Slovenija, obljubljena dežela


Nekatere zgodbe tujcev, ki pridejo v Slovenijo kot v obljubljeno, urejeno, sodobno in spoštovanja vredno deželo s solidnimi zaslužki, sodijo med najbolj žalostne človeške in gospodarske zgodbe današnjega časa. Razkrivajo značajsko podlost in pokvarjenost nekaterih naših »podjetnikov« in na drugi strani vso nemoč naše delovne inšpekcije ter pravnega sistema.

images

Začelo se je v Vegradu

Témo smo bolj začeli bolj pozorno spremljati pred leti z dogajanji v Vegradu in kasneje z zgodbami številnih šoferjev, ki so bili ne le izkoriščani, neplačani, celo tepeni so bili. A te zgodbe niso osvestile »podjetnikov« in spremenile njihovih ravnanj. Kot kaže, so te zgodbe na nekatere med njimi učinkovale kot seme za nove ideje, kako na račun tujih delavcev zaslužiti še več.

Živeti v svinjaku

Saj se spomnite nedavne zgodbe lesnega podjetja iz loške doline. Pretresljive slike njihovih bivalnih prostorov. Ena postelja za dva, wc za bruhat, higiena pod vsako človeško sprejemljivostjo. Nagnusno in sramotno za Slovenijo današnjega časa. Takšnih razmer nimajo niti sirski migranti na svoji težki poti. Ti ljudje so prišli k nam po boljše življenje, prišli so iskat priložnost, da se dvignejo z dna. Pa so se znašli v okolju, kjer ostajajo ponižani, prestrašeni, neuki in nevedni, niti jezika ne poznajo dobro, da bi se bili v stanju organizirati in po pravni poti zoperstaviti takšnemu odnosu delodajalca. Pravo sodobno sužnjelastništvo. Lastniki lesnega obrata so se izmikali, da niso vedeli za takšne razmere, saj zanje to delo opravljajo podizvajalci, ti spet ne vedo nič ali pa molčijo, izginejo. In kaj se zgodi na koncu? Po velikem medijskem bumu ob razkritju, je ta del zgodbe zamrl. Upam lahko le, da se v sodnem mlinu ta zgodbe pospešeno melje in da iz tega pride kakšna dobra kila moke kazni.

Prodano telo – izgubljeno dostojanstvo

In zgodba z Gorenjske ni v odnosu do ljudi prav nič drugačna, le da so žrtve ženske. Prava trgovina z belim blagom in prisila v prostitucijo, strogi nadzor, izkoriščanje nemočnih. Drži, res so bile naivne te Ukrajinke in Moldavke, ker so verjele oglasom, da je v Sloveniji moč na delovnem mestu barske plesalke zaslužiti 6.000 evrov. V stiski je vera in upanje v spremembe tako neizmerna, da takšne presoje preprosto niso racionalne. Povsem mogoče pa tudi je, da je pri tem svojo vlogo odigrala žena »podjetniškega« lumpa, tudi Ukrajinka. Saj veste, če vam sonarodnjak reče, da je varno priti v tujo državo, dobro ti bo, zagotavljam ti….potem je odločitev še lažja. Če pri tem res nosi del odgovornosti ženska, je zame najhujša kazen za to dejanje – premila.

Ko so oči namerno slepe

In vse to se dogaja v mirnih, skorajda idiličnih vasicah in krajih, na obronkih slovenskih urbanih središč. Ljudje pa nič. Šele zdaj, po medijskih razkritjih priznavajo, da so nekaj vedeli, slišali, govorilo se je. Če bi bilo dovolj junakov ali junakinj v hlačah, bi takoj, ko so zaslutili, da je v njihovem okolju nekaj narobe, stopili do prvega organa in najavili sum kaznivih dejanj. Tako pa je minilo leto, dve. Vsak dan takšega življenja je napačen dan. Kaj šele teden, mesec in več. A mi, Slovenci, smo raje tiho in v ozadju. Tako smo vzgojeni, iz generacije v generacijo. Ne želimo se postavljati v prvo vrsto, ne želimo seizpostavljati, zato ostajamo skromno tiho.

Neopisljivo sem besna

Besna sem na te »podjetnike«. To so barabe, podleži, kriminalci! Nevredni so, da nosijo naše državljanstvo. Tako besna in ogorčena sem, da bi jih brez vsakega obžalovanja, tudi brez kančka sramu – in mimo inšpekcijskih ter pravnih procedur – najprej pahnila za nedoločen čas v povsem enako izkušnjo. Naj na svoji koži občutijo njihova lastna ravnanja. S takšnimi ljudmi lahko učinkovito obračunaš le tako, da jim omogočiš enako izkušnjo. Noben zapor ne bo pomagal. V zaporu je preluštno. Topla voda, svoja postelja, internet, sprehodi. Hkrati me je v dno duše sram, da imamo med sodržavljani ljudi, ki so v pohlepu po denarju popolnoma oslepljeni in brezčutni, ki lažejo, kradejo, so značajsko tako grdi, tako zlobni in umazani, da bi jih bilo potrebno izgnati. Odvzeti bi jim bilo treba vso čast, državljanstvo.

Rekli boste, to se dogaja v vseh državah. Verjetno imate prav. Ampak zakaj bi morali mi biti vsaka država?

2 thoughts on “Slovenija, obljubljena dežela

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s