S tujci se pač ne razumemo


Moj mož, ki je Nemec in ne razume kaj dosti slovensko, me pogosto sprašuje »zakaj«. V resnici je kot otrok. Zakaj delate tako, zakaj je nenadoma tole tako in tako naprej. Skušam mu pojasnjevati, kolikor premorem angleškega in nemškega znanja, pa me pogosto potem še bolj debelo gleda. Zagotavljam vam, da ni težava v mojem znanju jezikov. Tujci pač nekaterih naših ravnanj ne razumejo. 

Ne razumejo, kakšne igrice in kolobocije se gremo z Lipico, na primer. Zanj, ki je kot Nemec preživel več kot 30 let v Avstriji, obe državi pa imata konjeništvo in konjerejo v krvi, je ta prostor stičišče plemenite zgodovine, ki jo je potrebno skrbno čuvati in povezati sodobnimi potrebami današnjega človeka. On si vprašanj okoli turistične ponudbe Lipice ni nikoli postavljal, ker je to zanj samoumevni del paketa Lipice. Potrebno je poiskati le harmonijo in način sobivanja. Niso vsi ljubitelji konj značajsko enaki. Eni bi po ogledu kobilarne in ekshibicijskem programu odigrali še partijo golfa ali odtekli kakih 10km,  drugi bi raje ob bazenu v miru prebirali knjigo, tretji bi si ogledali film, četrti bi sedli za mizo in si privoščili gurmanski meni. Nekateri bi šli kasneje v igralnico, drugi pa bi raje ostali v hotelski sobi in si ogledali kakšen film. Mi ne ponudimo gostom ničesar od tega. Mi jim pravimo: tu imate konje, potem pa se slikajte. Tega zaplankanega razmišljanja tujci res ne razumejo. Uboga Lipica, razpeta med najmanj tri ministrstva, ki imajo nanjo povsem različna poglede, pa ostaja na javni agendi in v državni sramoti že desetletja.

imagesKLH1A6O4

Prav tako ne razume, kaj počenjamo na primer z Vilo Bled ter s Titovo znamenito čajnico – in z Bledom nasploh. No, nič ne počenjamo. Prekladamo lastništvo Vile Bled v najemni odnos in potem spet nazaj, jo zapiramo za zimsko obdobje in potem spet odpiramo. Ne vem, če Nemci poznajo ta rek, ampak ravnamo in obnašamo se tako, kot bi šel bolan sr…

 Enako nerazumno mu je dogajanje v Bohinju. Pred leti sem mu razlagala, da ime morebiti prihaja od gorenjske izvedbe besede bog, ki je »boh«. Mogoče, da je to božji kraj, ker je tako lep, sem še trdila. Danes on meni zatrjuje, da se je »boh« od tam že zdavnaj izselil in zagotovo domuje v kateri od sosednjih držav, če že ne na kakšni drugi celini. Tam namreč obiskovalcem nudijo primerne hotelske kapacitete in cel zaklad možnosti, kako preživeti prosti čas brez denarnice, predvsem pa z denarnico. V Bohinju se ti zna zgoditi namreč , da četudi bi želel kaj zapraviti, tega ne moreš storiti, ker je vse zaprto, razen lokalnega Mercatorja. Gorenjci res ne morej(m)o iz svoje kože.

untitled

Ne razume tudi našega turističnega nastopa nasploh. Baje smo se zdaj odrekli sloganu I Feel Slovenia. Res je zelo pametno pozicijske slogane ali  pa celo »unique selling proposition« spreminjati na par let. S tem zelo uspešno brišemo sledi za seboj. In to nam najbolje uspeva, četudi število turistov na vso srečo raste. Radi bi imeli veliko bogatih turistov, pa na drugi strani ne vemo, da bogataši kupujejo v butikih. Slovenija je res butična, edinstvena in prelepa po naravnih danostih, nikakor pa ne po svoji turistični ponudbi. Ta ostaja preposto socialistična, rigidna – ste bili v zadnjem času na kosilu, na primer v naši obmorski turistični prestolnici Piran? Tam imajo dve restavraciji z enakim imenom, ločijo ju le številke. Ena in dva. Ko sedete za mizo ene od teh je tako, kot bi se s časovnim strojem preselili v sedemdeseta. In to na najbolj elitni lokaciji, kar jo premore naše morje. Koliko elitnih hotelov imamo sploh v Sloveniji? V Ljubljani baje enega, v Portorožu verjetno dva, morebiti bi našli enega na Bledu – ocena je, da  v vsej Sloveniji 5. Pa četudi jih imamo 10, je to kaj slab infrastrukturni kapital za resen, visoko butični, elitni turizem.

Ko se gremo turizem, pravi moj mož, ni dovolj, da se naučimo tujih jezikov. Tu nam ni kaj očitati, smo zagotovo med boljšimi. Mi se s tujci ne razumemo na drug način, ker še vedno ne vemo  kaj turizem sploh je.

Pa še kaj drugega ne razume moj mož, zato imam z njim veliko dela. Žal!

 

6 thoughts on “S tujci se pač ne razumemo

  1. Kruta je ta naša “turistična realnost”! Zelo dobro razumem to, da tujci nekaterih zadev ne razumejo…npr: Avstrija ima vse termine predstav španske klasične jahalne šole – lipicanca za letos RAZPRODANE…s tem, da je bila najcenejša vstopnica 62 € !! V Lipici pa bodo imeli “celo eno predstavo” dne 30.12.2015 kjer bo cena vstopnic od 1€ do 19Ih € (s tem, da je v to vštet tudi ogled kobilarne)!
    Pa iskreno verjamem, da je lipicanec – tako v Avstriji kot v Sloveniji – konj. Plemenit in veličasten. Škoda, da tako ne morem imenovat tudi “predstavnike ministrstev, ki o Lipici odločajo”. Tako “plemenito in veličastno”! Res žalostno !

    Všeč mi je

    • Zgodba z Lipico je v resnici za zjokat, če bi kaj pomagalo. Pa ne bo, zato je treba vsaj opozarjati na napake in doseči, da se ta dragocen prostor z edinstveno zgodovinsko zgodbo ohrani ter ponudi sodobnemu turistu tako, da bosta znala sobivati zgodovina in današnji človek.

      Všeč mi je

      • Vsekakor se strinjam z vami, ga. Darinka. A če konstantno opozarjaš na napake obstaja bojazen, da te etiketirajo za večnega nergača (kar je tudi njihov namen). In takrat lahko taisti delajo (skoraj) kar hočejo. In s tem je namen tudi dosežen. Ljudje pa se vsake toliko časa zbudijo…a takrat je velikokrat že pre-pozno. A takšno pač imamo. Škoda.

        Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s