Škoda, da nimamo Škode


Avto je marsikateremu Slovencu še vedno sveta krava. Zanj so pripravljeni odšteti več, kot za marsikatero nujno gradbeno opravilo v svoji hiši, čuvajo in negujejo ga skrbneje, kot svoje zdravje, pomaga jim pri dvigu samozavesti in družbenega ugleda. Celo pri morebitni nedolžni prometni nesreči, leti voznik pogosto naprej pogledati, kaj se je zgodilo avtu, šele nato preveri stanje soudeleženih.

No, pretekli teden sem bila na promociji novega avtomobila Škoda Superb in ob takšnem vozilu bi človek zgoraj omenjenim kakšen greh celo odpustil. Ne, ne bom promovirala tega vozila, čeprav si promocijo nedvomno zasluži. To, kar mi je ta večer posebej ostalo v spominu, so besede direktorja blagovne znamke Škoda v Sloveniji Petra Podlipniya. Mimogrede, Podlipny je že četrta generacija v družini, ki je zaposlen pri Škodi. Tam so bili zaposleni tako njegov praded, ded in tudi oče. Takole nekako je rekel, če v začetku devetdesetih (češka vlada je Škodo prodala Volkswagnu decembra 1990) Škode ne bi kupil Volkswagen, danes te znamke morebiti ne bi bilo več. Takrat je bila ta znamka v Sloveniji na 13. mestu po prodaji vozil, danes je tretja. Zgodba v nadaljevanju naj služi zgolj kot poučna realnost, ki se dogaja nedaleč od nas. V državi, s katero si delimo del zgodovine in družbene ureditve.

image_10044796_0

Čehi so Škodo iz Mlade Boleslava prodali po skoraj 100 letih delovanja. Sprva so v tovarni, no, takrat še skromni obrtni in servisni delavnici Laurint in Klement, delali kolesa in motorje ter šele 1905 pričeli z izdelavo vozil. Resneje se je tovarna okrepila leta 1925, ko se je L&K združila s Škodo iz Plzna, ki jo je ustanovil Emil Škoda. Laurint in Klement sta prevzela blagovno znamko in značilni logotip. Gre za eno starejših avtomobilskih znamk na svetu.

Pri nas bi seveda ob takšnem vladnem manevru odšli vsi na ulice in najostreje protestirali. Pisale bi se peticije, organizirale bi se okrogle mize, pogovori v televizijskih studijih, pisali bi se uvodniki, članki, kolumne – prav vse na eno samo temo »nikakor ne prodati, četudi teče kri«. Saj vendar ne moremo prodajati družinske srebrnine, izgubili bomo svojo suverenost in neodvisnost, izgubili bomo delovna mesta, novi lastniki bodo uničili našo dediščino, pobrali bodo dobičke in izčrpali tovarno, potem pa jo bodo zaprli. In nam ne bo ostalo nič.

Čehi so res srečen narod. Njim se to ni zgodilo.

Že čez štiri leta po združitvi so s Škodo Felicia zmagali v razredu Formula 2 na najbolj prestižnem rallyu Monte Carlo in ob tem dosegli še drugo mesto. Naslednje leto so dosegli najvišje mesto pri oceni kakovosti izdelave in zadovoljstva kupcev znotraj skupine VW. Istega leta so prodali že milijonto Škodo, odkar so postali del VW korporacije in pričeli graditi novo proizvodno halo za napovedan nov avto, na katerem so načrtovali graditi poslovno prihodnost (Octavia). Čez 7 let je bila letna proizvodnja Škode že 400 tisoč vozil, izvozili pa so jih v 70 držav. V manj kot desetih letih po prevzemu, je Škoda proglašena za proizvajalca avtomobilov leta, po mnenju britanske revije Autocar. Tistega leta, 2000, je Škoda ustanovila prvi zasebni visokošolski izobraževalni institut na Češkem, Škoda Auto University.

Deset let po združitvi Škoda postavi prvo tovarno za izdelavo svojih vozil izven Evrope, v Indiji. Leta 2009 ima odprto že peto proizvodnjo linijo za njihovo novo vozilo, postane najuspešnejši uvoznik vozil v Nemčijo in svoja vozila prodaja v 100 držav. Naj tule preneham z dosežki, ker jih je res preveč. Leta 2012, dvanajst let po združitvi, je Škoda praznovala spoštljiv jubilej, izdelali so 14 milijonov vozil. Od tega le v času od združitve dalje 9 milijonov.

Leta 2014 je Škoda v Evropi prodala 554 tisoč vozil in zasedla 14. mesto med vsemi svetovnimi proizvajalci. Njena letna rast je dosegla 14,2 %, kar je daleč največ od vseh tistih, ki letno prodajo, recimo, najmanj 200 tisoč vozil in več.

Pri tem hitropoteznem pregledu dosežkov Škode se delovnih mest, števila podizvajalcev, partnerjev in drugih, ki so poslovno povezani s Škodo in vplivajo na češki BDP ter blaginjo nasploh, nisem niti dotaknila.

In kaj delamo mi, ko se pogovarjamo o privatizaciji naših podjetij? Vijemo roke in jadikujemo, kako bomo ostali brez vsega, zganjamo vse mogoče razpisne, politične in medijske cirkuse, da se procesi blokirajo, z nemogočo, nenadzorovano in predvsem nemenedžirano komunikacijo zbijamo vrednosti svojih lastnih podjetij in odganjamo investitorje. Res je, k nam ne prihajajo več tisti iz prve vrste, saj smo jim s preteklimi procesi zelo jasno povedali, da pri nas niso dobrodošli. Zdaj odganjamo tiste, ki morebiti res niso na vrhu, a v Sloveniji še vidijo priložnost za rast.

Očitno bomo najbolj zadovoljni šele takrat, ko nam ne bo treba nikogar več odganjati. Načrtno ali pa zaradi neznanja in politične nespretnosti vodimo politiko, ki nas pelje za obzorje vidnega.

Ko bomo povsem nevidni, bo to naša največja škoda.

Advertisements

4 thoughts on “Škoda, da nimamo Škode

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s