“Bi še kaj, gospa?”


Vsi smo kupci. Pogosto tudi otroci, vsaj za sladoled ali žvečilni gumi. Pri tem se, če ne hodite na samopostrežne blagajne, srečujemo z blagajničarkami. Naj mi gospodje oprostijo, ampak med njimi jih je res malo. To je zame eden težjih in res spoštovanja vrednih poklicev. Ves dan so na očeh kupcev, a jih v resnici sploh ne opazimo. Nenehno morajo biti prijazne, četudi smo sami do konca slabovoljni in bi najraje streljali naokoli. Ne morejo kar tako na malico, pač pa je treba blagajno zapreti, jo nadomestiti z drugo odprto blagajno, da o tem kolikokrat sploh lahko gredo med delovnikom na kakšno biološko potrebo, niti ne pomislim. Še po obrazu se ne morejo pošteno popraskati, saj imajo nenehno opravka z denarjem, da pa je denar največje zbirališče umazanije, pa tako ali tako vemo. Dejansko in metaforično. Delajo ob sobotah, nedelja, praznikih, imajo deljen delovni čas – skratka, gre za nehvaležno, nespoštovano delo, ki je na koncu še slabo plačano.

Hofer

Včasih zaidem po nakupih v Lidl ali Hofer. Priznam, da ne gre za vrhunsko nakupovalno doživetje, a sem pri obeh trgovcih našla nekaj izdelkov, ki mi ustrezajo. Všeč mi je tudi, da njihovi nakupovalni vozički vedno lepo tečejo, kajti ena večjih frustracij med nakupom je, če voziček »bremza« ali ga vleče v eno stran. Kako naj se v takšnih okoliščinah človek osredotoči na nakupovanje? Ne gre. Za nakupe si običajno vzamem čas. Zanima me, kaj je na prodajnih policah, še posebej preverjam, če so uvedli kaj novega, prebiram sestavine z etiket, kalorije posameznih jedi, preverjam cene.

lidl

Ko prihajam proti blagajni, me prične stiskati. Ne zaradi nabranega materiala v vozičku, temveč zaradi blagajničark. Te v Hoferju in Lidlu so nekaj posebnega. Na trak zložim vse lepo sortirano, prebrano od trdega k mehkemu, od večjega k manjšemu, od trajnega k svežemu. Kupec pred mano plačuje, jaz pa za njim s praznim vozičkom, pripravljena, da se zaženem proti koncu pulta in obrnem pravočasno voziček v smer, da bodo nabrane reči varno letele vanj. Namreč, gospe pri Lidlu in Hoferju so posebej izurjene za hiter poteg blaga preko čitalca, ki zazna izdelek in njegovo ceno. Ne le to, one z bliskovito hitrostjo sadje in zelenjavo tudi stehtajo. Še preden je vrečka na njihovi blagajniški vagi, je cena tako rekoč že zabeležena. Niti sekunde izgubljenega časa ni vmes. One tekmujejo s časom – in tudi z nami. Hitre morajo biti zaradi učinkovitosti in norme, ki jo morebiti morajo dosegati, pat tudi zaradi nas. Saj, kam pa pridemo, če bomo kupci čakali blagajničarke? Vsi, ki spravljamo svoj nakup s pulta v voziček, se srečujemo s težavo, da nas ob čitalcu nenehno čaka kakšnih 5 izdelkov, za katere smo v zamudi. Trudim se tekmovati z njimi, iščem pravi sistem, kako pobirati artikle s pulta in jih zlagati v voziček, pa ne gre. Pot mi teče po obrazu, nerodno mi je pred ostalimi kupci, ki čakajo za mano, prav tako v nizkem startu s praznimi vozički. V tej tihi borbi nikoli ne zmagam. Na koncu nas niti ne vprašajo ali bi morebiti kupili še kaj, kajti, ko smo pri blagajni, smo zamudili vse priložnosti, da bi še kakšno malenkost položili na trak. Ta hitrost blagajničark Lidla in Hoferja je fenomen na našem trgu. Ta lov za časom je tako izrazit. Tega ni moč videti nikjer drugje. Tam tudi sami vtaknemo plačilno kartico v POS terminal, vtipkamo PIN, blagajničarka le potegne račun iz tiskalnika, nam reče hvala lepa in lep dan. Konec.

Pri ostalih trgovcih se blagajničarke svojega dela lotevajo mnogo bolj netekmovalno, celo ležerno. Ob elegantnih, ne prehitrih, toda lepih, premišljenih potegih kupljenega blaga preko čitalca, nas blagajničarka lahko še lepo pogleda, povpraša, če imamo njihovo bonus kartico, ponudi kakšno blago iz tedenske akcije ali iz navade povpraša, če bi še kaj. V mojem domačem supermarketu mi celo pove, da me že nekaj časa ni videla in mi da vedeti, da me je pogrešala. V primerjavi s hitropoteznimi kolegicami Hoferja in Lidla, ki te z majhnim nakupom odpravijo v nekaj sekundah, življenje drugih blagajničark teče povsem drugače, mnogo počasneje. Ob plačilu najprej vzame našo bonus kartico, ki jo mora evidentirati, nato še plačilno.

Iz zapisanih izkušenj bi bilo razumeti, da nas v Hoferju in Lidlu ne marajo in se nas želijo s kupljeno robo hladno in čim prej znebiti. Medtem, ko nam pri ostalih trgovcih izkazujejo toplino in prijaznost do zadnjega diha, češ, pridite še k nam, radi vas imamo.

Srce

Sama gledam na to drugače. Pri prvih dveh trgovcih kupujem po nekaj nižjih cenah. To je njihov način izražanja ljubezni in spoštovanja. Drugače ne znajo. Tja ne hodim po prijaznost, ljubeznivost, ne zanimajo me hvaležni pogledi ali blagajniški klepet, pač pa zato, da svoj izdelek zanesljivo dobim in ga po znanem, bliskovitem blagajniškem postopku spravim domov.

Ostali trgovci mi vso to zaključno proceduro, ki zahteva svoj čas, vračunajo v ceno in to doživetje ugodja, topline, nasmehov in hitrega klepeta plačujem z ustrezno višjimi cenami izdelkov.

Povsem jasno je torej, kam zavijem, ko se počutim samozavestno, ko sem polna energije, iskrivosti in mi prav nič ne more do živega. Kot je najbrž tudi jasno, kam se zatečem po nujni šoping, ko potrebujem vsaj prijazen blagajniški nasmešek in vprašanje »bi še kaj, gospa?«.

Saj…..boste rekli….vsaka ljubezen tudi nekaj stane.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s