Slike denarja

Če ste pozoren gledalec televizijskih poročil največje komercialne televizije, ste gotovo opazili, da tako rekoč vsa poročila v zadnjem času predvajajo vsaj en prispevek, v katerem se prikazuje denar, štetje denarja, trezorji z denarjem, kupčki petstotakov tu in tam, roka, ki razpira denarnico ali kaj podobnega v zvezi z denarjem. Seveda je to povsem normalno, boste rekli, saj se v zadnjem času več kot običajno pogovarjamo o našem bančnem sistemu, o njegovem prestrukturiranju, pa tudi prestrukturiranju gospodarskega sistema, vplivu krize na življenje naših državljanov in podobno. Skupni imenovalec vseh naštetih vsebin je denar.

Naključje ali ne, denar boste našli tudi v današnji Sobotni prilogi Dela in sicer v povsem korektnem vendar umetniško – kulturnem prispevku Irene Štaudohar o pisateljici Jannice Galloway, ki je spisala roman Clara. Ta govori o skladateljici in pianistki Clari Schumann, sicer tudi ženi skladatelja Roberta Schumanna. Na prvo žogo bi se vsakdo vprašal, kakšna je povezava Clare in denarja? Komentar ob sliki denarja razkriva razlog in pravi: »Paradoksalno, da se je Clara, ki je vedno imela tako malo denarja, znašla na bankovcu za sto nemških mark«. Slika zavzema kakšno petino celotne strani. A ima informativno vrednost. To je edina slika v prispevku, na kateri vidimo Claro Schumann.

Moj pogled na slike denarja sicer, pa naj bo ta v kovčkih, v sefih ali kadar z neznosno hitrosjo brzi skozi števec bankovcev, pa tudi denar kar tako je, da to odraža uredniško ali novinarsko ali montažersko ali redakcijsko nekreativnost. To je odnos do gledalcev, ki mu lahko rečemo »lako čemo« ali pa »saj ne porajtajo« ali»no, pa smo zapolnili naših 37 sekund« in podobno. Slike denarja so zame slikovno mašilo, s katerim skušajo ustvarjalci novic dramatizirati in dvigovati »vrednost« prispevka. Slike denarja nimajo nobene informativne vrednosti, nobene dodane vrednosti k prispevkom. Enako, kot v pogovoru besede »pravzaprav«, »v bistvu«, »hm« in podobna mašila, s katerimi skušamo skriti našo zadrego. Zato si ne znam pojasniti zakaj vsi, ki so vpleteni v ustvarjanje prispevkov na tej televizijski postaji, tako zelo želijo tovrstne podobe. Res ne razumem tega fenomena.

Absolutno največja dodana in informativna vrednost prispevkov bi bil pogovor z relevantnim človekom, ne le zgolj tekst, ki se ga naučijo novinarji in si v prispevku potem predajajo besedo med seboj, po principu: »Več o tem pa nam bo povedala kolegica Maja«. In potem kolegica Maja pove drugi del zgodbe. Ti relevantni ljudje so lahko bankirji, gospodarstveniki, strokovnjak iz podjetij, ki so sposobna izvesti prestrukturiranja, podjetniki, finančni analitiki, navadni ljudje. Kdorkoli od teh je lahko zanimiv in dragocen vir različnih vsebin, ki jih tako radi »podlagajo« s sliko denarja.

A to zahteva dodatno delo in angažiranje. Takšnega človeka je treba najprej najti, treba ga je prepričati, da poda izjavo, potem je treba uskladiti uro, ko bo lahko dal izjavo, nato je treba s snemalno ekipo priti dogovorjenega mesta, treba se je pred snemanjem z izbrano osebo na kratko pogovoriti, nato izjavo posneti, ter jo nato v studiu pravočasno zmontirati. Veliko dela, in še več. Če ima novinar izjavo, potem mora biti celoten prispevek na nek način vsebinsko zaokrožen. To pa lahko poruši novinarjevo idejo, o čem bo poročal. Saj veste, novinarji imajo oblikovano zgodbo, še predno jo pričnejo ustvarjati. In če morebitni sogovornik ne govori v skladu s pričakovanji novinarja, mora le-ta potem ponovno razmisliti o svoji ideji – ali jo prilagajati nekim na novo spoznanim dejstvom ali pustiti v zgodbi dve resnici. Res veliko dela in globok razmislek za 47 sekund prispevka.

Mnogo enostavneje je enkrat za vselej posneti kupčke denarja in jih neusmiljeno rolati vsakokrat, ko je v prispevku govor o temi, ki se dotika področja financ. Teh tem pa je v zdajšnjih časih res mnogo.

Naj vam ne bo vseeno, ostanite kreativni!