O zgnili hrani zaradi gnilih uradnikov


Dobrodelno in prostovoljno delam že skoraj 15 let. Koliko prošenj sem napisala različnim slovenskim družbam v tem času, niti ne štejem. Koliko ur svojega dela sem namenila za projekte zbiranja denarja in pomoči drugim, je nemogoče ugotoviti. Vem pa, da sem v tem času s pomočjo kolegov in kolegic zbrala kakšnih 200 tisoč evrov, ki so prav vsi odšli na znane naslove. Na tiste, kjer so živeli ljudje, ki so bili pomoči res potrebni. Skušali smo pomagati hitro, učinkovito. Z denarjem, s hrano, z zdravstvenimi pripomočki, s čemerkoli, kar je reševalo njihove težave. Na prireditve, kjer smo podeljevali dobrodelno zbrana sredstva, smo vabili vsakokratne ministre za delo, družino in socialne zadeve in še kakšnega veljaka vsakokratne politične garniture – nikoli, prav nikoli se nihče ni odzval. Morebiti so imeli slabo vest, saj med zbranim denarjem ni bilo nič njihovega, morebiti so bili zasedeni, saj v Sloveniji je res veliko dogodkov, nanje pa je vseskozi vabljena ena in ista politično-gospodarska-estradna elita. Morebiti so zboleli, saj nenehno živijo pod stresom. Morebiti pa so bili samo leni in ignorantski in se njim na takšen dogodek preprosto ni ljubilo. Zakaj neki se mi pritrdilni odgovor na slednje zdi še najverjetnejši?

Vsesplošna stopnja zavzetosti, motiviranosti vseh, ki živijo od javnega denarja, hitrost in učinkovitost njihovega dela, je enaka brzini polžev, ki občasno prilezejo na našo vrtno teraso in potrebujejo od enega konca do drugega, recimo za kakšnih 7 metrov, približno 2 dneva.

images

To so ponovno potrdili, tokrat na kmetijskem ministrstvu, kjer so zaradi počasnosti sprejemanja uredbe, na osnovi katere bi kmetje presežke svoje pridelane letine paradižnika in druge zelenjave lahko podarili humanitarnim organizacijam, vrtcem, šolam in zanje vseeno prejeli povrnjene stroške pridelave. Ta pridelek jim ni ostal, ker so se ušteli v potrebah trga. Ostal jim je, ker ima EU, torej tudi Slovenija, zaradi sankcij proti Rusiji blokiran izvoz blaga v to državo. Ker torej uredbe na ministrstvu niso pravočasno potrdili, je na tone dobrih, zrelih, doma pridelanih vrtnin in poljščin zgnilo na kompostih, namesto, da bi končali na krožnikih. V srčni ljudski kuhinji Pod strehco na Zaloški v Ljubljani bi bili kuharji, pomočniki, pripravljalci hrane – vsi sami prostovoljci – presrečni, če bi lahko pri kmetih prevzeli vsaj nekaj od tega pridelka in ga ponudili svojim gostom. Med njimi je kar 400 registriranih oseb, ki so v takšni socialni stiski, da si ne morejo privoščiti toplega obroka na dan. Uradniki pa za sprejem uredbe, ki se nanaša na hitro pokvarljivo blago, potrebujejo mesec dni. Ravno toliko, da pridelek medtem preprosto zgnije.

Dobrodelno in prostovoljno delo si je za svojo državljansko zadolžitev tako ali tako vzela civilna družba, saj država preprosto ne vidi, noče videti, pa tudi ne zmore urediti vseh perečih problemov. Ljudje smo pripravljeni povsem po lastni volji pomagati ob tem, da najprej oddelamo svoj delovnik, nato delamo še na druge. In potem se najdejo uradniki, ki brez kančka slabe vesti delujejo po načelu »ne morete me tako malo plačati, kot lahko malo naredim« in za nujno odločanje porabijo mesec dni. Kakšen absurd!

download

Vsak dan poslušamo zgodbe Botrstva in drugih humanitarnih projektov o tem, kako otroci in njihove družine ostajajo lačni, nimajo za preživetje, živijo iz dneva v dan, pogosto so njihova hrana le želje in upanje. Ta aroganca, ignoranca, ta lahkotnost neodgovornosti naših javnih uslužbencev je ubijajoča za klimo in vzdušje v državi. Ta neenakost dinamike, ki ga živi gospodarstvo in ga živijo ljudje z resničnimi problemi, v primerjavi z javnimi uslužbenci oz. javno upravo, je pogubna za naš razvoj in sožitje bivanja v Sloveniji. Iz rok in skozi čas nam polzijo rešitve zaradi uradniških odločitev, ki krojijo poslovne usode, usode ljudi, vplivajo na njihova življenja.

Kaj je na zgnilo hrano rekel minister Židan? Nič. Je kaj rekla ministrica Kopač – Mrakova, ki preko svojega ministrstva deli nekaj sredstev socialno ogroženim? Tudi nič. Kaj je rekel predsednik vlade? Ah, dajte no. Njim to ni mar. Njihovo življenje teče po drugih tirnicah. Še moj polž na terasi se zaveda, da je treba pohiteti v zaklonišče trave, da se preživi. Tistim, ki živijo svoje življenje v ugodni klimi kupole, kamor se steka javni denar, ni treba nikamor hiteti.

Ker je izkušnja najboljši življenjski učitelj priznam, da jim želim, da bi izkusili vso gnilobo njihovih lastnih neodolčanj. Pa tudi odločanj, seveda.

8 thoughts on “O zgnili hrani zaradi gnilih uradnikov

  1. Prva težava je v tem, da so državni odločevalci oddaljeni od posledic svojih odločitev, klimatizirana pisarna v središču prestolnice ni vsakdanje življenje v zaledju. Druga težava je, da so vsak mesec zagotovo in solidno plačani, ne glede na (ne)učinkovitost (ne)dela. Če bi bil pogoj za državno službo vsaj petletno samostojno delo na trgu, kjer je treba res učinkovito delati in se še levje boriti za pošteno plačilo, bi bilo zelo drugače. Tako pa polno korito ob lagodni neodgovornosti povsem zadošča za sebične interese. Kdo od teh ljudi je na primer prebral Platonovo Državo?

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s