tisti, ki prejemajo kuverte in podobni priskledni tiči. Vsaj nekdo je pri tem zadovoljen. Vsi tako ali tako  nikoli  ne bomo.

Oprostite, iskreno nam je hudo!

Zgroženi moramo biti zaradi našega pravnega reda, zaradi naše zakonodaje in akterjev, ki v njej delujejo in odločajo. Gre za 23 let trajajočo kalvarijo staršev Šilih, ki sta dvajsetletnega sina pokopala zaradi ene prejete injekcije, po tem, ko naj bi imel težave z alergijo. Tretjino svojega življenja se že potikata po sodiščih ter skušata dokazati, da je šlo pri tem za zdravniško malomarnost. Ne iščeta milijonov, iščeta nekoga, ki jima bo rekel: »Iskreno nam je hudo, ker ste izgubili sina, res nismo pravilno ravnali, krivda je na naši strani«. Vendar v tem postopku ni tako značajskega človeka, ki bi staršem dal vsaj to majhno zadoščenje. Celo nasprotno, ko je materi enkrat prekipelo, je mariborsko Okrožno državno tožilstvo zoper njo vložilo obtožni predlog. Obtožilo jo je kaznivega dejanja razžalitve, ki naj bi ga storila s tem, da je uslužbenki Okrožnega sodišča v Mariboru izjavila: “Dosti imam te kur***e sodnije, prekleta država, ki ne naredi ničesar, ali se ne zaveda, da so mi ubili sina.” Obtožni predlog je bil vložen na podlagi kazenske ovadbe mariborskega Okrožnega sodišča. Pazite, sodišče jo je obdolžilo razžalitve!!! Njo, ki je že 23 let do konca ponižana in razžaljena! Kasneje je mariborsko Okrožno sodišče zaradi posredovanja varuha človekovih pravic ovadbo umaknilo in Okrajno sodišče v Mariboru je nato zavrglo obtožni predlog. Celoten opis tega primera si lahko preberete v povezavi http://www.pisrs.si/Pis.web/podatkiZadeveEscp?oznakaVloge=177#

Pink ponk

Da so po toliko letih kršene tudi njune pravice, jima je pritrdilo že Evropsko sodišče za človekove pravice, a te doma nikakor ne dočakata. Vložene vloge, zavržene vloge, ugodeno na tej stopnji, zavrženo na naslednji. Kot, da so človeška življenja en sam pink ponk.

Kako ponižujoče, kako nespoštljivo, kako birokratsko nizkotno dela naša država z državljani, ki so zgolj navadni ljudje, se v celoti zrcali v tem primeru. Starša že 23 let pred očmi naše javnosti razgaljata svoja čustva do najbolj osebne intime, ki je povezana z žalovanjem, pred našimi očmi sta se postarala, iz borcev, polnih energije, sta postala čustveni razvalini. Očitno bo potrebno žrtvovati še njuni življenji, mogoče tudi življenje brata, da se dokaže, kdo ima prav.

23 let. Švicarji so v 17 letih zgradili tunel, ki je največja železniška mojstrovina na svetu. Združeval bo narode, krajšal potovalne in poslovne poti, koristil bo celotnemu človeštvu. Pri nas pa 23 let rušimo življenje družine, ki je že sicer izgubila sina. Zato, ker nihče ne prevzame odgovornosti, ker je država vedno nad malimi ljudmi.

Vsi v Filadelfijo

Mi v 23. letih ne rešimo sodnega primera, temveč si ga podajamo s tega sodišča do onega in nazaj. Birokrati, brez vsake človeške empatije, brez vsakega preprostega zavedanja in človeške naravnanosti »ne delaj drugemu tistega, česar ne želiš, da se zgodi tebi« pa nič. Popolnoma vseeno jim je. Razumeti je, kot bi najraje videli, da zakonca Šilih izgineta, ker jih s svojimi zahtevami nenehno nekaj motita in jim kalita njihov mir. Veste na kaj me spominja takšen odnos države? Na tistega, ki je rekel: “Če Slovencem kaj ni všeč, naj gredo v Gradec ali Filadelfijo. To nam je leta 1990 zabrusil Mihajlo Švabič, mitingaš in jurišni privrženec Slobodana Miloševiča. Leto za tem smo se odcepili od Juge, tri leta za tem se je začela kalvarija družine Šilih.

Država nam v resnici skoraj vsak dan sporoča nekaj zelo podobnega. Če nam tukaj ni všeč, imamo povsem svobodno izbiro, kje bomo živeli.

Bog ji odpusti, saj ne ve, kaj dela!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s