Slovenski svet modrecev

V Sloveniji imamo vrsto pametnih ljudi. Smrtno resno. Seveda sem v to trditev že vključila nujno potrebni filter, skozi katerega ne pridejo tisti, ki to mislijo o sebi a v resnici ne sodijo mednje.

Imamo torej vrsto pametnih ljudi, ki imajo ob tem še ta privilegij, da je njihov glas slišan širše, tudi skozi medije. Imamo tudi nekaj dobrih novinarjev in urednikov, ki znajo sami, brez pomoči drugih zelo dobro oblikovati modre misli in usmeritve za boljše delovanje države. Tudi njih lahko slišimo ali beremo njihove zapise preko medijev, v katerih delujejo. Imamo tudi vrsto kolumnistov, ki so po svoji osnovni profesiji ekonomisti, sociologi, politologi, psihologi in drugi –ogi in skozi kolumne, bloge ali drugače poimenovane zapise praviloma sporočajo oblastnikom kje grešijo in katero smer bi bilo primerneje ubrati, da nam bo vsem bolje. »Da skratim priču«, imamo možganski potencial, ki dobronamerno, prostovoljno, brez velikih honorarjev in študij, redno, dosledno, nepopustljivo zapisuje ugotovitve, kaj gre pri nas v praksi narobe in predlaga izboljšave. Veliko tega gradiva je dostopnega vsem nam, ki imamo računalnike, poslušamo ali beremo dnevna dogajanja v medijih.

Vsi ti zapisi pametnih ljudi niso namenjeni državljanom. Pišejo jih za tiste predstavnike oblasti, do katerih ne morejo, čeprav so jih volili, pišejo za ministre, državne sekretarje, predsednika vlade. Nekaterim od teh občasno celo napišejo kakšno pismo neposredno, a odgovora na to seveda nikoli ni.

Kako doseči, da bo gluhi in slepi videl in slišal tistega, ki s temi čuti nima težav?

Marsikje po svetu, na primer v Nemčiji, ZDA, v Kanadi, Franciji, tudi v EU v Bruslju, pa v številnih drugih državah so zato ohranili ali pa na novo ustanovili tako imenovani »svet modrecev«, angleško Wisdom Council, nemško Der Rat der Weisen, ki pomaga predsedniku vlade ali drugače imenovanemu voditelju bolje slišati, videti in oblikovati boljše odločitve. Nič novega, uveljavljen, zgodovinsko preizkušen model.

Gre za absolutne avtoritete na svojem področju. Gre za predstavnike civilne družbe, neomadeževane ljudi, ki ne pripadajo nobeni stranki, nimajo nikakršnih nahrbtnikov, spornih plačil, plagiatov ali drugače nesprejemljivih družbenih grehov. Načini oblikovanja teh svetov modrecev so različni. V Nemčiji, na primer, jih predsedniku države predlaga parlament, izmed predlaganih pa jih predsednik Gauck izbere pet. Običajno so to profesorji, akademiki, vrhunski strokovnjaki. Ljudstvo jih praviloma sploh ne pozna, pa vendar se nikoli ne zgodi, da bi civilna družba dvomila vanje ali da bi jih mediji ribali in ožemali od njihove pubertete dalje. In predsedniki vlad oz. držav jih poslušajo. Tudi Angela, na primer. Z njimi se dobi na posvetu, večerji in izkoristi čas za modre odločitve. Ti voditelji priznajo, da ne vedo vsega.

A ne pri nas. Pri nas gre politika svojo pot, ne sliši in ne vidi, kaj ji sporoča ljudstvo. Najvišji organ modrecev je parlament, ki ga v resnici spoštuje in ceni zgolj le še peščica. Če sploh. Sprejemajo zakone, ki nas utesnjujejo, omejujejo, uveljavljajo prepovedi, nam grenijo lahkotnost življenja z vedno novim administriranjem, odganjajo tujce, kot da so garjavi in tako preprečujejo vstop novih idej in kapitala. Najvišji izvršni organ je vlada, ki nam je z odstavljenim ministrom Vebrom ter samoodstopljeno ministrico Markeževo 14 dni prirejala reality show, ki ga ne zmore sproducirati niti naša najbolj popularna komercialna televizija. Predsednik države kot »oče naroda« pa očitno nima volje ali znanja ali moči, da s svoje pozicije opravi, kar mu velevata funkcija in vest.

Si predstavljate, kaj bi se pri nas zgodilo, če bi imenovali »Slovenski svet modrecev«? To bi bil še en velik hec. Še en reality show, saj bi se mediji nemudoma zapodili v njihove domače kraje in vasi, intervjuvali sosede in jih spraševali, kakšni so bili ti modreci kot otroci, koliko žgancev ali čokolešnika so pojedli, ali so imeli radi zajčke, kako pa kaj njihova bivša žena? Obiskali bi njihovega frizerja, fitness klub, v katerem vzdržujejo svojo kondicijo in najljubšo restavracijo ter preverili ali pustijo tam kaj napitnine. Nagnusno.

Naš predsednik vlade, pa sploh ni važno, kako se piše, bi nujno potreboval nasvete resnično pametnih, široko mislečih, nadpolitičnih ljudi. Ne jutri, zdaj, ta hip. Je res že pozno in tik-tak je vse glasnejši.

Mogoče bomo kot demokracija dozoreli takrat, ko bomo našli svoje prave modrece in jim to modrost tudi priznali.